 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
40. Osvoboditev Božjega ljudstva (angleško)
Človeški zakoni bodo prikrajšali zaščito spoštovalcem Božjih zapovedi in po raznih deželah se bo hkrati pojavilo gibanje za njihovo uničenje. Ko se bo približal z odlokom določeni čas, se bodo ljudje zarotili, da bodo iztrebili osovraženo sekto. Odločili se bodo čez noč opraviti odločni napad, ki bo za vedno pripravil k molku glas neujemanja in graje.
Božje ljudstvo - nekateri v celicah ječ, drugi skriti v osamljenih zavetjih po gozdovih in gorah - še vedno vpije po Božji zaščiti, medtem ko se povsod za smrtonosno delo pripravljajo skupine oboroženih mož, spodbujeni s četami hudobnih angelov. In prav tedaj, v času skrajne nevarnosti, se bo vmešal Izraelov Bog, da bo rešil izvoljene. Gospod je rekel: "Vi pa boste peli kakor v noči, ko se posvečuje praznik, in srčno se veselili kakor tisti, ki gredo ... na Gospodovo goro, k Izraelovi Skali. In Gospod stori, da se začuje veličastvo njegovega glasu, in pokaže svojo iztegnjeno ramo z ljuto togoto in s plamenom požrešnega ognja, s povodnijo in z viharjem in s kamnito točo." (Iz 30,29.30.)
Čete zlikovcev z zmagoslavnimi vzkliki, s posmehovanjem in preklinjanjem odhajajo, da bi se vrgle na svoj plen; toda, glej,/635/ na zemljo pada gosta tema, temnejša od najtemnejše noči. Tedaj se čez vse nebo pojavi mavrica in odseva slavo z Božjega prestola ter se zdi, da obdaja skupino molivcev. Razbesnela drhal se nenadoma ustavi. Njihovi posmehljivi vzkliki umolknejo. Pozabijo na cilj svojega morilskega dela. S strašno slutnjo gledajo na simbol Božje zaveze in se želijo čimprej odstraniti od njegovega silnega sijaja.
Božje ljudstvo sliši jasen in zvočen glas, ki pravi: "Poglejte!" Ko povzdignejo oči proti nebu, vidijo mavrico obljube. Črni in grozeči oblaki, ki so prekrivali nebeški svod, se razmaknejo, in kakor nekoč Štefan, ne da bi trenili z očmi, gledajo v nebo in vidijo Božjo slavo ter Sina človekovega, da sedi na svojem prestolu. Na njegovi božanski postavi opazijo sledove njegovega ponižanja, z njegovih ust pa slišijo prošnjo, ki jo pošilja k Očetu pred svetimi angeli: "Oče, katere si mi dal, hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj." (Jan 17,24.) In znova se sliši melodičen, zmagoslaven glas, ki pravi: "Glej jih! Prihajajo! Nedolžni in čisti. Ohranili so besedo mojega trpljenja; živeli bodo med angeli," a blede in drhteče ustnice njih, ki so se trdno držali svoje vere, zmagoslavno vzklikajo.
Ravno polnoč bo, ko bo Bog razodel svojo moč za rešitev svojega ljudstva. Sonce se bo pojavilo in zasijalo v svoji popolni moči. Znamenja in čudeži se bodo hitro vrstili drug za drugim. Grešniki bodo s strahom in osuplostjo gledali te prizore, pravični pa s svečanim veseljem opazovali znamenja svoje osvoboditve. V naravi se bo zdelo, da je vse zunaj reda. Reke bodo prenehale teči. Temni težki oblaki se bodo vzpenjali in treskali drug ob drugega. Sredi jeznega neba se bo videl prostor nepopisne slave, od koder prihaja Božji glas kot glas mnogih voda, govoreč: "Zgodilo se je!" (Raz 16,17.)
Ta glas pretresa nebesa in zemljo./636/ Nastaja strašen potres, "kakr-šnega ni bilo, od kar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen". (Raz 16,18.) Kaže, kakor da se nebesa odpirajo in zapirajo. Slava z Božjega prestola je videti, da odseva kakor blisk. Gore se tresejo kakor trst na vetru, odlomljene skale pa padajo na vse strani. Sliši se bobnenje pri-hajajoče burje. Morje grozno buta. Sliši se rjovenje viharja kakor glas hudobnih duhov, ki se podajajo uničevat. Vsa zemlja se dviga in kipi kakor morski valovi. Njena površina poka. Kaže, da njeni temelji popuščajo. Planinske verige tonejo. Nastanjeni otoki izginejo. Morska pristanišča, ki so po hudobiji postala podobna Sodomi, izginevajo v razbesnelih valovih. "Veliki Babilon je prišel v spomin pred Bogom, da se mu da čaša vina njegovega srda in jeze." (Raz 16,19.) Velika toča, "kakor talent težka", opravlja svoje uničevalno delo. (Vr. 21.) Najbolj ponosna mesta na zemlji postajajo kup ruševin. Razkošne palače, za katere so velikani tega sveta tratili svoje bogastvo, da bi se proslavili, razpadajo pred njihovimi očmi. Zidovi ječ se podirajo, a Božje ljudstvo, ki je bilo v njih zaprto zaradi svoje vere, je osvobojeno.
