 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
39. Čas stiske (angleško)
"In tisti čas nastopi Mihael, veliki knez, ki se poteguje za sinove tvojega ljudstva; in bo čas stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod, do tistega časa. A v tistem času bo oteto tvoje ljudstvo, vsak, kogar najdejo zapisanega v knjigi." (Dan 12,1.)
Ko bo tretje angelsko sporočilo oznanjeno vsem, se milost ne bo več potegovala za grešne Zemljane. Božje ljudstvo je opravilo svoje delo. Prejelo je pozni dež, poživljenje od Gospodovega obličja, in je pripravljeno za uro prihodnje preizkušnje. Angeli v nebesih hitijo sem in tja. Neki angel se je vrnil z zemlje in povedal, da je opravil svoje delo. Zadnja preizkušnja je prišla na svet, in vsi, ki so se pokazali zvesti Božjim predpisom, so dobili pečat živega Boga. Tedaj bo Jezus prenehal svojo posredniško službo v nebeškem svetišču. Dvignil bo svoje roke in glasno spregovoril: "Dopolnjeno je." Vse angelske čete pa so snele svoje krone, medtem ko je Jezus slovesno oznanil: "Kdor dela krivico, naj jo dela še, in kdor je nesnažen, bodi še nesnažen; in kdor je pravičen delaj še bolj pravico, in sveti naj se še bolj posvečuje." (Raz 22,11.) Vsak primer je odločen bodisi za življenje ali za smrt. Kristus je opravil spravo za svoje ljudstvo/613/ in izbrisal njegove grehe. [tevilo njegovih podložnikov je popolnjeno; kraljestvo in oblast in veličastvo pod vsemi nebesi bo izročeno dedičem zveličanja, Jezus pa bo vladal kot Kralj kraljev in Gospod gospodov.
Ko bo Jezus zapustil svetišče, bo Zemljane pokrila tema. V tem strašnem času morajo pravični živeti brez posrednika pred svetim Bogom. Moč, ki je doslej zadrževala hudobne, je odstranjena, in Satan ima popolno oblast nad dokončno nespokorjenimi grešniki. Božja dolgotrajna potrpežljivost je izčrpana. Svet je zavrgel njegovo milost, prezrl njegovo ljubezen in poteptal njegove zapovedi. Hudobni so prestopili meje časa milosti, ki jim je bil dan. Božji Duh, kateremu so se tako vztrajno upirali, se je končno umaknil od njih. Nezaščiteni z Božjo milostjo so brez zaščite pred Hudobnim. Tedaj bo Satan pahnil Zemljane v zadnjo veliko stisko. Ko bodo Božji angeli prenehali zadrževati strašne viharje človeških strasti, bodo odvezane vse prvine spopada. Ves svet bo pahnjen v pogubo, ki bo strašnejša od tiste, ki je nekoč doletela Jeruzalem.
En sam angel je pomoril vse egiptovske prvence in napolnil deželo z vpitjem. Ko se je David pregrešil pred Bogom s preštevanjem ljudstva, je en angel povzročil strašno opustošenje, s katerim je bil kaznovan njegov greh. Enako razdiralno moč, ki so jo pokazali sveti angeli, ko jim je Bog to ukazal, bodo pokazali tudi hudobni angeli, ko jim bo to dovolil. Te moči so sedaj pripravljene in samo čakajo na Božje dovoljenje, da bi povsod sejale pustošenje.
Spoštovalci Božjih zapovedi bodo obdolženi za povzročitev kazni, ki so se izlile na svet, in jih bodo šteli za povzročitelje strašnih motenj v naravi, prepirov in prelivanja krvi med ljudmi, zaradi česar je zemlja napolnjena z gorjem. Moč, ki je spremljala zadnji opomin, je razsrdila hudobne. Njihova jeza se je razplamtela zoper vse,/614/ ki so sprejeli sporočilo; in Satan bo še z večjo močjo razpihoval duha sovraštva in preganjanja.
Ne duhovniki ne ljudstvo niso vedeli, ko se je Božja navzočnost končno umaknila od judovskega naroda. Čeprav so bili pod Satanovo oblastjo in prežeti z najstrašnejšimi in najhujšimi strastmi, so se še vedno šteli za Božje izvoljence. [e naprej se je opravljala služba v templju. Na oskrunjenih oltarjih so darovali daritve in klicali Božji blagoslov nad ljudstvo, ki je bilo krivo za kri Božjega dragega Sina ter je poskušalo ubiti njegove služabnike in apostole. Tako niti Zemljani nič ne bodo vedeli o tem, ko bo izrečena nepreklicna odločitev v nebeškem svetišču in bo usoda sveta za vedno zapečatena. Ljudstvo, ki ga je Božji Duh končno zapustil, bo dalje opravljalo verske formalnosti, a Satanova gorečnost, s katero jih bo knez hudega navdušil za izvrševanje njegovih peklenskih načrtov, bo podobna gorečnosti za Boga.
Sobota bo v vsem krščanstvu postala poseben predmet boja. Posvetne in cerkvene oblasti se bodo združile, da bi prisilile ljudi praznovati nedeljo. Mala skupina zvestih pa trdovratno ne bo hotela popustiti splošno sprejeti zahtevi, pa bo zato postala predmet splošnega sovraštva. Poudarjalo se bo, da se ne sme trpeti maloštevilno ljudstvo, ki se upira cerkveni ustanovi in državnemu zakonu; da je boljše, da trpi samo to ljudstvo, kakor pa da bodo vsi narodi pahnjeni v zmedo in protizakonje. Enako dokazovanje so uporabili judovski starešine proti Kristusu pred skoraj dvajsetimi stoletji. Zviti Kajfa je dejal: "Bolje je za vas, če eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil." (Jan 11,50.) Takšno dokazovanje bo odločilno; in slednjič bo proti njim, ki posvečujejo soboto po četrti zapovedi, izdan odlok, s katerim bo objavljeno, da si zaslužijo najhujšo kazen,/615/ in ljudstvu bo dovoljeno, da jih po določenem času pobije. Katolicizem v Evropi in odpadli protestantizem v Ameriki bosta ukrepala enako proti njim, ki spoštujejo vse Božje predpise.
