 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
25. Nespremenljivost Božjih zapovedi (angleško)
"In odpre se Božje svetišče, ki je v nebesih, in skrinja njegove zaveze se je videla v njegovem svetišču." (Raz 11,19.) Skrinja zaveze je v najsvetejšem, v drugem oddelku svetišča. V službi pozemskega svetišča, ki je služila podobi in senci nebeških stvari, (Heb 8,5.) se je ta oddelek odprl samo na veliki spravni dan, da bi se očistilo svetišče. Napoved, da je v nebesih odprt Božji tempelj in da se je v njem videla skrinja zaveze, kaže na odpiranje najsvetejšega v nebeškem svetišču leta 1844, kamor je Kristus vstopil opravit končno delo sprave. Tisti, ki so z vero šli za svojim velikim duhovnikom, ko je začel svojo službo v najsvetejšem, so videli skrinjo njegove zaveze. Ko so proučili predmet svetišča, so spoznali, da je Zveličar spremenil službo. Doumeli so, da sedaj opravlja svojo službo pred Božjo skrinjo in tam zastopa grešnike, sklicujoč se na svojo kri.
V skrinji pozemskega svetišča sta bili dve kamniti tablici, na katerih so bile zapisane Božje zapovedi. Skrinja je bila prostor, kamor sta bili položeni tablici zapovedi in navzočnost teh Božjih predpisov ji je dajala vrednost in svetost. Ko se je v nebesih odprlo Božje svetišče, se je videla skrinja njegovega pričevanja./433/ V najsvetejšem nebeškega svetišča se posvečeno hranijo Božje zapovedi - zakon, ki ga je sam Bog izgovoril sredi grmenja na Sinaju in ga napisal s svojim prstom na kamniti tablici.
Božje zapovedi so vzvišeni izvirnik, katerega zvesti prepis so bile zapovedi napisane na kamnitih tablicah in vpisane v 5 Mojzesovih knjigah. Tisti, ki so razumeli to pomembno resnico, so lahko prav tako dojeli svetost in nespremenljivost Božjih zapovedi. Občutili so moč Zveličarjevih besed kakor nikoli prej: "Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,18.) Božje zapovedi kot razodetje njegove volje in izraz njegovega značaja morajo večno obstajati kot zvesta priča v nebesih. Nobena zapoved ni ukinjena; spremenjena ni niti najmanjša črka ali pičica. Psalmist pravi: "Na vekomaj, o Gospod, je utrjena tvoja beseda v nebesih. Zanesljive so vse njegove zapovedi, utrjene za vedno in na veke." (Ps 119,89; 111,7.8.)
V sami sredi desetih zapovedi je četrta, kakršna je bila objavljena v začetku: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ. Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, ali sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu. V njem ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne tvoja hči ne tvoj hlapec ne tvoja dekla ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival; zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Mojz 20,8-11.)
Božji Duh je vplival na preiskovalce njegove besede. Ti so se prepričali, da so v neznanju prestopali to zapoved s tem, ker niso posvečevali Stvarnikovega dneva počitka. Začeli so raziskovati razloge za praznovanje prvega dne tedna namesto dneva, ki ga je Bog posvetil. V Svetem pismu niso mogli najti nikakršnega dokaza,/434/ da je četrta zapoved ukinjena ali da je sobota spremenjena. Blagoslov, s katerim je bil v začetku posvečen sedmi dan, mu nikoli ni bil odvzet. Iskreno so raziskovali, da bi spoznali Božjo voljo in jo izpolnjevali. Sedaj pa, ko so spoznali, da so prestopniki njegovih zapovedi, je globoka bolečina napolnila njihova srca, in svojo zvestobo Bogu so dokazali s tem, da so začeli posvečevati njegovo sveto soboto.
Mnogi resni napori so bili storjeni, da bi jim omajali vero. Vsakdo je lahko uvidel, če je bilo pozemsko svetišče podoba ali kopija nebeškega, potem so tudi zapovedi, ki so bile shranjene v skrinji zaveze na zemlji, natančen prepis zapovedi, ki so bile v nebeški skrinji. Če pa so sprejeli resnico, so s tem priznali tudi zahteve Božjih zapovedi, s tem pa tudi sobote kot četrte zapovedi. To je bil vzrok za ogorčeni in odločni odpor proti skladni razlagi Svetega pisma, ki je razodevala Kristusovo službo v nebeškem svetišču. Ljudje so poskušali zapreti vrata, ki jih je Bog odprl, in odpreti tista, ki jih je Bog zaprl. Toda tisti, ki "odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre", je rekel: "Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti." (Raz 3,7.8.) Kristus je odprl vrata, ko je začel službo v najsvetejšem. Luč je zasvetila skozi odprta vrata nebeškega svetišča, in tedaj se je videlo, da je tudi četrta zapoved v tamkaj shranjenem zakoniku. Kar je Bog postavil, ni mogel noben človek ukiniti.
