 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
33. Prva velika prevara (angleško)
Satan si je že v samem začetku človeške zgodovine prizadeval prevarati naš rod. Pobudnik upora v nebesih je želel Zemljane združiti s seboj v boju zoper Božjo vladavino. Adam in Eva sta bila popolnoma srečna v poslušnosti Božjim zapovedim. To dejstvo pa je neprestano pričalo proti obtožbam, ki jih je podajal v nebesih, da so namreč Božje zapovedi nasilniške in nasprotujejo blaginji njegovega stvarstva. Poleg tega je bila Satanova nevoščljivost izzvana, ko je videl za brezmadežni par pripravljeno lepo domovino. Odločil se je povzročiti njun pad, da bi mogel, ko ju bo ločil od Boga in podvrgel svoji oblasti, vzeti zemljo v svojo lastnino in na njej vzpostaviti svoje kraljestvo nasproti Najvišjemu.
Ko bi se bil Satan razodel v svojem pravem značaju, bi bil takoj zavrnjen, saj sta bila Adam in Eva opozorjena na tega nevarnega sovražnika. On pa je delal na skrivaj, skrival je svoj namen, da bi čimbolj uspešno dosegel cilj. Za svoje orodje je uporabil kačo, ki je bila tedaj eno najbolj čudovitih ustvarjenih bitij, in vprašal Evo: "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Mojz 3,1.) Če Eva ne bi hotela razpravljati s Skušnjavcem, bi bila obvarovana. Toda upala si je stopiti v zvezo z njim, zato je padla kot žrtev njegove zvijače./531/ Tako so danes premagani še mnogi. Dvomijo o Božjih zahtevah in jih kritizirajo, namesto da bi poslušali Božje predpise, pa sprejemajo človeška dojemanja, za katerimi se skrivajo samo Satanove zvijače.
"In žena odgovori kači: Od sadu drevja s tega vrta uživava; ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne doteknita, da ne umreta. Kača pa reči ženi: Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo." (1 Mojz 3,2-5.) Trdil je, da bosta postala kakor Bog, dosegla bosta večje znanje kakor poprej in usposobljena bosta za višje življenje. Eva je podlegla skušnjavi, pod njenim vplivom pa je bil zapeljan v greh tudi Adam. Verjela sta kačinim besedam, da Bog ni mislil tako, kakor je rekel. Podvomila sta o svojem Stvarniku in si domišljala, da omejuje njuno svobodo, ter da bosta s prekrškom njegovih zapovedi lahko dosegla večjo modrost in višji položaj.
Kaj pa je Adam po padu v greh ugotovil, da pomenijo besede: "Zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!" (1 Mojz 2,17.) Ali je njihov pomen ustrezal temu, na kar je Satan napeljal Adama verovati, da bo namreč dosegel bolj vzvišeno življenjsko stanje? V tem primeru bi bil prekršek velika blaginja, Satan pa bi se izkazal kot dobrotnik našega rodu. Adam pa je spoznal, da to ni smisel Božje obsodbe. Bog je rekel, da se bo človek za kazen zaradi greha moral znova vrniti v zemljo, iz katere je vzet: "Kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Mojz 3,19.) Satanove besede: "Bog namreč ve, da ... se vama odpro oči," so se izkazale resnične samo v naslednjem: ker Adam in Eva nista ostala poslušna, so se jima odprle oči, da sta spoznala svojo neumnost. Spoznala sta zlo in okusila grenki sad svojega prestopka.
Sredi vrta je raslo drevo življenja, katerega sad je imel moč neprestano obnavljati življenje. Če bi bil Adam ostal poslušen Bogu,/532/ bi dalje užival prost dostop do tega drevesa in večno živel. Ko pa se je pregrešil, ni več smel jesti z njega, zato je postal podvržen smrti. Božja obsodba: "Kajti prah si in v prah se povrneš," kaže na popolno ugasnitev življenja.
Adam je s svojim prestopkom izgubil neumrljivost, ki mu je bila obljubljena pod pogojem poslušnosti. Na svoje potomce ni mogel prenesti tega, česar ni imel; a za padli rod ne bi bilo upanja, če Bog z darovanjem svojega Sina ne bi bil omogočil človeku neumrljivosti. Medtem ko je "na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili", je Kristus "na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju". (Rim 5,12; 2 Tim 1,10.) Samo v Kristusu je možno doseči neumrljivost. Jezus je rekel: "Kdor veruje Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja." (Jan 3, 36.) Vsak človek lahko dobi ta neprecenljivi blagoslov, če izpolnjuje pogoje. Vsi, "ki s stanovitnostjo v dobrem delu iščejo slave in časti in nestrohljivosti", bodo dobili "večno življenje". (Rim 2,7.)
Edino bitje, ki je obljubilo Adamu življenje v neposlušnosti, je bil vrhovni goljuf. Kačine besede, spregovorjene Evi v raju: "Nikakor ne umrjeta," so bile prva pridiga o neumrljivosti duše. Pa vendar se ta izjava, ki ima temelj edino na Satanovi veljavi, ponavlja s krščanskih prižnic in jo večina človeškega rodu sprejema enako hitro, kakor so jo sprejeli naši prastarši. Božja obsodba: "Duša, ki greši, umrje," (Ezek 18,20.) se razlaga, kakor da pomeni: Duša, ki greši, ne umre, temveč bo živela večno. Samo čudimo se lahko tej nenavadni zaslepljenosti, zaradi katere so ljudje tako lahkoverni do Satanovih besed in tako nezaupljivi do Božjih.
