 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
2. Preganjanja v prvih stoletjih (angleško)
Ko je Jezus odkril svojim učencem usodo Jeruzalema in prizore svojega drugega prihoda, je napovedal tudi težave, ki jih bo preživljalo njegovo ljudstvo od njegovega vnebohoda do vrnitve v moči in slavi, ko jih bo rešil. Zveličar je z Oljske gore gledal vihar, ki bo prišel na apostolsko cerkev. Gledal je globlje v prihodnost in videl hudo burjo pustošenja, ki se bo znesla nad njegovimi sledilci v prihodnjih stoletjih teme in preganjanja. V nekoliko kratkih povedih, polnih strašnega pomena, je napovedal, kakšno stališče bodo imeli upravitelji tega sveta do Božje cerkve. (Mat 24,9.21.22.) Kristusovi sledilci morajo hoditi po isti poti ponižanja, sramote in trpljenja, po kateri je šel njihov Učitelj. Sovraštvo, ki je izbruhnilo proti Zveličarju sveta, se bo pokazalo tudi proti vsem, ki bodo verovali v njegovo ime.
Zgodovina prve krščanske cerkve priča, da so se izpolnile Zveličarjeve besede. Pozemske in peklenske moči so vstale proti Kristusu s preganjanjem njegovih sledilcev. Poganstvo je spoznalo, da bodo z zmago evangelija njegovi templji in oltarji poravnani z zemljo. Zato je zbralo vse svoje moči, da bi uničilo krščanstvo. Vnel se je ogenj preganjanja. Kristjanom so odvzeli posestva in jih pregnali z domov. "Prestali so mnogi boj trpljenja./39/ Trpeli so zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe." (Heb 10,32; 11,36.) Mnogo jih je s krvjo zapečatilo svoje pričevanje. Plemiči in sužnji, bogati in revni, šolani in neizobraženi so bili neusmiljeno pobiti.
Ta preganjanja, ki so se začela v Neronovem času, približno tedaj, ko je Pavel pretrpel mučeniško smrt, so se blaže ali huje nadaljevala skozi vsa stoletja. Kristjane so lažno obtožili za najbolj strašna hudodelstva in jih predstavljali kot povzročitelje velikih pomanjkanj: lakote, kuge in potresov. Ko so postali predmet splošnega sovraštva in sumničenja, je bilo lahko najti tudi izdajalce, ki so zaradi dobička izdali nedolžne. Obsodili so jih kot uporneže proti kraljestvu, kot sovražnike vere in kot kugo za družbo. Mnoge so vrgli pred zveri ali jih žive sežgali v gledališčih. Nekatere so križali, druge so oblekli v kože divjih živali in jih vrgli v areno, da so jih raztrgali psi. Ta mučenja so bila pogosto glavni predmet zabave ob ljudskih praznikih. Velika množica ljudi se je zbrala, da bi uživala v teh prizorih ter s smehom in ploskanjem pozdravljala njihove smrtne muke.
Kjer koli so si Kristusovi sledilci poiskali zavetje, so bili preganjani kakor zveri. Zavetje so si morali poiskati v puščavi in v osamljenih krajih. Bili so "v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah". (Heb 11,37.38.) Tisoči so našli zavetje v katakombah. Pod griči zunaj Rima so bili skopani dolgi hodniki pod zemljo in skalami; temna in zapletena mreža hodnikov se je razprostirala na kilometre zunaj mesta. V teh podzemeljskih skrivališčih so Kristusovi sledilci pokopavali svoje mrtve. Tukaj so našli pribežališče, ko so bili osumljeni in preganjani. Ko bo Darovalec življenja prebudil nje, ki so se borili v dobrem boju vere, bodo mnogi mučenci zaradi Kristusa prišli iz teh temnih votlin./40/
Te Kristusove priče so ohranile svojo vero neomadeževano tudi v času najbolj strašnega preganjanja. Čeprav jim je bila odvzeta sleherna udobnost in so živeli daleč od sončne svetlobe ter našli dom v temnem, toda prijateljskem naročju zemlje, niso tarnali. Z besedami vere, potrpežljivosti in upanja so hrabrili drug drugega, da so zdržali pomanjkanje in stiske. Izguba kakršnega koli pozemskega bogastva jih ni mogla prisiliti, da bi se odpovedali veri v Kristusa. Skušnjave in preganjanje so bile samo stopnice, po katerih so se bližali svojemu miru in nagradi.
