 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
32. Satanove pasti (angleško)
Kmalu bo končan veliki boj med Kristusom in Satanom, ki traja že skoraj šest tisoč let; zato je hudobec podvojil svoje napore, da bi onemogočil Kristusovo delo v korist ljudi in ujel duše v svoje pasti. Njegov cilj je ljudi obdržati v temi in nespokorjenju, dokler se ne dokonča Kristusova posredniška služba in ne bo več daritve za greh.
Če se ne naredijo posebni napori, da bi se uprli tej moči, če v cerkvi in svetu vlada ravnodušnost, potem je Satan brez skrbi. Ni namreč v nevarnosti, da bi izgubil nje, ki jih je zasužnjil in jih vodi po svoji volji. Če pa ljudje začnejo posvečati pozornost večnim stvarem in vprašujejo: "Kaj naj naredim, da bom rešen?" potem začne delati in poskuša svojo moč postaviti nasproti Kristusovi moči in zavirati vpliv Svetega Duha.
Sveto pismo govori, da je ob neki priložnosti, ko so se prišli Božji angeli postavit pred Gospoda, mednje prišel tudi Satan, (Job 1,6.) vendar ne zato, da bi se poklonil Večnemu Kralju, temveč da bi uresničil svoje hudobne načrte proti pravičnim. Z enakim ciljem je vedno navzoč tam, kjer se ljudje shajajo k bogoslužju. Čeprav je prikrit človeškemu pogledu, vendar dela s svojo močjo, da bi zavladal v mislih molilcev. Najprej nareja načrte kakor izkušen vojskovodja. Če vidi, da Božji poslanec preiskuje Sveto pismo, spoznava predmet,/518/ o katerem se bo govorilo. Potem uporabi vse svoje spretnosti in zahrbtnosti ter okoliščine uravna tako, da sporočilo ne pride do njih, katere želi ohraniti v zmoti prav v tej točki. Ta, ki je tega opomina najbolj potreben, je zaseden z nekim nujnejšim delom, katero zahteva njegovo navzočnost, ali pa je kako drugače onemogočen, da bi slišal besede, ki bi zanj lahko bile življenjska dišava za življenje.
Satan vidi Gospodove služabnike tudi, ko so žalostni zaradi duhovne teme, ki pokriva ljudstvo. Sliši njihove resne molitve za Božjo milost in moč, da bi premagali ravnodušnost, brezskrbnost in malomarnost. Tedaj z novo gorečnostjo uresničuje svoje načrte. Spodbuja ljudi, da ustrežejo svojim poželenjem po jedi ali pa se vdajajo kakšnemu drugemu grešnemu užitku ter s tem ohromi njihovo moč dojemanja, da ne slišijo ravno tega, kar jim je najbolj potrebno zvedeti.
Satan dobro ve, da bodo podlegli njegovim napadom vsi, ki mu jih bo uspelo napeljati k zanemarjanju molitve in preiskovanja Svetega pisma. Zato ustvarja vse mogoče načrte za zaposlitev človekovega uma. Vedno so bili ljudje, ki so se delali pobožne, a mislijo, da je njihova dolžnost iskati kakršno koli napako v značaju ali zmoto v veri njih, s katerimi se ne strinjajo, namesto da bi napredovali v spoznavanju resnice. Takšni ljudje so Satanova desnica. Tožnikov bratov je mnogo, in ti so vedno goreči, kadar Bog dela in ko mu njegovi služabniki izkazujejo pravo češčenje. Vedno v lažni luči predstavljajo besede in dejanja njih, ki ljubijo resnico in so ji poslušni. Kot zapeljivce in goljufe bodo prikazali tudi najbolj resne, goreče in samopožrtvovalne Kristusove služabnike. Njihovo delo je napačno predstaviti spodbude vsakega resničnega in plemenitega dejanja, širiti laži in izzivati sum pri neizkušenih ljudeh. Na vse mogoče načine si prizadevajo, da se ima za pokvarjeno in lažno vse, kar je čisto in pravično.
