 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
37. Sveto pismo kot zaščita (angleško)
"Postave in pričevanja naj se oklepajo! Ako ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje." (Iz 8,20.) Božje ljudstvo je opozorjeno na Sveto pismo kot zaščito proti vplivom lažnih učiteljev in zapeljivih moči duhov teme. Satan uporablja vse mogoče zvijače, da bi ljudem preprečil doseči znanje iz Svetega pisma; kajti njegov jasen nauk razodeva njegova slepila. Vsaka oživitev Božjega dela spodbuja kneza hudega k večjemu delovanju. Sedaj vlaga zadnje napore za sklepni boj proti Kristusu in njegovim sledilcem. Kmalu se bo pred nami pokazala zadnja velika prevara. Antikrist bo pred našimi očmi delal čudeže. To, kar bo posnemal, bo tako podobno resničnemu, da ne bo mogoče razlikovati med enim in drugim brez pomoči Svetega pisma. S pričevanjem Svetega pisma je treba preizkusiti vsako trditev in vsak čudež.
Tisti, ki si prizadevajo izpolnjevati Božje zapovedi, bodo osovraženi in zasmehovani. Ti lahko obstanejo samo v Bogu. Da bodo lahko zdržali prihodnjo preizkušnjo, morajo razumeti Božjo voljo tako, kakor je razodeta v njegovi besedi. Boga lahko spoštujejo samo tedaj, če pravilno dojemajo njegov značaj, vladavino in načrte in živijo v skladnosti z njimi. Samo tisti, ki so svoje duše okrepili s svetopisemskimi resnicami, bodo lahko zdržali zadnji veliki spor./593/ Vsak posameznik bo stal pred vprašanjem: Ali bom bolj poslušal Boga ali človeka? Pred vrati je odločilna ura. Ali so naše noge utemeljene na skali Božje nespremenljive besede? Ali smo pripravljeni trdno stati v obrambi Božjih zapovedi in Jezusove vere?
Zveličar je pred svojim križanjem rekel učencem, da bo umorjen in da bo vstal iz groba; angeli so bili navzoči, da bi si njegove besede vtisnili v srce in dušo. Toda učenci so pričakovali osvoboditev izpod rimskega jarma in niso mogli prenesti misli, da bo On, ki je bil središče vseh njihovih upov, moral pretrpeti tako sramotno smrt. Besede, na katere naj bi se spomnili, so se izgubile iz njihovega spomina, in čas preizkušnje jih je našel nepripravljene. Jezusova smrt je popolnoma razdejala njihova upanja, kakor da jih nikoli ne bi bil opozoril. Tako je tudi nam v prerokovanjih razodeta prihodnost enako jasno, kakor je bila učencem s Kristusovimi besedami. Dogodki, povezani s koncem časa milosti in pripravo za čas stisk, so jasno napovedani. Množice pa imajo o teh pomembnih resnicah tako malo pojma, kakor da nikoli niso bile razodete. Satan skrbno pazi, da bi preprečil objavo vsakega podatka, ki bi jih lahko zmodril za zveličanje, zato pa jih bo čas stisk zalotil nepripravljene.
Ko Bog pošlje svetu tako pomembne opomine, da so predstavljeni z angeli, ki letijo posredi neba in jih oznanjajo, potem zahteva od vsakega razumnega bitja, da upošteva sporočilo. Strašne sodbe, ki bodo izrečene proti častilcem zveri in njene podobe, (Raz 14,9-11.) morajo vse spodbuditi k marljivemu proučevanju prerokovanj, da bi spoznali, kaj je znamenje zveri in kako se lahko izognejo, da ga ne bi sprejeli. Ampak večina ljudi odvrača ušesa, da ne bi slišali resnice, in se obračajo k zgodbam. Apostol Pavel je rekel za zadnje dni: "Kajti pride čas,/594/ ko ne bodo prenašali zdravega nauka." (2 Tim 4,3.) Ta čas je že prišel. Ljudje ne želijo svetopisemske resnice, ker nasprotuje željam grešnega srca, ki ljubi svet, Satan pa jim ponuja slepila, ki so jim všeč.