Ko bi bilo človeku po padu dovoljeno svobodno stopati k drevesu življenja,/533/ bi živel večno in bi tako greh postal nesmrten. Toda kerub je z ognjenim mečem stražil pot k drevesu življenja, (1 Mojz 3,24.) in nihče iz Adamove družine ni smel prestopiti te meje in vzeti sadu, ki daje življenje. Zato ni neumrljivih grešnikov.
Satan pa je po človekovem padu ukazal svojim angelom, naj si posebno prizadevajo razprostraniti vero v prirojeno človekovo neumrljivost. In ko so napeljali ljudi, da so sprejeli to zmoto, so si jih prizadevali pripeljati do sklepa, da bodo grešniki živeli v večnem trpljenju. Sedaj knez teme po svojih orodjih predstavlja Boga kot maščevalnega tirana in trdi, da vsakogar, ki mu ni po volji, vrže v pekel, kjer mora večno trpeti njegovo jezo. In medtem ko ljudje trpijo neizrecno trpljenje in se zvijajo od bolečin v večnem ognju, njihov Stvarnik gleda od zgoraj nanje z zadovoljnostjo.
Na ta način zakleti sovražnik pripisuje Stvarniku in Dobrotniku človeškega rodu tiste lastnosti, ki jih ima sam. Okrutnost je Satanova lastnost. Bog je ljubezen; in vse, kar je ustvaril, je bilo čisto, sveto in popolno, dokler prvi vrhovni upornik ni prinesel greha. Sam Satan je sovražnik, ki človeka napeljuje na greh, potem pa si ga prizadeva uničiti, če ga more. Ko pa je prepričan o svoji žrtvi, se veseli pogube, ki ji jo je povzročil. Ko bi mu bilo dovoljeno, bi ves človeški rod ujel v svojo mrežo. Če se ne bi bila vmešala Božja moč, noben Adamov otrok ne bi mogel zbežati.
Satan se tudi danes trudi premagati ljudi, kakor je premagal naše prastarše, tako da omaja njihovo zaupanje v Stvarnika in jih spodbuja k dvomu o modrosti njegove vladavine in pravičnosti njegovih zapovedi. Satan in njegovi poslanci kažejo Boga za hujšega, kakor so sami, samo da bi opravičili svojo hudobnost in upor. Vrhovni goljuf si prizadeva svoj grozni in okrutni značaj podtakniti našemu nebeškemu Očetu, a samega sebe pokazati kot bitje, ki mu je z odstranitvijo iz nebes narejena velika krivica, ker se ni hotel pokoriti tako nepravičnemu gospodarju. Pred svetom poudarja svobodo,/534/ ki jo lahko uživajo pod njegovo blago vladavino v nasprotju s sužnostjo, ki jo prinašajo strogi Jahvejevi ukazi. Tako mu uspe odvrniti ljudi od zvestobe Bogu.
Kakor vsakemu občutku ljubezni in usmiljenja tako tudi našemu smislu za pravičnost nasprotuje nauk, da se mrtvi hudobni mučijo z ognjem in žveplom v večno gorečem peklu in se morajo, dokler koli Bog obstaja, mučiti zaradi grehov, ki so jih storili v kratkem pozemskem življenju. Pa vendar se je ta nauk tako zelo oznanjal in ga še danes učijo mnoge krščanske veroizpovedi. Neki ugledni doktor teologije je rekel: "Pogled na peklenske muke bo vedno povečeval blaženost svetih. Z opazovanjem drugih, ki so enake narave in rojeni v enakih okoliščinah, a vendar so vrženi v tako strahoto, bodo doumeli, kako srečni so, da so sami tako visoko počaščeni." Drug je rekel: "Medtem ko se bo odločitev prekletstva večno izvrševala nad sodbami jeze, se bo dim njihovega mučenja večno dvigal v navzočnosti sodbe milosti, ki bodo, namesto da bi tudi sami sočustvovali s temi nesrečniki, dejali: 'Amen, aleluja! Hvalite Gospoda!'"
Kje je v Božji besedi možno najti takšen nauk? Ali bodo zveličani v nebesih prikrajšani za vsa čustva sočutja in usmiljenja in celo za čustva navadne človekoljubnosti? Ali bodo nadomeščena s stoično ravnodušnostjo in divjaško strogostjo? - Ne, ne; to ni nauk Božje knjige. Pisci navedenih besed so lahko šolani, pa celo tudi iskreni ljudje, vendar so prevarani s Satanovim popačenim naukom. Ta jih spodbuja k sprevračanju težkih svetopisemskih izrazov in ubesedenju grenkobe in zlobe, kar je značilnost Satana, ne pa našega Stvarnika. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt, temveč da se brezbožnik obrne od svojega pota in živi. Obrnite se, obrnite se od svojih hudobnih potov! Ker čemu bi hoteli mreti?" (Ezek 33,11.)/535/
Kakšno korist bi imel Bog, če sprejmemo, da se On naslaja z gledanjem večnih muk in uživa ob ihtenju, vpitju in preklinjanju mučenih ustvarjenih bitij, ki jih drži peklenski ogenj? Ali bi to strašno ihtenje moglo biti glasba v ušesih Neizmerljive ljubezni? Trdi se, da kaznovanje grešnikov z večno muko kaže Božje sovraštvo do greha, ki je skalil mir in red v vesolju. O, strašno bogokletje! Kakor da je sovraštvo do greha opravičilo za njegovo ovekovečenje! Neprestano mučenje brez kakršnega koli upanja na usmiljenje po nauku teh bogoslovcev razvnema jezo ubogih žrtev, ker pa se ta jeza izraža s preklinjanjem in bogokletnostjo, zato neprestano povečujejo breme svoje krivde. Božja slava ne postaja večja s tem nenehnim in neprestanim povečevanjem greha skozi neskončna stoletja.