Mnogi so bili kakor tudi Božji služabniki v preteklosti "mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje". (Heb 11,35.) Spominjali so se Jezusovih besed, da se morajo veseliti, kadar bodo zaradi njega preganjani, kajti njihovo plačilo v nebesih bo veliko; saj so namreč pred njimi preganjali tudi preroke. Toliko so se veselili, da so bili vredni trpeti za Kristusa, da so pesmi zmage odmevale sredi prasketanja ognja. Ko so z vero gledali navzgor, so videli Kristusa in angele, da se nagibajo k njim in jih gledajo z najglobljim zanimanjem ter odobravajo njihovo zvestobo. Glas z Božjega prestola jim je govoril: "Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja." (Raz 2,10.)
Zaman je Satan poskušal z nasiljem uničiti Božjo cerkev. Veliki boj, v katerem so učenci dali svoja življenja, ni prenehal, ko so ti zvesti zastavonoše padli na svojem položaju. S svojim porazom so zmagovali. Božji sodelavci so bili pomorjeni, vendar je njihovo delo šlo naprej. Evangelij se je dalje širil in število njegovih pristašev se je stalno povečevalo. Prodrl je v kraje, ki so bili nedostopni celo za rimske orle. Neki kristjan je razpravljal s poganskim vladarjem, ki je razpihoval preganjanje, in dejal: "Lahko nas morite, mučite, obsodite. ... Vaša nepravičnost je dokaz,/41/ da smo nedolžni. ... Vaša surovost nič ne pomaga." Bila je samo močno vabilo, da se jim pridružijo še drugi. "Kolikor bolj nas ubijate, toliko bolj številni postajamo. Kri kristjanov je seme."(1)
Tisoče in tisoče jih je bilo zaprtih in pomorjenih, vendar so pristopali drugi in zasedali njihove prostore. Kdor je trpel za svojo vero, je varen v Kristusu, in On ga ima za zmagovalca. Bojevali so se v dobrem boju vere in dobili bodo venec slave, ko bo Kristus prišel. Trpljenja, ki so jih preživljali kristjani, so jih še bolj združila med seboj in z Odrešenikom. Zgled njihovega življenja in pričevanje njihove smrti sta bila mogočni priči v prid resnice; in kjer se je najmanj pričakovalo, so Satanovi podložniki zapustili njegovo službo in stopili pod Kristusovo zastavo.
Zato je Satan načrtoval, da se bo bolj uspešno bojeval proti Božji vladavini tako, da se je odločil postaviti svojo zastavo v sami krščanski cerkvi. Če mu bo uspelo Kristusove služabnike prevarati in tako povzročiti, da bodo izgubili Božjo naklonjenost, bodo ostali brez moči, poguma in neomahljivosti ter tako postali njegov lahek plen.
Odslej si je veliki nasprotnik prizadeval z zvijačo doseči to, česar ni mogel z močjo. Preganjanje je prenehalo, njegov prostor pa so zasedle nevarne privlačnosti pozemske blaginje in posvetnih časti. Malikovalci so sprejeli del krščanske vere, zavrgli pa so poglavitne resnice. Privolili so priznati Božjega Sina, verovati v njegovo smrt in vstajenje, vendar niso spoznali svojih grehov, čutili potrebe po spokorjenju in spremembi srca. Pripravljeni so bili nekaj popustiti na svoji strani, kristjanom pa so predlagali, naj tudi oni nekoliko popustijo na svoji strani, in bi tako lahko vsi zasedli združeno izhodišče Kristusove vere.
Tedaj se je cerkev znašla v strašni nevarnosti. Zapor, muke, ogenj in meč so bili blagoslov v primerjavi z njo. Nekateri kristjani so ostali trdni in so povedali, da ne morejo privoliti na nikakršen sporazum./42/ Drugi pa so bili pripravljeni nekoliko popustiti ali spremeniti nekaj točk svoje vere, da bi se združili s temi polovičnimi kristjani, upajoč, da jih bodo tako pripeljali do popolnega spreobrnjenja. To so bili za Kristusove sledilce dnevi velikega strahu. Sam Satan se je pod plaščem navideznega krščanstva vtihotapil v cerkev, da bi jim pokvaril vero in odvrnil njihove misli od besede resnice.