Ampak Bog bo imel na svetu ljudstvo, ki bo pazilo na Sveto pismo in samo na Sveto pismo kot merilo vseh naukov in temelj sleherne reforme. Niti mnenja učenih ljudi niti trditve znanosti niti verski nauki ali odločitve cerkvenih zborov, ki so tako mnogoštevilne in nasprotujoče si s cerkvami vred, katere jih zastopajo, niti glas večine - niti ene prvine od tega niti vseh skupaj ni mogoče imeti kot dokaz za ali proti kateri koli točki vere. Preden sploh sprejmemo kateri si bodi nauk ali predpis, se moramo prepričati o podpori tistega jasnega: "Tako pravi Gospod."
Satan si neprenehoma prizadeva speljati pozornost z Boga na človeka. Zapeljuje ljudi, da gledajo na škofe, duhovnike in profesorje teologije kot na svoje voditelje, namesto da bi preiskovali Sveto pismo in sami zase spoznali svojo dolžnost. Ko pa jih vodi z razumom teh vodij, lahko po svoji volji vpliva na ljudstvo.
Ko je Kristus prišel oznanjat besedo življenja, so ga navadni ljudje radi poslušali, verovali pa so mu celo duhovniki in starešine. Veliki duhovnik in narodni voditelji pa so se odločili prezreti in zavreči njegov nauk. Čeprav jim je propadel ves trud, da bi proti njemu našli razloge za obtožbo, in so občutili vpliv Božje moči in modrosti, s katero so bile navdihnjene njegove besede, so vendar podlegli svojim predsodkom; zavrgli so najjasnejše dokaze njegovega mesijanstva, kajti sicer bi morali postati njegovi učenci. Ti Jezusovi nasprotniki so bili ljudje, ki jih je bilo ljudstvo od otroštva naučeno spoštovati in se brezpogojno klanjati njihovi veljavi. Spraševali so se: "Kako to, da naši starešine in modri pismarji ne verujejo v Jezusa? Ali ga ne bi ti pobožni ljudje sprejeli, če bi bil resnično Kristus?"/595/ Samo vpliv takšnih učiteljev je zapeljal Jude, da so zavrgli Odrešenika.
Duh, ki je spodbujal te duhovnike in voditelje, še danes prežema mnoge, ki jim je visoko priznana pobožnost. Ti nočejo preiskovati pričevanja Svetega pisma o posebnih resnicah za ta čas. Kažejo na svojo mnogoštevilnost, bogastvo in priljubljenost, a z omalovaževanjem gledajo na majhno število branilcev resnice kot na neznatne, revne in nepriljubljene ljudi, ki imajo vero, s kakršno se ločujejo od sveta.
Kristus je vnaprej videl, da ošabno prisvajanje oblasti, ki so jo kazali pismarji in farizeji, ne bo prenehalo tedaj, ko se bodo Judje razkropili. S svojim preroškim pogledom je gledal na vzpostavljanje človeške oblasti, ki bo hotela vladati nad vestjo, kar je bilo v vseh časih strašno prekletstvo za cerkev. Njegova huda obtožba zoper pismarje in farizeje, kakor tudi njegovi opomini ljudstvu, naj ne hodi za temi slepimi vodji, so zapisani kot nasvet za prihodnje rodove.
Rimska cerkev pridržuje pravico razlage Svetega pisma duhovništvu. Z naslanjanjem na to, da je samo cerkev sposobna razlagati Božjo besedo, je vzela Sveto pismo navadnemu ljudstvu. Čeprav je reformacija dala Sveto pismo vsem, vendar to samovoljno načelo, ki izhaja iz Rima, zadržuje mnoge med protestanti, da ne proučujejo Svetega pisma zase. Naučeni so nauk sprejemati tako, kakor ga razlaga cerkev. Na tisoče jih je, ki si ne upajo sprejeti, kar koli je v nasprotju z njihovim verovanjem ali utrjenim naukom njihove cerkve, četudi je
v Svetem pismu še tako jasno podano.