Tedaj bosta Božje ljudstvo doleteli žalost in stiska, ki ju prerok opisuje kot čas Jakobove stiske: "Kajti tako pravi Gospod: Glas trepeta čujemo, strah je in nič miru. ... Vseh obličja so obledela. Gorje, ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas Jakobove stiske; vendar bo rešen iz nje." (Jer 30,5-7.)
Jakobova noč strahu, ko se je v molitvi bojeval za rešitev iz Ezavovih rok, (1 Mojz 32,24-30.) pomeni izkušnjo Božjega ljudstva v času stiske. Prestrašil se je smrtnih groženj svojega brata zaradi prevare, ki jo je naredil, da bi dobil očetov blagoslov, določen za Ezava, zato je pobegnil, da bi si rešil življenje. Potem ko je mnogo let živel kot pregnanec, se je po Božji zapovedi podal na pot, da bi se z ženami, otroki in čredami vrnil v rodni kraj. Ko je prišel na mejo dežele, se je grozno prestrašil, ko je slišal, da se mu Ezav približuje s četo vojakov, popolnoma gotovo z namenom, da bi se mu maščeval. Kazalo je, da bo Jakobovo neoboroženo in nezavarovano spremstvo padlo kot nebogljena žrtev nasilja in pokola. Tem skrbem in strahu je bilo dodano tudi težko breme spoznanja o lastni krivdi, kajti njegov osebni greh je priklical to nevarnost. Njegovo edino upanje je bilo v Božji milosti. Njegova edina obramba je bila molitev. Ničesar ni opustil, da bi po svojih močeh popravil storjeno krivičnost bratu in odvrnil nevarnost, ki mu je pretila. Tako morajo tudi Kristusovi sledilci med približevanjem k času stiske narediti vse, da bi se pred ljudstvom pokazali v pravi luči, razorožili predsodke in odvrnili nevarnost, ki ogroža svobodo vesti.
Jakob je najprej poslal svojo družino na drugo stran potoka, da ne bi videla njegove stiske, potem pa je ostal sam in v molitvi prosil Boga./616/ Izpovedal je svoje grehe in s hvaležnostjo priznal Božjo milost do njega ter se v globoki ponižnosti skliceval na zavezo, ki je bila sklenjena z njegovimi očeti, in na obljubo, ki mu jo je dal tisto noč v prikazni pri Betelu in v deželi njegovega izgnanstva. V njegovem življenju je napočil čas krize; vse je stalo na kocki. V temi in samoti je dalje molil in se poniževal pred Bogom. Na lepem je nekdo položil roko na njegovo ramo. Pomislil je, da mu kakšen sovražnik hoče vzeti življenje, zato se je s svojo brezupno močjo začel boriti z napadalcem. Ko je začelo svitati, je tujec uporabil svojo nadčloveško moč. Pri njegovem dotiku je bil močan mož videti kakor ohromel in se je jokaje kot nebogljeni molivec oklenil vratu svojega skrivnostnega nasprotnika. Jakob je tedaj zvedel, da se je bojeval z angelom zaveze. Čeprav ni bil sposoben za boj in je trpel hude bolečine, ni opustil svojega načrta. Dolgo časa je prenašal nemir, pekočo vest in bolečino zaradi svojega greha. Sedaj je moral dobiti zagotovilo, da mu je odpuščeno. Kazalo je, da nebeški obiskovalec hoče oditi, toda Jakob ga je trdno držal in prosil za blagoslov. Angel je silil: "Pusti me, zarja že vstaja." Očak pa je vzkliknil: "Ne pustim te, če me ne blagosloviš." Kakšno zaupanje, kakšna odločnost in vztrajnost se tukaj odkrivajo! Ko bi bila to hvalisava in drzna zahteva, bi bil Jakob takoj uničen. Ampak on je govoril s takšno gotovostjo, kakršno lahko ima samo ta, ki prizna svojo slabost in nevrednost, a vendar zaupa v milost Boga, ki drži svojo zavezo.
"Se je boril z Bogom ... in premagal." (Oz 12,4.5.) Ta grešni smrtnik je premagal veličastvo nebes s ponižnostjo, spokorjenjem in izročitvijo. Trepetaje se je naslonil na Božje obljube, in srce neizmerljive ljubezni ni moglo odkloniti grešnikove prošnje. Kot dokaz njegove zmage in za ohrabritev drugih, da se zgledujejo po njem, je bilo njegovo ime, ki je bilo pomnik njegovega greha, spremenjeno v drugo, ki je postalo pomnik njegove zmage. Dejstvo,/617/ da se je Jakob bojeval z Bogom in zmagal, je zagotavljalo, da bo premagal tudi ljudi. Ni se več bal jeze svojega brata, ker je bil Gospod njegova zaščita.
Satan je obtožil Jakoba pred Božjimi angeli in poudarjal, da ga ima pravico uničiti zaradi njegovega greha. Vplival je na Ezava, da mu je šel nasproti; in medtem ko se je očak vso noč bojeval, si je Satan v njem prizadeval okrepiti občutek krivde, da bi ga spravil v malodušnost in strl njegovo zaupanje v Boga. Jakob je bil pripeljan skoraj do obupa; vedel je, da mora biti pogubljen brez nebeške pomoči. Iskreno se je spokoril zaradi svojega velikega greha in zaupal v Božjo milost. Ni dovolil, da bi ga Satan odvrnil od cilja, temveč se je trdno držal za Angela in dalje resno prosil z bolestnim vpitjem, dokler ni zmagal.