Odprli se bodo grobovi, "in mnogi od teh, ki spe v prahu zemlje, se bodo prebudili: ti za večno življenje, oni pa za sramoto, za večno gnusobo". (Dan 12,2.) Vsi, ki so umrli z vero v tretje angelsko sporočilo, prihajajo poveličani iz svojih grobov, da bi slišali zavezo miru skupaj s tistimi, ki so izpolnjevali njegove zapovedi. Vstali bodo tudi tisti, "ki so ga prebodli", (Raz 1,7.) prav tako pa tudi tisti, ki so se posmehovali in rogali Kristuso-vim smrtnim mukam. Poleg njih bodo vstali še najbolj ogorčeni nasprotniki njegove resnice in njegovega ljudstva, da bi ga videli v njegovi slavi in opazovali časti, ki bodo dane zvestim in poslušnim.
Gosti oblaki še vedno prekrivajo nebo, toda tu in tam skoznje prodre sonce kot Jahvejevo maščevalno oko./637/ Razbesneli bliski parajo nebo in ovijajo zemljo v ognjeni plašč. Nad strašnim bobnenjem strel skrivnostni in grozni glasovi naznanjajo usodo grešnikov. Vsi ne bodo razumeli izgovorjenih besed, toda lažni učitelji jih bodo razločno razumeli. Tisti, ki so bili še do pred kratkim tako brezbrižni, hvalisavi in kljubovalni ter so vzklikali zaradi svoje okrutnosti do ljudstva, ki izpolnjuje Božje zapovedi, so sedaj osupli, premagani in drhtijo od strahu. Njihovo vpitje se sliši nad donenjem prvin. Hudobni duhovi priznavajo Kristusovo božanstvo in trepetajo pred njegovo močjo, ljudje pa rotijo za milost in se od strahu plazijo po prahu.
Preroki starega časa so vzkliknili, ko so v sveti prikazni opazovali Gospodov dan: "Tulite, ker blizu je Gospodov dan, prihaja kot razdejanje od Vsemogočnega. Zlezi v pečino ter skrij se v prahu izpred Gospodove groze in izpred slave njegovega veličastva. Ponižan bo človek prevzetnih oči in človeška visokost se potlači, in povišan bo Gospod sam tisti dan. Kajti Gospod nad vojskami ima določen dan proti tistemu, kar je prevzetno, in proti vsakemu, ki se povišuje, da se poniža. Tisti dan vrže človek krtom in netopirjem svoje srebrne malike in svoje zlate malike, ki so mu jih naredili, da se jim poklanja, da bi zlezel v votline pečin in skalne razpoke izpred Gospodove groze in izpred slave njegovega veličastva, ko se vzdigne, da ustraši zemljo." (Iz 13,6; 2,10-12.20.21.)
Skozi razpoko v oblakih sije zvezda, katere sijaj je štirikrat močnejši zaradi goste teme, ki jo obdaja. Zvestim obljublja upanje in veselje, prestopnikom Božjih zapovedi pa strogost in jezo. Tisti, ki so vse žrtvovali za Kristusa, so sedaj varni, skriti kakor v Gospodovi senci. So preizkušeni ter so pred svetom in nasprotniki resnice dokazali svojo zvestobo do njega, ki je umrl zanje./638/ Čudovito spremenjenje bodo doživeli tisti, ki so do same smrti ohranili svojo čistost. Na lepem so osvobojeni temačne in strašne jeze ljudi, ki so se spremenili v hudobne duhove. Njihovi obrazi, ki so bili še do pred kratkim bledi, zaskrbljeni in izčrpani, sedaj žarijo od občudovanja, vere in ljubezni. Njihovi glasovi se dvigajo v zmagoslavni pesmi: "Bog nam je pribežališče in moč, v stiskah najhitrejša pomoč. Zato pa se ne bojimo, čeprav se premakne zemlja, če se gore pogreznejo v globino morja. Šume naj in se penijo njegove vode in gore naj se gibljejo od njegovega navala." (Ps 46,1-3.)
Medtem ko se te besede svetega zaupanja dvigajo k Bogu, se oblaki umikajo in pokaže se zvezdno nebo v neizrecni lepoti nasproti temačnemu in jeznemu obloku na obeh straneh. Slava nebeškega mesta sije skozi odprtino vrat. Tedaj se v nebesih pojavlja roka, ki drži dve sestavljeni tablici. Prerok pravi: "Nebesa oznanjajo njegovo pravičnost, kajti Bog je sodnik." (Ps 50,6.) Te svete zapovedi, Božja pravičnost, ki so bile sredi grmenja in ognja objavljene s Sinaja za življenjskega vodnika, se sedaj razodevajo ljudem kot merilo sodbe. Roka odpre tablici, in vidijo se predpisi desetih zapovedi, kakor da so bili vklesani z ognjenim peresom. Besede so tako jasne, da jih vsi lahko bero. Spomin se prebuja, tema nevere in krivo-verstva izgineva iz vsakega srca, a deset kratkih, razumljivih in pomem-bnih Božjih besed stoji pred očmi vseh Zemljanov.