Čeprav je Sveto pismo polno opominov proti lažnim učiteljem, so vendar mnogi pripravljeni zaupati zveličanje svojih duš duhovnikom. Danes je na tisoče kristjanov po imenu, ki ne morejo podati nikakršnega drugega razloga za svojo vero, razen da so jih tako naučili njihovi verski voditelji. Gredo mimo Zveličarjevega nauka in mu ne posvečajo nikakršne pozornosti,/596/ brezpogojno zaupanje pa imajo v besede duhovnikov. Ali so oni nezmotljivi? Kako lahko svoje duše zaupamo njihovemu vodstvu, če iz Božje besede ne zvemo, da so resnično nosilci luči? Pomanjkanje moralnega poguma za odstop s shojene steze sveta zapeljuje mnoge, da hodijo po stopinjah učenih ljudi. Ker neradi sami raziskujejo, bodo končno ujeti v mreže zmot. Vidijo, da je resnica za današnji čas jasno podana v Svetem pismu, in čutijo moč Svetega Duha, ki spremlja njeno oznanjevanje, pa vendar dopuščajo, da zaradi nasprotovanja duhovništva ostanejo brez luči. Čeprav sta razum in vest prepričana, si vendar te zaslepljene duše ne upajo misliti drugače kakor duhovni voditelji, in svoje osebno mnenje in svojo večno blaginjo žrtvujejo neveri, ošabnosti in predsodkom drugih.
Mnogo je načinov, ki jih Satan uporablja, da bi s pomočjo človeškega vpliva zvezal svoje sužnje. Na tisoče ljudi zadržuje privezane s finimi vezmi ljubezni k sovražnikom Kristusovega križa. Kakršna koli že je ta zveza, bodisi starševska, sinovska, zakonska ali prijateljska, so posledice enake. Nasprotniki resnice uporabljajo svojo moč, da bi vladali nad vestjo, a pod njihovo oblastjo zadržane duše nimajo dovolj poguma ali samostojnosti, da bi poslušali svoj osebni čut dolžnosti.
Božja resnica in slava sta neločljivi. Ni mogoče, da bi na napačen način spoštovali Boga, če se držimo Svetega pisma. Mnogi trdijo, da ni pomembno, kaj kdo veruje, če je le njegovo življenje brezhibno. Toda življenje se izoblikuje s tem, kar verujemo. Če sta nam dosegljivi Kristusova resnica in luč, nam pa ni mar, da bi ju poslušali in razumeli, potem ju dejansko zavračamo. Rajši izbiramo temo kakor luč.
"Je pot, ki se zdi ravna človeku, njen konec pa je pot v smrt." (Preg 16,25.) Neznanje ni opravičilo za zmoto ali greh,/597/ če smo dobili vso priložnost spoznati Božjo voljo. Človek potuje in pride do križišča raznih poti, toda kažipot mu kaže, kam se po kateri poti pride. Če mu ni mar za kažipot in se poda po poti, ki se mu zdi prava, bo zagotovo na napačni poti, četudi je še tako iskren.
Bog nam je dal svojo besedo, da bi spoznali njen nauk in sami zvedeli, kaj zahteva od nas. Ko je neki pismouk prišel k Jezusu in ga vprašal: "Kaj naj storim, da podedujem večno življenje?" ga je Zveličar opozoril na Sveto pismo z besedami: "V zakonu kaj je pisano? Kako bereš?" (Luk 10,25. 26.) Neznanje ne bo opravičilo ne starih ne mladih in jih ne bo osvobodilo kazni, ki je določena za prestopek Božjih zapovedi, saj imajo v rokah zvesto podobo teh zapovedi, njegovih načel in zahtev. Ni dovolj imeti dobre namene; ni dovolj delati to, kar ima kdo za pravilno ali pa za kar oznanjevalec pravi, da je prav. Gre za zveličanje duše, zato mora vsakdo zase preiskovati Sveto pismo. Njegovo prepričanje naj bo še tako trdno, naj je še tako prepričan o tem, da oznanjevalec ve, kaj je resnica, vse to ne sme biti njegov temelj. Ima zemljevid, na katerem so označeni vsi kažipoti v nebesa, zato ničesar ni treba ugibati ali domnevati.
Prva in najvišja dolžnost vsakega razumnega bitja je spoznati iz Svetega pisma, kaj je resnica, potem pa živeti po tej luči in druge hrabriti, naj posnemajo njegov zgled. Iz dneva v dan moramo marljivo preiskovati Sveto pismo, se poglabljati v vsako njegovo misel in primerjati vrsto z vrsto. Sami moramo z Božjo pomočjo izoblikovati svoje mnenje, saj bomo pred Bogom odgovarjali sami zase.