Kakor je Satan vplival na Ezava, da se je podal nasproti Jakobu, tako bo tudi v času stiske spodbujal hudobne, da uničijo Božje ljudstvo. In kakor je obtožil Jakoba, tako bo obtožil tudi Božje ljudstvo. Svet ima za svoje služabnike, toda majhna skupina, ki izpolnjuje Božje zapovedi, nasprotuje njegovi nadoblasti. Ko bi jo lahko zbrisal s sveta, bi bila njegova zmaga popolna. On vidi, da jih varujejo sveti angeli, zato razume, da so njihovi grehi odpuščeni. Vendar ne ve, da so njegovi primeri odločeni v nebeškem svetišču. Natančno pozna grehe, v katere jih je zapeljal, in jih prinaša pred Boga v pretirano veliki luči in trdi, da si to ljudstvo zasluži biti prikrajšano za Božjo milost z njim vred. Trdi, da jim Gospod zaradi svoje pravičnosti ne more odpustiti grehov, njega in njegove angele pa uničiti. Sklicuje se na pravico do njih kakor na svoj plen in zahteva, da se izročijo v njegove roke za uničenje.
Medtem ko Satan obtožuje Božje ljudstvo zaradi njegovih grehov, mu Gospod dovoljuje, da jih skuša do skrajnosti. Njihovo zaupanje v Boga, njihova vera in odločnost bodo hudo preizkušani. Ko gledajo v preteklost, njihovo upanje pada,/618/ kajti v vsem svojem življenju lahko vidijo malo dobrega. Popolnoma se zavedajo svojih slabosti in nevrednosti. Satan si jih prizadeva prestrašiti z mislijo, da je njihov primer brezupen in da se madež njihove nečistosti nikoli ne more umiti. Upa, da jim bo toliko uničil vero, da bodo popustili njegovim skušnjavam in se odpovedali svoji vdanosti Bogu.
Čeprav bo Božje ljudstvo obdano s sovražniki, ki si ga bodo prizadevali pogubiti, pa vendar strah, ki ga bo pretrpelo, ni strah pred preganjanjem zaradi resnice. Strah ga je, da se ni spokorilo za vsak greh in da zaradi neke svoje napake ne bo doživelo uresničenja Zveličarjeve obljube, da ga bo "ohranil iz ure skušnjave, ki ima priti na vesoljni svet". (Raz 3,10.) Če bi zanesljivo vedeli, da so jim grehi odpuščeni, se ne bi bali mučenja in smrti; toda če bodo nevredni in bodo izgubili svoje življenje zaradi neke napake v svojem značaju, potem bo osramočeno Božje sveto ime.
Povsod se slišijo zarotniški dogovori in se vidi delovanje upora; zato se v njih pojavlja močna želja in resno hrepenenje duše, da bi se dokončal veliki odpad in storil konec hudobnosti brezbožnih. A med molitvijo Bogu, naj prepreči uporniško delo, si očitajo, da nimajo moči za nasprotovanje mogočnemu toku hudobnosti in ga ne morejo ustaviti. Čutijo, da Satanove sile ne bi imele tolikšne moči, da bi jih napadale, ko bi bili vse svoje sposobnosti uporabili v Kristusovi službi in napredovali iz moči v moč.
Mučijo svoje duše pred Bogom, sklicujoč se na prejšnje spokorjenje za mnoge svoje grehe in na Zveličarjevo obljubo: "Ali pa naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!" (Iz 27,5.) Njihova vera omahuje, ker njihove molitve niso takoj uslišane./619/ Kljub prestajanju največjega strahu, groze in stiske ne prenehajo moliti. Oklepajo se Božje moči, kakor se je Jakob trdno oklepal Angela, a besede njihove duše se glasijo: "Ne pustim te, dokler me ne blagosloviš."
Če se Jakob ne bi bil poprej spokoril za svoj greh, da je s prevaro dobil prvenstvo, Bog ne bi uslišal njegove molitve in ne bi milostno ohranil njegovega življenja. Tako bi bilo tudi Božje ljudstvo v času stiske premagano, ko bi imelo nespokorjene grehe iz preteklosti; ti bi namreč pred njega prišli v času, ko ga bo mučil strah in trepet. Obup bi zadušil njihovo vero, in ne bi imeli zaupanja, da se z Bogom bojujejo za rešitev. Čeprav se globoko zavedajo svoje nevrednosti, vendar ugotavljajo, da ne morejo najti nobene skrite napake. Njihovi grehi so bili že poprej podani pred sodbo in izbrisani, zato se jih niti ne spominjajo več.
Satan mnoge ljudi zapeljuje k veri, da Bog ne posveča pozornosti njihovi nezvestobi v majhnih stvareh; toda Gospod kaže s svojim ravnanjem z Jakobom, da nikakor ne odobrava in ne trpi zla. Satan bo premagal vse, ki si prizadevajo opravičiti svoje grehe ali jih prikrivati ter dovoljujejo, da ostanejo zapisani v nebeških knjigah nepriznani in neodpuščeni. Kolikor bolj se imajo za pobožne in kolikor višji položaj zasedajo, toliko težji je njihov primer v Božjih očeh in toliko bolj zanesljiva zmaga njihovega velikega sovražnika. Kdor odlaša s svojo pripravo za Božji dan, ne bo mogel tega doseči v času stiske ali v katerem koli poznejšem času. Njegov primer je brezupen.
Kristjani po imenu, ki bodo nepripravljeni stopili v tisti strašni zadnji boj, bodo v svojem obupu priznali grehe z besedami velikega strahu, hudobni pa se bodo radovali zaradi njihove stiske. Ta priznanja so podobna Ezavovemu in Judeževemu. Kdor se jih tako spoveduje, je žalosten zaradi posledic prestopka, ne pa zaradi svoje krivde./620/
Ne čutijo nikakršnega pravega spokorjenja niti odvratnosti do greha. Priznajo svoj greh iz strahu pred kaznijo, ko pa so kazni umaknjene, zopet nasprotujejo Bogu kakor nekoč faraon.
Jakobova zgodovina je tudi dokaz, da Bog ne bo zavrgel njih, ki so bili prevarani, izkušani in zapeljani v greh, pa so se spreobrnili k Bogu z iskrenim spokorjenjem. Medtem ko jih Satan poskuša uničiti, Bog pošilja svoje angele, da bi jih tolažili in zaščitili v času nevarnosti. Satanovi napadi so ostri in odločni, njegova slepila pa strašna, toda Gospodovo oko bedi nad njegovim ljudstvom in njegova ušesa poslušajo njihovo vpitje. Njihova stiska je velika; zdi se, da jih bodo pogoltnili zublji ognjenih peči; toda Topilec jih bo popeljal skozi ogenj, kakor se dragoceno zlato čisti v ognju. Božja ljubezen do njegovih otrok je v času njihove najhujše preizkušnje prav tako močna in nežna, kakor je bila v dnevih njihove največje blaginje, toda zaradi njih samih je potrebno, da preidejo skozi ognjeno peč. Vse, kar je v njih pozemskega, mora zgoreti, da bi popolnoma odsevali Kristusovo podobo.
