 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
3. Odpadništvo (angleško)
Apostol Pavel je v svojem drugem listu Tesaloničanom napovedal veliki odpad od vere, katerega sad bo vzpostavitev papeške oblasti. Povedal je, da mora pred Kristusovim prihodom "priti odpad in se razodeti veliki upornik, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje češčenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, kakor da je Bog." Nadalje jih je opozoril: "Skrivnost hudobije je namreč že na delu." (2 Tes 2,3.4.7. - Ek) Že zgodaj je videl, da se v cerkev vtihotapljajo zmote, ki bodo pripravile pot razvoju papeštva.
Skrivnost hudobije (ali krivičnosti) se je razvijala po malem, najpoprej kradoma in tiho, ko pa se je okrepila in dobila oblast nad človeškim razumom, je vse bolj odprto kazala svoje lažno in bogokletno delo. Poganski običaji so si skoraj neopazno utrli pot v krščansko cerkev. Velika preganjanja, ki jih je cerkev trpela od poganov, so nekaj časa brzdala duha sporazumnega popuščanja in približevanja svetu. Ko pa je preganjanje prenehalo in je krščanstvo stopilo v kraljevske dvore in palače, je skromno preprostost Kristusa in apostolov zamenjalo s sijajem in ošabnostjo poganskih duhovnikov in vladarjev. Na prostor Božjih zahtev je postavilo človeške teorije in izročila. Navidezno Konstantinovo spreobrnjenje/49/ v začetku IV. stoletja je povzročilo veliko veselje; in tako je svet stopil v cerkev ogrnjen s plaščem pravičnosti. Pokvarjenost je hitro napredovala. Na videz premagano poganstvo je pravzaprav postalo zmagovalec. Njegov duh je zavladal cerkvi. Njegov nauk, ceremonije in praznoverje so se vtihotapili v vero in bogoslužje njih, ki so se imeli za Kristusove sledilce.
To sporazumno popuščanje med poganstvom in krščanstvom je povzročilo razvoj "sina pogube", ki je v prerokovanju napovedan kot tisti, ki bo nasprotoval Bogu in se dvigal nadenj. Ta ogromni ustroj lažne vere je mojstrovina Satanove moči - spomenik njegovih prizadevanj, da bi sedel na prestol in upravljal zemljo po svoji volji.
Satan je nekoč poskušal napraviti sporazum s Kristusom. Stopil je k Božjemu Sinu v puščavi skušnjav, mu pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu predložil, da mu bo dal vse to, če bo hotel priznati vrhovno oblast Kneza teme. Kristus je pokaral drznega skušnjavca in ga prisilil, da je odšel. Satan pa je dosegel večji uspeh, ko je enake skušnjave postavil pred človeka. Da bi si cerkev zagotovila svetovne zaklade in časti, je začela iskati naklonjenost in podporo velikašev zemlje. Zavrgla je torej Kristusa in s tem prišla tako daleč, da je obljubila zvestobo predstavniku Satana, rimskemu škofu.
Eden od glavnih naukov rimske cerkve je, da je papež vidna glava vesoljne Kristusove cerkve in ima vrhovno oblast nad škofi in duhovniki v vseh delih sveta. Papežu se celo dajejo božanska imena. Imenovan je "Gospod Bog papež",(a) razglašen je za nezmotljivega.(b) Zahteva, naj ga vsi častijo. Isto zahtevo, ki jo je Satan podal v puščavi skušnjave, ponovno podaja po rimski cerkvi, in veliko število ljudi se mu je s pripravljenostjo poklonilo./50/
Toda tisti, ki se bojijo Boga in ga častijo, bodo odgovorili na to bogokletno zahtevo tako, kakor je Kristus zavrnil zapeljevanje zahrbtnega sovražnika: "Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi." (Luk 4,8.) Bog nikjer v svoji besedi ni omenil, da bo kakšnega človeka postavil za glavo cerkve. Nauk o papeževi nadoblasti naravnost nasprotuje nauku Svetega pisma. Papež ne more imeti nikakršne moči v Kristusovi cerkvi, razen če si jo prilasti protizakonito.