Najbolj jasno razodete resnice v Svetem pismu so učeni ljudje zavili v dvom in temo. Delajo se, da imajo veliko modrost, pa učijo, da ima Sveto pismo mistični, skrivnostni in duhovni pomen, ki ni jasno izražen z našim jezikom. Ti ljudje so lažni učitelji./598/ Takšnim ljudem je Jezus rekel: "Ne poznate pisem, ne Božje moči." (Mar 12,24.) Svetopisemski jezik se mora razlagati po njegovem očitnem pomenu, če niso uporabljeni simboli ali prispodobe. Kristus je dal obljubo: "Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga." (Jan 7,17.) Če bi ljudje hoteli sprejeti Sveto pismo takšno, kakršno je, če ne bi bilo lažnih učiteljev, da bi zapeljevali in motili njihove misli, bi bilo opravljeno delo, ki bi razveselilo angele, a na tisoče in tisoče tavajočih v zmoti bi prišlo v Kristusovo čredo.
Pri proučevanju Svetega pisma moramo porabiti vse svoje duhovne moči in zapreči razum, da bi lahko dojeli globoke nebeške stvari, kolikor je to možno smrtnikom. Ne smemo pa pozabiti, da sta pravi duh učencev otroška poslušnost in pokornost. Svetopisemskih težav ni mogoče nikoli obvladati na enak način, ki ga uporabljamo pri obravnavi filozofskih problemov. Proučevanja Svetega pisma se ne smemo lotiti z enakim samozaupanjem, s kakršnim se mnogi lotijo proučevanja področij znanosti, temveč z molitvijo in zaupanjem v Boga, z iskreno željo po spoznanju njegove volje. Priti moramo s ponižnim in poslušnim duhom, da bi dosegli znanje velikega Jaz sem. Če ne delamo tako, bodo hudobni duhovi tako zaslepili naš razum in zakrknili naše srce, da resnica ne bo mogla narediti na nas nikakršnega vtisa.
Mnogi deli Svetega pisma, ki jih šolani ljudje imajo za skrivnost ali pa jih preskačejo kakor nekaj nepomembnega, so polni tolažbe in naukov zanj, ki se jih uči v Kristusovi šoli. Eden izmed razlogov, da nekateri teologi nimajo jasnejšega pojma o Božji besedi, je zapiranje oči pred resnicami, ki jih ne želijo izvajati. Razumevanje svetopisemskih resnic ni odvisno toliko od umske moči proučevalca koliko od njegovih iskrenih namenov in resne želje po pravičnosti.
Svetega pisma nikoli ne smemo proučevati brez molitve. Le Sveti Duh nam lahko pomaga dojeti pomembnost teh stvari,/599/ ki jih je zlahka možno razumeti, in obvarovati pred zavijanjem teže dojemljivih točk resnice. Služba nebeških angelov je pripraviti naša srca, da bi razumeli Božjo besedo, tako da bomo navdušeni z njeno lepoto, opozorjeni z njenimi nasveti, spodbujeni in okrepčani z obljubami, ki so v njej. Tudi mi moramo prositi tako kakor psalmist: "Odgrni moje oči, da gledam čuda v tvojem zakonu." (Ps 119,18.) Skušnjave so pogosto videti nepremagljive, ker se zanemarja molitev in proučevanje Svetega pisma, zato se skušnjavi podvrženi ne more takoj spomniti Božjih obljub in dočakati Satana s svetopisemskim orožjem. Toda angeli so neprestano okrog njih, ki so pripravljeni, da bi bili poučeni z božanskimi rečmi, in v uri, ko bo potrebno, jih bodo spomnili prav na tiste resnice, ki jih potrebujejo. In ko se tedaj "kakor reka privali sovražnik, ga Gospodov dih zapodi v beg". (Iz 59,19.)
Jezus je obljubil svojim učencem: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil in vas spominjal vsega, kar sem vam povedal." (Jan 14,26.) Ampak Kristusov nauk se mora prej vtisniti v naš spomin, da bi nas Božji Duh lahko v uri nevarnosti spomnil nanjo. David je rekel: "V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe." (Ps 119,11.)