Čas stiske in strahu, ki je pred nami, bo zahteval vero, ki lahko zdrži muke, odpovedi in lakoto - vero, ki se ne bo omajala, četudi bo še tako hudo preizkušana. Čas milosti se daje vsem, da bi se pripravili za tisti čas. Jakob je zmagal, ker je bil vztrajen in odločen. Njegova zmaga je dokaz moči vztrajne molitve. Vsi, ki se zanašajo na Božje obljube kakor on ter so resni in vztrajni kakor on, bodo imeli uspeh, kakršnega je dosegel on. Kdor pa se ni pripravljen odpovedati samemu sebi, da bi se ponižal pred Bogom ter dolgo in resno prosil za njegov blagoslov, ga ne bo dobil. Bojevati se z Bogom - kako malo jih ve, kaj je to! Kako malo jih je stalo pred Bogom z gorečim hrepenenjem in si prizadevalo do skrajnih naporov svojega bitja. Kako malo se jih je z nepremakljivo vero držalo Božjih obljub, ko so valovi obupa, ki jih noben jezik ne more opisati, pridrli nad molivca!/621/
Tisti, ki imajo sedaj samo malo vere, so v največji nevarnosti, da bodo podlegli moči Satanovih slepil in nasilja nad vestjo. A četudi zdržijo preizkušnje, bodo v času stiske trpeli globoko žalost in strah, ker se niso navadili zaupati v Boga. Opuščenih lekcij vere se bodo morali naučiti pod najstrašnejšim pritiskom malodušja.
Sedaj moramo spoznati Boga in preizkusiti njegove obljube. Angeli zapisujejo sleherno resno in iskreno molitev. Prej se moramo odpovedati sebičnim zadovoljstvom kakor pa opustiti občestvo z Bogom. Največja revščina in samoodpoved z njim sta boljša kakor vse bogastvo, časti, udobnost in prijateljstvo brez njega. Najti si moramo čas za molitev. Če dovolimo, da posvetne koristi zasedejo našega duha, nam bo Bog morda dal čas s tem, da nam bo vzel naše malike, ki so narejeni iz zlata, hiš in rodovitne zemlje.
Mladina ne bi bila zapeljana v greh, ko ne bi hotela stopiti na nobeno drugo pot, razen na tisto, na kateri lahko prosi za Božji blagoslov. Ko bi glasniki, ki svetu oznanjajo zadnji svečani opomin, prosili za Božji blagoslov - ne hladno, ravnodušno in malomarno, temveč srčno in z vero kakor Jakob - potem bi pogosteje imeli priložnost reči: "Boga sem videl iz obličja v obličje, in oteta je bila moja duša." (1 Mojz 32,30.) Nebesa bi jih imela za kneze, ker bi imeli moč za zmago v svojem boju z Bogom in ljudmi.
"Čas stiske, kakršne ni bilo", bo kmalu nastopil, in tedaj nam bo potrebna izkušnja, ki je sedaj nimamo, a so mnogi preveč brezbrižni, da bi jo dosegli. Pogosto se zgodi, da pričakovano stisko štejemo za večjo, kakor dejansko je, vendar ne bo tako s pravo krizo, ki je pred nami. Najbolj živa domišljija si ne more zamisliti, kako huda bo preizkušnja. V tistem času preizkušnje bo morala vsaka duša stati sama pred Bogom. "Pa bi bili v njej Noe, Danijel in Job, res, kakor živim, govori Gospod Jahve: ne otmo ne sinov ne hčeri,/622/ oteli pa bodo samo svoje duše po svoji pravičnosti." (Ezek 14,20.)
Sedaj, ko naš veliki duhovnik opravlja spravo za nas, si moramo prizadevati biti popolni v Kristusu. Naš Zveličar niti z eno edino mislijo ni mogel biti zapeljan k popuščanju moči skušnjave. Satan v človeškem srcu najde prostor, ki ga lahko uporabi za svoje oporišče. Goji se kakšno grešno nagnjenje, v katerem njegove skušnjave kažejo svojo moč. Toda Kristus je rekel o sebi: "Prihaja namreč vojvoda tega sveta, a na meni nima ničesar." (Jan 14,30.) Satan na Božjem Sinu ni mogel najti ničesar, kar bi mu omogočilo izbojevati zmago nad njim. Jezus je izpolnjeval zapovedi svojega Očeta, in v njem ni bilo greha, katerega bi lahko Satan uporabil v svojo korist. To so razmere, v katerih se morajo najti vsi, ki želijo zdržati čas stiske.
Že v sedanjem življenju moramo zapustiti greh z vero v Kristusovo spravno kri. Naš dragoceni Zveličar nas vabi, naj se združimo z njim, zedinimo svoje slabosti z njegovo močjo, svoje neznanje z njegovo modrostjo, svojo nevrednost z njegovimi zaslugami. Božja previdnost je šola, v kateri se moramo naučiti Kristusove krotkosti in ponižnosti. Gospod vedno postavlja pred nas pravi življenjski cilj, ne pa pot, ki bi si jo hoteli izbrati, ker se nam zdi lažja in ugodnejša. Naša dolžnost je sodelovati z orodji, ki nam jih nebesa dajejo na voljo, da bi si izoblikovali značaj po Kristusovem zgledu. Kdor koli to delo opusti ali ga prelaga, postavlja svojo dušo v najbolj strašno nevarnost.