Tisti, ki so sprejeli luč o Kristusovem posredništvu in nespremenljivosti Božjih zapovedi, so ugotovili, da so te resnice podane v Raz 14. Sporočilo o tem poglavju vsebuje trojni opomin,(ff) ki mora pripraviti prebivalce sveta za drugi Gospodov prihod. Sporočilo: "Prišla je ura njegove sodbe," kaže na sklepni del Kristusove službe za zveličanje ljudi. Objavlja/435/ resnico, ki se mora oznanjati, dokler Zveličar ne bo dokončal svojega posredništva in znova prišel na zemljo vzet k sebi svoje ljudstvo. Sodba, ki se je začela leta 1844, se mora nadaljevati, dokler ne bo odločen primer vseh ljudi kakor živih tako mrtvih; zato bo trajala vse do konca časa milosti. Da bi bili ljudje pripravljeni zdržati pri sojenju, jim sporočilo ukazuje: "Bojte se Boga in dajte mu slavo ... molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda." Sad sprejemanja tega sporočila je napovedan z besedami: "Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero." Da bi bil človek pripravljen za sodbo, mora izpolnjevati Božje zapovedi. Te zapovedi bodo merilo značaja pri sodbi. Apostol Pavel izjavlja: "Kateri koli so grešili, imajoč postavo, bodo po postavi sojeni ... v dan, ko bo sodil Bog skrivnosti ljudi, po mojem evangeliju, po Jezusu Kristusu." Med ostalim tudi pravi, da tisti, "kateri po postavi delajo, bodo šteti za pravične". (Rim 2,12-16.) Vera je potrebna, da bi se izpolnjevale Božje zapovedi; "brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji. Vse pa, kar ni iz vere, je greh." (Heb 11,6; Rim 14,23.)
Prvi angel vabi ljudi, naj se bojijo Boga in mu dajo slavo ter ga molijo kot Stvarnika nebes in zemlje. Da bi to storili, morajo biti poslušni njegovim zapovedim. Modri mož pravi: "Boga se boj in njegove zapovedi izpolnjuj, kajti to je vsa človekova dolžnost." (Prop 12,13.) Bogu ni prijetna nikakršna služba brez poslušnosti njegovim zapovedim. "Kajti to je Božja ljubezen, da držimo njegove zapovedi. Kdor odvrača svoje uho, da ne sliši postave, tudi njegova molitev je gnusoba." (1 Jan 5,3; Preg 28,9.)
Dolžnost poveličevanja Boga temelji na dejstvu, da je On Stvarnik in mu vsa ustvarjena bitja dolgujejo življenje. Kjer koli je v Svetem pismu poudarjeno, da ima večjo pravico do češčenja in poveličevanja kakor pa poganski bogovi,/436/ se naštevajo dokazi njegove ustvarjalne moči. "Kajti vsi bogovi ljudstev so maliki, Gospod pa je naredil nebesa. Komu me torej hočete pripodobiti, da bi mu bil enak? pravi Sveti. Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? Kajti tako pravi Gospod, Stvarnik nebes (On sam je Bog!), obrazovatelj zemlje in njen stvaritelj: ... Jaz sem Gospod in drugega ni nobenega." (Ps 96,5; Iz 40,25.26; 45,18.) Psalmist pravi: "Spoznajte, da je Gospod Bog, On nas je ustvaril, ne pa mi sebe. Pridite, priklonimo se ... pripognimo kolena pred Gospodom, ki nas je ustvaril!" (Ps 100,3; 95,6.) Tudi sveta bitja v nebesih poveličujejo Boga in podajajo razlog za to češčenje: "Vreden si, naš Gospod in Bog, prejemati slavo in čast in moč, zakaj ti si ustvaril vse." (Raz 4,11.)
V Raz 14 se ljudje pozivajo k poveličevanju Stvarnika, prerokovanje pa nam usmerja pozornost na skupino, ki izpolnjuje Božje zapovedi kot sad oznanjanja trojnega sporočila. Ena izmed teh zapovedi kaže naravnost na Boga kot Stvarnika. Četrta zapoved pravi: "Sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu. ... Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Mojz 20,10.11.) Gospod glede sobote dalje pravi, da je "znamenje ... da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog". (Ezek 20, 20.) Razlog za to pa je tole: "Zakaj v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je počival in se poživil." (2 Mojz 31,17.)
