 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
36. Neizbežni spor (angleško)
Že od samega začetka velikega boja v nebesih je bil Satanov načrt strmoglaviti Božje zapovedi. Da bi to dosegel, se je uprl Stvarniku, in čeprav je bil vržen iz nebes, svoj boj nadaljuje na zemlji. Preslepiti ljudi in jih tako napeljati k prestopanju Božjih zapovedi je bil cilj, za katerim se je vztrajno gnal. Bodisi da to doseže z zavrnitvijo celotnih zapovedi ali z odstranitvijo posameznih njihovih predpisov, bodo posledice na koncu enake. Kdor "se pregreši zoper eno", kaže prezir do celotnih zapovedi; njegov vpliv in zgled je na strani prestopka; "je postal kriv vseh". (Jak 2,10.)
Satan je zaradi prizadevanja, da bi izzval preziranje do Božjih uredb, pačil svetopisemski nauk, in tako so se zmote vtihotapile v vero tisočev, ki pravijo, da verujejo v Sveto pismo. Zadnji veliki spor med resnico in zmoto je samo sklepna bitka dolgotrajnega boja proti Božjim zapovedim. Mi stopamo v ta spopad - spopad med človeškimi zapovedmi in Jahvejevimi predpisi, med svetopisemsko vero in vero v izmišljotine in izročila.
Orodja, ki se bodo združila v tem boju proti resnici in pravičnosti, že delajo. Božja sveta beseda, ki nam je ohranjena za ceno tolikšnega trpljenja in krvi,/582/ se malo ceni. Sveto pismo je dosegljivo vsem, toda malo jih je, ki ga dejansko sprejemajo za življenjskega vodjo. Nevera prevladuje ne samo v svetu, temveč tudi v cerkvi. Mnogi zanikajo nauke, ki so glavni stebri krščanske vere. Vzvišena dejstva stvarjenja, kakor nam jih podajajo navdihnjeni pisci, človekov pad, spravo in večno veljavnost Božjih zapovedi v bistvu zavrača bodisi v celoti ali delno veliki del njih, ki se imajo za kristjane. Tisoči, ki se ponašajo s svojo modrostjo in neodvisnostjo, imajo za znamenja slabosti, če se kdo popolnoma zanaša na Sveto pismo. Za dokaz večje nadarjenosti in učenosti imajo, če kritizirajo Sveto pismo, ga simbolično razlagajo in zavračajo njegove najpomembnejše resnice. Mnogi pridigarji učijo svoje vernike, a mnogi profesorji in učitelji svoje učence, da so Božje zapovedi spremenjene ali ukinjene in da si zaslužijo preziranje in zasmehovanje vsi, ki verujejo, da so njihove zahteve še vedno veljavne in jih je treba dobesedno izpolnjevati.
Z zavračanjem resnice ljudje zavračajo njenega Avtorja. S teptanjem Božjih zapovedi zanikajo Zakonodajalčevo oblast. Malika je enako lahko narediti iz lažnega nauka in lažnih teorij kakor iz lesa in kamna. Z lažno predstavitvijo Božjih lastnosti Satan ustvarja pri ljudeh napačen pojem o njegovem značaju. Mnogi namesto Jahveja postavljajo na prestol kakšnega filozofskega malika; živi Bog, ki je razodet v njegovi besedi, v Kristusu in delih stvarjenja, pa ima malo častilcev. Tisoči obožujejo naravo, Bogu narave pa so se odpovedali. V današnjem krščanskem svetu je razprostranjeno malikovalstvo prav tako, kakor je bilo v starem Izraelu v času preroka Elija, le da v drugačni obliki. Bog mnogih, ki se imajo za modre, bog filozofov, pesnikov, državnikov, novinarjev - bog imenitnih krogov mnogih višjih šol in vseučilišč in celo nekaterih teoloških ustanov - je malo boljši od feničanskega boga sonca Baala./583/
Nobena zmota, ki jo je sprejel krščanski svet, se ne dviga bolj pogumno proti nebeški oblasti, nobena bolj naravnost ne nasprotuje razumu in nobena ni nevarnejša po njihovih posledicah kakor novodobni nauk, ki se tako hitro širi, da namreč Božje zapovedi niso več obvezne za ljudi. Vsak narod ima svoje zakone, ki zahtevajo spoštovanje in poslušnost. Nobena vlada ne bi mogla obstajati brez njih. Ali si je potem možno zamisliti, da Stvarnik nebes in zemlje nima nikakršnih zakonov za svoja bitja? Denimo, da ugledni pridigarji javno oznanjajo, da zakoni, ki vladajo v njihovi deželi in ščitijo državljanske pravice, niso obvezni - da omejujejo svobodo ljudstva, in jih zato ni treba spoštovati - koliko časa bi se take ljudi trpelo za prižnico? Ali je mar večja žalitev prezirati zakone držav in narodov, kakor pa teptati Božje predpise, ki so temelj vseh vladavin.