Toda nihče se ne sme varati glede njih. Z lahkoto se da videti, čigavi otroci so, čigav zgled posnemajo in čigava dela delajo./519/ "Po njih sadovih jih spoznate." (Mat 7,16.) Njihovo vedenje je podobno Satanovemu, strupenemu obrekovalcu, "tožniku naših bratov". (Raz 12,10.)
Vrhovni goljuf ima mnogo orodij, ki so pripravljena podati razne vrste zmot, da bi ujel ljudi v svojo mrežo - kakršne so razna krivoverstva, ki so prilagojena različnim nagnjenjem in okusu njih, katere želi pogubiti. Njegov načrt je v cerkev pripeljati neiskrene in neprerojene, ki širijo dvom in nevero ter motijo nje, ki želijo pospešiti Božje delo in sami napredovati z njim. Mnogi, ki v bistvu ne verujejo v Boga in njegovo besedo, si prisvojijo določena načela resnice in veljajo za kristjane, na ta način pa imajo možnost vpeljavati svojo zmoto, kakor da gre za pravi svetopisemski nauk.
Ena najbolj uspešnih Satanovih zmot je trditev, da ni pomembno, kaj ljudje verujejo. Ve, da z ljubeznijo sprejeta resnica posvečuje dušo njega, ki jo je sprejel; zato vedno poskuša resnico nadomestiti z lažnimi teorijami, zgodbami, z drugačnim evangelijem. Božji služabniki so se od začetka bojevali proti lažnim učiteljem, pa ne samo kot s pregrešnimi ljudmi, temveč tudi kot s takimi, ki širijo za dušo pogubne zmote. Elija, Jeremija in Pavel so odločno in neustrašno nasprotovali njim, ki so odvračali ljudi od Božje besede. Tisto svobodno mnenje, ki ima pravo svetopisemsko vero za nepomembno, ni naletelo na odobravanje pri teh svetih zagovornikih resnice.
Prazne in čudaške razlage Svetega pisma ter mnoge protislovne teorije o verskem nauku, ki obstajajo v krščanskem svetu, so delo našega velikega sovražnika, ki hoče ljudi tako zmesti, da ne morejo razlikovati prave resnice. Nesloga in razdor, ki obstajata med krščanskimi cerkvami, se morata v veliki meri pripisati običaju sprevračanja Svetega pisma, da bi se podprla kakšna priljubljena teorija. Namesto da bi Božjo besedo proučevali skrbno in s ponižnim srcem, da bi dosegli spoznanje Božje volje, jo mnogi preiskujejo samo zato, da bi v njej našli kaj nenavadnega ali izvirnega./520/
Za podporo lažnih naukov ali nekrščanskih običajev nekateri jemljejo nekatera svetopisemska besedila iz njihovega okolja in uporabijo samo polovico tako izločenega besedila, da bi dokazali svojo trditev, čeprav ima preostali del besedila popolnoma nasprotni smisel. S kačjo zvijačo so se kakor za okopi utrdili z nepovezanimi izrazi, ki so zgrajeni tako, da ustrezajo njihovim mesenim poželenjem. Tako naklepno sprevračajo Božjo besedo. Drugi z bujno domišljijo jemljejo svetopisemske podobe in simbole ter jih razlagajo, kakor ustreza njihovi fantaziji, ne oziraje se na Božjo besedo, ki razlaga samo sebe, potem pa svoje sklepe podajajo kot svetopisemski nauk.
Če se Sveto pismo proučuje brez molitve in krotkega in ponižnega duha, se utegne sprevrniti pravi smisel kakor najbolj preprostih in najjasnejših besedil tako tudi najtežjih. Papeški visoki dostojanstveniki izbirajo takšne svetopisemske dele, ki najbolj ustrezajo njihovemu cilju, razlagajo jih, kakor jim ustreza, potem pa jih podajajo ljudstvu in mu jemljejo pravico, da samo proučuje Sveto pismo in samo razume njene svete resnice. Ljudstvu mora biti dano celotno Sveto pismo takšno, kakršno je napisano. Bolje bi bilo, da se mu sploh ne daje nikakršno svetopisemsko poučevanje, kakor pa da se svetopisemski nauk tako grobo ponareja.