Rimska cerkev vztrajno dolži protestante zaradi krivoverja in samovoljne ločitve od prave cerkve. Vendar se ta obtožba lahko najprej uporabi prav zanjo. Ona je spustila Kristusovo zastavo in odstopila od prave vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Juda 3. - Ek)
Satan je dobro vedel, da bo Sveto pismo omogočilo ljudem spoznati njegove prevare in se upreti njegovi moči. Sam Zveličar sveta se je uprl Satanovim napadom prav s Svetim pismom. Kristus je vsak napad dočakal s ščitom večne resnice, rekoč: "Pisano je." Vsakemu sovražnikovemu nagovarjanju je postavil nasproti modrost in moč Božje besede. Satan lahko vzpostavi svojo moč nad ljudmi in utrdi papeško protizakonito dobljeno oblast samo tako, da obdrži svet v neznanju o Svetem pismu. To povišuje Boga in omejenega človeka postavlja na njegov pravi prostor, zato morajo njegove svete resnice ostati skrite in prepovedane. To prepričanje je sprejela rimska cerkev. Več stoletij je bilo širjenje Svetega pisma prepovedano. Ljudstvu ni bilo dovoljeno, da bi ga bralo ali imelo doma; nevestni duhovniki in prelati so njegove nauke razlagali tako, da so podprli svoje zahteve. Tako je prišlo do tega, da je bil papež splošno priznan za Božjega namestnika na svetu, ki ima oblast nad cerkvijo in državo.
Ker pa je bil odstranjen odkrivalec zmot, je Satan lahko delal, kakor je hotel. Prerokovanje je napovedalo, da si bo papeštvo prizadevalo "premeniti čase in postavo". (Dan 7,25.)/51/ Ni se obotavljalo začeti tega dela. V krščansko bogoslužje se je postopoma vpeljevalo češčenje podob in relikvij, da bi se spreobrnjenim iz poganstva ponudil nadomestek za češčenje malikov in se jim olajšalo sprejemanje krščanstva. Splošni cerkveni zbor je uzakonil ta ustroj malikovalstva.(c) Da bi Rim spopolnil bogokletno delo, si je upal iz Božjih zapovedi izbrisati drugo zapoved, ki prepoveduje češčenje podob, deseto zapoved pa je razdelil na dva dela, da bi ostalo število zapovedi nespremenjeno.
Duh sporazumnega popuščanja s poganstvom je odprl pot za nadaljnje preziranje nebeške oblasti. Satan je uporabil neposvečene cerkvene voditelje, da bi izstrelil svojo puščico na četrto zapoved; poskušal je odstraniti staro soboto, dan, ki ga je Bog blagoslovil in posvetil, (1 Mojz 2,2. 3.) in na njen prostor postavil praznik, ki so ga pogani praznovali kot "častni sončni dan". Ta sprememba se je v začetku poskušala izpeljati skrivoma. V prvih stoletjih so vsi kristjani posvečevali pravo soboto. Goreli so za Božjo čast, ker so bili prepričani o nespremenljivosti njegovih zapovedi, in ljubosumno pazili na njegova sveta načela. A da bi Satan dosegel svoj cilj, je zvito delal po svojih orodjih. Ljudstvu je bila postavljena nedelja na vidno mesto tako, da je bila razglašena za praznik v čast Kristusovega vstajenja. Ta dan so sprva imeli bogoslužje, vendar pa so ga šteli za razvedrilni dan, soboto pa so še vedno imeli za sveto.
Satan je za delo, ki ga je nameraval opraviti, pripravil pot tako, da je zapeljal Jude še pred prvim Kristusovim prihodom, da so soboto obremenili s strogimi predpisi in jim je njeno posvečevanje postalo breme. Sedaj pa je izkoristil lažno luč, v kakršno je postavil njeno spoštovanje, in tako povzročil, da so nanjo gledali s prezirom kot na judovsko uredbo. Medtem ko so kristjani dalje praznovali nedeljo kot dan veselja, jih je zapeljal, naj pokažejo sovraštvo do judovstva tako,/52/ da so iz sobote naredili dan posta, otožnosti in žalosti.