Mnogo bolj razumno bi bilo, da narodi ukinejo svoje predpise in dovolijo ljudem delati, kar koli hočejo, kakor pa da bi Vladar vesolja razveljavil svoj zakon in pustil svet brez merila za sojenje krivičnosti ali opravičenje poslušnosti. Ali želimo zvedeti, kakšne bi bile posledice odprave Božjih zapovedi? Takšen poskus je bil že narejen. Strašni so bili prizori, ki so se dogajali v Franciji, ko je zavladala nevera. Tedaj je bilo svetu pokazano, da odpraviti omejitve, ki jih je Bog postavil, pomeni sprejeti vladavino najbolj surovih tiranov. Ko se zavrže merilo pravičnosti, je knezu zla odprta pot za vzpostavitev svoje oblasti na zemlji.
Kjer koli se zavržejo Božji predpisi, greh ni več videti grešen in pravičnost zaželena. Kateri koli se nočejo pokoriti Božji vladavini, so popolnoma nesposobni, da bi vladali nad samim seboj. Z njihovimi nevarnimi nauki se seje duh nepokornosti v srca otrok in mladih, ki po svoji naravi ne prenašajo omejitev, posledica tega pa je, da se v družbi širi krivičnost in razuzdanost. Čeprav se mnogi posmehujejo lahkovernosti tistih, ki se pokoravajo Božjim zahtevam,/584/ ti lakomno sprejemajo Satanova slepila. Popuščajo vajeti poželenju in delajo grehe, ki so priklicali Božje sodbe nad pogane.
Tisti, ki učijo ljudstvo zametovati Božje zapovedi, sejejo neposlušnost, pozneje pa jo bodo tudi poželi. Odstranijo naj se ograje, ki so bile postavljene z Božjimi zapovedmi, pa se bo kmalu pojavilo nespoštovanje človeških zakonov. Bog prepoveduje nepoštena dejanja, lakomnost, laž in prevaro, zato so ljudje pripravljeni teptati njegove predpise kot oviro za svoj posvetni napredek; toda posledice zametovanja teh predpisov bodo bolj strašne, kakor pa si lahko zamislijo. Zakaj bi se človek bal prestopati zapovedi, če več ne veljajo? Osebna lastnina več ne bi bila varna. Ljudje bi nasilno ropali posestva svojih bližnjih in najmočnejši bi se najbolj obogatili. Niti samo življenje se ne bi cenilo. Zakonska zveza več ne bi bila sveta ograja, ki varuje družino. Kdor bi imel oblast, bi lahko s silo otel ženo svojemu bližnjemu. Peta zapoved bi bila odstranjena s četrto vred. Otroci se ne bi bali
vzeti življenja svojim staršem, če bi s tem lahko uresničili želje svojega pokvarjenega srca. Civilizirani svet bi postal drhal razbojnikov in ubijalcev, a varnost, mir in sreča bi zginili s sveta.