Ni mogoče opisati zla, ki ga je povzročil lažni nauk o večnih mukah. Svetopisemska vera polna ljubezni in dobrote ter bogata z usmiljenjem je zasenčena s praznoverji in zastrta z grozo. Ko pomislimo, s kakšnimi lažnimi barvami je Satan naslikal Božji značaj, ali naj se potem čudimo, da se ljudje bojijo in jih je strah ter celo sovražijo našega usmiljenega Stvarnika? Grozni pojmi o Bogu razširjeni po svetu z naukom s prižnic so naredili tisoče in celo milijone dvomljivcev in nevernikov.
Nauk o večnih mukah je eden izmed lažnih naukov, iz katerih sestoji vino nečistosti duhovnega Babilona, s katerim opijanja ljudstva. (Raz 14, 8; 17,2.) Kako so Kristusovi pridigarji lahko sprejeli in oznanjali ta lažni nauk s posvečenega prostora, je resnično skrivnost. Dobili so ga iz Rima s ponarejeno soboto vred. Drži, da so ga oznanjevali znameniti in dobri ljudje; toda luč o tem predmetu ni prišla do njih, kakor je prišla do nas. Odgovorni so bili samo za luč, ki je svetila v njihovem času; mi pa smo odgovorni za luč, ki nam sveti danes. Če se odvrnemo od pričevanj Božje besede/536/ in sprejmemo lažne nauke, ker so se jih tako naučili tudi naši očetje, potem nas zadeva obsodba, ki je izrečena nad Babilonom; pijemo od vina njene nečistosti.
Veliko število ljudi, ki se upirajo nauku o večnih mukah, pada v nasprotno zmoto. Ti vidijo, da Sveto pismo predstavlja Boga kot bitje polno ljubezni in usmiljenja, zato ne morejo verjeti, da bi On dovolil, da bi bila njegova ustvarjena bitja vržena v večni peklenski ogenj. Ker pa verujejo, da je duša sama po sebi neumrljiva, ugotavljajo, da bodo na koncu vsi ljudje zveličani. Mnogi menijo, da so grožnje Božje besede določene samo zato, da bi s strahom prisilile ljudi k poslušnosti, ne bodo pa dobesedno izvršene. Tako grešnik lahko živi v sebičnih zadovoljnostih, prezira Božje zahteve in vendar pričakuje, da bo na koncu usmiljeno sprejet. Takšen nauk, ki povišuje Božjo milost, podcenjuje pa njegovo pravičnost, je všeč mesenemu srcu in hrabri grešnike v njihovi krivičnosti.
Da pokažemo, kako verujoči v splošno zveličanje ali univerzalisti sprevračajo Sveto pismo, da bi podprli svoj zahrbtni nauk, ki pogublja, je dovolj, da naštejemo nekaj njihovih lastnih izjav. Pri pogrebu nekega mladeniča, ki ni veroval, umrl pa je v nesreči, je neki univerzialistični duhovnik izbral kot svetopisemsko besedilo poročilo, ki se nanaša na Davida: "Zakaj utolažil se je bil zaradi Amnona, ker je bil mrtev." (2 Sam 13,39.)
Govornik je rekel: "Pogosto me vprašajo, kakšna bo usoda teh, ki se v grehih poslovijo od tega življenja, morda umrejo v stanju pijanosti, odhajajo v smrt z rdečimi madeži hudodelstva, ki niso sprani z njihovih oblek, ali pa umrejo kakor ta mladenič, a nikoli niso sprejeli kakšne vere ali doživeli njenega blagoslova. Mi smo zadovoljni s Svetim pismom. Njegov odgovor rešuje hudo težavo. Amnon je bil čez mero grešen; ni se spokoril; napil se je, in ubit je bil pijan. David je bil Božji prerok; zatorej je moral vedeti, ali se bo Amnonu na drugem svetu godilo dobro ali hudo. Kakšna so bila čustva njegovega srca?/537/ 'Kralj David si je želel iti tja k Absalomu, zakaj utolažil se je bil zaradi Amnona, ker je bil mrtev.' (Vr. 39.)