Apostol Janez je slišal v prikazni glas v nebesih, ki je vzkliknil: "Gorje zemlji in morju, ker dol je šel Hudič k vam z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa." (Raz 12,12.) Strašni so prizori, ki so izzvali ta vzklik nebeškega glasu. Satanov srd vse bolj raste, kolikor krajši je njegov čas, a njegovo delo zapeljevanja in uničevanja bo doseglo svoj vrhunec v času stiske./623/
Kmalu se bodo na nebu videli strašni pojavi nadnaravnega značaja kot znak sile demonov, ki delajo čudeže. Duhovi hudičev bodo prišli k zemeljskim kraljem in vsemu svetu, da bi jih zapeljali in spodbudili k združitvi s Satanom pri njegovi zadnji bitki proti nebeški vladavini. Tako bodo s temi orodji vladarji in podložniki zapeljani. Nastopili bodo ljudje, ki bodo trdili, da so Kristus, ter zahtevali čast in češčenje, ki pripada Odrešeniku sveta. Opravili bodo čudežne ozdravitve in trdili, da so iz nebes dobili razodetja, ki se ne ujemajo s pričevanji Svetega pisma.
V sklepnem dejanju velike goljufije se bo sam Satan izdajal za Kristusa. Cerkev je dolgo trdila, da čaka na Zveličarjev prihod kot na izpolnitev svojih upov. Vrhovni goljuf bo sedaj ustvaril vtis, kakor da je Kristus že prišel. V raznih krajih sveta se bo Satan pojavil med ljudmi kot veličastno bitje bleščečega sijaja, ki bo podobno opisu Božjega Sina v Janezovem Razodetju. (Raz 1,13-15.) Slava, ki ga bo obdajala, bo prekašala vse, kar je sploh kdaj videlo smrtno oko. Zmagoslavni vzklik bo zadonel po zraku: "Kristus je prišel! Kristus je prišel!" Ljudstvo bo pokleknilo pred njim, ga častilo, on pa bo dvignil roke in jih blagoslovil, kakor je Kristus blagoslovil učence, ko je živel na zemlji. Njegov glas bo mehak in pritajen, a vendar melodičen. Z blagim in sočutnim glasom bo podajal nekatere čudovite nebeške resnice, o katerih je govoril Zveličar. Zdravil bo bolezni med ljudstvom in trdil, izdajajoč se za Kristusa, da je soboto spremenil v nedeljo in vsem ukazal praznovati dan, ki ga je on blagoslovil. Povedal bo, da tisti, ki vztrajno posvečujejo sedmi dan, skrunijo njegovo ime, ker nočejo poslušati njegovih angelov, ki jih je poslal k njim z lučjo in resnico. To bo mogočna, skoraj nepremagljiva goljufija. Kakor Samarijani,/624/ ki jih je prevaral Simon čarovnik, bo ljudstvo od malega do velikega verovalo tej prevari in vpilo: "Ta je Božja moč, ki se imenuje velika." (Dej 8,10.)
Toda Božje ljudstvo ne bo zapeljano. Nauki tega lažnega kristusa se ne ujemajo s Svetim pismom. Njegov blagoslov bo izrečen nad častilci zveri in njene podobe - ravno nad ljudmi, o katerih Sveto pismo pravi, da bo nanje izlita čista Božja jeza.
Ampak Satanu ne bo dovoljeno posnemati načina Kristusovega prihoda. Zveličar je svoje ljudstvo opozoril glede tega in natančno opisal svoj prihod: "Zakaj vstanejo lažnivi kristusi in lažnivi preroki in kazali bodo velika znamenja in čudeže, da bi zapeljali, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence. Ako vam torej reko: glej, v puščavi je! ne hodite ven; glej, v hramih je! ne verujte. Kajti kakor izhaja blisk iz vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,24.26.27.31; 25,31; Raz 1,7; 1 Tes 4, 16.17.) Nemogoče je posnemati ta prihod. Bo vsesplošno znan - vsi ga bodo videli.
Samo ti, ki marljivo proučujejo Sveto pismo in ljubijo resnico, bodo obvarovani velike prevare, ki bo zasužnjila ves svet. Po svetopisemskih pričevanjih bodo prepoznali našemljenega goljufa. Čas preizkušnje bo prišel na vse. Pravi kristjani se bodo izkazali v rešetanju, ki ga bo povzročila ta skušnjava. Ali je Božje ljudstvo danes tako trdno utemeljeno na njegovi besedi, da se ne bo zanašalo na svoja čutila? Ali se bo v takšnem trenutku odločitve opiralo na Sveto pismo in samo na Sveto pismo? Če bo le mogoče, jim bo Satan poskušal preprečiti pripravo, da ne bi mogli zdržati tisti dan. Vse bo naredil tako, da bo Božjim otrokom zaprl pot, jih zasužnjil s pozemskimi bogastvi, jim naložil težko in mučno breme,/625/ da bi si srce preobremenili s skrbmi tega življenja, samo da bi jih dan preizkušnje zalotil kakor tat.
Ker bodo razni krščanski vladarji izdali zakon proti izpolnjevalcem Božjih zapovedi, s čimer jim bo prikrajšana zaščita oblasti in bodo prepuščeni njim, ki jim želijo pogubo, bo tedaj Božje ljudstvo zapustilo mesta in vasi, se zbralo po skupinah in stanovalo v najbolj pustih in osamljenih krajih. Mnogi bodo našli zavetje v trdnjavah gora. Kot kristjani piemontskih dolin si bodo visoke gore naredili za svoje svetišče in se zahvaljevali Bogu za "skalni branik". (Iz 33,16.) Toda mnogi izmed vseh narodov in vseh slojev, veliki in mali, bogati in revni, črni in beli bodo vrženi v najbolj nepravično in najbolj surovo sužnost. Božji ljubimci bodo preživeli hude dneve, zvezani bodo v verige, ždeli bodo v zaporu, obsojeni bodo na smrt, a nekateri bodo v temnih in odvratnih celicah na videz prepuščeni smrti za lakoto. Nobeno človeško uho ne bo hotelo slišati njihovega vpitja, nobena človeška roka jim ne bo pripravljena pomagati.