Že sam nauk, da so ljudje osvobojeni poslušnosti Božjim zahtevam, je oslabil moč moralne obveznosti in svetu odprl zapornice krivičnosti. Krivičnost, razsipništvo in pokvarjenost drvijo na nas kakor nevarna poplava. Satan veliko dela v družini. Njegova zastava plapola tudi nad domovi tistih, ki trdijo, da so kristjani. Tam je nevoščljivost, sum, hinavščina, odtujevanje, razpori, prepiri, izdajanje zaupanih skrivnosti in zadovoljevanje poželenj. Kaže, da se maje in bo skoraj razpadel celotni sistem verskih načel in naukov, ki bi moral biti temelj in okvir družbenega življenja. Ko najbolj drzni zločinci pridejo v zapor zaradi svojih slabih dejanj, so pogosto zasuti z darovi in se jim posveča pozornost,/585/ kakor da so naredili kaj plemenitega. Javnost se obširno seznanja o njihovem značaju in hudodelstvih. Tisk priobčuje zanimive podrobnosti o hudodelstvu in s tem še druge zapeljuje k prevaram, razbojništvom in ubojstvom, Satan pa se veseli zaradi uspeha svojih peklenskih načrtov. Uživanje v pregrehah, brezobzirno ubijanje, strašno naraščanje nezmernosti in krivičnosti v vseh oblikah in stopnjah bi moralo spodbuditi vse bogaboječe, da bi se vprašali, kaj lahko naredijo za zaustavitev poplave hudega.
Sodišča so popačena. Voditelje vodi želja po dobičku in ljubezen do čutnih užitkov. Nezmernost je oslabila sposobnost mnogih, tako da ima Satan nad njimi skoraj popolno oblast. Pravniki so pokvarjeni, podkupljivi, neresnicoljubni. Pijanost, orgije, strast, nevoščljivost in nepoštenje vseh vrst je možno najti med njimi, ki uporabljajo zakone. "Tako je odvrnjena pravica, in pravičnost stoji od daleč; zakaj pravica je padla na ulicah in poštenost ne more vstopiti." (Iz 59,14.)
Krivičnost in duhovna tema, ki sta vladali pod rimsko nadoblastjo, sta bili neizbežna posledica njenega zametovanja Svetega pisma. Toda kje naj poiščemo vzrok za tako razprostranjenje brezbožnosti, za zametovanje Božjih zapovedi in za pokvarjenost, ki izhaja iz tega pri popolni luči evangelija v času verske svobode? Sedaj, ko Satan ne more več držati sveta pod svojo oblastjo z odvzemom Svetega pisma, se zateka k drugim sredstvom, da bi dosegel isti cilj. Uničenje vere v Sveto pismo je njegovim načrtom ravno tako koristno kakor uničenje samega Svetega pisma. Ker je torej razprostranil vero, da Božje zapovedi niso obvezne, prav tako uspešno zapeljuje ljudi, da jih prestopajo, kakor če sploh ne bi poznali njegovih predpisov. Satan tudi sedaj dela po cerkvi, da bi uresničil svoje načrte, kakor je delal nekoč. Današnje verske skupnosti niso hotele poslušati nepriljubljenih resnic, ki so jasno podane v Svetem pismu, v boju proti njim pa so sprejele razlage in zavzele takšna stališča, ki so povsod posejala seme nevere. S sprejemom papeške laži o prirojeni neumrljivosti/586/ in zavestnem stanju ljudi v času smrti so zavrgle edino obrambo pred slepili spiritizma. Nauk o večnih mukah je zapeljal mnoge, da ne verujejo v Sveto pismo. Ko pa se zahteve četrte zapovedi jasno podajo, mnogi spoznajo, da Bog zahteva posvečevanje sedmega dne, sobote. A za edini izhod, da bi se znebili dolžnosti, ki je niso pripravljeni izpolniti, mnogi učitelji pravijo, da Božje zapovedi več ne veljajo. Na ta način zametujejo zapovedi, z njimi pa tudi soboto. Čim bolj se bo razširilo delo pri reformi sobote, tem bolj vsesplošno bo postalo to zametovanje Božjih zapovedi, da bi se izognili zahtevam četrte. Nauki takih verskih voditeljev so odprli vrata neveri, spiritizmu in preziranju Božjih svetih zapovedi. Na teh vodjih leži strašna odgovornost za krivičnost, ki vlada v krščanskem svetu.
