 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
26. Delo obnove (angleško)
Prerok Izaija je napovedal delo obnove sobote, ki se mora opraviti v zadnjih dneh: "Tako pravi Gospod: Pazite na pravico in strezite pravičnosti! Kajti skoraj pride moje zveličanje in moja pravičnost se razodene. Blagor človeku, ki dela to, in sinu človekovemu, ki se trdno drži tega; ki hrani soboto, da bi je ne oskrunil, in varuje svojo roko, da bi ne storil nič zlega. Inozemce pa, ki so se pridružili Gospodu, da mu strežejo in da ljubijo Gospodovo ime, da mu bodo hlapci: kdor koli hrani soboto, da bi je ne oskrunil, in kateri trdno drže mojo zavezo, nje tudi pripeljem h gori svoje svetosti in jih razveselim v svoji molitveni hiši, njih žgalne in klalne daritve bodo prijetne na mojem oltarju. Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom." (Iz 56,1.2.6.7.)
Te besede se nanašajo na krščansko obdobje, kakor je vidno v naslednjih besedah: "Gospod Jahve, ki zbira Izraelove razkropljence, govori: še druge bom zbral k njemu, k njegovim zbranim." (Vr. 8.) Tukaj je napovedano zbiranje poganov z evangelijem. Nad njimi, ki bodo tedaj posvečevali soboto, je izrečen blagoslov. Tako se obveznost četrte zapovedi razteza čez čas Kristusovega križanja, njegovega vstajenja in vnebohoda; zajema čas, ko morajo njegovi služabniki oznanjati veselo sporočilo vsem ljudstvom./451/
Po istem preroku je Gospod ukazal: "Zaveži to prerokovanje, zapečati postavo med mojimi učenci." (Iz 8,16.) Pečat Božjih zapovedi je v četrti zapovedi. Samo ta zapoved med vsemi desetimi podaja poleg imena tudi zakonodajalčev naziv. Označuje ga za Stvarnika nebes in zemlje in s tem kaže, da ima samo On pravico do poveličevanja in češčenja. Poleg te zapovedi med desetimi ni nič, kar bi kazalo, s čigavo veljavo so dane. Ko je papeška moč spremenila soboto, je z zapovedi strgala pečat. Jezusovi učenci so povabljeni, da ga zopet postavijo nazaj, tako da bodo soboto četrte zapovedi povišali na njen pravi prostor kot dan spomina na Stvarnika in znamenje njegove oblasti.
"Postave in pričevanj naj se oklepajo." Naukov in teorij je mnogo, toda Božje zapovedi so edino nezmotljivo merilo, po katerem se presojajo vsa mnenja, nauki in teorije. Prerok pravi: "Ako ne govore po tej besedi, ni zanje jutranje zarje." (Iz 8,20.)
Potem je dan ukaz: "Vpij iz vsega grla, ne prenehaj! Kakor trobenta povzdigni svoj glas in oznanjaj mojemu ljudstvu njih pregreho in Jakobovi hiši njih grehe!" (Iz 58,1.) Tisti, ki jih Bog imenuje moje ljudstvo, so ljudje, ki bodo kaznovani zaradi svojih prestopkov, ne pa brezbožni svet. On dalje pravi: "Iščejo me pač vsak dan in žele znati moja pota kakor narod, ki streže pravičnosti in ni zapustil pravice svojega Boga; vprašujejo me po pravičnih naredbah, žele, da bi se jim Bog približal." (Iz 58,2.) Tukaj je beseda o ljudeh, ki mislijo, da so pravični, in kažejo na videz veliko zanimanje za službo Bogu; toda resna in slovesna graja od njega, ki preiskuje srca, jim dokazuje, da teptajo Božje predpise.
Prerok takole opozarja na zanemarjeni razglas: "In kateri so od tebe, sezidajo stare razvaline; podstave prejšnjih rodov postaviš zopet, in imenoval se boš Zagrajevalec vrzeli, Popravljalec cest v prebivanje. Če obrneš od sobote svojo nogo,/452/ da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, sveti častitljiv Gospodov dan, in če boš ga častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli, in ne govoreč praznih besed: tedaj se boš razveseljeval v Gospodu." (Iz 58,12-14.) To prerokovanje se nanaša tudi na naš čas. Razpoka v Božjih zapovedih je nastala, ko je rimska oblast spremenila soboto. Vendar pa je nastopil čas, ko mora biti ta Božja ustanova obnovljena. Razpoka se mora popraviti in stari temelji pozidati.