"Pomen sobote kot spomina na stvarjenje je v tem, da nas stalno spominja na pravi razlog, zakaj Bogu pripada češčenje" - zato ker je Stvarnik, mi pa njegova ustvarjena bitja. "Sobota je zato sam temelj bogoslužja, ker najbolj izrazito poudarja to vzvišeno resnico, kar pa ni možno reči za nobeno drugo uredbo. Pravi razlog za češčenje Boga ne samo sedmi dan,/437/ ampak sploh, tiči v razliki med Stvarnikom in njegovimi ustvarjenimi bitji. To veliko dejstvo nikoli ne more zastarati in se nikoli ne sme pozabiti."(1) Bog je vzpostavil soboto v raju, da bi ljudi vedno spominjala na to vzvišeno resnico. Dokler koli dejstvo, da je On naš stvarnik, obstaja kot razlog, da ga poveličujemo, dotlej bo tudi sobota njegovo znamenje in spomin. Ko bi bili vsi ljudje posvečevali soboto, bi bile njihove misli in čustva usmerjene k Stvarniku kot na predmet globokega spoštovanja in češčenja ter nikoli ne bi bilo nobenega malikovalca, ateista ali nevernika. Posvečevanje sobote je znamenje zvestobe pravemu Bogu, ki je "ustvaril nebesa in zemljo in morje in studence voda". Vidimo torej, da sporočilo, ki ljudem ukazuje poveličevati Boga in izpolnjevati njegove zapovedi, jih poziva zlasti k izpolnjevanju četrte zapovedi.
V nasprotju z njimi, ki izpolnjujejo Božje zapovedi in imajo Jezusovo vero, pa tretji angel kaže na druge, proti katerih prevaram je izrekel svečan in strašen opomin: "Če kdo moli zver in njeno podobo in vzame njeno znamenje na čelo ali na roko, bo tudi on pil od vina Božjega srda." (Raz 14,9. 10.) Da bi to sporočilo razumeli, moramo pravilno razlagati uporabljene simbole. Kaj se razume z zverjo, podobo in znamenjem?
Preroška veriga, ki vsebuje vse te simbole, se začne v Raz 12 z zmajem, ki je hotel ubiti Kristusa kmalu po rojstvu. Satan je zmaj, (Raz 12,9.) on je namreč Heroda spodbudil, da bi ubil Zveličarja. Njegovo glavno orodje, s katerim se je v prvih stoletjih krščanske dobe vojskoval proti Kristusu in njegovemu ljudstvu, je bilo rimsko cesarstvo s svojo prevladujočo pogansko vero. In medtem ko zmaj predvsem predstavlja Satana, je v širšem smislu tudi simbol poganskega Rima./438/
V Raz 13,1-10. je opisana druga zver, podobna risu, ki ji je zmaj izročil "svojo moč in svoj prestol in veliko oblast". Ta simbol po verovanju večine protestantov predstavlja papeštvo, ki je podedovalo moč, prestol in oblast rimskega cesarstva. Za risu podobno zver je rečeno: "Dana so ji usta, govoreča velike stvari in preklinjevanja. ... In odprla je svoja usta v preklinjanje proti Bogu, preklinjajoče njegovo ime in njegov šotor in nje, ki stanujejo v nebesih. In dano ji je bilo napraviti vojsko s svetimi in jih premagati; in dana ji je oblast nad vsakim rodom in ljudstvom in jezikom in narodom." To prerokovanje, ki je skoraj enako opisu malega roga iz Dan 7, brez dvoma kaže na papeštvo.
"In dana ji je bila oblast, da deluje dvainštirideset mesecev." Prerok dalje pravi: "In videl sem eno izmed njenih glav kakor zaklano na smrt." Potem pa nadaljuje: "Če kdo v ropstvo vodi, v ropstvo hodi. Če bo kdo z mečem moril, mora umorjen biti z mečem." Tistih dvainštirideset mesecev ima enak pomen kakor "čas, dva časa in pol časa" - tri leta in pol ali 1260 dni iz Dan 7 - se pravi, da označuje čas, v katerem bo papeška oblast tlačila Božje ljudstvo. To časovno obdobje, kakor je podano v prejšnjih poglavjih, se je začelo s papeško nadoblastjo leta 538 po Kristusu, končalo pa se je leta 1798. V tem času je francoska vojska ujela papeža; papeška oblast je dobila smrtno rano in izpolnilo se je prerokovanje: "Če kdo v ropstvo vodi, v ropstvo hodi."