Pa vendar prav ti trdijo, da pokvarjenost, ki se naglo širi, pravzaprav izvira iz oskrunjanja tako imenovane "krščanske sobote" in da bi obvezno praznovanje nedelje precej zboljšalo družbeno moralo. Ta trditev se zlasti poudarja v Ameriki, kjer se najbolj oznanja nauk o pravi soboti. Tam se delo za zmernost, ki je ena najpomembnejših in najbolj značilnih moralnih prenov, pogosto združuje z gibanjem o praznovanju nedelje, katerega zastopniki se predstavljajo kot tisti, ki delajo za največjo blaginjo družbe, a tisti, ki se nočejo združiti z njimi, so razglašeni za sovražnike zmernosti in prenove. Toda dejstvo, da se gibanje, ki razširja zmoto, povezuje z delom, ki je samo po sebi dobro, še ni dokaz v prid sami zmoti. Strup lahko skrijemo, če ga pomešamo med zdravo hrano, toda s tem ne spremenimo njegove narave. Pravzaprav postaja še bolj nevaren, ker ga pravzaprav na ta način uživamo, ne da bi se tega zavedali. Ena od Satanovih zvijač je z lažjo združiti prav toliko resnice, kolikor je potrebno, da bi bila videti verjetna. Vodje nedeljskega gibanja lahko zastopajo reforme,/587/ ki so ljudstvu potrebne, in načela, ki so v skladnosti s Svetim pismom. Toda dokler koli so s tem povezane zahteve, ki nasprotujejo Božjim zapovedim, se Božji služabniki ne morejo združiti z njimi. Nič jih ne more opravičiti, da odstranjajo Božje zapovedi zaradi človeških predpisov.
Satanu bo uspelo prevarati ljudi z dvema velikima zmotama: z neumrljivostjo duše in z dolžnostjo praznovanja nedelje. Prva postavlja temelj spiritizmu, druga pa ustvarja zvezo prijateljstva z Rimom. Protestanti Združenih držav Amerike bodo prvi, ki bodo ponudili roko čez prepad, da bi sprejeli roko spiritizma. Sprejeli bodo tudi roko rimske oblasti, in pod vplivom te trojne zveze bo ta država odšla po rimskih stopinjah, tako da bo teptala pravico vesti.
Ker spiritizem nenavadno zvesto posnema današnje tako imenovano krščanstvo, ima večjo moč prevare in zapeljevanja. Sam Satan se je spreobrnil na moderni način. Pojavil se bo z značilnostjo angela luči. S spiritizmom bo delal mnoge čudeže; bolni bodo ozdraveli in dogajali se bodo neovrgljivi čudeži. Ker pa se bodo hudobni duhovi kazali, da verujejo v Sveto pismo, in bodo izkazovali spoštovanje do cerkvenih predpisov, bo njihovo delo sprejeto kot razodetje Božje moči.
Razlika med njimi, ki pravijo, da so kristjani, in neverniki je sedaj komaj opazna. Pripadniki cerkev ljubijo to, kar ljubi svet, in so se pripravljeni združiti z njim; Satan pa se je odločil, da jih bo povezal v eno telo ter bo tako okrepil svoje delo, ko jih bo zbral vse v vrste spiritistov. Katoličane, ki se hvalijo s čudeži kot zanesljivim znakom od Boga izvirajoče cerkve, bo zlahka prevarala ta čudodelna moč, a z zametovanjem ščita resnice bodo prav tako preslepljeni tudi protestanti. Katoličani, protestanti in posvetni ljudje bodo sprejeli podobo pobožnosti brez njene moči in bodo v tem združenju videli veliko gibanje/588/ za spreobrnitev sveta in vzpostavitev dolgo pričakovanega tisočletnega kraljestva.
Satan se s spiritizmom pojavlja kot dobrotnik človeštva; zdravi bolne in se predstavlja kot ta, ki prinaša novo in bolj vzvišeno vero, hkrati pa dela tudi kot uničevalec. Njegove skušnjave mnoge vodijo v pogubo. Nezmernost topi razum; za tem gredo čutna zadovoljstva, prepiri in prelivanje krvi. Satan uživa v vojni, kajti vojna prebuja najhujše strasti duše, potem pa v večno pogubo meče svoje žrtve, ki so utonile v pregreho in kri. Njegov cilj je razdražiti narode, da se bodo vojskovali drug proti drugemu, kajti tako lahko odvrne misli ljudi od priprave za obstoj na Božji dan.