Adam je v svoji nedolžnosti v raju posvečeval soboto, ki je bila posvečena s Stvarnikovim počitkom in blagoslovom; posvečeval jo je tudi tedaj, ko je bil po padu izgnan iz svoje srečne domovine, zaradi česar se je grenko jokal. Vsi očaki - od Abela do pravičnega Noeta, Abrahama in Jakoba - so posvečevali soboto. Ko je bil izvoljeni narod v egiptovski sužnosti, so mnogi izgubili spoznanje Božjih zapovedi zaradi malikovalstva, ki je vladalo tam. Ko pa je Gospod osvobodil Izraela, je veličastno oznanil svoje zapovedi pred zbranim ljudstvom, da bi vsi zvedeli za njegovo voljo, se ga bali in mu bili vedno poslušni.
Odtlej pa vse do danes je ohranjeno spoznanje o Božjih zapovedih in se je posvečevala sobota kot četrta zapoved. Čeprav je človeku greha uspelo poteptati Božji sveti dan, so vendar tudi v obdobju papeške nadoblasti zvesti ljudje na skrivnih krajih posvečevali soboto. Od časa reformacije je bilo v vsakem rodu nekaj ljudi, ki so jo posvečevali. Kljub pogostim zasmehovanjem in preganjanjem so vedno živeli ljudje, ki so pričali o večnosti Božjih zapovedi in o svečani obveznosti do sobote kot spomina na stvarjenje.
Te resnice, ki so v Raz 14 prikazane v zvezi z večnim evangelijem, bodo značilne za Kristusovo cerkev v času njegovega prihoda. Kot sad oznanjanja/453/ trojnega angelskega sporočila pa je rečeno: "Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero." A to sporočilo je zadnje, ki se mora oznaniti pred Gospodovim prihodom. Takoj po njegovi oznanitvi je prerok videl, da Sin človekov prihaja v slavi požet žetev sveta.
Vse, ki so sprejeli luč o svetišču in nespremenljivosti Božjih zapovedi, je napolnilo veselje in občudovanje, ko so videli lepoto in skladnost resnic, ki so jim postale jasne. Želeli so, da bi luč, ki se jim je zdela tako dragocena, zasvetila še nad drugimi kristjani. Zanesljivo so verovali, da jo bodo tudi oni veselo sprejeli. Toda resnice, po katerih so se razlikovali od sveta, niso bile všeč mnogim, ki so se imeli za Kristusove sledilce. Biti poslušen četrti zapovedi je zahtevalo žrtev, kateri se je večina izmikala.
Po podanih zahtevah o soboti so mnogi o njih presojali s posvetnega stališča. Govorili so: "Vedno smo praznovali nedeljo; praznovali so jo naši očetje; mnogi dobri in pobožni ljudje so srečno umrli, praznujoč nedeljo. Če so oni imeli prav, imamo tudi mi. Praznovanje tega novega dne počitka bi nas pripeljalo v spopad s svetom in ne bi mogli vplivati nanj. Kaj lahko stori majhna skupina tistih, ki posvečujejo sedmi dan, proti vsemu svetu, ki praznuje nedeljo?" S podobnimi izgovori so poskušali tudi Judje opravičiti zavrnitev Kristusa. Bog je sprejel njihove očete, ki so darovali daritve; zakaj se ne bi mogli rešiti tudi otroci, če hodijo po isti poti? Prav tako so v Lutrovem času rimski pristaši trdili, da so zvesti kristjani umirali v katoliški veri, potemtakem ta vera zadostuje za zveličanje. Takšno dojemanje je velika ovira njihovega slehernega napredovanja v veri in življenju.
Mnogi so trdili, da je praznovanje nedelje ukoreninjen nauk in zelo razprostranjen običaj cerkve v mnogih/454/ stoletjih. Proti tej trditvi pa je možno dokazati, da sta sobota in njeno posvečevanje mnogo starejša, starejša namreč od samega sveta, in da so jo potrdili Bog in angeli. Temelji sobote so bili položeni, ko so bili postavljeni temelji zemlje, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,6.7; 1 Mojz 2,1-3.) Zato ta ustanova uživa našo pravico do češčenja. Ni je vzpostavila človeška oblast, in ni utemeljena na človeških izročilih; utemeljil jo je Večni in jo ukazal s svojo večno besedo.
