Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

35. Ogrožanje svobode vesti (angleško)

Protestanti danes gledajo na katolicizem mnogo bolj prizanesljivo kakor v preteklosti. V deželah, kjer je katolicizem v manjšini in kjer so katoličani zavzeli spravno stališče, da bi si pridobili vpliv, se opaža vse večja ravnodušnost glede naukov, ki ločujejo protestantske cerkve od papeške hierarhije. Vse bolj prevladuje mnenje, da razlike o pomembnih vprašanjih niso tolikšne, kakor se je menilo, in da samo majhno popuščanje pri protestantih lahko zboljša odnose z Rimom. Bil je čas, ko so protestanti visoko cenili drago plačano svobodo vesti. Svoje otroke so učili, naj se gnusijo nad papeštvom, in so vsako hrepenenje po prijateljstvu z Rimom imeli za nezvestobo do Boga. Toda koliko drugačna čustva se kažejo danes!

Zagovorniki papeštva trdijo, da je katoliška cerkev obrekovana, protestantski svet pa je naklonjen sprejeti takšno trditev. Mnogi menijo, da ni pravično današnjo rimsko cerkev presojati po strahotah in brezumju, ki so bile značilne za njeno oblast v stoletjih neznanja in teme. Njeno strašno okrutnost opravičujejo tako, da jo opisujejo kot posledico divjaštva tistega časa, in trdijo, da je vpliv moderne razsvetljenosti spremenil njena čustva./563/

Ali so ti ljudje pozabili rimsko zahtevo po nezmotljivosti, ki jo je ta ošabna oblast poudarjala osemsto let? Daleč od tega, da bi opustila svojo zahtevo, temveč jo v XIX. stoletju poudarja še z večjo odločnostjo kakor poprej. Rim trdi, da katoliška cerkev "nikoli ni storila napake in je po Svetem pismu nikoli ne bo".(1) Kako se potem more odpovedati načelom, ki so jo vodila v preteklih stoletjih?

Papeška cerkev nikoli ne bo odstopila od svoje zahteve do nezmotljivosti. Šteje, da je imela prav v vsem, kar je naredila, ko je preganjala nje, ki so zavrgli njene verske nauke. Ali ne bi ponovila enakih del, če bi se ji ponudila priložnost za to? Samo naj bodo odstranjene omejitve, ki jih je sedaj postavila posvetna oblast, in Rim naj znova dobi svojo nekdanjo oblast, pa bo hitro oživelo njegovo nasilje in preganjanje.

Znani pisec takole govori o stališču papeške oblasti do svobode vesti in nevarnosti, ki zlasti pretijo Združenim državam Amerike, če bi tej uspelo uresničiti svoje cilje.

"Mnogi v Združenih državah Amerike imajo strah pred katolicizmom za omejenost in otročarijo. V značaju in stališču katolicizma ne vidijo ničesar nasprotnega našim svobodnjaškim ustanovam, niti v njegovi krepitvi ne najdejo ničesar nevarnega. Zato primerjajmo najprej nekatera glavna načela ameriške državne uprave z načeli Katoliške cerkve.

Ustava Združenih držav Amerike zagotavlja svobodo vesti. To je nekaj najbolj dragocenega in najbolj osnovnega. Papež Pij IX. je rekel v svoji poslanici 15. avgusta 1854: 'Nesmiselni in napačni nauki ter prazno čenčanje o obrambi svobode vesti je skrajno pogubna zmota - kuga, ki najbolj ogroža katero državo.' Isti papež v svoji poslanici 8. decembra 1864 izreka prekletstvo 'nad njimi, ki branijo svobodo vesti in vere',/564/ kakor tudi 'nad vsemi, ki podpirajo mnenje, da cerkev ne sme uporabljati moči'.

Miroljubni rimski ton v Združenih državah Amerike nikakor ne pomeni spremembe srca. Rim je strpen, kadar nima moči. Škof O'Connor pravi: 'Svoboda veroizpovedi se pač trpi, dokler se ne more drugače ravnati brez nevarnosti za katoliški svet.' ... Nadškof sveti Ludvik je ob neki priložnosti rekel: 'Krivoverstvo in nevera sta hudodelstvi in se kot vsak drug prekršek kaznujeta v krščanskih deželah, na primer v Italiji in Španiji, kjer je celotno prebivalstvo katoliško in kjer je katoliška vera bistveni del državnih zakonov.' ...

Vsak kardinal, nadškof in škof v Katoliški cerkvi papežu prisega zvestobo, ki vsebuje naslednje besede: 'Obljubljam, da bom z vsemi svojimi močmi preganjal krivoverce, odpadnike in upornike proti našemu zgoraj imenovanemu gospodu (papežu) ali njegovim prej omenjenim naslednikom in jim bom najbolj energično nasprotoval ter jih preganjal.'"(2)

Drži, da so pravi kristjani tudi v Rimskokatoliški cerkvi. Tisoči tam služijo Bogu po luči, ki jo imajo. Njim ni dovoljeno brati Božje besede, zato ne morejo spoznati resnice. Nikoli niso videli razlike med živo službo srca in vrsto golih oblik in obredov. Bog z nežnim sočutjem gleda na te ljudi, ki so vzgojeni v veri, katera je polna slepil in ne more zadovoljiti duše. On bo naredil, da bodo žarki luči prodrli skozi gosto temo, ki jih obdaja. Razodel jim bo resnico, kakršna je v Jezusu, in še mnogi se bodo priključili njegovemu ljudstvu.