V začetku IV. stoletja je cesar Konstantin izdal odlok, s katerim je nedeljo razglasil za splošni praznik vsega rimskega cesarstva.(č) Dan sonca so častili poganski podložniki, praznovali pa so ga tudi kristjani; cesarjeva politika je bila združiti nasprotujoče si koristi poganstva in krščanstva. K temu so ga nagovorili cerkveni škofje, ki so prežeti s hrepenenjem in željo po oblasti spoznali, da če bodo kristjani in pogani praznovali isti dan, bodo s tem spodbudili pogane formalno sprejeti krščanstvo, kar bo povečalo cerkveno moč in slavo. Čeprav so mnogi pobožni kristjani začeli postopno spoštovati nedeljo kot nekoliko sveti dan, so še vendar posvečevali pravo soboto kot sveto Gospodu in jo praznovali poslušni četrti zapovedi.
Vrhovni slepar ni dokončal svojega dela. Odločil se je zbrati krščanski svet pod svojo zastavo in svojo oblast uresničiti po svojem namestniku, ošabnem pontifeksu, ki je trdil, da je Kristusov predstavnik. Svoj namen je izpeljal po napol spreobrnjenih poganih, častihlepnih prelatih, duhovnikih, ki so ljubili svet. Od časa do časa so bili veliki cerkveni zbori, katerih so se udeležili visoki cerkveni dostojanstveniki iz vsega sveta. Kmalu je bila na vsakem od teh zborov sobota, ki jo je Bog vzpostavil, vse bolj spodrivana, nedelja pa toliko bolj povišana. Tako so slednjič začeli poganski praznik spoštovati kot Božjo ustanovo, medtem ko je bila svetopisemska sobota razglašena za judovski ostanek, njeni posvečevalci pa prekleti.
Velikemu odpadniku je uspelo, da se je dvignil nad vse, "kar se zove Bog ali kar se po Božje časti". (2 Tes 2,4.) Upal si je spremeniti edini predpis Božjih zapovedi, ki nezmotljivo kaže vsemu človeštvu na pravega in živega Boga. Bog se v četrti zapovedi/53/ razodeva kot stvarnik nebes in zemlje, s čimer se razlikuje od vseh lažnih bogov. Sedmi dan je bil posvečen za dan počitka za vse človeštvo kot spomenik stvarjenja. Določen je bil, da ljudi stalno spominja na Boga kot vir življenja, kogar smo dolžni moliti in častiti. Satan si prizadeva ljudi narediti nezveste Bogu in neposlušne njegovim zapovedim. Zato je svoj napor usmeril posebno proti tisti zapovedi, ki kaže na Boga kot stvarnika.
Današnji protestanti trdijo, da je Kristusovo vstajenje iz nedelje naredilo krščansko soboto. Toda ta trditev nima dokaza v Svetem pismu. Ne Kristus ne njegovi apostoli niso temu dnevu izkazali takšne časti. Praznovanje nedelje kot krščanske uredbe ima svoj vir v "skrivnosti hudobije", ki je začela svoje delo že v Pavlovih dneh. (2 Tes 2,7. - Ek) Kje in kdaj je Gospod posvojil tega otroka papeštva? Kakšen veljaven dokaz je možno najti za spremembo, ki je Sveto pismo ne odobrava?
Papeštvo se je v VI. stoletju že močno utrdilo. Prestol njegove moči je bil postavljen v cesarskem mestu, rimski škof pa je bil razglašen za glavo celotne cerkve. Poganstvo je odstopilo prostor papeštvu. Zmaj je dal zveri "svojo moč in svoj prestol in veliko oblast". (Raz 13,2.) Tedaj se je začelo 1260 let papeškega nasilja, ki je napovedano v prerokovanjih Danijela in Razodetja. (Dan 7,25; Raz 13,5-7.)(d) Kristjani so bili prisiljeni, naj si izberejo, ali bodo opustili svoja načela in sprejeli papeške ceremonije in bogoslužje ali pa bodo svoje življenje končali v ječah, na natezalnicah, na grmadi ali pa jim bo odsekana glava. Sedaj so se začele izpolnjevati Kristusove besede: "Izdajali pa vas bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore; in sovražili vas bodo zavoljo mojega imena." (Luk 21,16.17.) Začelo se je veliko preganjanje vernih, ki je bilo strašnejše kakor kdaj prej,/54/ in svet je postal ogromno bojišče. V naslednjih stoletjih je Kristusova cerkev našla zavetje v samoti in temi. Prerok pravi o tem: "In žena je bežala v puščavo, kjer ima kraj pripravljen od Boga, da jo tam žive tisoč dvesto šestdeset dni." (Raz 12,6.)