Satan dela tudi po naravnih močeh, da bi zbral nepripravljene ljudi za svojo žetev. Proučil je skrivnosti laboratorija narave in uporablja vso svojo moč, da bi obvladal prvine, kolikor mu to Bog dovoljuje. Ko mu je bilo dovoljeno obiskati Joba, so bili brž uničeni hlapci, črede, hiše in otroci; v hipu se je vrstila nesreča za nesrečo. Bog je ta, ki varuje svoja ustvarjena bitja in jih ščiti pred uničevalčevo močjo. Toda krščanski svet je pokazal prezir do Jahvejevih zapovedi, zato bo Gospod naredil to, kar je rekel, da bo naredil. Zemljo bo prikrajšal za svoje blagoslove in umaknil svojo zaščito od njih, ki so se uprli njegovim zapovedim ter še druge tako učijo in jih silijo delati enako. Satan ima oblast nad vsemi, ki nimajo posebne Božje zaščite. Nekaterim bo pomagal in jih osrečil, da bi lahko bolj uspešno izpeljal svoje načrte, na druge pa bo poslal stiske in jih napeljal k veri, da je Bog ta, ki jih muči.
Medtem ko se bo Satan ljudem predstavljal kot veliki zdravnik, ki lahko ozdravi vse njihove bolezni, bo hkrati nanje zvrnil tudi bolezni in nesreče ter celotna mesta spremenil v ruševine in opustošenje. On deluje tudi sedaj. V nesrečah in katastrofah na vodi in kopnem,/589/ v velikih požarih, v strašnih nevihtah in padanju toče, v burjah, poplavah, ciklonih, visokih plimah in potresih - vsepovsod in v tisočih oblikah Satan izvršuje svojo moč. Uničuje dozorelo žetev, in tedaj nastaneta lakota in stiska. Zrak napolnjuje s smrtnimi okužbami, in na tisoče ljudi umre zaradi epidemije. Te nesreče bodo vse bolj pogoste in pogubne. Poguba bo doletela kakor ljudi tako tudi živali. "Žaluje, vene dežela; medli in hira naseljeni svet; medle prvaki ljudstva v deželi. Tudi zemlja je oskrunjena pod svojimi prebivalci, ker so prestopali zakone, preobračali postave in naredbe, prelomili večno zavezo." (Iz 24,4.5.)
In tedaj bo vrhovni goljuf prepričal ljudi, da ta gorja povzročajo tisti, ki služijo Bogu. Izzivalci negodovanja nebes bodo zvrnili vse breme nanje, katerih poslušnost Božjim zapovedim stalno graja prestopnike. Trdilo se bo, da ti ljudje z nespoštovanjem nedelje žalijo Boga; da tak greh izziva stisko, ki ne bo prenehala, dokler ne bodo vsi prisiljeni praznovati nedelje; in da oznanjevalci izpolnjevanja četrte zapovedi spodkopavajo spoštovanje do nedelje, s čimer puntajo ljudstvo in mu ovirajo znova dobiti Božjo milost in doseči posvetno blaginjo. Tako se bodo ponovile nekdanje obtožbe proti Božjim služabnikom utemeljene na istem vzroku. "In ko Ahab ugleda Elija, mu reče: Si li tu ti, ki spravljaš v nesrečo Izraela? On odgovori: Nisem jaz spravil v nesrečo Izraela, temveč ti in hiša tvojega očeta s tem, da ste zapustili Gospodove zapovedi in si ti hodil za Baali." (1 Kralj 18,17.18.) Ko bodo lažne obtožbe izzvale srd pri ljudeh, bodo zoper poslance uporabili podobno ravnanje, kakršno je Izrael uporabil proti Eliju.
Čudodelna moč, ki se kaže po spiritizmu,/590/ bo uporabila svoj vpliv proti njim, ki si bodo izbrali, da bodo raje poslušali Boga kakor ljudi. Duhovi bodo v svojih sporočilih naznanjali, da jih je Bog poslal prepričat nasprotnike nedelje, da se motijo, in potrdit, da je treba pozemske zakone spoštovati kot Božje zapovedi. Izražali bodo veliko žalost zaradi pokvarjenosti, ki vlada na svetu, in trdili z verskimi učitelji vred, da je nizko moralno stanje nastalo zaradi oskrunitve nedelje. Svet bo zelo negodoval proti njim, ki ne bodo hoteli sprejeti njihovega pričevanja.