Sveto pismo je določeno za vodnika vsem, ki želijo spoznati Stvarnikovo voljo. Bog je dal ljudem zanesljivo preroško besedo. Angeli in sam Kristus pa so prišli Danijela in Janeza seznanit s stvarmi, ki se imajo skoraj izpolniti. Nikakršna skrivnost ni ostalo to, kar je pomembno za zveličanje. Niti ni razodeto tako, da bi utegnilo zmesti iskrenega preiskovalca resnice ali ga pripeljati v zmoto. Gospod je rekel po preroku Habakuku: "Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita." (Hab 2,2.) Božja beseda je jasna vsem, ki jo proučujejo z iskrenim srcem./521/ Vsaka iskrena duša bo dobila luč resnice. "Luč povsod vzhaja pravičnemu." (Ps 97,11.) Nobena cerkev pa ne more napredovati v svetosti, če njeni verniki ne iščejo resnice kakor skriti zaklad.
Vabilo k svobodomiselnosti zaslepljuje ljudi za sovražnikove načrte, medtem ko on stalno dela, da bi dosegel svoj cilj. Če mu uspe s človeškimi mišljenji spodriniti Sveto pismo, tedaj bodo Božje zapovedi odstranjene, cerkve pa bodo ostale v sužnosti grehu, medtem ko se bodo ob istem času imele za svobodne.
Mnogim je znanstveno raziskovanje postalo prekletstvo. Bog je dovolil, da se vzvišena luč izlije na svet po razodetjih znanosti in umetnosti. Toda tudi največji umi padajo v zmote, če poskušajo raziskati odnos med znanostjo in Božjim razodetjem, pa jih pri raziskovanju ne vodi Božji Duh.
Človeško spoznanje kakor v materialnih tako tudi v duhovnih stvareh je delno in nepopolno, zato mnogi ne morejo svojih znanstvenih pogledov spraviti v skladnost s svetopisemskimi razlagami. Nekateri sprejemajo navadne teorije in spekulacije za znanstvena dejstva in mislijo, da se Božja beseda mora preizkušati z znanostjo, "ki se po krivem tako imenuje". (1 Tim 6,20.) Stvarnik in njegova dela presegajo njihovo moč dojemanja; in ker jih ne morejo razložiti z naravnimi zakoni, imajo svetopisemsko zgodovino za nezanesljivo. Tisti, ki dvomijo o poročilih Starega in Novega zakona, pogosto gredo korak naprej in dvomijo o obstoju Boga, naravi pa pripisujejo neskončno moč. Ker pa so zavrgli svoje sidro, so prepuščeni, da se razbijejo ob skale nevere.
Tako so se mnogi ljudje oddaljili od vere, in Satan jih zlahka prevara. Ljudje so si prizadevali postati modrejši od Stvarnika. Človeška modrost je poskušala raziskati in razložiti skrivnosti, ki ne bodo razodete niti v večnosti. Ko bi ljudje hoteli raziskovati in razumeti to, kar jim je Bog oznanil o sebi in svojih načrtih, bi dobili takšno razodetje o Jahvejevi slavi, veličastvu in moči,/522/ da bi uvideli svojo osebno neznatnost in bili zadovoljni s tistim, kar je razodeto njim in njihovim otrokom.
Mojstrovina Satanovih prevar je v tem, da spodbuja človeške ume k raziskovanju in ugibanju tega, česar Bog ni razodel in za kar ni načrtoval, da bi razumeli. Tako je Lucifer izgubil svoj prostor v nebesih. Bil je nezadovoljen, ker mu niso bile zaupane vse skrivnosti Božjih načrtov, a niti malo mu ni bilo mar za to, kar mu je bilo razodeto o njegovem osebnem delu na njegovem vzvišenem njemu zaupanem položaju. Ko je izzval enako nezadovoljnost v srcih sebi podrejenih angelov, je povzročil njihov pad. Sedaj poskuša ljudi navdihniti z enakim duhom in jih prav tako napeljati, da prezrejo jasne Božje ukaze.