Končno je večina kristjanov privolila nekoliko odstopiti od verskih načel, in tako je nastalo združenje med krščanstvom in poganstvom. Čeprav so malikovalci trdili, da so se spreobrnili, in se formalno priključili cerkvi, so se vendar še vedno držali malikovalstva, le da so predmet svojega češčenja zamenjali s podobami Jezusa, Marije in svetnikov. Tako je bil nečisti kvas malikovalstva prenesen v cerkev in v njej je nadaljeval svoje usodno delo. Lažni nauki, praznoverni obredi in poganske ceremonije so stopili v njeno vero in bogoslužje. Ko so se Kristusovi sledilci združili z malikovalci, se je pokvarila krščanska vera, cerkev pa je izgubila svojo čistost in moč. Vendar so bili kristjani, ki se niso dali zapeljati s temi slepili. Še naprej so ostali zvesti avtorju resnice in častili samo Gospoda.
Med kristjani sta bili vedno dve skupini ljudi. Nekateri so pozorno proučevali Zveličarjevo življenje in si resno prizadevali odpraviti svoje pomanjkljivosti ter posnemati Vzornika, drugi pa so se izogibali jasnim in preprostim resnicam, ki so razodevale njihove zmote. Tudi v svojem najboljšem stanju cerkev ni bila sestavljena samo iz zvestih, čistih in iskrenih vernikov. Zveličar je učil, da ne smejo biti sprejeti v cerkev tisti, ki hote grešijo. Vendar pa je povezal s seboj ljudi nepopolnega značaja in jim dal na voljo prednosti nauka in zgleda, da bi imeli priložnost spoznati svoje napake in se poboljšati. Med dvanajsterimi apostoli je bil izdajalec Judež, ki je bil sprejet,/43/ vendar ne zaradi slabosti svojega značaja, temveč tudi kljub njim. Združen je bil z učenci, da bi se s Kristusovimi nauki in zgledom naučil, iz česa sestoji krščanski značaj, in tako spoznal svoje napake, se spokoril in po Božji milosti očistil svojo dušo s pokorščino resnici. Toda Judež ni hodil v luči, ki je tako usmiljeno razsvetljevala njegovo pot. Popuščal je grehu in privabljal Satanove skušnjave. Slabe lastnosti njegovega značaja so prevladale. Dovolil je, da njegovega duha upravljajo moči teme, in se hudoval, ko so bili pokarani njegovi grehi. Pri tem je odšel tako daleč, da je naredil strašno hudo dejanje: izdal je svojega Učitelja. Prav tako vsi tisti, ki se kažejo pobožni, a ljubijo hudo, sovražijo tiste, ki motijo njihov mir z obsojanjem njihovih grehov. Brž ko se jim ponudi ugodna priložnost, bodo kakor Judež izdali nje, ki so jih karali zaradi njihove blaginje.
Apostoli so v cerkvi naleteli na vernike, ki so se kazali pobožni, hkrati pa so na skrivaj gojili greh. Ananija in Safira sta bila sleparja, trdila sta namreč, da za Kristusa darujeta vso daritev, čeprav sta lakomno zadržala del za sebe. Duh resnice je apostolom razodel značaj teh lažnih kristjanov, Božja sodba pa je osvobodila cerkev tega madeža, ki je kvaril njeno čistost. Ta vidni dokaz navzočnosti Kristusovega duha v cerkvi, ki zaznava sleherni greh, je bil groza za hinavce in prestopnike. Ti niso mogli dolgo ostati v občestvu z njimi, ki so bili zvesti Kristusovi predstavniki v navadah in duhu. Ko so Kristusove sledilce doletele skušnjave in preganjanja, so njegovi učenci želeli postati samo tisti, ki so bili pripravljeni zapustiti vse zaradi resnice. Tako je cerkev ostala čista v glavnem tako dolgo, dokler je trajalo preganjanje. Brž ko pa je prenehalo, so vanjo prišli novi spreobrnjenci, ki niso bili popolnoma iskreni in posvečeni, in tako je bila Satanu odprta pot, da je dosegel oporišče./44/
Med Knezom luči in knezom teme ni nikakršne zveze, zato ne more obstajati niti med njunimi pristaši. Ko so kristjani privolili v združitev z njimi, ki so se samo delno spreobrnili iz poganstva, so stopili na pot, ki jih je vse bolj vodila od resnice. Satan je slavil zmago, ko mu je uspelo prevarati tako veliko Kristusovih sledilcev. Potem je napel vse svoje moči, da bi še bolj vplival na prevarane in jih spodbudil k preganjanju njih, ki so ostali zvesti Bogu. Nihče ni mogel bolje razumeti, kako se učinkovito nasprotuje pravi krščanski veri, kakor pa tisti, ki so jo nekoč zagovarjali. Ti odpadli kristjani so se združili s svojimi polpoganskimi tovariši in usmerili svoje napade proti najpomembnejšim točkam Kristusovega nauka.