Kaj lahko sklepamo iz teh besed? Ali ne to, da večne muke niso bile sestavni del njegove vere? Tako verujemo tudi mi; tukaj odkrivamo zmagoslavni dokaz v korist bolj prijetnih, razsvetljenih in plemenitih dojemanj o končni splošni čistosti in miru. Potolažil se je, ker je bil njegov sin mrtev. A zakaj? Ker je lahko s preroškimi očmi gledal v čudovito prihodnost in videl, da bo njegov sin ločen od vseh skušnjav, prost sužnosti in očiščen pokvarjenosti greha, ko pa se bo zadosti očistil in razsvetlil, bo sprejet v zbor v nebesa vzetih in srečnih duhov. Njegova edina tolažba je bila, da je bil njegov ljubljeni sin vzet iz sedanjega stanja greha in stiske ter odšel tja, kjer se bo izlival najbolj vzvišeni vpliv Svetega Duha v njegovo zatemnelo dušo; tam pa se bo njegov duh razvijal pod vplivom nebeške modrosti in čudovite zamaknjenosti nesmrtne ljubezni ter bo tako postal svet in lahko užival mir in družbo nebeških dedičev.
Želimo, da nas razumete, da verujemo, da nebeška blaženost ni odvisna od česar koli, kar lahko storimo v tem življenju, niti od nekakšne spremembe srca niti od naše sedanje vere ali izražanja veroizpovedi."
Ta tako imenovani Kristusov pridigar ponavlja laž, ki jo je kača izgovorila v raju: "Nikakor ne umrjeta; tisti dan, ko bosta jedla, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog." Trdi, da bodo največji grešniki - morilci, roparji in zakonolomci - pripravljeni po smrti oditi v nesmrtno blaženost.
Odkod pa ta sprevračevalec Svetega pisma izpeljuje svoj sklep? Iz enega edinega stavka, ki izraža Davidovo podrejenost volji Previdnosti./538/ "David si je želel iti tja k Absalomu, zakaj utolažil se je zaradi Amnona, ker je bil mrtev." Ker je bila ostrina njegove bolečine s časom ublažena, so se njegove misli obrnile od mrtvega sina k živemu, ki je pobegnil v tujino zaradi strahu pred pravično kaznijo za svoje hudodelstvo. In to je zanj dokaz, da je bil nečistniški in pijani Amnon prenesen v prostor blaženosti takoj po smrti, da bi se tam očistil in pripravil za občestvo z brezmadežnimi angeli! To je zares prijetna zgodba, primerna za zadovoljitev mesenega srca! To je Satanov nauk in ima mnogo uspehov. Ali naj se še potem čudimo, da s takšnim naukom raste tudi pokvarjenost?
Nauk tega lažnega učitelja ponazarja nauk mnogih drugih. Iz danega besedila se vzame nekoliko svetopisemskih besed, ki bi v mnogih primerih pokazale, da je njihov smisel popolnoma nasproten razlagi, ki se jim daje. In ta izločena besedila se sprevračajo in uporabljajo kot dokaz za nauk, ki ni utemeljen na Božji besedi. Pričevanje, ki je navedeno za dokaz, da je pijani Amnon v nebesih, je sklep, ki očitno nasprotuje jasnim in določenim svetopisemskim izjavam, da noben pijanec ne bo podedoval nebeškega kraljestva. (1 Kor 6,10.) Na ta način dvomljivci, neverniki in skeptiki spreminjajo Božjo besedo v laž, a mnogi prevarani z njihovim lažnim naukom so uspavani v zibeli telesne varnosti.
Ko bi bilo res, da duše vseh ljudi v času nastopa smrti odhajajo takoj v nebesa, potem bi si raje želeli smrt kakor življenje. Mnogi zapeljani s tem verovanjem so si vzeli življenje. Ko jih obvladajo skrbi, težave in razočaranja, se jim zdi laže prekiniti slabotno življenjsko nit in vzleteti v milino večnega sveta.
Bog je dal v svoji besedi jasne dokaze, da bo kaznoval prestopnike svojih zapovedi. Kdor se tolaži z mislijo,/539/ da je Bog preveč usmiljen, da bi izvršil svojo pravičnost nad grešnikom, mora samo pogledati na golgotski križ. Smrt brezmadežnega Božjega Sina priča, da je plačilo za greh smrt in da vsak prekršek Božjih zapovedi mora doleteti pravična kazen. Kristus, ki ni imel greha, je vzel nase naše grehe. Pretrpel je krivdo prestopka, prikrajšan je bil za Očetovo obličje, dokler se ni njegovo srce strlo in življenje ugasnilo. Celotna ta daritev je darovana, da bi bil lahko grešnik odrešen. Človek nikakor drugače ni mogel biti osvobojen kazni greha. Kdor koli noče imeti deleža v tako drago plačani spravi, mora sam osebno zdržati krivdo in kazen za svoj prestopek.
Poglejmo, kaj nas dalje uči Sveto pismo o grešnikih in nespokorjenih, ki jih je ta univerzalist prestavil v nebesa kot svete in srečne angele. "Jaz bom dal žejnemu iz studenca vode življenja brezplačno." (Raz 21,6.) Ta obljuba velja le za žejne. Vodo življenja bodo dobili samo tisti, ki čutijo potrebo po njej in jo iščejo za vsako ceno. "Kdor premaga, bo to podedoval, in bom mu Bog in on mi bo sin." (Raz 21,7.) Tudi tukaj so postavljeni pogoji. Upreti se moramo grehu in ga zmagati, da bi podedovali vse.