Ko je bila pozornost ljudi usmerjena k obnovi sobote, so priljubljeni pridigarji prenašali Božjo besedo in razlagali tako, da bi kar se da uspešno pomirili prebujeno vest. Tisti, ki niso sami preiskovali Svetega pisma, so se zadovoljili z mnenjem, ki se je ujemalo z njihovimi željami. Mnogi so poskušali ovreči resnico z raznimi trditvami, zvijačami, izročili očetov in cerkveno oblastjo. Njeni zagovorniki pa so vzeli v roke Sveto pismo, da bi dokazali pomembnost četrte zapovedi. Krotki ljudje so se oboroženi samo z Božjo besedo uprli vsem napadom šolanih ljudi, ki so presenečeni in jezni spoznali, da vsa njihova prebrisanost odpove pred preprosto in iskreno razlago ljudi, ki so bolje poznali Sveto pismo kakor človeško modrost.
Ker niso imeli primernih svetopisemskih dokazov, so mnogi, ki so pozabili, da so bile enake pripombe podane tudi proti Kristusu in njegovim učencem, z neutrudno vztrajnostjo zastavljali vprašanja: "Zakaj naši velikaši ne razumejo tega vprašanja sobote? Malo jih veruje kakor vi. Ni mogoče, da bi vi imeli prav, a da so vsi šolani ljudje sveta v zmoti."
Za spodbijanje takih dokazov je bilo treba uporabiti nauk Svetega pisma in opozoriti, kako je Gospod v vseh časih ravnal s svojim ljudstvom. Bog dela po njih,/455/ ki slišijo njegov glas in ga ubogajo ter po potrebi podajajo neprijetne resnice in se ne boje grajati tudi priljubljenih grehov. Često ne jemlje šolanih in uglednih ljudi za vodje reformnih gibanj, ker ti zaupajo v človeške nauke, teorije in teološke sisteme ter ne čutijo potrebe, da bi jih poučeval Bog. Samo imetniki osebne zveze z Izvirom modrosti so sposobni razumeti in razlagati Sveto pismo. Včasih so ljudje manjše šolske izobrazbe poklicani oznanjat resnico, pa ne zato, ker niso šolani, temveč zato, ker se ne zanašajo popolnoma nase in dovoljujejo, da jih poučuje Bog. Učijo se v Kristusovi šoli in njihova ponižnost in poslušnost jih delata velike. Ker jim je Bog zaupal poznanje svoje resnice, jim izkazuje takšno čast, proti kateri pozemske časti in velikosti niso nič.
Večina adventistov je zavrgla resnice o svetišču in Božjih zapovedih, mnogi so izgubili zaupanje v adventno gibanje ter sprejeli napačna in protislovna mnenja o prerokovanjih, ki se nanašajo na to delo. Nekateri so padli v zmoto, da so znova določali čas drugega Kristusovega prihoda. Luč, ki je sedaj razsvetljevala vprašanje svetišča, jim je lahko pokazala, da noben preroški čas ne seže do drugega prihoda in da ni napovedan njegov natančni čas. Ker pa so se obrnili od luči, dalje po vrsti postavljajo čas Gospodovega prihoda in se vsakič razočarajo.
Ko je solunska cerkev sprejela napačna mnenja o Kristusovem ponovnem prihodu, jim je Pavel svetoval, naj svoja upanja in pričakovanja pozorno raziščejo z Božjo besedo. Naštel jim je prerokovanja o dogodkih, ki se morajo zgoditi pred Kristusovim prihodom, in jim pokazal, da ga nimajo vzroka pričakovati v svojem času. "Naj vas nikokar nihče ne preslepi," (2 Tes 2,3.) jih je opomnil. Če bi gojili pričakovanja, ki nimajo svetopisemskega temelja,/456/ bi jih to zapeljalo na napačno smer delovanja. Razočaranje bi jih izpostavilo posmehu nevernih; izpostavili bi se nevarnosti izgube poguma in pada v skušnjavo, da bi začeli dvomiti o temeljnih resnicah, ki se nanašajo na njihovo zveličanje. Apostolov opomin Solunčanom vsebuje pomembni nauk za živeče v zadnjih dneh. Mnogi adventisti so čutili, da ne morejo biti marljivi in goreči pri delu priprave, če vere ne usmerijo na določen čas ponovnega Gospodovega prihoda. Če pa so se njihovi upi vznemirjali samo zato, da bi bili znova uničeni, je njihova vera s tem pretrpela takšen udarec, da je bilo skoraj nemogoče, da bi nanjo vplivale vzvišene resnice preroštva.