Katolicizem kot verski sistem niti danes ni bliže Kristusovemu evangeliju, kakor pa je bil blizu njega v katerem koli svojem prejšnjem obdobju svoje zgodovine. Protestantske cerkve so v veliki temi, ker bi sicer opazile znamenja časa. Rimska cerkev ima daljnosežne načrte in načine delovanja. Uporablja vsa sredstva, da bi razširila svoj vpliv in povečala svojo moč; pripravlja se namreč za hud in odločen boj,/565/ da bi ponovno pridobila oblast nad svetom, znova vpeljala preganjanje in podrla vse, kar je protestantizem postavil. Katolicizem pridobiva tla na vseh straneh. Poglejte na vse večje število njegovih cerkev in kapel v protestantskih deželah. Poglejte, kako so v Ameriki priljubljene njene visoke šole in seminarji, ki jih v velikem številu redno obiskujejo protestanti. Poglejte, kako v Angliji napreduje ritualizem(hh) in kako pogosti so prestopi v katoliške vrste. To mora vznemiriti vse, ki cenijo čista evangeljska načela.

Protestanti so sklenili zvezo s papeštvom in ga zagovarjajo. Storili so sporazume in odstopanja, ki pomenijo presenečenje tudi za same katoličane, kateri tega ne morejo dojeti. Ljudje zapirajo oči pred pravim značajem rimske cerkve in nevarnostmi, ki jim pretijo od njene nadoblasti. Ljudstvo mora vstati in se upreti krepitvi tega najbolj nevarnega sovražnika državljanskih in verskih svoboščin.

Mnogi protestanti mislijo, da je katoliška vera neprivlačna in da je njeno bogoslužje dolgočasna in nesmiselna ceremonija. Pa se varajo. Čeprav je katolicizem utemeljen na slepilih, prevara ni popolnoma groba in nespretna. Bogoslužje rimske cerkve s svojimi ceremonijami zapušča najgloblji vtis. Njeno bleščeče razkošje in slovesni obredi očarajo čutila in pripravijo k molku glas razuma in vesti. Oko je očarano. Razkošne cerkve, veličastne procesije, zlati oltarji, z dragim kamenjem okrašene skrinje s svetniškimi relikvijami, izbrane slike in umetniško izdelani kipi prebujajo ljubezen do lepot. Očarano je tudi uho. Glasba je neprekosljiva. Ko zadonijo bogati orgelski toni, pomešani z melodijami mnogih glasov, in odmevajo skozi visoke kupole in kolonade veličastnih stolnic, se duša napolni s strahom in spoštovanjem.

Ta zunanji blišč, razkošje in ceremonije, ki samo zaslepljujejo hrepenenje z grehom obremenjenih ljudi, so dokaz notranje pokvarjenosti. Kristusova vera ne potrebuje takšnega razkošja za svoje priporočilo. V luči, ki sveti s križa, je pravo krščanstvo videti tako čisto in privlačno,/566/ da nikakršni zunanji okraski ne morejo povečati njegove prave vrednosti. Krotki in mirni duh, ki je dragocen pred Bogom, je tista sveta lepota.

Sijajni stil ni nujno znamenje čistih in vzvišenih misli. Smisel za umetnost in prefinjen okus sta pogosto lahko tudi v pozemski in pohotni duši. Satan s tem pogosto napeljuje ljudi, da pozabijo na potrebe svoje duše, izgubijo izpred oči prihodnje življenje, se odvrnejo od svojega neomejenega Pomočnika in živijo samo za ta svet.

Vera polna ceremonij in zunanjega blišča je privlačna za neprerojeno srce. Razkošje in ceremonije katoliškega bogoslužja imajo zvodniško, očarljivo moč, ki je mnoge prevarala, tako da gledajo na Rimskokatoliško cerkev kot na prava nebeška vrata. Samo tisti, ki trdno stojijo na temelju resnice in jim je srca obnovil Božji Duh, so varni pred njenim vplivom. Tisoči, ki nimajo žive izkušnje s Kristusom, bodo zapeljani, da sprejmejo podobo pobožnosti, ki nima nikakršne moči. Takšna vera je prav to, kar si mnogi želijo.

Ker cerkev trdi, da ima pravico odpuščati grehe, mnogi katoličani menijo, da smejo brez skrbi grešiti. Spoved, brez katere cerkev ne daje odpuščanja, prav tako zelo spodbuja zlo. Kdor pripogiblje kolena pred grešnim človekom in mu v spovedi razodeva svoje skrivne misli in srčne spodbude, ponižuje svoje človeško dostojanstvo in pači sleherno plemenito čustvo svoje duše. Z razodevanjem svojih grehov duhovniku - grešnemu in smrtnemu človeku, ki se pogosto vdaja pijači in pregreham - človek slabi svoj značaj in ga omadežuje. Njegovo pojmovanje o Bogu je znižano na podobo padlega človeka, saj se duhovnik postavlja za Božjega predstavnika. To poniževalno spovedovanje človeka človeku je skrivni vir, iz katerega prihajajo mnoga zla, ki skrunijo svet in ga pripravljajo za končno uničenje. Toda njemu, ki rad popušča samemu sebi,/567/ je prijetneje izpovedati se smrtnemu človeku, kakor pa srce odpreti Bogu. Človeški naravi bolj ustreza delati pokoro kakor pa se odpovedati grehu. Lažje je mučiti svoje telo s koprivami in ostrimi verigami kakor pa križati mesene želje. Težak je jarem, ki ga meseno srce raje nosi, namesto da bi sprejelo nase Kristusov jarem.