Ali bo Gospod pozabil na svoje ljudstvo v tem času preizkušnje? Ali je pozabil zvestega Noeta, ko je kazen doletela predpotopni svet? Ali je pozabil na Lota, ko je ogenj padel z nebes, da bi sežgal mesta v ravnini? Ali je pozabil Jožefa, ki je bil v Egiptu obdan s pogani? Ali je pozabil na Elija, ko mu je Jezabela grozila z usodo Baalovih prerokov? Ali je pozabil na Jeremija v temni in ogabni jami? Ali je pozabil na tri pogumne mladeniče v goreči peči ali pa na Danijela v levnjaku?
"A Sion je rekel: Jahve me je zapustil in Gospod me je pozabil. More li žena pozabiti svojega dojenca, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe! Glej, na obe dlani sem si te vdolbel." (Iz 49,14-16.) Gospod nad vojskami je rekel: "Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice njegovega očesa." (Zah 2,8.)/626/
Četudi jih bodo sovražniki vrgli v ječe, pa zidovi ječ vendar ne bodo mogli pretrgati zveze med njihovimi dušami in Kristusom. Ta, ki pozna vsako njihovo slabost in je seznanjen z vsemi njihovimi preizkušnjami, je višji od vseh pozemskih sil; angeli jih bodo obiskali v njihovih osamljenih celicah in jim prinesli nebeško luč in mir. Zapor se jim bo zdel kakor palača, ker bodo tam prebivali tisti, ki so bogati z vero, in temni zidovi bodo razsvetljeni z nebeško lučjo kakor tedaj, ko sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice sredi noči v filipski ječi.
Božje sodbe bodo prizadele nje, ki bodo poskušali zatreti in uničiti njegovo ljudstvo. Božja velika potrpežljivost do brezbožnih je ohrabrila ljudi za hudobna dela, ampak njihova kazen ne bo nič manj zanesljiva in strašna, čeprav se je z njo tako dolgo odlašalo. "Kajti kakor na Perazimski gori vstane Gospod, razsrdi se kakor v dolini ob Gibeonu, da opravi svoje dejanje - čudno je njegovo dejanje, in da izvrši svoje delo - neobičajno je njegovo delo." (Iz 28,21.) Našemu usmiljenemu Bogu je kaznovanje nekaj tujega. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt." (Ezek 33,11.) Gospod je "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici ... ki odpušča krivico in prestopek in greh". (2 Mojz 34,6.7.) Krivca pa vendar ne pusti nekaznovanega. "Gospod je počasen za jezo in velik v moči, a krivca nikakor ne šteje za nedolžnega." (Nah 1,3.) S strašno pravičnostjo bo obranil veljavo svojih poteptanih zapovedi. Stroga kazen, ki čaka prestopnike, se lahko vidi iz Gospodovega odlašanja pri izvršitvi kazni. Ljudstvo, s katerim je imel toliko potrpežljivosti in ga ni hotel udariti, dokler ne bo napolnilo mere krivičnosti pred Bogom, bo končno moralo izpiti čašo jeze, ki ne bo razblažena z milostjo.
Ko bo Kristus dokončal svojo posredniško službo v svetišču, se bo izlila čista jeza nanje, ki molijo zver in njeno podobo ter so sprejeli njeno znamenje. (Raz 14,9.10.) [ibe, ki so se izlile na Egipt, ko je Bog nameraval rešiti Izraela, so po značaju podobne tistim strašnim in večjim kaznim,/627/ ki bodo doletele svet pred končno osvoboditvijo Božjega ljudstva. Pisec Razodetja pravi, ko opisuje te strašne kazni: "In pride ulje hudo in strupeno na ljudi, ki so imeli znamenje zveri in ki so molili njeno podobo." Morje je postalo "kakor kri mrliča, in umrla je vsaka živa duša, kar jih je v morjih". Reke in studenci voda so postali kri. Naj so te sodbe še tako strašne, je vendar Božja pravičnost popolnoma upravičena. Božji angel pravi: "Pravičen si, Gospod ... da si tako sodil: ker kri svetnikov in prerokov so prelivali, in krvi si jim dal piti; vredni so tega." (Raz 16,2-6.) Ko so obsodili Božje ljudstvo na smrt, so priklicali nase krivdo za njihovo kri, kakor da so jo prelili s svojimi rokami. Enako je tudi Kristus razglasil Jude svojega časa krive za kri svetih, ki se je bila prelivala od Abelovih dni, ker so imeli istega duha kakor ubijalci teh prerokov in so hoteli opraviti isto delo.
V naslednji kazni bo soncu dana moč "sežgati ljudi v ognju. In žgali so se ljudje v silni vročini." (Raz 16,8.9.) Preroki so opisali razmere na zemlji v tem strašnem času takole: "Opustošeno je polje, zemlja žaluje; ker žito je pošlo. Vse drevje na polju je suho, in minilo je veselje človeške otroke. Zrnje je zgnilo pod svojimi grudami; založnice so opustošene. ... Kako ječi živina! Goveje črede tavajo klavrno, ker nimajo paše. ... Posahnili so potoki in ogenj je požrl pašnike v puščavi. In petje v palači se sprevrže v plakanje tisti dan, govori Gospod Jahve; trupel bo množica, vsepovsod jih bodo metali na tihoma." (Joel 1,10.12.17-20; Am 8,3.)
Te šibe ne bodo vsesplošne, ker bi bili sicer iztrebljeni vsi Zemljani. Vendar pa bodo najstrašnejši bič,/628/ kar so ga sploh kdaj poznali smrtniki. Vse sodbe, ki so doletele ljudi pred koncem časa milosti, so bile razblažene z milostjo. Kristusova kri je ščitila grešnike, da ne bi dobili polno mero kazni za svojo krivdo. Ampak pri zadnji Božji sodbi se bo jeza izlila nepomešana z milostjo.
Tisti dan si bodo zaželeli zaščite Božje milosti, ki so jo tako dolgo prezirali. "Glej, pridejo dnevi, govori Gospod Jahve, da pošljem lakoto v deželo, a ne bodo lačni kruha in ne žejni vode, ampak da poslušajo Gospodove besede. In bodo tavali od morja do morja in od severa k vzhodu, tekali bodo sem ter tja, da iščejo Gospodove besede, pa je ne bodo našli." (Am 8,11.12.)