Tisti, ki niso pripravljeni sprejeti jasnih in očitnih svetopisemskih resnic, vedno iščejo primerne zgodbe, ki pomirjajo njihovo vest. Čim manj duhovni so nauki, ki se oznanjajo, čim manj zahtevajo samoodpovedi in ponižnosti, s toliko večjo naklonjenostjo jih sprejemajo. Tako ljudje znižujejo umske sposobnosti, da bi ugajali svojim mesenim poželenjem. Ker so preveč modri v svojih očeh, da bi Sveto pismo preiskovali s ponižnim srcem in resno molitvijo za Božje vodstvo, nimajo nikakršne zaščite, ki bi jih varovala pred zmoto. Satan je pripravljen ustreči hrepenenju njihovega srca in svoje prevare postavlja na prostor resnice. Tako je papeštvo dobilo moč nad ljudmi; protestanti pa gredo po isti poti z zavračanjem resnice, ker vsebuje križ. Kdor koli zanemarja Božjo besedo in hrepeni po posvetni udobnosti, da se ne bi razlikoval od sveta, bo namesto resnice sprejel obsodbe vredno krivoverstvo. Kdor načrtno zavrača resnico, bo sprejel vsako zamišljivo obliko zmote. Četudi z grozo gleda na neko prevaro, bo pripravljen sprejeti drugo. Apostol Pavel govori o ljudeh, ki "niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili", in pravi zanje: "Zato jim pošilja Bog močno delovanje zmote, da verujejo laži;/523/ da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica." (2 Tes 2,10-12.) Ker so nam torej dani takšni opomini, moramo biti previdni, kakšne nauke sprejemamo.
Najuspešnejša orodja vrhovnega goljufa so varljivi nauki in lažni čudeži spiritizma. Satan preoblečen v angela svetlobe razpenja svoje mreže tam, kjer jih je najmanj pričakovati. Ko bi ljudje proučevali Božjo knjigo z resno molitvijo, da bi doumeli njen nauk, ne bi ostali v temi, da bi sprejeli lažne nauke. Ker pa zavračajo resnico, postajajo plen prevare.
Druga nevarna zmota je nauk, ki zanika Kristusovo božanstvo in trdi, da ni obstajal pred svojim prihodom na ta svet. Ta nauk z blago naklonjenostjo sprejemajo mnogi, ki trdijo, da verujejo v Sveto pismo. Takšen nauk pa naravnost nasprotuje jasnim Zveličarjevim izjavam glede njegovega razmerja do Očeta, njegovega božanskega značaja in praobstoja. Kdor podpira ta nauk, sprevrača Sveto pismo na najbolj neupravičen način. Ne samo da znižuje človekovo dojemanje načrta zveličanja, temveč tudi spodkopava vero v Sveto pismo kot Božje razodetje. Kolikor jo je teže ovreči, toliko bolj je nevarna. Če ljudje zavržejo pričevanje Svetega pisma o Kristusovem božanstvu, bomo z njimi zaman razpravljali o tej točki, ker jih ne bo prepričal noben še tako prepričljiv dokaz. "Telesni človek pa ne sprejema, kar je Božjega Duha, ker mu je neumnost in ne more umeti, ker se mora duhovno razsojati." (1 Kor 2,14.) Nihče, kdor veruje v to zmoto, ne more pravilno razumeti Kristusovega značaja in njegovega dela, niti vzvišenega Božjega odrešeniškega načrta.
Še bolj zvita in škodljiva zmota je verovanje, ki se hitro širi, da Satan sploh ne obstaja kot osebnost in da se to ime v Svetem pismu uporablja samo zato, da se predstavijo človekove slabe misli in želje./524/
Nauk, ki odmeva s priljubljenih prižnic, da je Kristusov zopetni prihod njegov prihod vsakomur osebno, ko umre, je izmišljotina, ki ima za cilj odvrniti misli ljudi od Kristusove osebne pojavitve na oblakih. Satan že dolga leta govori: "Glej, v hramih je!" (Mat 24,23-26.) Mnoge duše so propadle, ker so sprejele to prevaro.