Vsi, ki cenijo svojo večno blaginjo, se morajo varovati, da ne bi padli v dvom. Napadi bodo usmerjeni na osnovne stebre resnice. Ni mogoče, da bi nam bilo prizaneseno zasmehovanje, modrovanje in lažni primamljivi nauki moderne nevere. Satan prilagaja svoje skušnjave vsem slojem. Neizobražene napada z zasmehovanjem in roganjem, proti izobraženim pa nastopa z znanstvenimi pripombami in filozofskim modrovanjem, ki je prav tako premišljeno naravnano, da izzove nezaupanje ali prezir do Svetega pisma. Celo mladi, ki imajo malo izkušenj, si upajo dvomiti o osnovnih načelih krščanstva./600/ A ta nevera mladih ima svoj vpliv, četudi je še tako površinska. Mnogi so na ta način tako zapeljani, da zasmehujejo vero svojih staršev in prezirajo duha milosti. (Heb 10,29.) Mnoga življenja njih, ki so obljubljali živeti Bogu na čast in v blagoslov svetu, so bila uničena z zastrupljenim dihom brezbožnosti. Vsi, ki zaupajo hvalisavim sklepom človeškega razuma in si domišljajo, da morajo razložiti božanske skrivnosti in spoznati resnico brez pomoči Božje modrosti, so se zapletli v mrežo Satanovih pasti.
Živimo v najbolj slovesnem obdobju zgodovine tega sveta. Usoda ljudi, ki so prenapolnili zemljo, se mora kmalu določiti. Naša lastna prihodnja blaginja, a prav tako zveličanje drugih ljudi, je odvisna od poti, na katero bomo stopili sedaj. Potrebno je, da nas vodi Duh resnice. Vsak Kristusov sledilec se mora resno vprašati: "Gospod, kaj želiš, da storim?" Ponižati se moramo pred Gospodom v postu in molitvi ter mnogo razmišljati o njegovi besedi, zlasti o dogodkih pri sodbi. Sedaj moramo iskati globoke in žive izkušnje z Bogom. Ne smemo izgubiti niti trenutka. Okrog nas se dogajajo dogodki največjega pomena; stojimo na začaranem Satanovem zemljišču. Božji čuvaji, ne spite. Sovražnik je blizu in preži, pripravljen vsak trenutek skočiti na vas in vas upleniti, če le klonete in zadremate.
Mnogi so zaslepljeni glede svojega dejanskega položaja pred Bogom. Čestitajo si, da niso storili hudobnih dejanj, a pozabljajo na dobra in plemenita dejanja, ki jih Bog pričakuje od njih, pa so jih opustili narediti. Ni dovolj, da so drevje v Božjem vrtu. Bog pričakuje od njih, da obrodijo sad. Postavlja jih za odgovorne za vse dobrine, ki bi jih z njegovo milostjo lahko naredili, pa jih niso. Vpisani so v nebeških knjigah kakor takšni, ki tratijo zemljo. Toda celo primer teh ljudi ni popolnoma brez upanja. Srce ljubezni, ki dolgo trpi, še vedno moli zanje, ki ne cenijo Božje ljubezni in zlorabljajo njegovo milost./601/ "Zato pravi: Zbudi se, ki spiš, in vstani izmed mrtvih, in prisveti ti Kristus. Glejte torej, da živite previdno, ne kakor nemodri, ampak kakor modri, in skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi." (Ef 5, 14-16.)
Ko bo prišel čas preizkušnje, se bodo pokazali tisti, ki so sprejeli Božjo besedo za svoje življenjsko pravilo. Poleti ni videti nikakršne razlike med zimzelenimi in drugimi drevesi; ko pa pride zimski vihar, zimzeleno drevje ostane nespremenjeno, druga drevesa pa izgubijo listje. Tako se tudi sedaj tako imenovani kristjani ne morejo razlikovati od pravih, toda čas je tik pred nami, ko se bo razlika pokazala. Nasprotniki se bodo dvignili, versko gorečništvo in nestrpnost se bosta spet razplamtela, nastala bodo preganjanja, polovični kristjani in hinavci se bodo omajali in odpovedali svoji veri; toda pravi kristjani bodo trdno stali kakor skala s še močnejšo vero in svetlejšim upanjem kakor v dneh blaginje.
Psalmist pravi: "Tvoja pričevanja so moje premišljevanje. Po tvojih poveljih pridobivam razumnost, zato sovražim vsako stezo lažnivosti." (Ps 119,99.104.)
"Blagor človeku, ki doseza modrost, in človeku, ki napreduje v umnosti. Kajti podoben bo drevesu, vsajenemu poleg voda; po reki zaganja svoje korenine in se ne boji, ko prihaja vročina, ampak zeleno je njegovo listje, in v letu suše ni v skrbi in ne preneha prinašati sadu." (Preg 3,13; Jer 17,8.)/602/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!