V tem poglavju se pojavlja še en simbol. Prerok pravi: "In videl sem drugo zver, vzhajajočo iz zemlje, in imela je dva rogova kakor jagnje." (Raz 13,11.) Pojavitev te zveri in njen videz kažeta, da je ljudstvo, ki ga predstavlja, drugačno od ljudstev, ki so predstavljena s prejšnjimi simboli. Velika kraljestva, ki so vladala svetu, so bila predstavljena preroku Danijelu kot zveri,/439/ ki so se pokazale, potem ko so se štirje vetrovi sveta "zagnali nad veliko morje". (Dan 7,2.) V Raz 17 je angel razložil: "Vode ... so ljudstva in množice in narodi in jeziki." (Raz 17,15.) Vetrovi so simbol spopadov. Štirje nebeški vetrovi, ki so se zagnali nad veliko morje, predstavljajo strašne osvajalske in prevratniške prizore, s katerimi kraljestva prihajajo do oblasti.
Videlo pa se je, da je zver, ki je imela rogova kakor jagnje, "prišla iz zemlje". Tako predstavljeni narod se mora pojaviti nekje na doslej nenaseljenem ozemlju ter se postopno in mirno razvijati, namesto da bi strmoglavil druge oblasti in vzpostavil svojo. Zato ni mogel priti iz narodov starega sveta - katerih je bilo mnogo in so se bojevali med seboj, se pravi, iz tistega nemirnega morja "rodov in ljudstev in jezikov in narodov". Iskati ga moramo na zahodni celini.
Katero ljudstvo pa se je po letu 1798 začelo pojavljati kot moč v Novem svetu in je postajalo vse večje in močnejše, tako da je pritegnilo nase pozornost sveta? Uporaba tega simbola ni nikakršno težko vprašanje. Samo eno edino ljudstvo ustreza podatkom tega prerokovanja. To jasno kaže na Združene države Amerike. Govorniki in zgodovinarji so pogosto nevede uporabljali misel, včasih pa celo same prerokove besede, ko so opisovali nastanek in razvoj tega ljudstva. Zver je bilo videti, da je vzhajala iz zemlje. Beseda vzhajati se lahko prevede tudi z izrazom vzkliti ali vzrasti kot rastlina. Vendar kakor smo videli, se je ljudstvo moralo pojaviti na dotlej nenaseljenem ozemlju. Neki ugledni pisatelj, ki opisuje nastanek Združenih držav Amerike, govori o "skrivnosti njihovega nastanka iz nenaseljenega ozemlja". On pravi: "Kakor tiha rastlina smo narasli do države."(2) Neki evropski dnevnik je pisal leta 1850 o Združenih državah Amerike kot o neki nenavadni državi, ki je klila in "v tišini zemlje neprestano povečevala svojo moč in ponos".(3) Edward Everett je rekel/440/ v svojem govoru o pobožnih ustanoviteljih tega ljudstva: "Iskali so osamljen prostor, nedolžen zaradi svoje nepoznanosti in varen zaradi svoje odročnosti, kjer bi majhna cerkev iz Leydna lahko uživala svobodo vesti. Opazujte ogromna ozemlja, po katerih so z mirnim osvajanjem ... nosili križeve zastave."(4)
"Imela je dva rogova kakor jagnje." Rogova, ki sta podobna jagnjetovima, predstavljata mladost, nedolžnost in blagost, kar natančno ustreza značaju Združenih držav Amerike v času, ko jih je prerok videl nastajati leta 1798. Med krščanskimi pregnanci, ki so prvi pobegnili v Ameriko in si poiskali zavetje pred tiranijo kraljev in nestrpnostjo duhovnikov, so bili mnogi, ki so se odločili ustanoviti državo na širokem temelju državljanske in verske svobode. Njihovi ideali so bili vneseni v listino o neodvisnosti, ki poudarja vzvišeno resnico, da so vsi ljudje po rojstvu enaki in jim je podarjena neodtujljiva pravica do življenja, svobode in doseganja sreče. Ustava zagotavlja ljudstvu pravico do samoupravljanja, kar pomeni, da po ljudstvu izvoljeni predstavniki ustvarjajo zakone in skrbijo za njihovo pravilno uporabo. Zagotovljena je verska svoboda in vsakemu je bilo dovoljeno služiti Bogu po svoji vesti. Republikanska oblika vladavine in protestantizem sta bila temeljni načeli naroda. Ti načeli sta skrivnost njihove moči in napredka. Tlačeni in teptani po vsem širnem krščanstvu so se podali v to deželo s pričakovanjem in upanjem. Milijoni so se izkrcali na njenih obalah, in Združene države Amerike so se povzdignile na raven najmočnejših držav na svetu.