Božjemu ljudstvu ne bo prizaneseno trpljenje. Čeprav bo preganjano in se bo grdo ravnalo z njim, čeprav bo trpelo pomanjkanje in bo stradalo zaradi pomanjkanja hrane, vendar nihče ne bo umrl. Bog, ki je skrbel za Elija, se ne bo izognil nobenemu svojemu požrtvovalnemu otroku. On, ki je preštel lase na njihovi glavi, bo skrbel zanje, in v času lakote ne bodo trpeli pomanjkanja. Medtem ko bodo brezbožni umirali za lakoto in kugo, bodo angeli ščitili pravične in zadovoljevali vse njihove potrebe. Njemu, "kdor hodi pravično", je dana obljuba: "Njegov kruh se mu bo dajal, vode mu ne bodo usehnile. Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki se jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Izraelov Bog, jih ne zapustim." (Iz 33,15.16; 41,17.) "Kajti smokva ne bo cvetela in pridelka ne bo nič na trtah, oljkova rast bo varala in žitno polje ne donese užitka, iz ograje izgine drobnica in govedi ne bo nič v hlevih;" a bogaboječi se bo "vendar radoval v Gospodu", veselil se bo, da je Bog njegovo rešenje. (Hab 3,17.18.)
"Gospod je tvoj varuh, Gospod tvoje zaslanjalo ob tvoji desni roki. Podnevi te ne zadene sonce, ne mesec ponoči. Gospod te bo varoval vsega zlega,/629/ varoval bo tvojo dušo. Kajti On te bo rešil iz ptičarjeve zanke in pogubne kuge. S svojo perutjo te pokrije, in pod njegovimi krili ti bo zavetje, ščit in bran je njegova resnica. Ne boj se nočnega strahu, ne pšice, ki šviga podnevi, ne pogube, ki lazi v temi, ne kuge, ki razsaja opoldne. Pade jih ob tvoji strani tisoč in desetkrat tisoč na tvoji desnici, a k tebi se ne približa. Samo s svojimi očmi boš to gledal in videl povračilo brezbožnikov. Ker si rekel: Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru." (Ps 121,5-7; 91,3-10.)
Po človeškem pojmovanju pa bo vendar kazalo, da bo Božje ljudstvo skoraj moralo zapečatiti svoje pričevanje s krvjo, kakor so nekoč naredili mučenci. Samo Božje ljudstvo se bo začelo bati, da ga je Bog zapustil in bo padlo v roke svojih sovražnikov. To je čas groznega duševnega strahu. Dan in noč bodo vpili k Bogu za rešitev. Hudobni bodo slavili zmago in jim zaničljivo govorili: "Kje je sedaj vaša vera? Zakaj vas sedaj Bog ne osvobodi iz naših rok, če ste resnično njegovo ljudstvo?" Toda čakalci se bodo spomnili, da so veliki duhovnik in starešine posmehljivo govorili Jezusu, ko je umiral na golgotskem križu: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Izraelov kralj je, naj stopi s križa, in verovali mu bomo." (Mat 27,42.) Vsi se bodo bojevali z Bogom kakor Jakob. Njihovi obrazi bodo odsevali notranji boj. Vsi obrazi bodo pobledeli. Toda ne bodo prenehali goreče moliti.
Ko bi ljudje lahko gledali z nebeškimi očmi, bi videli čete mogočnih angelov, da obdajajo nje, ki so ohranili besedo Kristusovega potrpljenja. Angeli z nežnostjo in polnim sočutjem gledajo njihove stiske in poslušajo njihove molitve. Čakajo na besedo svojega Poveljnika, da jih otmejo nevarnosti. Vendar morajo še malo počakati. Božje ljudstvo mora izpiti kelih/630/ in biti krščeno s krstom trpljenja. Prav to mučno obotavljanje je najboljši odgovor na njihove molitve. S tem ko se trudijo z zaupanjem čakati na Gospoda, da bi On delal, krepijo svojo vero, upanje in potrpljenje, kar so v svojem verskem življenju delali premalo. Ampak zaradi izvoljencev se bo čas stiske skrajšal. "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč? ... Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8.) Konec bo prišel hitreje, kakor pa ga ljudje pričakujejo. Pšenica bo povezana v snopke za Božjo žitnico, ljuljka pa bo zvezana v butare za ogenj uničevanja.
Nebeški stražarji zvesti svoji dolžnosti še dalje stražijo. Čeprav bo z vsesplošnim odlokom določen datum, ko naj bi se pomorili izpolnjevalci Božjih zapovedi, jim bodo vendar poskušali njihovi sovražniki v nekaterih primerih že prej odvzeti življenje. Toda nihče ne bo mogel priti mimo močnih stražarjev, ki stražijo vsakega zvestega človeka. Nekateri bodo pri svojem begu iz mest in vasi napadeni, toda meči, ki se bodo dvignili proti njim, se bodo zlomili in padli na tla kakor slama. Druge bodo ščitili angeli v podobi vojakov.
Bog je v vseh časih pomagal svojemu ljudstvu in ga reševal po svojih svetih angelih. Nebeška bitja so vedno živo sodelovala v življenju in delu ljudi. Pojavljali so se v oblekah, ki so se svetile kakor blisk, ali pa so prišli oblečeni kakor popotniki. Angeli so se prikazali Božjim ljudem v človeški podobi. Opoldne so počivali pod hrastom, kakor da so utrujeni. Sprejeli so gostoljubnost človeških domov. Ponoči so bili zapoznelim potnikom za vodnike. S svojimi rokami so prižgali ogenj na oltarju. Odpirali so vrata ječ in Gospodove služabnike izpeljali na svobodo. Ogrnjeni z nebeškim sijajem so prišli odvalit kamen z Zveličarjevega groba.
Angeli so pogosto na zbirališčih pravičnih/631/ v obliki ljudi in obiskujejo sestanke brezbožnih, kakor so bili odšli v Sodomo napravit poročilo o njihovih dejanjih in ugotovit, ali so prestopili mejo Božje potrpežljivosti. Gospod se veseli milosti; in zaradi nekoliko njih, ki mu dejansko služijo, odstranja nesrečo in množici podaljšuje mir. Malo grešnikov proti Bogu ve, da se imajo za svoje življenje zahvaliti majhnemu številu zvestih, katere radi zasmehujejo in tlačijo.