Obstaja očitna podobnost med rimsko in judovsko cerkvijo v času prvega Kristusovega prihoda. Judje so na skrivaj teptali sleherno načelo Božjih zapovedi, na zunaj pa so bili zelo strogi glede izpolnjevanja njegovih predpisov. Ljudstvo so obremenjevali z zahtevami in izročili, zaradi katerih je bila poslušnost mučna in nadležna. Kakor so Judje trdili, da spoštujejo zapovedi, tako tudi katoliki trdijo, da spoštujejo križ. Dvigajo simbol Kristusovih muk, v svojem življenju pa se odpovedujejo njemu, kogar ta križ predstavlja.

Katoličani devajo križ na svoje cerkve, oltarje in duhovniška oblačila. Povsod se vidijo križi, se javno častijo in povišujejo. Kristusov nauk pa je pokopan pod množico nesmiselnih izročil, lažnih razlag in strogih predpisov. Zveličarjeve besede izgovorjene skrajniškim Judom se lahko še bolj uporabijo za vodje Rimskokatoliške cerkve: "Vežejo namreč težka in neznosna bremena in jih nakladajo ljudem na pleča, sami jih pa še s svojim prstom nočejo geniti." (Mat 23,4.) Vestni ljudje so v stalnem strahu, boječ se jeze maščevalnega Boga, medtem ko mnogi cerkveni dostojanstveniki živijo v razkošju in pohotnih zadovoljstvih.

Klanjanje pred podobami in relikvijami, klicanje svetnikov in poviševanje papeža so Satanove pasti, ki imajo za cilj odvrniti pozornost ljudstva z Boga in njegovega Sina. Da bi Satan pogubil ljudi, si prizadeva njihovo pozornost obrniti z njega, v komer edino najdejo zveličanje. Njihovo pozornost želi usmeriti na nekaj, kar bi zamenjalo njega, ki je rekel: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,/568/ in jaz vas bom poživil." (Mat 11,28.)

Satan si stalno prizadeva napačno predstaviti Božji značaj, naravo greha in pravi izid velikega boja. Njegove izmišljotine slabijo občutek obveznosti do Božjih zapovedi in ljudem dovolijo grešiti. Hkrati pa jim Satan pomaga gojiti napačna pojmovanja o Bogu, tako da gledajo na Boga bolj s strahom in sovraštvom kakor pa z ljubeznijo. Surovost, ki je značilna za njegov značaj, pripisuje Stvarniku. Udejanjena je v verskih sistemih in vidi se v načinu bogoslužja. Tako so človeške duše zaslepljene in Satan jih uporablja kot svoja orodja za vojskovanje proti Bogu. Zaradi popačenih pojmov o Božjih lastnostih so bili poganski narodi zapeljani verovati, da so človeške žrtve potrebne za doseganje Božje naklonjenosti. Tako so narejene strašne surovosti v raznih oblikah malikovalstva.

Rimskokatoliška cerkev, ki je združila poganstvo s krščanstvom in podobno kot poganstvo napačno predstavila Božji značaj, se je zatekala tudi k surovim in strašnim dejanjem. V času papeške nadoblasti so obstajala razna sredstva za mučenje, s katerimi so bili ljudje prisiljeni soglašati z njenimi nauki. Kdor ni soglašal z njenimi zahtevami, je bil obsojen na grmado. Bilo je mnogo pokolov, za katere se nikoli ne bo zvedelo, dokler jih ne bo odkrila sodba. Cerkveni dostojanstveniki so se naučili od svojega učitelja Satana izmišljati takšna sredstva, ki so povzročila največje muke, a da so pri tem njihove žrtve vendar ostale žive. V mnogih primerih se je peklensko ravnanje ponavljalo do zadnjih meja človekove zdržljivosti, dokler koli človeška narava ni popustila v boju, mučenec pa je smrt pozdravljal kot sladko osvoboditev.

Takšna je bila usoda njih, ki so se upirali Rimu. Po potrebi je svoje pristaše vzgajal s strogostjo biča, gladovanjem in vsemi mogočimi telesnimi in duševnimi bolečinami. Da bi spokorniki dosegli naklonjenost nebes, so s prestopanjem naravnih zakonov kršili Božje zapovedi. Poučeni so bili, naj raztrgajo vezi, ki jih je Bog dal, da bi olepšal in blagoslovil njihovo življenje na zemlji. Na pokopališčih so pokopani milijoni žrtev,/569/ ki so preživeli svoje življenje tako, da so si zaman prizadevali zadušiti svoja naravna hrepenenja in odriniti kakor nekaj grešnega pred Bogom vse misli in čustva naklonjenosti do svojih bližnjih.