Nemogoče je opisati strah in obup njih, ki so teptali Božje svete zahteve. Bog jim je dal svoje zapovedi; z njimi so lahko primerjali svoj značaj in spoznali svoje grehe, ko je bila še priložnost za spokorjenje in poboljšanje. Ti pa so, da bi si pridobili naklonjenost sveta, odklonili njegove predpise in jih druge učili prestopati. Prizadevali so si prisiliti/639/ Božje ljudstvo oskruniti njegovo soboto. Sedaj so obsojeni z zapovedmi, ki so jih prezirali. S strašno razločnostjo spoznavajo, da nimajo nikakršnega opravičila. Sami so si izbrali, komu bodo služili in koga bodo častili. "Tedaj se obrnete in boste videli razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi." (Mal 3,18.)
Sovražniki Božjih zapovedi od duhovnikov do najmanjšega med njimi imajo sedaj novi pojem o resnici in dolžnosti. Prepozno spoznavajo, da je sobota četrte zapovedi pečat živega Boga. Prepozno se začno zavedati prave narave svojega lažnega dne počitka in peščenega temelja, na katerem so zidali. Sedaj jim je jasno, da so se bojevali proti Bogu. Verski učitelji so vodili duše v pogubo, ko so trdili, da jih vodijo k rajskim vratom. Šele na dan končnega obračuna bodo lahko spoznali, kako veliko odgovornost imajo ljudje v sveti službi in kako strašne so posledice njihove nezvestobe. Samo v večnosti bomo lahko pravilno presodili izgubo ene same duše. Strašna bo usoda njega, komur bo Bog rekel: "Pojdi od mene, hudobni hlapec."
Iz nebes se sliši Božji glas, ki naznanja dan in uro Kristusovega prihoda in razglaša večno zavezo vsem ljudstvom. Kot udarci najmočnejše strele donijo njegove besede po zemlji. Božji Izrael stoji in posluša z navzgor uprtimi očmi. Njihovi obrazi so razsvetljeni z njegovo slavo in se svetijo kakor Mojzesov obraz, ko je prišel s Sinaja. Grešniki ne morejo gledati vanje. In ko je izrečen blagoslov nad njimi, ki so častili Gospoda s posvečevanjem njegove sobote, se sliši močan zmagoslavni vzklik.
Kmalu se na vzhodu pojavi majhen črn oblak, velik kakor pol človeške dlani. To je oblak, ki obdaja Zveličarja in je oddaleč videti, kakor da je zavit v temo. Božje ljudstvo ve, da je to znamenje Sina človekovega. V slovesni tišini, ne da bi trenili z očmi, gledajo vanj,/640/ ko se približuje zemlji in postaja vse jasnejši in slavnejši, dokler ne postane velik bel oblak, katerega podnožje je podobno požirajočemu ognju, nad njim pa lebdi mavrica zaveze. Jezus gre naprej kot mogočni zmagovalec. Sedaj ne prihaja kot mož bolečin spit grenki kelih sramote in muk, temveč kakor zmagovalec v nebesih in na zemlji sodit živim in mrtvim. "Zvesti in Resnični, in v pravičnosti sodi ter se vojskuje. In vojske, ki so v nebesih, so šle za njim." (Raz 19,11.14.) Sveti angeli, ogromna in nešteta množica ga s himnami spremlja na njegovem potovanju. Nebeški oblok je videti kakor prepoln bitij, ki svetijo, "deset tisoč po deset tisoč, in tisoči tisočev". Nobeno človeško pero ne more opisati tega prizora; noben um smrtnega človeka ni sposoben dojeti njegove slave. "Njegovo veličastvo pokriva nebesa in zemlja je polna njegove hvale. In svetloba nastaja kakor sončna luč." (Hab 3,3.4.) Ko pride živi oblak bliže, vsako oko vidi Kneza življenja. Trnova krona sedaj ne sramoti njegove posvečene glave; na njegovem svetem čelu počiva diadem slave. Njegov obraz se sveti močneje od opoldanskega sonca. "In ima na obleki in na svojem bedru ime zapisano: Kralj kraljev in Gospod gospodov." (Raz 19,16.)