Toda zver, ki je imela rogova kakor jagnje, je "govorila kakor zmaj. In vso oblast prve zveri izvršuje pred njo. In dela, da zemlja in njeni prebivalci molijo prvo zver, ki se ji je bila zacelila rana njene smrti. ... Rekoč prebivalcem na zemlji, naj narede/441/ podobo zveri, ki je imela rano od meča in je oživela." (Raz 13,11-14.)
Rogova kakor pri jagnjetu in zmajev glas v tem simbolu kažeta na opazno nasprotje med načeli in ravnanjem tako predstavljenega ljudstva. Govor kakšnega ljudstva so odločitve njegovih zakonodajnih in sodnih oblasti. S temi odločitvami bo zanikal svobodomiselna in miroljubna načela, ki jih je postavil za temelj svoje politike. Prerokovanje, da bo govorila kakor zmaj in izvrševala vso oblast prve zveri, jasno napoveduje razvoj duha nestrpnosti in preganjanja, ki so ga pokazali tudi narodi, katere predstavlja zmaj in risu podobna zver. Izjava, da zver z dvema rogovoma stori, "da zemlja in njeni prebivalci molijo prvo zver", kaže, da bo to ljudstvo svojo oblast uporabilo za to, da bo ukazalo držati se nečesa, s čimer se bo izkazovala čast papeštvu.
Takšno ravnanje bi nasprotovalo načelom te države, duhu njenih svobodnih ustanov, dejanskim in svečanim jamstvom deklaracije o neodvisnosti in sami ustavi. Ustanovitelji države so si zelo prizadevali preprečiti, da bi cerkev uporabljala svetovno oblast z njenimi neizogibnimi posledicami - nestrpnostjo in preganjanjem. Ustava predpisuje: "Kongres ne sme izdati zakona, s katerim se vzpostavlja kakšna vera ali prepoveduje svobodno izpovedovanje katere koli vere. Prav tako vera nikoli ne sme biti pogoj za pridobitev katere koli zaupne javne službe v Združenih državah Amerike." Samo z očitnim zametovanjem teh čuvajev narodnostne svobode bi državna oblast lahko ukazala spoštovanje nekega verskega predpisa. Toda nedoslednost takšnega ravnanja ne bo večja, kakor pa je bila prikazana v simbolu. Zver, ki ima rogova kakor jagnje - po svojih prepričanjih čista in nenevarna - govori kakor zmaj.
"Rekoč prebivalcem na zemlji, naj narede/442/ podobo zveri." Tukaj je jasno podano, da je v državni ureditvi te dežele zakonodajna oblast v rokah ljudstva. To je močan dokaz, da so Združene države Amerike ljudstvo, ki je označeno s tem prerokovanjem.
Toda kaj pomeni podoba zveri, in kako bo narejena? Zver z dvema rogovoma bo naredila podobo prvi zveri. Zato se tudi imenuje podoba zveri. Da bi spoznali, kaj je ta podoba in kako mora biti narejena, moramo proučiti značilnosti same zveri - papeštva.
Ko se je cerkev v začetku pokvarila tako, da je zašla od evangeljske preprostosti in sprejela poganske običaje in obrede, je izgubila Božjega Duha in njegovo moč. Da bi lahko vladala nad vestjo ljudi, je prosila za podporo državne oblasti. Sad tega je bilo papeštvo; pojavila se je cerkev, ki je vladala nad državo in jo uporabljala za doseganje svojih ciljev, zlasti za kaznovanje krivoverstva. Da bi Združene države Amerike lahko naredile podobo zveri, mora cerkvena oblast tako nadzorovati državno, da jo cerkev lahko uporabi za doseganje svojih lastnih ciljev.
Kadar koli je cerkev imela v rokah državno oblast, jo je uporabljala za kaznovanje odstopanja od svojega nauka. Protestantske cerkve, ki so hodile po rimskih stopinjah, ko so se združile s posvetnimi oblastmi, so pokazale podobno željo po omejevanju svobode vesti. Zgled za to je anglikanska cerkev, ki je dolgo časa preganjala nje, ki se niso strinjali z njenimi nauki. V XVI. in XVII. stoletju je bilo na tisoče nonkonformističnih (drugače verujočih) pridigarjev primoranih zapustiti svojo cerkev, a mnogi pridigarji in zvesti so pretrpeli razne kazni, zapor, mučenje in mučeniško smrt.