Prihod rimske cerkve na oblast označuje začetek temačnega veka. Bolj ko je rasla njena moč, tem gostejša je postajala tema. Vera je bila s Kristusa kot pravega temelja prenesena na rimskega papeža. Namesto da bi se ljudje za odpuščanje grehov in večno zveličanje obračali k Božjemu Sinu, so gledali v papeža in njegove pooblaščene duhovnike in prelate. Ti so učili ljudstvo, da je papež njihov pozemski zastopnik in da se samo po njem lahko približajo Bogu; da je on Božji namestnik, in se mu zato morajo brezpogojno pokoravati. Odstopanje od njegovih ukazov je bil zadostni razlog, da so prestopnika kaznovali z najstrašnejšo duševno in telesno kaznijo. Tako so bile človeške misli odvrnjene od Boga na ljudi, ki so bili podložni grehu, zmotam in jezi, v resnici torej na samega kneza teme, ki je po njih izvrševal svojo oblast. Greh je bil pokrit s plaščem svetosti. Kadar se potepta Sveto pismo in človek začne sebe imeti za vrhovno bitje, lahko kot posledico tega pričakujemo samo prevaro, laž in krivičnost. S poviševanjem človeških zakonov in izročil se je pojavila pokvarjenost, ki je bila vedno posledica zavračanja Božjih zapovedi.
To so bili dnevi nevarnosti za Kristusovo cerkev. Kristusovih zvestih sledilcev je bilo zares malo. Čeprav resnica ni ostala brez prič, je vendar včasih kazalo, da bosta zmota in praznoverje popolnoma prevladala in da bo prava vera izginila s sveta. Evangelij je bil zanemarjen, verski obredi so se množili, ljudje pa so bili obremenjeni s strogimi zahtevami.
Ljudje so bili poučeni, naj ne gledajo na papeža samo kot na svojega posrednika, temveč naj zaupajo tudi v svoja dela kot v sredstvo za očiščenje grehov. Dolga romanja, spokorniška dela, češčenje relikvij,/55/ zidanje cerkev, templjev in oltarjev, dajanje velikih vsot denarja cerkvi - takšna in podobna dela so se zahtevala kot sredstva, ki lahko utišajo Božjo jezo in zagotovijo njegovo naklonjenost. Kakor da je Bog podoben človeku, ki se razjezi zaradi malenkosti, a se ga lahko z darovi in spokorniškimi deli pripravi do tega, da je usmiljen!
Čeprav so pregrehe zavladale celo med vodji rimske cerkve, je vendar njen vpliv vse bolj rastel. Pri koncu VIII. stoletja so papeževi pristaši trdili, da so rimski škofje v prvih stoletjih cerkve imeli enako duhovno oblast, kakršno so si sedaj prilastili. Da bi tej trditvi dali videz resnice, so morali najti sredstva, s katerimi bodo to dosegli; oče laži je poskrbel za to. Menihi so si izmislili lažne stare rokopise. Odkriti so bili dotlej neznani odloki cerkvenih zborov, ki so dokazovali papeževo svetovno oblast od najbolj zgodnjih časov. A cerkev, ki je zavrgla resnico, se je željno oprijela te laži.(e)
Malo število zvestih, ki so zidali svojo vero na pravem temelju, (1 Kor 3,10.11.) je bilo zmedenih, ker so smeti lažnega nauka ovirale njihovo delo. Podobno zidarjem jeruzalemskih zidov v Nehemijevem času so bili nekateri pripravljeni reči: "Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu." (Neh 4,10.) Utrujeni zaradi neprestanega boja s preganjanji, prevarami, krivičnostmi in z drugimi ovirami, ki si jih je izmislil Satan, da bi ustavil njihov napredek, so nekateri zvesti zidarji vendar izgubili pogum; zaradi ljubega miru in varnosti svojega življenja in imetja so opustili pravi temelj. Drugi pa, ki se niso bali nasprotovanja sovražnikov, so pogumno govorili: "Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega," in dalje opravljali svoje delo, sleherni opasan s svojim mečem. (Neh 4,14; Ef 6,17.)
Isti duh sovraštva in nasprotovanja resnici je v vseh časih navdihoval Božje sovražnike,/56/ od njegovih služabnikov pa se je zahtevala ista budnost in zvestoba. Prvim učencem namenjene Kristusove besede veljajo tudi njegovim sledilcem v zadnjem času: "Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!" (Mar 13,37.)