Če želimo razumeti strašno Satanovo surovost, ki je jasno razodevala stoletjem, pa ne med njimi, ki nikoli niso slišali za Boga, temveč v sami sredi krščanstva, je potrebno brati samo zgodovino rimske cerkve. S tem velikim sistemom slepila je knez zla uresničil svoj namen sramotenja Boga in zadajanja bolečine človeku. Ko vidimo, kako se uspešno preobleče in uresniči svoj cilj po vodjih te cerkve, potem lahko bolje razumemo, zakaj mu je Sveto pismo tako odvratno. Bog bo razodel svojo milost in ljubezen bralcu Svetega pisma. Ta bo spoznal, da Bog ne nalaga nobenega teh težkih bremen. Krotko in ponižno srce, potrt in poslušen duh je vse, kar zahteva.

Kristus nam v svojem življenju ni dal zgleda, da se morajo ljudje zapreti v samostane, da bi se tako usposobili za nebesa. Nikoli ni učil, da je treba dušiti ljubezen in sočutje. Zveličarjevo srce je prekipelo od ljubezni. Bolj ko se je človek približal moralni popolnosti, močnejša so bila njegova čustva, ostrejše njegovo opažanje greha in globlje njegovo sočutje do stiskanih. Papež trdi, da je Kristusov namestnik, toda kako se lahko njegov značaj primerja z značajem našega Zveličarja? Ali je Kristus kdaj obsojal ljudi na zapor ali mučenje zato, ker ga niso hoteli spoštovati kot nebeškega Kralja? Ali je sploh kdaj zahteval obsoditi na smrt nje, ki ga niso sprejeli? Ko vaščani neke samarijske vasi niso hoteli sprejeti Jezusa, ga je ves jezen apostol Janez vprašal: "Gospod, hočeš li, da rečeva, da ogenj pade z neba in jih pokonča, kakor je tudi Elija storil?" Jezus je sočutno pogledal na svojega učenca in ukrotil njegovega neusmiljenega duha, rekoč: "Sin človekov namreč ni prišel človeških duš pogubljat, ampak reševat." (Luk 9,54. 56.) Kakšna razlika med duhom,/570/ ki ga je kazal Kristus, in duhom njegovega samozvanega namestnika?

Rimska cerkev se sedaj kaže svetu kot miroljubna; poskuša opravičiti poročilo o svojih surovostih. Oblekla se je v oblačila krščanstva, vendar se ni spremenila. Sleherno načelo, po katerem se je ravnalo papeštvo v prejšnjih stoletjih, obstaja še danes. Še danes vsebuje nauke, ki so bili vpeljani v temačnem srednjem veku. Nihče naj se ne vara. Papeštvo, ki so ga protestanti pripravljeni sedaj spoštovati, je isto, kakršno je vladalo svetu v dneh reformacije, ko so Božji možje vstali za ceno svojega življenja, da bi oznanili njegovo krivičnost. Njegova odlika je ošabna in drzna zahteva po vladanju nad kralji in knezi in prisvajanje pravic, ki jih ima samo Bog. Njegov duh je enako surov in tiranski sedaj, kakor pa je bil takrat, ko je teptal človeško svobodo in izročal v smrt svete Najvišjega.

Papeštvo je prav to, kar je prerokovanje napovedalo, da bo: odpad zadnjega časa. (2 Tes 2,3.4.) Njegov načrt in taktika sta pokazati naravo, ki bo najbolj ustrezala njegovemu cilju. Toda kljub različnim videzom kameleona vedno vsebuje nespremenjen kačji strup. Trdi: "Ni treba držati besede, ki je dana krivovercu ali osumljenim za krivoverstvo."(3) Ali se bo sedaj priznala za del Kristusove cerkve tista moč, katere zgodovina se je tisoč let pisala s krvjo svetih?

V protestantskih deželah se ne poudarja brez razloga, da se sedaj katolicizem ne razlikuje toliko od protestantizma, kakor se je v prejšnjih časih. Zgodila se je sprememba, ampak ne v papeštvu. Katolicizem je pravzaprav zelo podoben današnjemu protestantizmu, ker se je slednji zelo popačil od reformatorskih časov.

Ker protestantske cerkve iščejo naklonjenost sveta, njihove oči zaslepljuje lažno človekoljubje. Niso zaznale nepravilnosti verovanja, da dobro prihaja iz hudega, neizbežni sad tega pa je verovanje, da hudo prihaja iz dobrega./571/ Namesto da bi zagovarjale vero, ki je bila enkrat za vselej izročena svetim, se sedaj skoraj opravičujejo pred Rimom zaradi svojega neugodnega mišljenja o njem in ga prosijo za odpuščanje zaradi svoje gorečnosti.

Mnogo ljudi celo med njimi, ki nimajo ugodnega mišljenja o papeštvu, malo razume nevarnost njegove moči in vpliva. Mnogi poudarjajo, da je duhovna in moralna tema, vladajoča v srednjem veku, ugodno vplivala na širjenje njegovih verskih naukov, praznoverja in tlačenja ter da večja razsvetljenost nove dobe, vsesplošna razširjenost znanja in vse večja svoboda v verskih stvareh onemogočajo, da bi znova zavladala nestrpnost in tiranstvo. Sama pomisel, da bi se takšno stanje lahko znova vrnilo v tej razsvetljeni dobi, se izpostavlja posmehu. Drži, da v tem rodu sveti velika duhovna, moralna in verska luč. Z odprtih strani svete Božje besede se izliva na zemljo nebeška svetloba. Vendar ne smemo pozabiti, da kolikor je večja luč, toliko večja je tudi tema njih, ki jo sprevračajo ali zavračajo.