Odpad je cerkev pripeljal tako daleč, da je zaprosila za pomoč državo, to pa je pripravilo pot razvoju papeštva - zveri. Pavel je rekel: "Kajti tega dneva ne bo, če prej ne pride odpad/443/ in se razodene človek greha." (2 Tes 2,3.) Odpad v cerkvi bo torej pripravil pot podobi zveri.
Sveto pismo pravi, da bo pred Gospodovim prihodom nastalo stanje verskega odpada, ki bo podobno tistemu v prvih stoletjih. "To pa vedi, da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga, ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili. Duh pa razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov." (2 Tim 3,1-5; 1 Tim 4,1.) Satan bo deloval "z vso močjo in znamenji in lažnivimi čudeži in s sleherno prevaro krivice". A vsi, ki "niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili," bodo prepuščeni sami sebi, da bodo sprejeli "močno delovanje zmote, da verujejo laži". (2 Tes 2,9-11.) Ko bo nastalo to stanje brezbožnosti, bodo nastopile enake posledice kakor v prvih stoletjih.
Veliko versko razliko, ki vlada v protestantskih cerkvah, mnogi imajo za močan dokaz, da nikoli ne bo možno doseči prisiljene verske edinosti. Pa vendar že več let obstaja v protestantskih cerkvah vse močnejša težnja, da bi se združili na temelju načel, ki so jim skupna. Da bi se dosegla edinost, se je treba izogniti pretresanju vseh predmetov, v katerih niso vsi edini, ne glede na to, koliko so pomembni s svetopisemskega stališča.
Charles Beecher je rekel v nekem govoru leta 1846, da duhovščina "evangelističnih protestantskih skupnosti od začetka ne stoji samo pod velikim pritiskom golega človeškega strahu, temveč da tudi živi, diha in se giblje v popolnoma pokvarjenih razmerah in se sklicuje na vedno nižje prvine svoje narave,/444/ da bi resnico pripravila k molku in pokleknila pod močjo odpada. Ali ni tudi Rim šel po tej poti? Ali ne bomo tudi mi tega doživeli? In kaj vidimo naravnost pred seboj? Novo vsesplošno zborovanje! Svetovno srečanje! Evangelistično zvezo in vsesplošni simbol vere."(5) Ko se bo to doseglo, potem bo v prizadevanju za popolno edinost ostal samo še en korak do uporabe moči.
Ko si bodo vodilne cerkve v Združenih državah Amerike postale edine v točkah nauka, ki so jim skupne, in bodo začele vplivati na državo, da bi izdala njihove predpise in podprla njihove ustanove, tedaj bo protestantska Amerika naredila podobo rimski duhovniški oblasti, a neizogibna posledica tega bo predpisovanje državljanskih kazni drugače verujočim.
Dvoroga zver "stori, da si dado vsi, mali in veliki, bogati in ubogi, svobodni in hlapci, znamenje na desno roko ali na čelo in da nihče ne more kupovati ali prodajati, razen kdor ima znamenje, ime zveri ali število njenega imena". (Raz 13,16.17.) Opomin tretjega angela se glasi: "Če kdo moli zver in njeno podobo in vzame njeno znamenje na svoje čelo ali na roko, bo tudi on pil od vina Božjega srda." Tukaj omenjena zver, katere češčenje bo izsilila dvoroga zver, je prva zver, podobna risu iz Raz 13 - papeštvo. Podoba zveri predstavlja tisto obliko odpadlega protestantizma, ki se bo razvil, ko bodo protestantske cerkve zahtevale pomoč od države, da bi siloma predpisali svoj nauk. Sedaj nam ostane samo še, da razložimo znamenje zveri.
Po opominu, naj ne molimo zveri in njene podobe, prerokovanje pravi: "Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero." Ker se izpolnjevalci Božjih zapovedi tukaj poudarjajo nasproti častilcem zveri in njene podobe in prejemnikom njenega znamenja, je jasno, da izpolnjevanje Božjih zapovedi na eni strani/445/ in njihovo prestopanje na drugi strani pomenita razliko med častilci Boga in častilci zveri.
Posebna značilnost zveri, s tem pa tudi njene podobe, je teptanje Božjih zapovedi. Danijel pravi o malem rogu, to je papeštvu: "In namerjal bo premeniti čase in postavo." (Dan 7,25.) Pavel je isto oblast imenoval "človek greha", ki se povišuje nad Boga. Prerokovanji se dopolnjujeta. Papeštvo se je lahko povišalo nad Boga samo s spremenitvijo Božjih zapovedi. Kdor hote izpolnjuje tako spremenjene zapovedi, s tem izkazuje najvišjo čast oblasti, ki jih je spremenila. Takšna poslušnost papeškim zakonom je znamenje zvestobe papežu, ne pa Bogu.