"Obličja vseh so obledela" pred njegovo navzočnostjo. Zametovalce Božje milosti zajema strah večnega obupa. "Srce se taja, kolena se šibe ... obrazi vseh so bledi." (Jer 30,6; Nah 2,10.) Pravični tresoč se vzklikajo: "Kdo more obstati?" Angeli prenehajo peti, in nastane čas slovesne tišine. Tedaj se sliši Jezusov glas, ki govori: "Dosti ti je moja milost." Obličja pravičnih se ozarijo in veselje napolnjuje sleherno srce. A angeli med približevanjem zemlji znova začnejo peti vse glasneje in glasneje.
Kralj kraljev se spušča na oblakih, obdan z ognjenim plamenom. Nebesa se zvijajo kakor zvitek, zemlja trepeta pred njim, a vse gore in otoki/641/ se premikajo s svojih mest. "Pride naš Bog in nikar ne bo molčal; požirajoč ogenj gre pred njim in okrog njega silen vihar. Nebesom kliče odzgoraj in zemlji, da sodi svoje ljudstvo." (Ps 50,3.4.)
"In kralji zemlje in velikaši in vojaški poveljniki in bogatini in mogočniki in vsak hlapec in svobodnik so se skrili v jame in skalne razpokline po gorah, in reko goram in skalam: Padite na nas in skrijte nas, pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo, kajti prišel je veliki dan njiju jeze, in kdo more stati?" (Raz 6,15-17.)
Porogljivo posmehovanje je prenehalo. Umolknila so lažniva usta. Utihnil je žvenket orožja "v bojnem hrupu in vsaka okrvavljena obleka". (Iz 9,5.) Nič se sedaj ne sliši razen glasu molitve in vpitja, joka in žalovanja. Z ust njih, ki so se malo prej rogali, se izvija vzklik: "Prišel je veliki dan njiju jeze, in kdo more stati?" Grešnikom je ljubše, da nanje padejo gorske skale, kakor da bi se srečali z obličjem njega, kogar so prezirali in zavrgli.
Poznajo glas, ki prodira do ušes mrtvih. Kolikokrat jih je njegov blagi in nežni zvok vabil k spokorjenju! Kolikokrat so ga slišali v ganljivih prošnjah prijatelja, brata, Odrešenika! Njim, ki so zavrgli njegovo milost, ne bo noben drug glas tako težak in poln obsodbe kakor ta, ki jih je tako dolgo rotil: "Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih potov! Ker čemu bi hoteli mreti?" (Ezek 33,11.) O, ko bi to bil zanje tujčev glas! Jezus kot poosebljena modrost pravi: "Toda ko sem klicala, ste se branili, ko sem iztezala svojo roko, nihče se ni zmenil zanjo, temveč prezirali ste vse moje svete in mojega svarila si niste želeli." (Preg 1,24.25.) Ta glas prebuja spomine, za katere bi oni zelo radi, da se izbrišejo - prezrti opomini, odklonjena vabila in necenjene prednosti./642/
Tukaj so tisti, ki so se posmehovali Kristusu ob njegovem ponižanju. Z nepremagljivo močjo jim prihajajo v spomin besede Mučenca, ki je po prisegi velikega duhovnika slovesno izjavil: "Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi na desnici Božje moči in da prihaja na nebeških oblakih." (Mat 26,64.) Sedaj ga gledajo v njegovi slavi in še ga bodo videli sedeti na desnici veličastva.
Tisti, ki so se posmehovali njegovi izjavi, da je Božji Sin, so sedaj nemi. Tu je ošabni Herod, ki je zasmehoval njegovo kraljevsko ime in ga izročil vojakom, ki so se mu rogali, naj ga kronajo za kralja. To so isti ljudje, ki so z brezbožnimi rokami vrgli čezenj rdeče oblačilo, na njegovo sveto čelo dali trnov venec, v njegove roke pa posmehljivo palico in so se pred njim klanjali, govoreč bogokletne besede. Ljudje, ki so tepli in pljuvali Kralja življenja, se sedaj skrivajo pred njegovim prodirajočim pogledom in želijo pobegniti pred veliko slavo njegove navzočnosti. Ti, ki so njegove roke in noge prebili z žeblji, in vojak, ki je prebodel njegove prsi, gledajo ta znamenja s strahom in očitajočo vestjo.
Duhovniki in starešine se z osuplo jasnostjo spominjajo dogodkov na Golgoti. Z grozo in strahom se spominjajo, da so z vražjim veseljem zmajevali z glavami in mu govorili: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Izraelov kralj je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo. Zaupal je v Boga, naj ga reši sedaj, če ga ima rad." (Mat 27,42.43.)