Gospod pravi po preroku Izaiju: "Recite o pravičnem, da mu bo dobro. ... Gorje krivičnemu! Hudo mu bo, ker se mu povrne, kar so zaslužile njegove roke." (Iz 3,10.11.) Modri mož pravi: "Čeprav grešnik stokrat stori hudo in se mu daljšajo dnevi, vendar vem zagotovo, da se bo njim, ki se Boga boje, dobro godilo, ker se ga boje; ali brezbožniku se ne bo dobro godilo." (Prop 8,12.13.) Pavel priča, da grešnik sam sebi spravlja "jezo za dan jeze in razodetja pravične sodbe Boga, ki poplača vsakemu po njegovih delih. Stiska in nadloga pride na dušo vsakega človeka, ki dela hudo." (Rim 2,5.6.9.)/540/
"To namreč veste, da noben nesramnik ali nečistnik ali lakomnik, ki je malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu. Iščite miru z vsemi in posvečenja, brez katerega ne bo nihče videl Gospoda. Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto. Zunaj bodo psi in čarovniki in nečistniki in morilci in malikovalci in vsak, kdor ljubi in dela laž." (Ef 5,5; Heb 12,14; Raz 22,14.15.)
Bog je oznanil ljudem svoj značaj in ravnanje z grehom: "Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega. Gospod hrani vse, kateri ga ljubijo, vse brezbožnike pa pogublja. Prestopniki pa poginejo vsi skupaj, zarod brezbožnih se iztrebi." (2 Mojz 34,6.7; Ps 145,20; 37,38.) Moč in oblast Božje vladavine bosta uporabljeni za zadušitev upora, a vendar bodo vse sodbe pravičnosti v popolni skladnosti z značajem Boga, ki je usmiljen, poln potrpežljivosti in dobrote.
Bog ne primorava nikogaršnje volje ali dojemanja. Nima rad suženjske poslušnosti. Želi, da ga ljubijo bitja, ki so ustvarjena z njegovimi rokami, ker je vreden ljubezni. Želi, da so mu poslušni zato, ker cenijo njegovo modrost, pravičnost in velikodušnost. In vsi, ki pravilno dojemajo njegove lastnosti, ga bodo ljubili, ker so pritegnjeni k njemu z lepoto njegovega značaja.
Načela ljubeznivosti, usmiljenja in ljubezni, kakor jih je učil in v življenju pokazal naš Zveličar, so prepis Božje volje in njegovega značaja. Kristus je rekel, da ne oznanja ničesar drugega kakor to, kar je prejel od Očeta. Načela Božje vladavine se popolnoma ujemajo z Zveličarjevim naročilom: "Ljubite svoje sovražnike."/541/ Bog izvršuje svojo pravičnost nad hudobnimi za blaginjo vesolja, celo tudi za blaginjo njih, nad katerimi se sodbe izvršujejo. Rad bi jih osrečil, ko bi to mogel storiti v skladnosti z zakoni svoje vladavine in pravičnostjo svojega značaja. Obdaja jih z znamenji svoje ljubezni. Ponuja jim spoznanje svojih zapovedi in jih spremlja s ponudbami svoje milosti. Oni pa prezirajo njegovo ljubezen, teptajo njegove zapovedi in zametujejo njegovo milost. Neprestano sprejemajo njegove darove, vendar pa sramotijo darovalca. Sovražijo Boga, ker vedo, da se mu gnusijo njihovi grehi. Gospod dolgo prenaša njihovo popačenost, toda nekega dne bo zanesljivo prišla ura, ko se bo morala rešiti njihova usoda. Ali bo On tedaj te upornike privezal zase? Ali jih bo prisilil izvrševati njegovo voljo?
Tisti, ki so si izbrali Satana za svojega vodjo in dovolili, da jih obvlada, niso pripravljeni stopiti v Božjo navzočnost. Ošabnost, prevara, razuzdanost in okrutnost so se zakoreninile v njihovem značaju. Ali morejo oditi v nebesa in večno živeti z njimi, katere so na zemlji sovražili in prezirali? Resnica nikoli ne bo prijetna lažnivcu; krotkost nikoli ne bo zadovoljila ošabnih in domišljavih; čistost ne ugaja nečistniku, sebičnemu pa ni privlačna nesebična ljubezen. Kakšno veselje bi nebesa utegnila ponuditi njim, ki so popolnoma zasedeni s pozemskimi in sebičnimi koristmi.
Ko bi bili tisti, ki so svoje življenje preživeli v uporu proti Bogu, na lepem preseljeni v nebesa, da bi opazovali vzvišeno in sveto stanje popolnosti, ki vedno vlada tam; ko bi videli, da je vsaka duša napolnjena z ljubeznijo in vsak obraz odseva veselje; da se čudovita glasba v melodičnih zvokih dviga v čast Bogu in Jagnjetu, a z obraza njega, ki sedi na prestolu neprestano izhaja in se izliva reka luči na odrešene - ali bi se tisti, katerih srca so napolnjena s sovraštvom do Boga, resnice in svetosti, mogli pomešati z nebeškimi četami in se pridružiti njihovi hvalnici? Ali bi mogli zdržati Božjo in Jagnjetovo slavo? - Ne, ne./542/ Leta milosti so jim bila podarjena, da bi si razvili značaj za nebesa, a se nikoli niso trudili ljubiti čistosti. Nikoli se niso učili nebeškega jezika - sedaj pa je prepozno. Uporniško življenje do Boga jih je onesposobilo za nebesa. Njegova čistost, svetost in mir so bili zanje samo muka, a Božja slava požirajoč ogenj. Želeli bi pobegniti s tega prostora. Raje bi sprejeli uničenje, samo da bi se lahko skrili pred obličjem njega, ki je umrl, da bi jih rešil. Usoda grešnikov je zapečatena z njihovo osebno izbiro. Njihova izključitev iz nebes je njihova hotena odločitev, z Božje strani pa je pravična in usmiljena.