Papeštvo je poskušalo spremeniti Božje zapovedi. Druga zapoved, ki prepoveduje češčenje podob, je iz zapovedi odstranjena, četrta zapoved pa je spremenjena tako, da ukazuje posvečevati prvi dan tedna namesto sedmi, soboto. Papeški pristaši trdijo, da je druga zapoved odstranjena zato, ker jo, kakor menijo sami, vsebuje že prva, je torej odveč, ter da zakon dajejo natančno v takšni podobi, v kakršni ga je Bog hotel, da bi bil dojet. Vendar to ne more biti tista sprememba, ki jo je napovedal prerok. Gre za načrtno in dobro premišljeno spremembo: "Namerjal bo premeniti čase in postavo." Sprememba, ki je opravljena v četrti zapovedi, natančno izpolnjuje prerokovanje. Cerkev trdi, da ima samo ona oblast opraviti to spremembo. S tem se je papeška oblast odprto povišala nad Boga.
Medtem ko se častilci Boga posebno poznajo po svojem izpolnjevanju četrte zapovedi - ta je namreč znamenje Božje ustvarjalne moči in priča, da samo On kot Stvarnik uživa pravico, da ga ljudje častijo - pa se pristaši zveri poznajo po svojem prizadevanju, da bi strmoglavili dan spomina na Stvarnika in povišali rimsko ustanovo. Papeštvo je v korist nedelje najprej nastopilo/446/ s svojimi drznimi zahtevami(gg) in prvič poklicalo državo na pomoč, ko je hotelo prisiliti ljudstvo k praznovanju nedelje kot Gospodovega dne. Toda Sveto pismo kaže na sedmi dan kot Gospodov dan, ne pa na prvi. Kristus je rekel: "Zato je Sin človekov tudi sobote gospodar." (Mar 2,28.) Četrta zapoved pravi: "Sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu." (2 Mojz 20,10.) Gospod po preroku Izaiju sam daje temu dnevu naslednje ime: "Moj sveti dan." (Iz 58,13.)
Često poudarjena trditev, da je Kristus spremenil soboto, je ovržena z njegovimi besedami. V pridigi na Gori blagrov je rekel: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor koli torej popači eno najmanjših teh zapovedi in ljudi tako nauči, se bo imenoval najmanjši v nebeškem kraljestvu; kdor koli jih pa izpolnjuje in uči, ta se bo velik imenoval v nebeškem kraljestvu." (Mat 5,17-19.)
Neovrgljivo je dejstvo, ki ga splošno priznajo vsi protestanti, da Sveto pismo ne odobrava spremembe sobote. To se jasno vidi iz spisov, ki sta jih izdali Traktatna družba in Ameriška zveza nedeljske šole. Eno izmed teh del priznava, da "Novi zakon popolnoma molči, kar se tiče izrecne zapovedi za soboto (nedeljo, prvi dan tedna) ali glede določenih predpisov za njeno praznovanje."(6)
Drugi zopet pravi: "Vse do Kristusove smrti ni narejena nikakršna sprememba glede dneva," in "glede na poročila, ki obstajajo, (apostoli) niso ... izdali nikakršne zapovedi za opuščanje sobote kot sedmega dne in praznovanje prvega dneva tedna."(7)
Rimskokatoličani priznajo, da je spremembo sobote opravila njihova cerkev, in izjavljajo, da protestanti/447/ s praznovanjem nedelje priznajo njihovo oblast. V Katoliškem katekizmu krščanske vere je na vprašanje: "Kateri dan je treba praznovati po četrti zapovedi?" zapisan odgovor: "V obdobju stare zaveze je bila sobota posvečeni dan; toda cerkev je naučena od Jezusa Kristusa in pod vodstvom Svetega Duha zamenjala soboto z nedeljo, tako da sedaj praznujemo prvi dan ne pa sedmega. To pomeni, da je sedaj nedelja Gospodov dan."
Za znamenje papeške veljave katoliški pisci navajajo prav "to spremembo sobote na nedeljo, ki jo odobravajo tudi protestanti ... kajti s praznovanjem nedelje priznavajo oblast cerkve, da določa praznike in da je prestopanje teh praznikov greh".(8) Kaj je potemtakem drugo sprememba sobote kakor pa pečat ali znamenje rimske cerkve - "znamenje zveri"?