Kazalo je, da se tema vse bolj gosti. Češčenje podob je postalo nekaj navadnega. Pred podobami so se prižigale sveče in njim so bile namenjene molitve. Prevladovali so najbolj nerazumni in najbolj praznoverni običaji. Človeške misli so bile toliko prežete s praznoverjem, da je celo sam razum izgubil svojo moč. Ker pa so sami duhovniki in škofje ljubili užitke in bili meseni in pokvarjeni, ali se je potem moglo pričakovati kaj drugega kakor pa to, da je samo ljudstvo, ki so ga vodili, padlo v globoko neznanje in pregreho?
Drugi korak v papeževi častihlepnosti je bil storjen, ko je v XI. stoletju papež Gregor VII. razglasil, da je rimska cerkev popolna. Med drugim je izjavil, da po Svetem pismu cerkev nikoli ni in nikoli ne bo naredila napake. Vendar ta trditev ni bila podprta s svetopisemskimi dokazi. Ošabni pontifeks je trdil tudi, da ima oblast odstavljati in postavljati kralje ter da nihče ne more spremeniti njegove odločitve, on pa ima pravico spremeniti odločitve vseh drugih.(f)
Očitni primer surovega značaja tega zastopnika nezmotljivosti je njegovo ravnanje z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ta vladar si je papeški oblasti drznil odpovedati spoštovanje, zato je bil izključen iz cerkve in vržen s prestola. Ker se je bal zapustitve in groženj svojih knezov, ki jih je papež spodbudil k vstaji, je spoznal, da se mora spraviti z Rimom. Sredi zime je odšel čez Alpe v spremstvu svoje žene in nekega zvestega služabnika, da bi se ponižal pred papežem. Ko je prišel do njegovega dvorca, so ga brez spremljevalcev odpeljali v zunanje dvorišče, tam pa je izpostavljen hudemu mrazu z nepokrito glavo,/57/ bosih nog in oblečen v revno oblačilo čakal, da mu papež dovoli stopiti predenj. Šele po treh dneh posta in pokore je papež privolil, da mu odpusti. Celo to je naredil pod pogojem, da mora cesar počakati posebno papeževo dovoljenje, preden se bo okrasil z znamenji cesarskega dostojanstva in začel opravljati cesarsko oblast. Gregor VII. se je napihnjen s svojim uspehom hvalil, da je njegova dolžnost ponižati ošabnost cesarjev.
Kako očitna je razlika med drzno ošabnostjo tega domišljavega pontifeksa ter krotkim in blagim Kristusom, ki se je pokazal, da stoji pred vrati srca in prosi za vstop, da bi prinesel odpuščanje in mir, in je učil učence: "Kdor koli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec." (Mat 20,27.)
Naslednja stoletja so pričala o neprestanem povečevanju zmot, ki jih je širil Rim. Še pred ustoličenjem papeštva je bil nauk poganskih filozofov cenjen in je vplival na cerkev. Mnogi na videz spreobrnjeni so se še vedno držali poganske filozofije in je niso samo še dalje proučevali, temveč so jo tudi vsiljevali drugim kot sredstvo za širjenje njenega vpliva med pogani. V krščansko vero so se priteple resne zmote. Ena od glavnih je vera v človekovo prirojeno nesmrtnost in o zavestnem stanju mrtvih. Ta nauk je temelj, na katerem je Rim postavil priprošnjo svetnikov in češčenje device Marije. Iz tega je izšel lažni nauk o večnih mukah dokončno nespokorjenih, ki se je zgodaj vtihotapil v papeško verovanje.