Proučevanje Svetega pisma z molitvijo bi protestantom pokazalo pravi značaj papeštva in storilo, da bi se zgražali nad njim in se ga izogibali. Ampak mnogi se imajo za tako pametne, da ne čutijo potrebe ponižno prositi Boga, naj jih vodi v resnico. Čeprav se hvalijo s svojo razsvetljenostjo, vendar ne poznajo ne Svetega pisma ne Božje moči. Ker želijo s čim pomiriti svojo vest, iščejo to, kar je najmanj duhovno in kar zahteva najmanj ponižanja. Boga se spominjajo zgolj zato, ker iščejo način, kako bi pozabili nanj. Papeštvo je zelo primerno za zadovoljitev hrepenenja takih ljudi. Ustreza hrepenenjem dveh skupin ljudi, ki zajemajo skoraj ves svet: njim, ki želijo biti rešeni s svojimi osebnimi zaslugami, in njim, ki hočejo biti rešeni v svojih grehih. Tu tiči skrivnost njegove moči.

Čas velike duhovne teme se je pokazal ugoden za uspeh papeštva. Toda prihodnost bo pokazala,/572/ da bo za to enako ugoden tudi čas velike razsvetljenosti. Ko so bili ljudje v preteklih stoletjih brez Božje besede in poznanja njegove resnice, so bile njihove oči zaslepljene, in tisoči so se zapletli v mrežo, ker niso videli nastavljenih pasti. V tem rodu pa je mnogo takih, katerih oči so zaslepljene zaradi blišča človeških teorij, ki se po krivem imenujejo znanost. Ti ne opazijo pasti in padejo vanjo, kakor da so zaslepljeni. Bog želi, da imamo umske sposobnosti za Stvarnikov dar in jih uporabljamo v službi resnice in pravičnosti. Kadar koli pa se gojita ošabnost in častiljubje in kadar ljudje povišujejo svoje osebne teorije nad Božjo besedo, potem lahko razum bolj škoduje kakor neznanje. Tako se bo lažna znanost našega časa, ki spodkopava vero v Sveto pismo, pokazala kot zelo uspešna v pripravi poti za sprejem papeštva z vsemi njegovimi privlačnimi ceremonijami, kakor ga je omejevanje znanja v srednjem veku pomagalo poviševati.

V gibanjih, ki se v današnjem času razvijajo v Združenih državah Amerike, a katera si prizadevajo, da bi ustanove in cerkveni običaji dobili državno podporo, protestanti gredo po stopinjah katoličanov. Še več, odpirajo vrata papeštvu, da bi v protestantski Ameriki znova dobilo vrhovno oblast, ki jo je izgubilo na Starem svetu. A to, kar temu gibanju daje še večji pomen, je dejstvo, da je njegov glavni cilj vsiliti praznovanje nedelje - običaj, ki izhaja iz Rima in je po njegovi lastni trditvi znamenje njegove moči. Papeški duh - duh prilagajanja posvetnim običajem in spoštovanja človeških izročil namesto Božjih zapovedi - prodira v protestantske cerkve in jih spodbuja k poviševanju nedelje, kakor je tudi papeštvo delalo pred njimi.

Če bralec želi razumeti moči, ki bodo delovale v boju, ki bo kmalu izbruhnil, mora samo proučiti poročilo o sredstvih, ki jih je Rim uporabljal za isti namen v preteklosti./573/ Če želi zvedeti, kako bodo katoličani in protestanti skupaj ravnali z njimi, ki bodo zavrgli njihove verske nauke, naj posveti pozornost duhu, ki ga je Rim pokazal proti soboti in njenim zagovornikom.

Cesarski odloki, splošni zbori in cerkveni ukazi, ki jih je podprla posvetna oblast, so bili stopnice, s katerimi je bil ta poganski praznik povišan na častni položaj v krščanskem svetu. Prvi javni ukaz, ki je zahteval praznovanje nedelje, je bil Konstantinov zakon iz leta 321 po Kristusu.(č) Ta odlok je zahteval od meščanov, da počivajo v častni dan sonca, le poljedelcem je dovoljeval opravljati poljska dela. Čeprav je bil to predvsem poganski zakon, ga je kralj izpeljal po svojem formalnem sprejemu krščanstva.

Ker pa se cesarski odlok ni pokazal zadosti močan, da bi nadomestil Božjo veljavo, je škof Evzebij, ki mu je šlo za naklonjenost knezov in je bil veliki Konstantinov prijatelj in priliznjenec, trdil, da je Kristus soboto prestavil na nedeljo. Kot dokaz za ta nauk ni podano nobeno svetopisemsko besedilo. Sam Evzebij nehote priznava, da je njegova trditev lažna, in kaže na dejanske avtorje te spremembe. Dejal je namreč: "Vse, kar je bilo treba delati v soboto, smo mi prestavili na Gospodov dan."(4) Toda ta dokaz v prid nedelji, četudi je bil še toliko brez temelja, je bil ljudem koristen, da jih je ohrabril poteptati Gospodovo soboto. Vsi, ki so hoteli, da bi jih svet spoštoval, so sprejeli ta splošno priznani praznik.