Tisti, ki so hoteli ostati zvesti, so morali pretrpeti obupen boj, da bi kljubovali prevaram in pregreham, ki so se vtihotapile v cerkev, preoblečene v duhovniška oblačila. Sveto pismo ni več veljalo za pravilo vere. Nauk o verski svobodi je bil žigosan kot krivoverje, njeni zagovorniki pa so bili osovraženi in preganjani.
Po dolgem in hudem boju se je malo število zvestih odločilo pretrgati sleherno zvezo z odpadlo cerkvijo, če se še dalje ne bo hotela osvoboditi laži in malikovalstva. Spoznali so, da se morajo ločiti, če želijo poslušati Božjo voljo. Niso smeli dati zgleda, ki bi utegnil spraviti v nevarnost vero njihovih otrok in vnukov. Za ohranitev miru in edinosti so bili pripravljeni popustiti v vsem, kar ni nasprotovalo zvestobi Bogu; vendar pa so čutili, da bi bil mir predrago plačan, če bi ga morali kupiti za ceno žrtvovanja načel. Če bi zaradi ohranitve edinosti morali žrtvovati resnico in pravičnost, potem naj raje nastane prepir ali celo vojna./45/
Za cerkev in svet bi bilo dobro, ko bi načela, ki so navduševala te zveste ljudi, znova oživela v srcih njih, ki trdijo, da so Božje ljudstvo. Opaža pa se zaskrbljujoča ravnodušnost do naukov, ki so stebri krščanske vere. Krepi se mnenje, da pravzaprav niso tako pomembni. To popačevanje podpira Satanova orodja, tako da danes tisoči, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, z naklonjenostjo gledajo na lažne teorije in nevarna slepila, medtem ko so zvesti v preteklih vekih darovali svoja življenja, da bi jih razkrinkali in se jim uprli.
Prvi kristjani so bili zares posebno ljudstvo. Njihovo neoporečno vedenje in neomahljiva vera sta bila neprestana graja, ki je grešnikom motila mir. Čeprav so bili maloštevilni, brez bogastva, položaja in častnih naslovov, so bili vendar povsod strah in trepet za hudobne ljudi, kjer koli sta bila znana njihov značaj in vera. Zato so jih grešniki sovražili, kakor je brezbožni Kajn sovražil Abela. Kateri so si želeli biti svobodni pred omejitvami Svetega Duha, so morili Božje otroke iz istega vzroka, zaradi katerega je Kajn ubil Abela. Iz enakega vzroka so Judje zavrgli in križali Zveličarja - čistost in svetost njegovega značaja sta namreč neprestano grajali njihovo sebičnost in pokvarjenost. Od Kristusovih dni pa vse do danes so njegovi zvesti učenci vedno izzivali sovraštvo in nasprotovanje tistih, ki ljubijo pot greha in hodijo po njej.