S tem je bila pripravljena pot za vpeljavo še ene poganske izmišljotine, ki jo je Rim imenoval vice in jo uporabljal za zastraševanje lahkoverne in praznoverne množice. Ta lažni nauk trdi, da obstaja prostor muk, v katerem se mučijo duše njih, ki si niso zaslužili večne pogube,/58/ iz njega pa odidejo v nebesa, ko se poprej očistijo greha.(g)
Rimu je bila potrebna še ena izmišljotina, da bi izkoriščal strah in pregrehe svojih sledilcev. To je bil nauk o odpuščanju grehov z odpustki. Popolno odpuščanje preteklih, sedanjih in prihodnjih grehov ter osvoboditev od vseh muk in zasluženih kazni je bilo obljubljeno njim, ki bodo sodelovali v vojnah vrhovnega duhovnika zaradi razširjanja njegove oblasti, kaznovanja njegovih sovražnikov in iztrebljenja vseh, ki bi si upali zanikati njegovo duhovno nadoblast. Ljudje so bili tudi poučevani, da se lahko osvobodijo grehov z dajanjem denarja cerkvi, prav tako pa lahko osvobodijo duše umrlih prijateljev, ki se mučijo v vicah. Na tak način je Rim polnil svoje blagajne in podpiral razsipništvo, sijaj in pregrehe tako imenovanega predstavnika njega, ki ni imel kam položiti glave.(h)
Svetopisemska uredba o Gospodovi večerji je bila nadomeščena z malikovalsko daritvijo maše. Papeški duhovniki so trdili, da s svojim nerazumljivim mrmranjem spreminjajo navadni kruh in vino v pravo "Kristusovo telo in kri".(1) Z bogokletno domišljavostjo so si odkrito lastili moč, da lahko ustvarijo Boga, Stvarnika vseh stvari. Od kristjanov se je pod smrtno kaznijo zahtevalo, da verujejo v to strašno krivoverstvo, ki je kletvina zoper Boga. Mnogi, ki tega niso hoteli, so bili izročeni plamenom.(i)
V XIII. stoletju je bila vpeljana inkvizicija, najbolj grozno papeško orodje. Tukaj je knez teme sodeloval z vodji papeške hierarhije. Na njihovih tajnih sejah so Satan in njegovi angeli vodili razum teh hudobnih ljudi, sredi njih pa je stal nevidni Božji angel in zapisoval grozne sklepe njihovih brezbožnih odločitev ter pisal zgodovino del, ki so bila tako strašna, da se jih ne sme podati pred človeške oči. "Veliki Babilon je bil pijan krvi svetih." Spačena telesa milijonov mučencev/59/ so vpila k Bogu po maščevanju nad to odpadniško močjo.
Papeštvo je postalo tiran sveta. Kralji in cesarji so se klanjali odločitvam rimskega škofa. Kazalo je, da je sedanja in večna usoda ljudi v njegovi oblasti. Več stoletij je bil rimski nauk brezpogojno in splošno sprejet, njegovi obredi so se opravljali s spoštovanjem, prazniki pa so se praznovali povsod. Njegovo duhovništvo se je spoštovalo in velikodušno podpiralo. Rimska cerkev nikoli pozneje ni dosegla večje časti, sijaja in moči.
Toda "papeško poldne je bilo polnoč za svet".(2) Sveto pismo je bilo neznano ne samo ljudstvu, temveč tudi duhovnikom. Papeški vodje so kakor nekdaj farizeji sovražili luč, ki je razodevala njihove grehe. Odstranili so Božje zapovedi, merilo pravičnosti, prilastili neomejeno moč in se vdajali neobrzdani razuzdanosti. Prevara, lakomnost in pregreha so prevladovale povsod. Ljudje se niso bali nikakršnega hudodelstva, če je bilo po njem mogoče priti do bogastva ali položaja. Palače papežev in škofov so bili prostori najhujše razuzdanosti. Nekateri papeži so se vdali tako nizkotnim hudodelstvom, da so posvetni vladarji poskušali odpraviti te visoke cerkvene dostojanstvenike kot čudna strašila, ki jih ni mogoče trpeti. Evropa dolga stoletja ni dosegla nikakršnega napredka v znanosti, umetnosti in omiki. Krščanstvo je zadela moralna in umska paraliza.
Pod rimsko oblastjo je položaj v svetu pomenil strašno in porazno izpolnitev besed preroka Ozeja: "Uničuje se moje ljudstvo, ker nima spoznanja; ker si ti zavrgel spoznanje, te tudi jaz zavržem, da mi ne boš duhovnik; ker si pozabil postavo svojega Boga, pozabim tudi jaz tvoje otroke. Ni resnice in ni usmiljenja in ni Božjega spoznanja v deželi. Kletje je tu samo in laž in umor in tatvina in prešuštvovanje; nasilstvo počenjajo in kri za kri prelivajo." (Oz 4,6.1.2.) Takšne so bile posledice zavračanja Božje besede./60/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!