Z utrditvijo papeštva se je nadaljevalo tudi poveličevanje nedelje. Nekaj časa je ljudstvo opravljalo poljedelska dela v času, ko ni šlo k bogoslužju, sobota pa je še vedno veljala za dan počitka. Počasi pa se je dogajala sprememba. Sodnim uradnikom je bilo prepovedano v nedeljo voditi pravne spore. Kmalu je bil izdan ukaz za ljudi vseh slojev z grožnjo denarne kazni za svobodne/574/ in s šibanjem za sužnje, da se v nedeljo vzdržujejo vsakdanjega dela. Pozneje je bilo ukazano, da bogate kaznujejo z zaplembo polovice posestva, če pa še vztrajajo pri prestopanju nedelje, jih morajo razglasiti za sužnje. Nižje sloje je bilo treba kaznovati z dosmrtnim pregnanstvom.

V prid tej zahtevi so bili priklicani čudeži. Med drugim so poročali, da se je nekemu poljedelcu, ki je v nedeljo hotel orati njivo, kos železa med čiščenjem pluga tako trdno zabil v roko, da ga je moral nositi povsod s seboj dve leti "v svojo veliko bolečino in sramoto".(5)

Papež je pozneje ukazal, da mora duhovnik v svoji župniji opominjati prestopnike nedelje in zahtevati od njih hoditi v cerkev molit, da ne bi priklicali velike nesreče nase in na svoje sosede. Neki cerkveni zbor je podal dokaz, ki so ga od tistega časa pogosto uporabljali, celo protestanti, da nedelja mora biti dan počitka, kajti ljudi, ki so delali ta dan, je udarila strela. Škofje so govorili: "Očitno je, da se Bog zelo jezi nanje, ki prezirajo ta dan." Tedaj je bilo poslano vabilo, da duhovniki, pridigarji, kralji, knezi in vsi verniki "vložijo največje napore in vso skrb, da se temu dnevu znova vrne čast in bo v prihodnje bolj goreče praznovan za blaginjo krščanstva".(6)

Ker pa so se odločitve cerkvenih zborov pokazale nezadostne, se je zahtevalo od posvetnih oblasti izdati ukaz, ki bo nagnal strah v ljudstvo in ga prisilil, da se bo v nedeljo vzdrževalo dela. Ob nekem škofovskem zboru, ki je bil sklican v Rimu, so znova še z večjo močjo in slovesnostjo potrjene vse dotedanje odločitve, potem pa so bile priključene k cerkvenim zakonom in z državno oblastjo ukazane celotnemu krščanskemu svetu.(7)/575/

Poleg vsega tega je veliko zmedo povzročalo pomanjkanje svetopisemskih dokazov v prid praznovanja nedelje. Ljudstvo je zanikalo svojim učiteljem pravico zavračanja jasne Gospodove izjave: "Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga," da bi posvečevalo sončni dan. Da bi se izpolnila praznina zaradi pomanjkanja svetopisemskih dokazov, so bila potrebna druga sredstva. Neki goreči zagovornik nedelje, ki je ob koncu XII. stoletja obiskal cerkve v Angliji, je naletel na odpor pri zvestih pričah resnice. Njegov trud je bil brez uspeha, zato je za nekaj časa zapustil Anglijo, da bi našel kakšen boljši dokaz, s katerim bi podprl svoje nauke. Ko se je vrnil, je imel, kar je potreboval. Sedaj je imel pri svojem delu večji uspeh. S seboj je namreč prinesel zvitek papirja, za katerega je trdil, da je padel od samega Boga, vseboval pa je potrebne predpise glede praznovanja nedelje in druge nepokornim namenjene grožnje. Ta dragoceni spis - prav tako siromašni ponaredek s samo uredbo vred, ki jo je podpiral - je baje padel z nebes, tako so trdili, in je bil najden v Jeruzalemu na oltarju svetega Simeona na Golgoti. V resnici pa je bila papeževa palača v Rimu prostor, od koder je prišel. Da bi papeška hierarhija povečala moč in uspeh cerkve, si je v vseh časih dovolila uporabljati laži in prevare.

Ta spis prepoveduje sleherno delo od devete ure, se pravi od petnajste ure v soboto pa vse do sončnega vzhoda v ponedeljek. Trdilo se je, da so resničnost tega spisa potrdili mnogi čudeži. Pripovedovalo se je, da so ohromeli ljudje, ki so delali v prepovedanem času. Neki mlinar, ki je poskušal mleti žito, je videl, da namesto moke teče kri, mlinsko kolo pa se ni obračalo kljub močnemu vodnemu toku. Neka ženska je dala v peč testo in ga našla nepečenega, ko ga je vzela ven, čeprav je bila peč zelo vroča. Neka druga ženska pa je pripravila testo, da bi ga spekla v soboto ob petnajstih, pa se je vendar odločila, da ga bo pustila do ponedeljka. Naslednji dan pa je ugotovila, da je Božja moč iz testa naredila hlebe in jih spekla. Neki mož, ki je v soboto popoldne po petnajsti uri pekel kruh,/576/ je opazil, ko ga je naslednje jutro prerezal, da iz njega teče kri. S takimi nesmiselnimi in podobnimi praznovernimi izmišljotinami so si prizadevali zagovorniki nedelje dokazati njeno svetost.(8)