Kako se potem evangelij lahko imenuje sporočilo miru? Ko je Izaija napovedal Mesijevo rojstvo, ga je imenoval Knez miru. Ko so angeli objavili pastirjem Jezusovo rojstvo, so peli nad Betlehemsko ravnino: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14.) Obstaja navidezno protislovje med tema preroškima napovedima in Kristusovimi besedami: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10,34.) Toda če ta dva izraza pravilno dojamemo,/46/ se popolnoma ujemata. Evangelij je sporočilo miru. Krščanstvo je ustroj, ki širi mir, skladnost in srečo po vsem svetu, če ga sprejmemo in se ravnamo po njem. Kristusova vera združuje v pristno bratstvo vse, ki sprejmejo njen nauk. Jezusovo poslanstvo je bilo spraviti ljudi z Bogom in med seboj. Toda večina sveta je pod nadzorstvom Satana, Kristusovega najbolj ogorčenega sovražnika. Evangelij opozarja ljudi na življenjska načela, ki docela nasprotujejo njihovim navadam in željam, zato se mu upirajo. Sovražijo čistost, ki razodeva in obsoja njihove grehe, zato preganjajo in uničujejo vse, ki oznanjajo njegova pravična in sveta načela. Evangelij se imenuje meč zato, ker vzvišene resnice, ki jih prinaša, izzivajo sovraštvo in boj.
Skrivnostna previdnost, ki dovoljuje roki hudobnih preganjati pravične, je povzročila veliko zmedo pri slabotnih v veri. Nekateri so celo pripravljeni zavreči zaupanje v Boga, ker pač pušča, da hudobni napredujejo in hkrati s svojo surovo močjo mučijo in zatirajo najboljše in najbolj poštene. Nekateri se sprašujejo, kako to, da tisti, ki je pravičen, usmiljen in ima neomejeno moč, lahko trpi takšno krivičnost in nasilje? To je vprašanje, ki se nas ne tiče. Bog nam je dal zadosti dokazov o svoji ljubezni, a mi ne smemo dvomiti o njegovi dobroti, če ne razumemo dejanj njegove previdnosti. Ali ni Zveličar rekel svojim učencem, ko je vnaprej videl dvom, ki bo vznemiril njihove duše v dneh skušnjave in teme: "Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas." (Jan 15,20.) Jezus je bolj trpel za nas, kakor pa utegne sploh kateri njegovih sledilcev trpeti zaradi surovosti hudobnežev. Kdor je poklican zdržati muke in mučeniško smrt, hodi samo po stopinjah Božjega dragega Sina./47/
"Gospod ne odlaša obljube." (2 Pet 3,9.) Ne pozablja in ne zanemarja svojih otrok, vendar pa dovoljuje hudobnim razodeti svoj pravi značaj, da ne bi živel v zmoti glede njihovega značaja nihče, kdor želi izpolnjevati njegovo voljo. Pravični prihajajo v peč stiske, da bi se očistili in s svojim zgledom še druge prepričali o resničnosti vere in pobožnosti ter da bi njihovo stanovitno vedenje obsodilo brezbožne in neverne.
Bog dovoljuje, da hudobni napredujejo in pokažejo svoje sovraštvo do njega, da bi spoznali njegovo pravičnost in milost v svojem popolnem uničenju, ko bodo napolnili mero svoje hudobnosti. Približuje se dan njegovega maščevanja, ko bodo prejeli pravično plačilo za svoja dela vsi, ki so teptali njegove zapovedi in tiranili njegovo ljudstvo. Tedaj bo vsaka surovost in nepravičnost do Božjih zvestih služabnikov kaznovana, kakor da je bila storjena samemu Kristusu.
Obstaja pa še eno zelo pomembno vprašanje, ki mora danes pritegniti pozornost cerkve. Apostol Pavel je izjavil, da "bodo preganjani vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu". (2 Tim 3,12. - Ek) Zakaj je potem videti, kakor da je preganjanje skoraj prenehalo? Edini razlog je ta, da se je cerkev prilagodila svetu, in zato ne izziva nikakršnega nasprotovanja. Vera naših dni nima več tistega čistega in svetega značaja, ki je bil značilen za krščansko vero v Kristusovem in apostolskem času. Krščanstvo je videti tako priljubljeno v svetu samo zaradi svojega sporazumnega popuščanja grehu, ker se na vzvišene resnice Božje besede gleda tako ravnodušno in ker je v cerkvi tako malo prave pobožnosti. Brž ko se bodo verni povrnili k veri in moči apostolske cerkve, bo znova oživel duh preganjanja in ogenj preganjanja se bo znova razvnel./48/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!