Čeprav svetovni vladarji tega ne vedo, so bili vendar angeli pogosti govorniki na njihovih posvetovanjih. Človeške oči so jih videle; človeška ušesa so poslušala njihove prošnje; človeška usta so nasprotovala njihovim predlogom in se posmehovala njihovim nasvetom; človeške roke so jih žalile in mučile. V zbornicah in sodnih palačah so ti nebeški poslanci kazali natančno poznanje človeške zgodovine; bolje so zastopali potlačene kakor njihovi najsposobnejši in najzgovornejši zagovorniki. Preprečili so načrte in zadržali hudobije, ki bi zelo ovirale Božje delo in povzročile mnogo trpljenja njegovemu ljudstvu. V trenutku nevarnosti in stiske Gospodov angel postavlja šotorišče "okrog njih, ki se ga boje, in jih otimlje". (Ps 34,7.)
Božje ljudstvo z velikim hrepenenjem pričakuje znamenje prihoda svojega Kralja. Ko bodo stražarji vprašani: "Čuvaj, mine li skoraj noč?" bo dan jasen odgovor: "Pride jutro, pa tudi noč." (Iz 21,11.12.) Na oblakih nad vrhovi gora sveti luč. Kmalu se bo tam odkrila njegova slava. Sonce pravičnosti bo skoraj zasvetilo. Jutro in noč sta že tukaj - svitanje neskončnega dneva za pravične in začetek večne noči za brezbožne.
Medtem ko borci pošiljajo svoje molitve k Bogu, se zdi, da je skoraj odstranjena zavesa, ki jih ločuje od nevidnega sveta. Nebesa plamtijo od svitanja večnega dneva in podobno melodiji angelskega zbora prihajajo do ušes tele besede:/632/ "Stojte trdno v svoji zvestobi. Pomoč prihaja." Kristus, vsemogočni Zmagovalec, daje svojim utrujenim borcem krone neminljive slave, a njegov glas doni od priprtih vrat: "Glejte, jaz sem z vami. Ne bojte se. Poznam vaše bolečine; nosil sem vaše skrbi. Ne borite se proti nepremagljivemu sovražniku. Jaz sem izbojeval zmago za vas in v mojem imenu ste več kakor zmagovalci."
Zveličar nam bo poslal pomoč prav tedaj, ko nam bo potrebna. Pot v nebesa je posvečena z njegovimi stopinjami. Vsak trn, ki rani naše noge, je ranil tudi njegove. Vsak križ, ki smo ga bili poklicani nositi, je nosil On pred nami. Gospod dovoljuje boje, da bi dušo pripravil za mir. Čas stiske je strašna ognjena preizkušnja za Božje ljudstvo; toda to je čas za vsakega pravega vernika, da pogleda navzgor, in z vero bo videl nad seboj mavrico obljube.
"In Gospodovi odrešenci se vrnejo ter pridejo na Sion s petjem, in večna radost bo nad njih glavo; veselje in radost jih objame, a žalovanje in zdihovanje pobegne. Jaz, jaz sem vaš tolažitelj. Kdo si ti, da se bojiš človeka, ki umrje, in človekovega sina, ki izgine kakor seno? In da zabiš Gospoda, svojega Stvarnika ... in si v strahu vedno, vsak dan, zaradi stiskalčeve togote, ko se pripravlja, da bi pogubil? In kje je stiskalčeva togota? Hitro bo izpeljan v prostost tisti, ki je sključen v okovih, in ne umre in ne pade v jamo, tudi ne bo pogrešal svojega kruha. Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki razburjam morje, da buče njegovi valovi; Gospod nad vojskami je njegovo ime. In položil sem svoje besede v tvoja usta in zakril sem te s senco svoje roke.
Zato čuj vendar, o ponižana in pijana, a ne vina; tako govori tvoj Gospod Jahve, in tvoj Bog, ki se poteguje za pravdo svojega ljudstva: Glej, iz tvoje roke jemljem omotno čašo, čašo svoje togote; ne boš je več pila. Ampak dam jo v roko njih, ki te ponižujejo, ki so govorili tvoji duši:/633/ Vrzi se na tla, da pojdemo čeznjo! In ti si naredila kakor dlan svoj hrbet in kakor cesto čez gredočim." (Iz 51,11-16.21-23.)
Božje oko, ki gleda skozi vse čase, je bilo usmerjeno na čas odločitve, ki ga Božje ljudstvo mora preživeti, ko se bodo pozemske sile zbrale proti njemu. Podobno pregnanim ujetnikom se bodo bali smrti zaradi lakote in nasilja. Sveti, ki je Izraelcem razdelil Rdeče morje, pa bo tudi sedaj pokazal svojo mogočno moč in ukinil njihovo suženjstvo. "In bodo meni dne, ki ga napravim, pravi Gospod nad vojskami, v dragotino, in jim prizanesem, kakor mož prizanese svojemu sinu, ki mu služi." (Mal 3,17.) V tem času prelita kri Kristusovih prič, ne bi mogla biti posejano seme, da bi obrodilo žetev v Božjo slavo kakor nekoč kri mučencev. Njihova zvestoba ne bi bila pričevanje, ki bi druge prepričalo o resnici, saj se bodo vsi valovi milosti odbili od zakrknjenih src, da se nikoli več ne bodo vrnili. Ko bi pravični sedaj padli kot plen svojih sovražnikov, bi to pomenilo zmago za kneza teme. Psalmist pravi: "Kajti On me skrije v svoji koči ob dnevu nesreče, prikrije me v skrivališču svojega šotora." (Ps 27,5.) Kristus je rekel: "Pojdi, moje ljudstvo, stopi v svoje hrame in zapri si duri za seboj; skrij se za malo časa, dokler ne preide jeza. Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat prebivalce zemlje za njih krivico." (Iz 26,20.21.) Slavna bo osvoboditev njih, ki so potrpežljivo čakali njegov prihod in katerih imena so zapisana v knjigi življenja./634/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!