Živo se spominjajo Zveličarjeve prilike o vinogradnikih, ki niso hoteli svojemu gospodarju izročiti sadu, njegove hlapce pa so trpinčili in ubili njegovega sina. Spomnijo se tudi besed, ki so jih sami izgovorili: Gospodar vinograda "te hudobneže hudo pogubi". (Mat 21,41.) V grehu in kazni teh nezvestih ljudi duhovniki in starešine vidijo svoje jasno ravnanje in svojo osebno pravično obsodbo. Tedaj se sliši vzklik smrtnega strahu. Glasneje od vzklika: "Križaj ga! Križaj ga!" ki je odmeval po jeruzalemskih ulicah, doni strašno in obupno vpitje:/643/ "On je Božji Sin! On je pravi Mesija!" Gledajo, da bi pobegnili pred navzočnostjo Kralja kraljev. Zaman se poskušajo skriti v globokih zemeljskih votlinah, ki so se naredile zaradi motenj prvin v naravi.
V življenju vseh, ki zavračajo resnico, so trenutki, ko se vest zbudi, ko spomin prinaša mučne spomine življenja, polnega hinavščine, a dušo muči nekoristno kesanje. Toda kaj je vse to proti očitajoči vesti tistega dne, ko pride, "česar se bojite, in se približa vaša nesreča kakor nevihta". (Preg 1,27.) Tisti, ki so se odločili umoriti Kristusa in njegovo zvesto ljudstvo, sedaj vidijo slavo, ki je na njem. Sredi te strahote slišijo glasove svetih v veseli hvalnici: "Glej, naš Bog je ta! Čakali smo ga, da nas reši." (Iz 25,9.)
Sredi tresenja zemlje, udarjanja strel in donenja gromov glas Božjega Sina vabi svete, ki spijo. Pogled usmeri na grobove pravičnih, dvigne roke proti nebu in vzklikne: "Zbudite se, zbudite se, zbudite se vi, ki spite v prahu zemlje, in vstanite!" Po vsej zemlji bodo mrtvi slišali ta glas, in kdor koli ga bo slišal, bo oživel. Vsa zemlja doni od korakov ogromne množice iz vsakega plemena, rodu, jezika in ljudstva. Prihajajo iz ječe smrti oblečeni v nesmrtno slavo in vzklikajo: "Kje je, smrt tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?" (1 Kor 15,55.) Živi pravični in obujeni sveti združujejo svoje glasove v dolg in vesel zmagoslavni vzklik.
Vsi prihajajo iz svojih grobov enake rasti, v kakršni so bili pokopani. Adam, ki stoji sredi od mrtvih obujene množice, je posebno visok in veličastnega videza, po rasti samo nekoliko nižji od Božjega Sina. Njegova postava kaže očitno nasprotje do ljudi poznejših rodov; tako se vidi, koliko se je izrodil človeški rod. Ampak vsi vstanejo v svežini in moči večne mladosti./644/ V začetku je bil človek ustvarjen po Božji podobi, ne samo po značaju, temveč tudi po videzu in obliki. Greh je popačil Božjo podobo v njem in jo skoraj izbrisal. Kristus pa je prišel znova vzpostavit, kar se je bilo izgubilo. Spremenil bo naše ponižano telo in ga napravil podobnega svojemu poveličanemu telesu. Smrtno in propadljivo telo, kateremu je bila prikrajšana lepota in je bilo nekoč oskrunjeno z grehom, bo postalo popolno, lepo in nesmrtno. Vse hibe in pomanjkljivosti so ostale v grobu. Ker pa bodo odrešeni imeli dostop k drevesu življenja v tako dolgo izgubljenem raju, bodo zrasli do popolne višine človeškega rodu v njegovi prvotni slavi. Zadnji preostali sledovi prekletstva greha bodo odstranjeni, a Kristusovi verniki se bodo pojavili v slavi Gospoda našega Boga, v duhu, duši in telesu bodo odsevali popolno podobo svojega Gospoda. O, čudovito odrešenje, o katerem se je mnogo govorilo, ki se je dolgo pričakovalo, mnogo hrepenelo po njem, toda nikoli popolnoma razumelo!
Živi pravičniki so se "v hipu, v trenutku" spremenili. Na Božji glas so poveličani; sedaj so postali neumrljivi in z obujenimi svetimi so vzeti naproti Gospodu v višavo. Angeli zbirajo "izvoljence od četverih vetrov, od konca zemlje do kraja neba". (Mar 13,27.) Otročiče prinašajo v naročje njihovim materam. Prijatelji, ki jih je smrt dolgo ločevala, so spet združeni, da se ne bi več ločili, in se s pesmijo veselja skupaj vzpenjajo v Božje mesto.
Na vsaki strani oblačnega voza so peruti, pod njimi so živa kolesa, in brž ko se voz premakne, kolesa vzklikajo: "Svet," in peruti, ko se premikajo, vzklikajo: "Svet," in spremstvo angelov vzklika: "Svet, svet, svet je Gospod Bog Vsemogočni!" In medtem ko se voz premika proti novemu Jeruzalemu, odrešeni vzklikajo: "Aleluja!"