Kakor nekdaj vode potopa tako tudi ogenj velikega dne oznanja Božji sklep, da so grešniki nepoboljšljivi. Ne želijo se podrediti božanski oblasti. Njihova volja se je navadila na nasprotovanje, ko pa je njihovo življenje pri koncu, je prepozno, da bi se tok njihovih misli usmeril v nasprotno smer, prepozno je, da bi se od prestopkov obrnili k poslušnosti in od sovraštva k ljubezni.
Medtem ko je Bog pustil Kajna živeti kot morilca, je dal svetu zgled, kaj se bi zgodilo, ko bi bilo grešniku dovoljeno neprestano živeti v neobrzdani pokvarjenosti. Z vplivom Kajnovega nauka in njegovega zgleda je bilo tisoče njegovih potomcev zapeljanih v greh, dokler da se je namnožila človekova hudobnost na zemlji in da so bili "vsi naklepi in misli njegovega srca samo hudo ves čas. In zemlja je bila popačena pred Božjim obličjem, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo." (1 Mojz 6,5.11.)
Bog je iz milosti do sveta v Noetovem času uničil njegove pokvarjene prebivalce. Iz usmiljenja je uničil brezbožne Sodomljane. Po zapeljivi Satanovi moči prestopniki dobijo sočutje in občudovanje, in tako stalno zapeljuje druge k uporu. Tako je bilo v dneh Kajna in Noeta kakor tudi v času Abrahama in Lota. Tako je tudi v naših dneh. Bog bo samo iz usmiljenja do vesolja na koncu uničil nje, ki zametujejo njegovo milost./543/
"Kajti plačilo za greh je smrt, a milostni Božji dar je večno življenje v našem Gospodu Jezusu Kristusu." (Rim 6,23.) Dediščina pravičnih je življenje, plača grešnikom pa je smrt. Mojzes je dejal Izraelu: "Poglej, predložil sem ti danes življenje in dobro, smrt in hudo." (5 Mojz 30,15.) V tem besedilu omenjena smrt ni tista, ki je bila izrečena nad Adamom in doleti vse ljudi kot kazen zaradi njegovega prestopka, temveč je to druga smrt, ki se poudarja kot nasprotje večnemu življenju.
Smrt je kot posledica Adamovega življenja prišla na ves človeški rod. V grob odhajajo vsi brez razlike. Zaradi načrta zveličanja pa bodo vsi prišli iz groba. Bo namreč "vstajenje mrtvim, pravičnim in nepravičnim. Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli." (Dej 24,15; 1 Kor 15,22.) Med dvema razredoma od mrtvih obujenih bo vidna razlika. "Kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, njegov glas in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe." (Jan 5,28.29.) Kdor bo spoznan za vrednega vstajenja večnega življenja, bo blažen in svet. "Do teh druga smrt nima oblasti." (Raz 20,6.) Toda tisti, ki niso dobili odpuščanja s spokorjenjem in vero, bodo morali prejeti kazen za prestopek, plačilo za greh. Pretrpeli bodo kazen, ki bo po trajanju in moči različna, namreč po njihovih delih, in se bo končno dokončala v drugi smrti. Ker Bogu ni mogoče v skladnosti z njegovo pravičnostjo in milostjo rešiti grešnika z grehi vred, mu jemlje življenje, ki ga je ta izgubil zaradi svojih prestopkov in se je izkazal nevrednega zanj. Eden izmed navdihnjenih piscev pravi: "Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več, in ogledoval boš njegovo mesto, a njega ne bo." (Ps 37,10.) Drugi zopet pravi: "Bodo kakor taki,/544/ ki jih nikdar ni bilo." (Obad 16.) Pokriti s sramoto bodo brez upanja potonili v večno pozabo.
Tako bo greh končno uničen z vsem trpljenjem in grozoto, ki jih je povzročil. Psalmist pravi: "Pokaral si narode, pogubil krivičnika, njih ime si izbrisal na večne čase. Sovražnikov je konec, razdejani so na veke, njih mesta si uničil, da, njih spomin je izginil." (Ps 9,5.6.) Janez je v Razodetju, gledaje večno blaženost, slišal vsesplošno hvalnico, ki je ni kalilo nikakršno neskladje. Vsa ustvarjena bitja v nebesih in na zemlji poveličujejo Boga. (Raz 5,13.) Ne bo izgubljenih ljudi, ki bi preklinjali Boga, medtem ko bi se zvijali v večnih mukah, niti ubogih bitij v peklu, katerih bolestni vzkliki bi se pomešali s pesmijo zveličanih.