Na Škotskem in v Angliji je bilo zagotovljeno večje spoštovanje nedelje s tem, ker so z njo združili del stare sobote. Toda čas, v katerem je bilo treba praznovati, se je jemal različno. Z nekim odlokom škotskega kralja je bilo ukazano, "da je treba soboto imeti za sveto od opoldne", nihče ne sme od te ure pa do ponedeljka zjutraj opravljati posvetnih opravil.(9)

Ampak poleg vseh teh naporov, da bi se utrdila svetost nedelje, so sami papeški pristaši javno potrjevali Božjo veljavo sobote in človeški vir uredbe, ki jo je nadomestila. V XVI. stoletju je papeški zbor jasno izjavil: "Vsi kristjani se morajo spominjati, da je sedmi dan Bog posvetil in da so ga sprejeli in posvečevali ne samo Judje, temveč tudi vsi, ki so trdili, da častijo Boga. Mi kristjani pa smo njihovo soboto spremenili v Gospodov dan."(10) Tisti, ki so si upali spremeniti Božje zapovedi, so se resnično zavedali značaja svojega dela. Premišljeno so se dvignili nad Boga.

V krvavih in dolgih preganjanjih Valdenžanov, med katerimi jih je nekaj posvečevalo soboto, se je jasno izrazila rimska politika proti njim, ki niso soglašali z njo. Drugi so prenašali podobna trpljenja zaradi zvestobe četrti zapovedi. V tem pogledu je značilna zgodovina krščanske cerkve v Etiopiji. Sredi teme srednjega veka je svet izgubil spred oči te kristjane Centralne Afrike. Svet je nanje pozabil, zato so več stoletij svobodno živeli po svoji veri. Ko pa je Rim končno zvedel za njihov obstoj, je bil tudi etiopski kralj kmalu prisiljen priznati papeža za Kristusovega namestnika. Storjene so bile še druge privolitve./577/ Izšel je ukaz, ki je pod grožnjo najstrožjih kazni prepovedoval posvečevanje sobote.(11) Papeška tiranija je kmalu postala tako težak jarem, da so se ga Etiopci odločili otresti z vratu. Po strašnem boju so bili rimski pristaši pregnani s svojih posestev in znova vzpostavljena stara vera. Cerkve so zopet uživale svojo svobodo in nikoli več niso pozabile izkušnje, ki so jo doživele glede rimske prevare, skrajništva in nasilja. Zadovoljne so bile s svojo osamljenostjo in želele ostati neznane ostalemu krščanskemu svetu.

Afriške cerkve so posvečevale soboto, kakor jo je praznovala papeška cerkev pred svojim popolnim odpadom. Čeprav so posvečevale sedmi dan v skladnosti z Božjimi zapovedmi, so se vzdrževale dela ob nedeljah v skladnosti s cerkvenimi običaji. Ko je Rim dobil vrhovno oblast, je poteptal Božjo soboto, da bi povišal svojo. Te cerkve v Afriki, ki so bile skrite skoraj tisoč let, pa niso sodelovale v tem odpadu. Ko so prišle pod rimsko oblast, so bile prisiljene zapustiti pravo soboto in praznovati lažno. Brž pa ko so zopet dosegle neodvisnost, so se vrnile k poslušnosti četrti zapovedi.(ii)

Ti dogodki iz preteklosti jasno kažejo rimsko sovraštvo do sobote in njenih zagovornikov ter sredstva, ki jih je uporabljal, da bi prisilil k spoštovanju uredbe, ki jo je vzpostavil sam. Božja beseda nas uči, da se bodo ti prizori ponovili, ko se bodo katoličani in protestanti združili, da bi povišali nedeljo.

Prerokovanje iz Raz 13 naznanja, da bo moč, ki je prikazana s simbolom zveri z dvema jagnjetovima rogovoma, storila, da se bodo zemlja in vsi njeni prebivalci poklonili papeštvu - ki je prikazano z risom. Dvoroga zver bo ukazala njim, ki živijo na zemlji, "naj narede podobo zveri"./578/ Naredila bo tudi, da "mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in hlapci" sprejmejo "znamenje zveri". (Raz 13,11-16.) Omenjeno je že bilo, da zver z dvema rogovoma, kakršna ima jagnje, predstavlja Združene države Amerike, in da se bo to prerokovanje izpolnilo, ko bo ta država s silo ukazala praznovati nedeljo, kar pa bo Rim imel za posebno priznanje svoje oblasti. Toda pri tem spoštovanju papeštva Združene države Amerike ne bodo same. Rimski vpliv še ni uničen v deželah, ki so nekoč priznavale njegovo oblast. Tudi prerokovanje napoveduje obnovitev njegove moči. "In videl sem eno izmed njenih glav kakor zaklano na smrt. In njena smrtna rana se je zacelila, in vsa zemlja se je čudila zadaj za zverjo." (Raz 13,3.) Zadajanje smrtne rane kaže na pad papeštva leta 1798. Prerok opozarja na ta čas, rekoč: "Njena smrtna rana se je zacelila, in vsa zemlja se je čudila zadaj za zverjo." Pavel jasno trdi, da bo človek greha obstajal vse do drugega prihoda. (2 Tes 2,3-8.) Nadaljeval bo svoje varanje do samega zadnjega časa. Pisec Razodetja pravi, kar pa se nanaša na papeštvo: "Molili jo bodo vsi, ki prebivajo na zemlji, vsak, čigar ime ni zapisano v knjigi življenja Jagnjeta, zaklanega od ustanovitve sveta." (Raz 13,8.) Papeštvu bo izkazano spoštovanje na Novem in Starem svetu z vzpostavitvijo praznovanja nedelje, ker je utemeljena samo na oblasti Rimskokatoliške cerkve.