Oznanjanje določenega časa sodbe v obdobju prvega angelskega sporočila je ukazal Bog. Neovrgljivo ostane računanje preroškega časa, ki je bilo temelj tega sporočila, a katero določa konec 2300 dni jeseni 1844. Zaporedni poskusi, da bi se ugotovili novi datumi za začetek in konec preroškega časa, in neutemeljene trditve, ki so bile potrebne za potrditev takega stališča, pa ne samo da odvračajo misli s sedanje resnice, temveč tudi izpostavljajo preziru sleherni poskus za razlago prerokovanj. Čim bolj pogosto se določa datum za drugi prihod in v čim širšem krogu se oznanja takšen nauk, toliko bolj to ustreza Satanovim ciljem. Kajti ko mine čas, izpostavi roganju in preziru pristaše tega prihoda, a prav tako sramoti veliko adventno gibanje leta 1843 in 1844. Tisti, ki vztrajajo v teh zmotah, bodo končno določili dan Kristusovega prihoda predaleč v prihodnosti. Tako bodo zapeljani, da se zanašajo na lažno gotovost, in šele tedaj, ko bo prepozno, bodo mnogi spoznali, da so v zmoti.
Zgodovina starodavnega Izraela je najboljša prispodoba izkušenj, ki so jih doživeli adventisti. Bog je vodil svoje ljudstvo v adventističnem gibanju, kakor je vodil tudi Izraelce iz Egipta. V velikem razočaranju je bila njihova vera preizkušena, kakor je bila preizkušena tudi vera Judov pri Rdečem morju. Če bi se še dalje zaupali roki, ki jih je vodila v njihovih dotedanjih doživljajih,/457/ bi videli Božje zveličanje. Ko bi vsi, ki so skupaj delali v gibanju leta 1844, sprejeli trojno angelsko sporočilo in ga oznanjali z močjo Svetega Duha, bi Gospod mogočno deloval po njih. Val luči bi preplavil svet. Zemljani bi bili opozorjeni že pred mnogimi leti, delo bi bilo dokončano in Kristus bi že prišel rešit svoje ljudstvo.
Ni bila Božja volja, da so Izraelci 40 let tavali po puščavi; hotel jih je odpeljati naravnost v Kanaan in jih tam nastaniti za svoje sveto in srečno ljudstvo. Niso pa mogli vstopiti "zaradi nevere". (Heb 3,19.) Zaradi svoje nevere in stalnega odpada so pomrli v puščavi, roditi pa so se morali drugi, da so stopili v obljubljeno deželo. Prav tako ni bila Božja volja, da se Kristusov prihod toliko zavlačuje in da njegovo ljudstvo toliko let ostane na tem svetu, ki je poln greha in stisk. Toda nevera jih je ločila od Boga. Ko niso hoteli opraviti dela, ki jim je bilo zaupano, so bili poklicani drugi za oznanjanje tega sporočila. Jezus iz usmiljenja do sveta prelaga svoj prihod, da bi grešniki imeli priložnost slišati opomin in v njem najti pribežališče prej, preden se bo izlila Božja jeza.
Kakor nekoč tako tudi danes izziva odpor oznanjanje resnice, ki žigosa grehe in zmote svojega časa. "Vsak namreč, kdor dela hudobno, sovraži luč in ne hodi k luči, da se ne karajo njegova dela." (Jan 3,20.) Mnogi, ko spoznajo, da svojih trditev ne morejo opravičiti s Svetim pismom, se odločijo, da jih bodo za vsako ceno branili, in zato zlobno napadajo značaj in spodbude tistih, ki zagovarjajo nepriljubljene resnice. Tako je bilo v vseh časih. Elija so obtožili, da spravlja v nesrečo Izraela; Jeremija, da ga izdaja; Pavla, da skruni tempelj. Od tistega časa pa do danes so tisti, ki so hoteli ostati zvesti resnici, žigosani kot uporniki,/458/ krivoverci in odpadniki. Mnogi, ki imajo preslabo vero, da bi lahko sprejeli preroško besedo, zlahka verjamejo obtožbam proti njim, ki si upajo žigosati priljubljene grehe. Ta duh bo neprestano rastel. Sveto pismo nas jasno uči, da se približuje čas, ko bodo državni zakoni prišli v takšno nasprotje z Božjimi zapovedmi, da bo moral biti pripravljen pretrpeti sramoto in kazen kot hudodelec vsak, kdor se bo hotel držati Božjih predpisov.