Zveličar pred vhodom v sveto mesto deli svojim sledilcem zmagoslavna odlikovanja in jih oblači v znamenja njihovega kraljevskega dostojanstva. Vse vrste so postavljene v obliki popolnega kvadrata okoli Kralja, čigar veličastna postava je mnogo višja od postave svetih angelov,/645/ obraz pa mu žari z nedopovedljivo ljubeznijo. Vsak pogled te neštete množice rešenih je uprt vanj; vsako oko gleda slavo njega, čigar obraz je bil "spačen bolj nego katerega moža, in njegova podoba bolj nego človeških otrok". (Iz 52,14.) Jezus na glave zmagovalcev z lastno desnico daje krone slave. Za vsakega je ena krona, ki ima na sebi napisano njegovo "novo ime" (Raz 2,17.) in napis "svetost Gospodu". V vsako roko je dana zmagoslavna palma in bleščeča harfa. Potem pa na znak angela, ki daje ton, vsaka roka spretno brenka po žicah harfe in izvabi iz njih sladko glasbo, bogate melodične zvoke. Vsako srce drhti od neizrecne miline in vsak glas se dviga v pesmi hvaležnosti: "Njemu, ki nas ljubi in nas je umil naših grehov v svoji krvi in nas je storil v kraljestvo in za duhovnike svojemu Bogu in Očetu, njemu slava in moč na vekov veke." (Raz 1,5.6.)
Pred množico stoji sveto mesto. Jezus na stežaj odpre biserna vrata, in ljudstvo, ki se je držalo resnice, stopa vanj. Tam vidijo Božji raj, Adamovo domovino, preden se je pregrešil. Tedaj se sliši glas, bolj čudovit od sleherne glasbe, kar jo je kdaj slišalo smrtno uho: "Vaš boj je končan. Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, in podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta."
Sedaj se izpolnjuje Zveličarjeva molitev za učence: "Hočem, kjer sem jaz, da bodo tudi oni z menoj." Kristus predstavlja Očetu odrešene s svojo krvjo "brez madeža v radovanju" (Juda 24.) in govori: "Glej, jaz in otroci, ki si mi jih dal. Katere si mi dal, sem ohranil." O, čudovita odrešitvena ljubezen! O, kako vesela ura, ko bo večni Oče, gledajoč odrešene, videl svojo podobo, odstranjeno neskladnost, ki jo je povzročil greh, njegovo prekletstvo izbrisano in človeka zopet pripeljanega v popolno skladnost z Bogom!/646/
Jezus z neizrecno ljubeznijo pozdravlja svoje verne v veselju svojega Gospoda. Zveličarjevo veselje je v tem, ker v kraljestvu slave vidi ljudi, ki so rešeni z njegovim trpljenjem in ponižanjem. A odrešeni bodo sodelovali v njegovem veselju, ko bodo med zveličanimi zagledali nje, ki so jih s svojimi molitvami, delom in požrtvovalno ljubeznijo pridobili za Kristusa. Ko se bodo zbrali okrog velikega belega prestola, se bodo njihova srca napolnila z neizrecnim veseljem, ko bodo zagledali nje, katere so pridobili za Kristusa, in ko bodo videli, da so ti pridobili druge, ti pa zopet druge, tako da so vsi pripeljani v pristanišče miru. Tam pa bodo položili svoje krone pred Jezusove noge in ga poveličevali v neskončne čase večnosti.
Ko bodo zveličani pozdravljeni z dobrodošlico v Božjem mestu, bo skozi zrak zadonel vesel vzklik prevzetosti in poveličevanja. Tedaj se bosta srečala prvi in drugi Adam. Božji Sin stoji z razširjenimi rokami, da bi sprejel očeta našega rodu - bitje, katero je ustvaril, pa se je pregrešilo proti svojemu Stvarniku, in zaradi njegovih grehov Zveličar nosi znamenja križanja. Ko Adam zagleda sledove strašnih žebljev, ne pade na prsi svojega Gospoda, temveč ponižno pade pred njegove noge in vzklika: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano!" Zveličar ga nežno dvigne in ga povabi, naj pogleda na edenski dom, iz katerega je bil tako dolgo izgnan.
Adamovo življenje je bilo po izgnanstvu iz raja napolnjeno z žalostjo. Vsak uveli list, vsaka darovana daritev, vsaka nepopolnost v nekoč tako lepi naravi, vsak madež v človekovem značaju ga je neprestano spominjal na njegov greh. Strašna je bila bolečina spokorjenja, ko je videl, kako se množi krivičnost, in ko je na svoje opomine dobil v odgovor samo očitke, da je prav on povzročil greh. S potrpežljivo ponižnostjo je skoraj tisoč let prenašal kazen svojega prestopka. Iskreno se je spokoril za svoj greh in zaupal v zasluge obljubljenega Zveličarja ter tako umrl z upanjem v vstajenje. Božji Sin je odrešil človekov neuspeh in pad,/647/ Adam pa sedaj po spravnem delu znova dobiva svojo prvotno oblast.