Posvetna modrost dalje uči, da molitev ni nujna. Znanstveniki trdijo, da ni dejanskega odgovora na molitev; ta bi namreč pomenil popačitev zakonov, čudež, toda čudežev ni. Pravijo, da vesolje upravljajo nespremenljivi zakoni, sam Bog pa ne dela ničesar, kar bi jim nasprotovalo. Tako predstavljajo Boga kot bitje, ki je vklenjeno s svojimi lastnimi zakoni, kakor da bi delovanje Božjih zakonov utegnilo izključiti Božjo svobodo. Takšen nauk nasprotuje svetopisemskemu pričevanju. Ali niso Kristus in njegovi apostoli delali čudeže? Isti usmiljeni Zveličar živi tudi danes in je pripravljen uslišati molitve vere, kakor jih je nekoč, ko je vidno hodil med ljudmi. Naravno sodeluje z nadnaravnim. Del Božjega načrta je, da nam kot odgovor na našo molitev vere da to, česar nam ne bi dal, če ga za to ne bi bili prosili.
Brez števila lažnih naukov in skrajniških dojemanj obstaja v krščanskih cerkvah. Ni mogoče oceniti slabih posledic odstranitve vsaj samo enega mejnika, ki ga je postavila Božja beseda. Malo njih, ki si je upalo to narediti, se je ustavilo pri zavračanju samo ene resnice. Večina dalje zavrača načelo resnice za načelom, dokler ne postanejo popolnoma neverni.
Zmote splošno priznane teologije so v naročje dvoma vrgle mnoge ljudi, ki bi sicer lahko verovali v Sveto pismo. Njim ni mogoče sprejeti naukov, ki načenjajo njihovo pojmovanje o pravičnosti, milosti in dobroti, ker pa so del svetopisemskega nauka, jih nočejo sprejeti za Božjo besedo./525/
Prav to je cilj, ki ga Satan želi doseči. Ničesar si toliko ne želi, kakor uničiti zaupanje v Boga in njegovo besedo. Satan stoji na čelu velike vojske tistih, ki dvomijo, in si na vso moč prizadeva pritegniti ljudi v svoje vrste. Dvomiti postaja moderno. Velika skupina ljudi gleda z nezaupanjem na Božjo besedo iz enakega razloga kot na njenega Avtorja - zato ker obsoja in kaznuje greh. Tisti, ki niso pripravljeni izpolnjevati njenih zahtev, si prizadevajo ovreči njeno veljavo. Berejo Sveto pismo ali poslušajo njegove nauke, ko se podajajo s prižnice, samo da bi našli kakšno napako v njem ali pridigi. Mnogi postanejo neverni, da bi se opravičili ali izgovorili zaradi zanemarjanja svojih dolžnosti. Drugi spet dvomijo iz ošabnosti in lenobe. Preveč so nagnjeni k udobnemu življenju, da bi opravili kaj vrednega časti ali pa nekaj, kar bi zahtevalo napor ali samoodpoved. Zato se želijo izkazati modrejši s tem, da kritizirajo Sveto pismo. Ker pa je v njem mnogo stvari, ki jih ne more razumeti z Božjo modrostjo nerazsvetljeni um, najdejo povod za kritiziranje. Zdi se, da mnogi mislijo, da je čednost ostati na strani nevere in dvoma. Ljudje, ki se na zunaj kažejo iskreni, pa se bodo pravzaprav izkazali prepojeni s samozaupanjem in ošabnostjo. Mnogi uživajo, ko v Svetem pismu najdejo nekaj, kar druge bega. Nekateri kritizirajo in podprejo krivičnost samo zaradi želje po prepiranju. Ti ne opažajo, da se na ta način sami zapletajo v ptičarjevo past. Ker pa so odprto izrazili svojo nevero, mislijo, da morajo sedaj zagovarjati svoje stališče. Tako se združujejo z brezbožniki in si sami zapirajo rajska vrata.
Bog je dal v svoji besedi zadosti dokazov o njenem božanskem značaju. Vzvišene resnice, ki se nanašajo na naše zveličanje, so jasno podane. S pomočjo Svetega Duha, ki je obljubljen vsem iskrenim iskalcem, vsakdo lahko/526/ sam razume te resnice. Bog je dal ljudem trdni temelj, na katerem lahko počiva njihova vera.