Toda kaj je glede na vse to dolžnost glasnika resnice? Mar naj sklene, da resnice ne sme oznanjati samo zato, ker je pogosto njeno edino delovanje spodbujanje ljudi, da se izmikajo njenim zahtevam ali pa se ji upirajo? Ne, nima pravice zadrževati pričevanja Božje besede zato, ker izziva nasprotovanje, kakor je niso imeli niti prejšnji reformatorji. Priznanje vere, za katero so pričali sveti in mučenci, je bilo zapisano v korist poznejšim rodovom. Živi zgledi svetosti in neomahljive poštenosti so ohranjeni, da bi vlivali pogum vanje, ki so sedaj poklicani nastopiti kot priče za Boga. Milosti in resnice niso sprejeli samo zase, ampak da bo po njih tudi zemlja razsvetljena s poznanjem Boga. Ali je Bog v tem rodu dal luč svojim služabnikom? Potem naj dovolijo, da sveti svetu.
V starem času je Gospod rekel nekomu, ki je govoril v njegovem imenu: "Ali Izraelova hiša te ne bo hotela poslušati, ker nočejo mene poslušati." Vendar pa je rekel tudi to: "Govori jim moje besede, najsi poslušajo ali ne." (Ezek 3,7; 2,7.) Na Božje služabnike v našem času se nanaša naslednji ukaz: "Vpij iz vsega grla, ne prenehaj! Kakor trobenta povzdigni svoj glas in oznanjaj mojemu ljudstvu njih pregreho in Jakobovi hiši njih grehe!" (Iz 58,1.)
Vsakdo, ki je spoznal luč resnice, stoji pod enako svečano in strašno odgovornostjo, kolikor koli to dovoljujejo razmere, kakor je bil Izraelov prerok, ko mu je bila poslana Gospodova beseda, govoreč: "Tebe torej, sin človečji, sem postavil Izraelovi hiši za čuvaja, da bi jih,/459/ čujoč besedo iz mojih ust, svaril v mojem imenu. Ako rečem brezbožnemu: brezbožnik, moraš umreti! Ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega z njegove poti: tedaj umrje on, brezbožnik, zaradi svoje krivice, ali kri njegovo bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnega zavoljo njegove poti, da naj se obrne od nje, pa se ne obrne od svoje poti, on umrje zavoljo svoje krivice, ti pa si otel svojo dušo." (Ezek 33,7-9.)
Sprejemanje in širjenje resnice najbolj ovira dejstvo, da je povezana z neprijetnostmi in zasmehovanjem. To je edini dokaz proti resnici, ki je njeni zagovorniki nikoli niso mogli ovreči. Vendar to ne moti pravih Kristusovih sledilcev. Ti ne čakajo, da bi resnica postala priljubljena. Prepričani o svoji dolžnosti z zavestjo sprejemajo nase križ in mislijo z apostolom Pavlom, da "naša sedanja kratka in lahka stiska nam napravlja nad vse obilno večno množino slave", (2 Kor 4,17.) in imajo z enim izmed starih prerokov vred "Kristusovo sramoto za večje bogastvo nad egiptovske zaklade". (Heb 11,26.)
Služabniki sveta so tisti, ki ne glede na svoje verovanje ravnajo v verskih stvareh po posvetni modrosti, ne pa po pravih načelih. Izbrati moramo to, kar je prav, zato ker je prav, posledice pa prepustimo Bogu. Svet se ima za svoje velike reforme zahvaliti ljudem načel, vere in poguma. Tudi v našem času morajo obnovitveno delo voditi takšni ljudje.
Gospod govori takole: "Poslušajte me vi, ki poznate pravičnost, ljudstvo, ki ima mojo postavo v svojem srcu: ne bojte se zasramovanja smrtnega človeka in ne plašite se njih preklinjanja. Zakaj kakor suknjo jih razje molj, kakor volno jih razgrize črvič; moja pravičnost pa bo vekomaj in moje zveličanje od roda do roda." (Iz 51,7.8.)/460/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!