Od srede XIX. stoletja raziskovalci prerokovanj v Združenih državah Amerike oznanjajo svetu to pričevanje. V dogodkih, ki se odigravajo sedaj, se jasno vidi hiter napredek pri izpolnitvi prerokovanj. Tudi protestantski učitelji poudarjajo božansko veljavo nedelje, čeprav nimajo nikakršnega svetopisemskega dokaza za to s papeškimi voditelji vred, ki si izmišljajo čudeže, da bi nadomestili Božjo zapoved. Ponovila se bo trditev, da bo Božja sodba zadela ljudi zaradi prestopanja nedelje,/579/ ki je postavljena namesto sobote. Začelo se je že primoravanje k praznovanju nedelje. To gibanje vse bolj narašča.

Rimska cerkev se posebno izkazuje s svojo zvijačnostjo in prepredenostjo. Napove lahko, kaj bo. Ko vidi, da jo protestantske cerkve spoštujejo s sprejemanjem lažne sobote in se pripravljajo, da jo bodo vsilile z enakimi sredstvi, ki jih je sama uporabljala v preteklosti. Kdor noče sprejeti luči resnice, bo iskal pomoč od te samozvane nezmotljive moči, da bi povišal ustanovo, ki jo je sama ustanovila. Ni težko naslutiti, s kolikšno pripravljenostjo bo ponudila pomoč protestantom pri tem delu. Kdo zna bolje kakor papeški voditelji ravnati z neposlušnimi cerkvi?

Rimskokatoliška cerkev s svojimi mladikami po vsem svetu sestavlja ogromno organizacijo, ki je pod nadzorstvom papeškega stola in mora služiti njegovim koristim. Milijone njenih vernikov v teh deželah so poučili, da so dolžni spoštovati podložniško pokornost papežu. Katere si bodi narodnosti so ali kakršno koli obliko vlade imajo, morajo imeti cerkveno oblast za večjo od vsake druge. Čeprav državi prisegajo zvestobo, nad vsem tem stoji zaveza poslušnosti Rimu in jih osvobaja sleherne obveznosti, če se ne ujema s koristmi Rima.

Zgodovina nam priča o spretnih in vztrajnih naporih papeštva, da bi se vmešalo v posle držav; ko pa je dobilo oporo, pa je delalo za uresničitev svojih ciljev celo za ceno pogube knezov in ljudstva. Leta 1204 je papež Inocenc III. od aragonskega kralja Petra II. izsilil dajanje naslednje nenavadne prisege: "Jaz, Peter, aragonski kralj, priznavam in obljubljam svojemu gospodu papežu Inocencu, njegovim katoliškim namestnikom in Rimski cerkvi neprestano zvestobo in poslušnost. Zvesto bom varoval svoje kraljestvo v poslušnosti njemu, dragoceno vero bom branil, krivoversko pokvarjenost pa preganjal."(12)/580/ To se ujema s trditvami glede moči rimskega velikega duhovnika, da ima "zakonito pravico odstavljati kralje" in "lahko osvobodi podložnike njihove prisege zvestobe do nepravičnih vladarjev".(13)(gg)

Naj se ne pozabi, da se Rim hvali prav s tem, da se nikoli ne menja. Načela Gregorja VII. in Inocenca III. so še vedno načela Rimskokatoliške cerkve. Ko bi cerkev imela moč, bi ta načela izvajala z enako jakostjo, s kakršno je to delala v prejšnjih stoletjih. Protestanti malo vedo, kaj delajo, ko sprejemajo rimsko pomoč, da bi povišali nedeljo. Medtem ko si prizadevajo doseči svoj cilj, Rim hrepeni po utrditvi svoje moči, da bi si povrnil izgubljeno oblast. Združene države Amerike naj sprejmejo načelo, po katerem cerkev lahko nadzira državo; verski predpisi naj bodo ukazani z državljanskimi zakoni; skratka oblast cerkve in države naj gospodujeta z vestjo in zmaga Rima v tej državi je zagotovljena.

Božja beseda je opozorila na neposredno nevarnost; če se ta opomin zavrže, se bo protestantski svet naučil, kakšni so dejanski rimski nameni, vendar bo tedaj prepozno, da bi se izognili njegovi pasti. Njegova moč neopazno raste. Njegovi nauki imajo velik vpliv na zakonodajne skupščine, cerkve in človeška srca. Postavlja svoje visoke in ogromne stavbe, v katerih skrivnih podzemnih prostorih se bodo ponovila njegova nekdanja preganjanja. Skrivno in neopazno utrjuje svoje moči, da bi uresničil svoje cilje, ko pride čas za napad. Imeti ugodnejši položaj je vse, kar želi imeti, a ta se mu že ponuja. Kmalu bomo videli, kaj v bistvu je rimski namen. Kdor bo hotel verovati in biti poslušen Božji besedi, bo s tem nase priklical zasmehovanje in preganjanje./581/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!