Na glavni zmoti o prirojeni nesmrtnosti je utemeljen nauk o zavestnem stanju mrtvih - nauk, ki nasprotuje svetopisemskemu nauku, logiki, razumu in našim čustvom človekoljubnosti ravno tako kakor tisti o večnih mukah. Po priljubljenem verovanju so rešeni v nebesih seznanjeni z vsem, kar se dogaja na svetu, zlasti z življenjem prijateljev, katere so zapustili. Toda kako bi moglo mrtvim izvirati veselje iz spoznanja, da njihovi ljubljeni na zemlji trpijo, grešijo, prenašajo bolečine, razočaranja in življenjske skrbi? Koliko nebeške sreče bi lahko uživali ti, ki bi stalno plavali nad svojimi prijatelji na zemlji? A kako grozno je verovanje, da je nespokorjenčeva duša izročena peklenskemu ognju takoj, ko njegov dih zapusti telo! Kakšen grozen strah morajo trpeti tisti, ki vidijo svoje prijatelje nepripravljene odhajati v grob in stopati v večnost bolečine in greha! Te mučne misli so mnoge pripravile do norosti.
Kaj pravi Sveto pismo o teh zadevah? David pravi, da je človek v času smrti brez zavesti: "Njegov duh izide, pa se povrne v prah,/545/ isti dan minejo vse njegove misli." (Ps 146,4.) Salomon priča enako: "Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj nad vsem, kar se godi pod soncem. Kajti ni ne dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju smrti, kamor greš." (Prop 9,5.6.10.)
Ko je bilo kralju Ezekiju po njegovi prošnji podaljšano življenje za petnajst let, se je hvaležni kralj zahvalil Bogu za njegovo milost. V svoji hvalnici nam podaja vzrok, zakaj se je tako veselil: "Saj šeol te ne slavi, smrt te ne hvali; ni upanja v tvojo zvestobo njim, ki se pogrezajo v jamo. Živeči, živeči te bo slavil kakor jaz danes." (Iz 38,18.19.) Med ljudstvom priljubljeni nauk uči, da so mrtvi pravični v nebesih in tam v blaženosti poveličujejo Boga z nesmrtnim jezikom. Ezekija pa ni videl v smrti tako čudovite možnosti. Z njim se ujema psalmistovo pričevanje: "Kajti spomina nate v smrti ni, v grobu kdo bi te slavil? Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki dol gredo v kraj molčanja." (Ps 6,5; 115,17.)
Peter je na binkošti rekel za očaka Davida: "Da je umrl in bil pokopan in njegov grob je pri nas do tega dne. Kajti David ni šel gor v nebesa." (Dej 2,29.34.) Dejstvo, da David ostaja v grobu vse do vstajenja mrtvih, dokazuje, da pravični ne odidejo v nebesa ob času smrti. Samo po vstajenju, in sicer po zaslugi Kristusovega vstajenja, bo David končno lahko sedel na Božjo desnico. Pavel je rekel: "Kajti če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. A če Kristus ni vstal, ničeva je vaša vera, še ste v svojih grehih. Potem takem so tudi ti, ki so v Kristusu zaspali, izgubljeni." (1 Kor 15,16-18.) Ko bi bili v času 4000 let pravični odšli v nebesa takoj, ko so umrli, kako bi Pavel lahko govoril, da so pogubljeni vsi,/546/ ki so pomrli v Kristusu, če ni vstajenja? Saj tedaj vstajenje sploh ne bi bilo potrebno. Mučenec Tindal je rekel o stanju mrtvih: "Odprto priznam, da nisem prepričan, da ti že živijo v slavi, v kateri živi Kristus in v kateri so Božji izvoljeni angeli. Tega ni v nobenem členu moje vere. Ko bi namreč pravični že bili v nebesih, potem menim, da bi bilo brez pomena oznanjati o vstajenju mesa."(1)
Neovrgljivo dejstvo je, da je upanje na večno blaženost v trenutku smrti pripeljalo do splošnega zanemarjanja svetopisemskega nauka o vstajenju. To je opazil tudi doktor Adam Clarke, ki je rekel: "Kaže, da so prvi kristjani imeli nauk o vstajenju za mnogo pomembnejši, kakor ga danes imamo mi. Zakaj je tako? Apostoli so ga neprestano poudarjali in s tem spodbujali Božje otroke k marljivosti, poslušnosti in veseli gorečnosti. Njihovi sledilci v današnjem času pa ga redko omenjajo. Tako so oznanjevali apostoli in tako so verovali prvi kristjani; tako oznanjajmo tudi mi in tako naj verujejo tudi naši poslušalci. V evangeliju ni nobenega nauka, ki bi bil močneje poudarjen; a niti en nauk v današnjem sistemu oznanjevanja ni toliko zanemarjen!"(2)
Takšne razmere so se nadaljevale, dokler slavna resnica o vstajenju ni popolnoma potemnela in se skoraj docela izgubila izpred oči v krščanskem svetu. Tako neki vodilni verski pisatelj v svojih pripombah o Pavlovih besedah v 1 Tes 4,13-18. pravi: "Zaradi praktičnega cilja tolažbe nauk o blaženi neumrljivosti pravičnih stopa na prostor dvomljivega nauka o drugem Kristusovem prihodu. Gospod prihaja po nas v trenutku naše smrti. To je, kar moramo čakati in po čemer moramo hrepeneti. Mrtvi so že odšli v slavo. Ne čakajo na glas trobente, da bi prejeli svojo sodbo in blaženost."/547/
Toda ko je Jezus moral zapustiti učence, jim ni povedal, da bodo kmalu prišli k njemu. Rekel je: "Kajti grem vam pripravljat prostor. In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz." (Jan 14,2.3.) Pavel pa nadalje pravi: "Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti na oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Tes 4,16-18.) Kako velika je razlika med temi tolažilnimi besedami in tistimi, ki jih je povedal pridigar univerzalist! On je tolažil žalostne prijatelje s prepričevanjem, da je bil umrli sprejet med angele, brž ko je izdihnil, četudi je bil še toliko grešen. Pavel pa kaže svojim bratom na prihodnji Kristusov prihod, ko bodo razbiti vsi okovi groba in ko bodo mrtvi v Kristusu vstali k večnemu življenju.