Rimska cerkev se ni odpovedala svoji zahtevi po vrhovni oblasti, in če svet in protestantske cerkve sprejmejo njeno nedeljo za soboto ter zavržejo svetopisemsko soboto, potem v bistvu priznajo njeno oblast. Lahko se sklicujejo na veljavo očetov in izročila za to spremembo, vendar če to delajo, zanikajo prav tisto načelo, ki jih je ločilo od Rima - da je "Sveto pismo in samo Sveto pismo vera protestantov". Sleherni rimski pristaš lahko vidi, da protestanti varajo same sebe in tako načrtno zapirajo oči pred dejstvi. Ko gibanje v korist praznovanja nedelje naleti na odobravanje, se rimski pristaši veselijo, ker vedo, da bo sčasoma ves protestantski svet stopil pod rimsko zastavo.
Rimski pristaši izjavljajo, da je "praznovanje nedelje pri protestantih spoštovanje oblasti (Rimskokatoliške) cerkve, pa če je še tako proti njihovi lastni volji".(9) Ko protestantske cerkve vsiljujejo praznovanje nedelje, to pomeni prisiljevanje k spoštovanju papeštva - zveri. Tisti, ki razumejo zahteve četrte zapovedi,/448/ pa raje praznujejo lažno soboto namesto prave, s tem častijo tisto oblast, ki je ukazala to spremembo. Toda prav zato, ker cerkve s pomočjo posvetne oblasti hočejo prisiliti ljudi k opravljanju verskih dolžnosti, same narejajo podobo zveri; primoravanje k praznovanju nedelje je torej primoravanje k češčenju zveri in njene podobe.
Kristjani prejšnjih stoletij pa so praznovali nedeljo, misleč, da praznujejo svetopisemsko soboto. Še danes so pravi kristjani v raznih krščanskih cerkvah, tudi v Rimskokatoliški, ki iskreno verujejo, da je nedelja od Boga določena sobota. Bog sprejema njihov iskreni namen in poštenost. Toda ko bo praznovanje nedelje ukazano z zakonom in bo svet popolnoma seznanjen in razsvetljen glede dolžnosti prave sobote, potem bodo vsi, ki bodo prestopili Božjo zapoved, da bi poslušali ukaz, ki ne temelji na večji veljavi, kakor pa je Rim, s tem izkazali večje spoštovanje papeštvu kakor pa Bogu. Ti častijo Rim in oblast, ki ukazuje držati se uredbe, ki jo je vpeljal Rim. Molijo zver in njeno podobo. Ko ljudje zavržejo uredbo, za katero je Bog rekel, da je znamenje njegove moči, a namesto nje spoštujejo tisto, ki si jo je Rim izbral za znamenje svoje vrhovne oblasti, bodo s tem sprejeli znamenje privrženosti Rimu - "znamenje zveri". Šele tedaj, ko bo vse to ljudem jasno in se bodo našli v položaju izbire med Božjimi in človeškimi zapovedmi, tedaj bodo prejeli "znamenje zveri" tisti, ki bodo ostali v svojem prestopku.
Najbolj strašna grožnja, ki je kdaj poslana smrtnemu človeku, je v tretjem angelskem sporočilu. Gotovo je strašen greh, zaradi katerega se izliva Božja jeza brez kakršne koli primesi milosti. Ljudje ne smejo ostati v temi glede tega zelo pomembnega predmeta. Opomin proti temu grehu se mora oznaniti svetu še pred prihodom Božjih sodb, da bi lahko vsi vedeli, zakaj morajo priti,/449/ in da bi se jim ponudila priložnost, da bi se jim izognili. Prerokovanje pravi, da prvi angel oznanja svoje sporočilo "vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu". Opomin tretjega angela, ki vsebuje del istega trojnega sporočila, se prav tako mora oznaniti vsemu svetu. Prerokovanje pravi, da bo ta opomin oznanjen z velikim glasom "po angelu, ki leti posredi neba", in bo pritegnil nase pozornost vsega sveta.
Na koncu boja bo celotno krščanstvo razdeljeno na dva velika dela - na tiste, ki izpolnjujejo Božje zapovedi in imajo Jezusovo vero, in tiste, ki molijo zver in sprejemajo njeno znamenje. Četudi bosta cerkev in država združili svojo moč, da bi prisilili "male in velike, bogate in uboge, svobodne in hlapce", sprejeti znamenje zveri, (Raz 13,16.) ga Božje ljudstvo vendar ne bo sprejelo. Prerok je že na Patmosu videl "zmagovalce nad zverjo in nad njeno podobo in nad številom njenega imena, stoječe ob steklenem morju z Božjimi citrami. In pojo pesem Mojzesa, Božjega hlapca, in Jagnjetovo pesem." (Raz 15,2.3.)/450/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!