Ves iz sebe od veselja opazuje drevje, ki ga je nekoč razveseljevalo - isto drevje, s katerega je trgal sadove v dneh svoje nedolžnosti in sreče. Vidi trte, ki so jih negovale njegove lastne roke, isto cvetje, za katero je nekoč z ljubeznijo skrbel. Njegov duh dojema vso resničnost prizora. Razume, da je to res obnovljeni raj, samo še mnogo lepši kakor pred izgnanstvom. Zveličar ga vodi k drevesu življenja, utrga čudoviti sadež in mu ga ponudi jesti. On gleda okrog sebe in vidi množico iz svoje zveličane družine v Božjem raju. Tedaj položi svojo bleščečo krono pred Jezusove noge in se vrže na njegove prsi ter objame Odrešenika. V roke vzame zlato harfo in po nebeškem svodu odmeva zmagoslavna pesem: "Vredno, vredno, vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano in je znova oživelo!" Adamova družina sprejema melodijo in, odloživši svoje krone pred Zveličarjeve noge, se vsi klanjajo pred njim in mu izkazujejo slavo.
To ponovno združenje opazujejo angeli, ki so se jokali, ko je Adam padel, in se veselili, ko se je Jezus po svojem vstajenju vrnil v nebesa, s čimer je odprl izhod iz grobov vsem, ki verujejo v njegovo ime. Sedaj vidijo dokončano delo zveličanja in združujejo svoje glasove v pesmi hvaležnosti.
Na kristalnem morju pred prestolom - na tem steklenem morju, ki tako odseva Božjo slavo, da je videti, kakor da je pomešano z ognjem - stoji zbrana množica zmagovalcev "nad zverjo in nad njeno podobo in nad številom njenega imena". Stoštiriinštiridesettisoči, ki so rešeni izmed ljudi, stoje na gori Sionu "z Božji citrami", in kakor glas mnogih voda in kakor glas velikega groma se sliši glas "citralcev, citrajočih na svoje citre"./648/ In pojo "novo pesem" pred prestolom, pesem, ki se je ne more naučiti nihče razen stoštiriinštiridesettisočev. To je Mojzesova in Jagnjetova pesem - pesem osvoboditve. Nihče razen teh stoštiriinštiridesettisočev se ne more naučiti te pesmi, je namreč pesem njihove izkušnje - izkušnje, kakršne ni doživela nobena druga skupina. "Ti so, ki hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre." Živi so vzeti s te zemlje, zato se računajo kot "prvina Bogu in Jagnjetu". (Raz 15,2.3; 14,1-5.) "To so tisti, ki prihajajo iz velike stiske." (Raz 7,14.) Preživeli so čas stiske, kakršne ni bilo, od kar je ljudstvo; pretrpeli so tesnobo časa Jakobove stiske; bili so brez posrednika v času izlivanja zadnjih Božjih šib. So pa osvobojeni, ker so "oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi. In v njih ustih se ni našla laž, brez madeža so" pred Bogom. (Raz 7,14; 14,5.) "Zato so pred Božjim prestolom in mu služijo noč in dan v njegovem svetišču, in sedeči na prestolu razpne svoj šotor nad njimi." Videli so zemljo opustošeno z lakoto, kugo in soncem, ki je s silno vročino žgalo ljudi, a tudi sami so pretrpeli stiske, lakoto in žejo. Toda "lačni ne bodo več, ne žejni več, tudi sonce jih ne zadene, ne nobena vročina; kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k studencem voda življenja; in Bog obriše vsako solzo z njih oči". (Raz 7,15-17.)
Zveličarjevi izvoljenci so bili v vseh časih vzgajani in poučevani v šoli stisk. Po svetu so hodili po ozki stezi. Očistili so se v peči stiske. Zaradi Jezusa so prenašali napade, sovraštva in obrekovanja. Šli so za njim skozi hude boje; trpeli so samoodpoved in doživljali grenka razočaranja./649/ Iz svojega lastnega mučnega doživetja so spoznali hudobnost greha, njegovo moč, krivičnost in gorje ter z ogabnostjo gledali nanj. Zavest o neizmerni daritvi, ki je bila darovana za njihovo ozdravitev, nareja, da so majhni v svojih očeh, in njihova srca napolnjuje s hvaležnostjo in hvalo, katere ne morejo razumeti tisti, ki se nikoli niso pregrešili. Mnogo ljubijo, ker jim je bilo mnogo odpuščeno. Ker so postali sodeležniki Kristusovih muk, so sedaj sposobni sodelovati v njegovi slavi.