Omejeni človeški razum pa ne more popolnoma dojeti načrtov in ciljev Neskončnega. Boga nikoli ne moremo dojeti z raziskovanjem. Ne smemo poskušati z drzno roko dvigniti zavese, s katero je zagrnil svoje veličastvo. Apostol vzklika: "Kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti!" (Rim 11,33.) Njegovo ravnanje z nami in spodbude, ki ga vodijo, lahko razumemo toliko, da lahko vidimo njegovo neomejeno ljubezen in milost, ki sta združeni z njegovo neizmerljivo močjo. Naš nebeški Oče ukazuje vse modro in pravično, zato ne smemo biti nezadovoljni in nezaupljivi, temveč se mu moramo pokoravati s spoštovanjem. Od svojih načrtov nam bo razodel toliko, kolikor je potrebno za našo blaginjo, za ostalo pa se moramo zaupati roki, ki je vsemogočna, in srcu, ki je polno ljubezni.
Bog daje dovolj dokazov v prid veri, vendar nikoli ne odstranja vseh vzrokov za nevero. Kdor išče podporo za dvom, jo bo našel. Kdor noče sprejeti Božje besede in je izpolnjevati, dokler ne bo odpravljena tudi najmanjša pripomba, tako da ni več razloga za dvom, nikoli ne bo prišel k luči.
Nezaupanje v Boga je naravni pojav neprerojenega srca, ki je v sovraštvu z Bogom. Vero pa daje Sveti Duh in se bo razvijala samo, če se goji. Nihče ne more postati močan v veri brez odločnih naporov. Nevera se povečuje, če jo podpiramo. Če ljudje namesto da bi se ukvarjali z dokazi, ki jim jih je Bog dal za utrjevanje vere, dovolijo, da dvomijo in kritizirajo, bodo našli vse več dokazov za dvom.
Toda tisti, ki dvomijo o Božjih obljubah in ne verujejo v njegovo milost, mu odvzemajo čast; in njihov vpliv druge vse bolj oddaljuje od Kristusa,/527/ namesto da bi jih pritegoval k njemu. So nerodovitna drevesa, ki raztezajo svoje suhe veje na daleč in na široko in s tem jemljejo sončno svetlobo drugim rastlinam, da v senci venejo in hirajo. Življenjsko delo takih je kakor neprestano pričevanje proti njim. Seje seme dvoma in nevere, ki bo neizogibno obrodilo žetev.
Obstaja samo ena pot zanje, ki se želijo osvoboditi dvoma. Namesto da dvomijo in kritizirajo to, česar ne razumejo, morajo paziti na luč, ki že sveti na njihovo pot, tedaj bodo dobili večjo luč. Izpolnjujejo naj sleherno dolžnost, ki jo dobro razumejo, pa bodo usposobljeni razumeti in izpolniti tudi tiste dolžnosti, o katerih sedaj dvomijo.
Satan lahko podtakne kaj, kar je podobno resnici, da bi prevaral nje, ki se pustijo prevarati ter se želijo izogniti samoodpovedi in žrtvi, ki ju zahteva resnica. Pod svojo oblastjo pa ne more držati nikogar, ki si iskreno želi za vsako ceno spoznati resnico. Kristus je resnica in "prava Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka," ki prihaja na svet. (Jan 1,9.) Duh resnice je poslan, da ljudi vodi v vso resnico. A po oblasti Božjega Sina je zapisano: "Iščite, in našli boste. Če hoče kdo njegovo voljo izpolnjevati, razpozna, je li ta nauk iz Boga ali če jaz sam od sebe govorim." (Mat 7,7; Jan 7,17.)