Preden kdo lahko stopi v prebivališča blaženih, mora biti njegov primer raziskan, njegov značaj in njegova dela morajo priti k izpitu pred Boga. Vsem se bo sodilo po poročilu, napisanem v knjigah, in vsakdo bo dobil plačilo po svojih delih. Ta sodba se ne opravlja v času smrti. Bodimo pozorni na Pavlove besede: "Zato ker je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je zato odločil, podavši vero vsem s tem, da ga je obudil od mrtvih." (Dej 17,31.) Apostol tukaj jasno pravi, da je za sodbo svetu določen dan, ki je bil tedaj dogodek prihodnosti.
Juda kaže na isti čas: "In angele, ki niso hranili svojega poglavarstva, temveč so zapustili lastno domovje, je shranil za sodbo velikega dneva z večnimi vezmi pod temo," potem pa navaja Enohove besede: "Glej, prišel je Gospod/548/ z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi." (Juda 6. 14.15.) Janez pravi, da je videl "mrtve, velike in male, stoječe pred prestolom, in knjige so se odprle. ... In sojeni so bili mrtvi po tem, kar je bilo pisano v knjigah, po svojih delih." (Raz 20,12.)
Čemu pa bi bila sploh potrebna prihodnja sodba, če mrtvi že uživajo blaženost nebes ali pa se zvijajo v peklenskem ognju? Nauk Božje besede o teh pomembnih rečeh ni nejasen niti protisloven. Razumejo ga lahko tudi neuki ljudje. Toda kateri iskreni človek lahko vidi trohico modrosti in pravičnosti v priljubljeni teoriji? Ali bodo pravični po preiskovanju njihovega primera pri sodbi dobili pohvalo: "Dobro, vrli in zvesti hlapec. ... Pojdi v veselje svojega gospoda," (Mat 25,21.) če pa so v njegovi navzočnosti že mnogo stoletij? Ali bodo grešniki poklicani s prostora, kjer se mučijo, da bi prejeli obsodbo sodnika vse zemlje: "Pojdite od mene, prekleti, v večni ogenj." (Mat 25,41.) Kakšen strašen posmeh! Sramotna obtožba proti Božji modrosti in pravičnosti!
Teorija o neumrljivosti duše je ena izmed tistih lažnih naukov, ki jih je Rim vzel iz poganstva in vpeljal v krščansko vero. Martin Luter jo postavlja v skupino "čudnih izmišljotin, ki sestavljajo blato rimskih naredb".(3) Reformator v svoji razlagi o Salomonovih besedah v Propovedniku, da mrtvi ničesar ne vedo, pravi: "To je še en dokaz, da mrtvi ... ničesar ne čutijo. Salomon pravi, da tam ni ne dela ne razmišljanja ne znanja ne modrosti. Salomon veruje, da mrtvi spijo in da sploh ničesar ne vedo. Tam ležijo in ne računajo ne dni ne let. Ko pa se bodo zbudili, se jim bo zdelo, kakor da so spali samo trenutek."(4)
Nikjer v Svetem pismu ne piše,/549/ da pravični dobijo svojo nagrado ali pa grešniki kazen v trenutku smrti. Očaki in preroki niso zapustili take trditve. Kristus in njegovi apostoli niso dali o tem nikakršnega namiga. Sveto pismo jasno uči, da mrtvi ne gredo naravnost v nebesa, temveč da spijo do vstajenja. (1 Tes 4,14; Job 14,10-12.) Isti dan, ko se pretrga srebrna vrvica in se razbije zlata čaša, (Prop 12,6.) minejo vse človekove misli. Tisti, ki so odšli v grob, mirujejo. Ne vedo ničesar več o ničemer, kar se dogaja pod soncem. (Job 14,21.) Blažen mir za utrujene pravične. Čas, bodisi kratek ali dolg, je zanje samo trenutek. Spijo, in Božja trobenta jih bo zbudila v slavno neumrljivost. "Kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi. ... Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: 'Požrta je smrt v zmagi.'" (1 Kor 15,52-54.) Ko bodo mrtvi pravični poklicani iz globokega spanja, se bodo njihove misli nadaljevale prav tam, kjer so bile prekinjene. Zadnje čustvo je bilo smrtni strah, zadnja misel, da morajo podleči moči groba. Ko bodo vstali iz groba, bo njihova prva vesela misel odmevala v zmagoslavnem vzkliku: "Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?" (1 Kor 15,55.)/550/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!