Božji dediči so prišli iz zapora, z grmad, iz barak, podzemeljskih jam, z morišč, s planin, iz puščav in morskih globin. Po svetu so hodili v "sramoti in stiski na ogled postavljeni". Milijoni so odšli v grob žigosani s sramoto, ker odločno niso hoteli popustiti zaslepljivim Satanovim zahtevam. Človeška sodišča so jih prištela med najhujše hudodelce. Toda sedaj je Bog sodnik. (Ps 50,6.) Sedaj so pozemski sklepi preklicani. "Sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje. In imenovali jih bodo Sveto ljudstvo, Gospo-dove rešence." (Iz 25,8; 62,12.) On je določil, da jim bo dal "diko namesto pepela, olje veselja namesto žalosti, hvalni plašč namesto obupnega duha". (Iz 61,3.) Niso več bedni, mučeni, razkropljeni in tlačeni. Odslej bodo vedno z Gospodom. Sedaj stojijo pred prestolom oblečeni v dragocena oblačila, kakršnih nikoli niso nosili niti najbolj ugledni ljudje tega sveta. Okrašeni so s čudovitimi kronami, kakršnih nikoli niso dali na čela pozemskih vladarjev. Dnevi bolečine in joka so za vedno minili. Kralj slave je obrisal solze z vseh obličij; odstranjen je sleherni vzrok bolečine. Med plapolajočimi palmovimi vejami donijo sedaj jasne, milozvočne, skladne hvalnice. Vsi glasovi poprijemajo melodijo in pod nebeškim svodom zadoni himna: "Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!" A vsi nebeški prebivalci odgovarjajo v zboru: "Amen! Blagoslov in slava in modrost/650/ in zahvala in čast in moč in krepkost našemu Bogu na vekov veke!" (Raz 7,10.12.)
V tem življenju samo začenjamo dojemati čudovito delo odrešenja. S svojim omejenim razumom lahko najbolj pozorno opazujemo sramoto in slavo, življenje in smrt, pravičnost in milost, ki so se srečale na križu, pa vendar niti z največjim naporom naših duhovnih moči ne moremo dojeti njihovega popolnega pomena. Dolžino in širino, višino in globino odrešeniške ljubezni človek lahko razume samo nekoliko. Načrta zveličanja odrešeni ne bodo popolnoma razumeli niti tedaj, ko bodo gledali, kakor so bili vnaprej videni, in ko bodo spoznali, kakor so bili vnaprej spoznani; skozi večne čase se bo njihovemu občudujočemu in prevzetemu duhu neprestano razodevala nova resnica. Čeprav je prišel konec pozemskim skrbem, trpljenju in skušnjavam in čeprav so vsi vzroki zanje odstranjeni, bo Božje ljudstvo imelo vedno jasno in pravo spoznanje o visoki ceni, ki je bila plačana za njihovo odrešenje.
Kristusov križ bo glavni predmet proučevanja in pesem odrešenih skozi vso večnost. V poveličanem Kristusu bodo gledali križanega Kristusa. Nikoli ne bodo pozabili, da je ta - čigar moč je ustvarila in vzdržuje neštete svetove v vesolju, dragi Božji Sin, veličastvo nebes, On, ki so se mu klanjali kerubi in svetli serafi - ponižal samega sebe za dvig padlega človeštva; da je vzel nase krivdo in sramoto greha in pretrpel, da se je Očetovo obličje skrilo pred njim, dokler bolečina po izgubljenem svetu ni strla njegovega srca na golgotskem križu. Spoznanje, da je Stvarnik vseh svetov in Sodnik vseh ljudi zapustil svojo slavo in se ponižal iz ljubezni do človeka, bo vedno zbujalo začudenje in občudovanje vesolja. Ko bodo zveličani opazovali svojega Odrešenika in na njegovem obličju zagledali večno Očetovo slavo; ko bodo gledali njegov prestol, ki je utemeljen od večnosti, in ko bodo pomislili na to, da njegovemu kraljestvu ne bo konca, bodo navdušeno zapeli: "Vredno, vredno je Jagnje,/651/ ki je bilo zaklano, ter nas je spravilo z Bogom s svojo dragoceno krvjo!"
Skrivnost križa razlaga vse druge skrivnosti. V luči, ki sveti z Golgote, bodo Božje čednosti, ki so nas napolnjevale s strahom in spoštovanjem, videti tako lepe in privlačne. Milost, nežnost in očetovska ljubezen so združene s svetostjo, pravičnostjo in močjo. Med opazovanjem veličastva njegovega vzvišenega in visokega prestola vidimo njegov značaj v njegovi najbolj nežni ljubezni in dojemamo kakor še nikoli poprej pomen tega dragega ogovora: "Oče naš!"
Videlo se bo, da ta, ki je neizmeren v modrosti, ni mogel narediti nobenega drugačnega načrta za naše zveličanje, razen da daruje svojega Sina. Nagrada za to daritev je veselje, da bodo zemljo podedovala odrešena, sveta in neumrljiva bitja. Sadovi boja našega Zveličarja z močmi teme je veselje odrešenih, ki doni Bogu na slavo skozi večnost. Vrednost vsakega človeka je tako velika, da je Oče dobil zadoščenje za plačano ceno, a tudi sam Kristus je zadovoljen, ko gleda sadove svoje velike daritve./652/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!