Kristusovi sledilci malo vedo o zarotah, ki jih Satan in njegova vojska kujeta zoper nje. Toda On, ki živi v nebesih, bo preobrnil vse te zvijačne naklepe za izpolnitev svojih globokih načrtov. Gospod dopušča, da njegovo ljudstvo gre skozi peč stisk, a ne zaradi užitka v njegovih mukah in stiskah, temveč zato, ker to izkušnjo nujno potrebuje za končno zmago. Ni združljivo z njegovo lastno slavo, da bi ga obvaroval pred vsemi skušnjavami, kajti namen skušnjav je ravno to, da jih pripravi za upiranje vsem Satanovim zapeljevanjem./528/
Niti brezbožniki niti hudobci ne morejo preprečiti Božjega dela niti odstraniti Božje navzočnosti iz njegovega ljudstva, če s ponižnim in potrtim srcem prizna in opusti svoje grehe ter se zvesto drži njegovih obljub. Uspešno se lahko uprejo sleherni skušnjavi in vsakemu sovražnemu vplivu, javnemu ali skritemu, "ne z vojsko, ne z močjo, ampak po mojem Duhu, pravi Gospod nad vojskami". (Zah 4,6.)
"Gospodove oči so obrnjene v pravične in njegova ušesa k njih molitvam. ... In kdo je, da bi vam kaj hudega storil, ako boste vneti za dobro?" (1 Pet 3,12.13.) Ko je Balaam primamljen z obljubo bogate nagrade uporabil čaranje proti Izraelu in daroval daritev Gospodu, ko je poskušal priklicati prekletstvo nad Božje ljudstvo, je Božji Duh odpravil zlo, ki bi ga on moral izgovoriti, Balaam pa je bil prisiljen vzklikniti: "Kako naj kolnem, kogar Bog mogočni ne preklinja? In kako naj jezo skličem, na kogar se Gospod ne jezi? O, da bi umrl s smrtjo pravičnih in da bi bil moj konec podoben koncu teh!" Ko je znova daroval daritev, je brezbožni prerok rekel: "Glej, prejel sem, da blagoslavljam; On je blagoslovil, in jaz ne morem prevreči. Ne gleda krivičnosti v Jakobu in ne vidi nepravice v Izraelu. Gospod, njegov Bog, je z njim, in glas kraljeve trobente v njem. Kajti ni vraževanja zoper Jakoba, ne vedeževanja zoper Izraela. Ob svojem času se bo povedalo o Jakobu in Izraelu, kaj je storil mogočni Bog." (4 Mojz 23,8.10.20.21.23.) Ko je Balaam tretjič postavil oltar, je zopet poskušal izgovoriti prekletstvo. Toda iz prerokovih ust je Božji Duh proti njegovi volji oznanil napredek svojih izvoljencev in kaznoval neumnost in zlobo njegovih sovražnikov: "Kdor koli te blagoslovi, bodi blagoslovljen, in kdor te preklinja, bodi preklet!" (4 Mojz 24,9.)
Tisti čas je bil Izrael zvest Bogu. Ker je bil poslušen njegovim zapovedim, ga ni mogla premagati nobena ne pozemska ne peklenska moč. Balaamu pa je končno le uspelo, da je Izraela zapeljal v greh,/529/ s čimer je priklical nanj prekletstvo, ki ga ni smel izreči proti njemu. Ko so Izraelci prestopili Božje zapovedi, so se ločili od Boga in bili puščeni, da so občutili razdiralno sovražnikovo oblast.
Satan je dobro vedel, da se tudi najslabotnejši človek, ki je v Kristusu, lahko upre vsem močem teme, in da on z očitnim delom proti njemu ne more izbojevati zmage, temveč je premagan. Zato poskuša križeve borce izvabiti iz njihove zanesljive trdnjave, s svojimi borbenimi močmi pa sedi v zasedi pripravljen uničiti vse, ki bi si upali stopiti na njegovo področje. Varni smo lahko samo, če ponižno zaupamo v Boga in smo poslušni vsem njegovim zapovedim.
Nihče ni varen ne dneva ne ure brez molitve. Gospoda moramo prositi zlasti za modrost, da bi razumeli njegovo besedo. V njej se razodevajo skušnjavčeve pasti in sredstva, s katerimi se jim lahko uspešno izognemo. Satan spretno uporablja svetopisemska besedila in jih po svoje razlaga, da bi nas pripeljal do pada. Sveto pismo moramo proučevati s ponižnim srcem in nikoli ne smemo izgubiti svoje odvisnosti od Boga. Vedno moramo biti na preži pred Satanovimi zvijačami in neprestano moliti z vero: "Ne vpelji nas v skušnjavo."/530/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!