Satanovo ravnanje z Božjim ljudstvom v zadnjem spopadu bo enako tistemu na začetku velikega boja v nebesih. Delal se je, da hoče utrditi Božjo vladavino, naskrivaj pa je v bistvu ukrepal vse, da bi jo strmoglavil. In prav delo, ki si ga je prizadeval opraviti na ta način, je pripisoval angelom, ki so ostali zvesti. Prav taka zvijačnost je značilnost zgodovine rimske cerkve. Ta trdi, da deluje kot nebeški namestnik, v bistvu pa si prizadeva povišati se nad Boga in spremeniti njegove zapovedi. Tisti, ki so zaradi svoje zvestobe evangeliju pod rimsko vladavino pretrpeli smrt, so bili ožigosani kot hudodelci. Razglašeni so bili za Satanove zaveznike. Vsa možna sredstva so bila uporabljena, da bi jih obtožili in da bi bili v očeh ljudstva in celo v svojih lastnih videti kot najhujši hudodelci. Tako bo tudi sedaj. Satan bo s prizadevanjem, da bi uničil spoštovalce Božjih zapovedi, povzročil, da bodo ti obtoženi kot prestopniki zakonov, kot ljudje, ki ne spoštujejo Boga in s tem kličejo na svet njegove sodbe.
Bog nikoli ne primorava volje ali vesti ljudi, Satan pa ravno nasprotno vedno uporablja najbolj grobo nasilje, da bi pod svojo oblast pripeljal nje, ki jih ne more zapeljati drugače. Poskuša s strahom in nasiljem zavladati nad vestjo ljudi in izsiliti, da ga častijo. Da bi dosegel ta cilj, dela kakor po duhovnih tako tudi po svetovnih oblasteh, ko jih spodbuja, naj ljudem vsilijo človeške zakone, ki nasprotujejo Božjim zapovedim./591/
Posvečevalci svetopisemske sobote bodo obtoženi kot sovražniki zakona in reda, kot podiralci moralnih ograj v družbi, kot povzročitelji nereda in pokvarjenosti ter kot tisti, ki kličejo na zemljo Božje kazni. Njihovo vestno spolnjevanje Božjih zapovedi se bo razglasilo za upornost, trmoglavost in preziranje oblasti. Obtoženi bodo nezadovoljnosti do oblasti. Pridigarji, ki zanikajo obveznost božanskih zapovedi, bodo s prižnic oznanjevali dolžnost, da je treba državne oblasti poslušati kot od Boga določene. Izpolnjevalci Božjih zapovedi bodo v zakonodajnih telesih in sodnih dvoranah lažno predstavljeni in obsojeni. Njihovim besedam bo dan lažni smisel, njihovim ravnanjem pa bodo pripisane najhujše spodbude.
Ker protestantske cerkve zametujejo jasne svetopisemske dokaze v prid Božjih zapovedi, si bodo prizadevale pripraviti k molku vse, katerih vere ne morejo ovreči s Svetim pismom. Čeprav zapirajo oči pred dejstvom, vendar sprejemajo ravnanje, ki bo povzročilo preganjanje njih, kateri načrtno nočejo delati to, kar dela preostali krščanski svet, ter ne privoljujejo v spoštovanje papeškega dneva počitka.
Cerkveni in posvetni dostojanstveniki se bodo združili, da bi podkupili, nagovorili ali prisilili vse ljudi k praznovanju nedelje. Pomanjkanje božanskih dokazov bodo nadomestili s prisilnimi ukrepi. Politična pokvarjenost bo uničila ljubezen do pravičnosti in spoštovanje do resnice. Celo v svobodni Ameriki bodo vodilne osebnosti in zakonodajalci popustili splošni želji po izdaji zakona o obveznem praznovanju nedelje, da bi si zagotovili naklonjenost javnosti. Ne bo se več spoštovala svoboda vesti, ki je terjala mnogo žrtev. V spopadu, ki bo kmalu nastal, bomo videli izpolnitev prerokovih besed: "In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega rodu, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa." (Raz 12,17.)/592/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!