 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
24. V najsvetejšem (angleško)
Predmet svetišča je bil ključ, ki je razkril skrivnost razočaranja leta 1844. Odprl je pogled na venec povezanih in skladnih resnic, ki so kazale, da je Božja roka vodila veliko adventno gibanje, razsvetlila položaj in nalogo Božjega ljudstva ter mu tako določila sedanjo dolžnost. Kakor so se Jezusovi učenci po strašni noči duševne bolečine in razočaranja razveselili, ko so videli Gospoda, tako so se sedaj razveselili tudi tisti, ki so v veri pričakovali njegov drugi prihod. Pričakovali so, da bo Jezus prišel v slavi nagradit svoje služabnike. Ker pa so se prevarali v svojih upih, so izgubili Jezusa izpred oči in vzkliknili kakor Marija pri grobu: "Ker so mojega Gospoda vzeli, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.) Sedaj so znova opazovali v najsvetejšem njega, svojega usmiljenega velikega duhovnika, ki se bo kmalu pojavil kot njihov kralj in osvoboditelj. Luč iz svetišča je razsvetlila preteklost, sedanjost in prihodnost. Vedeli so, da jih je Bog vodil z nezmotljivo previdnostjo. Čeprav s prvimi učenci vred sami niso razumeli sporočila, ki so ga oznanjali, je bilo v vsakem pogledu pravilno. S svojim oznanjevanjem tega sporočila so izpolnili Božji namen, in njihovo delo za Gospoda ni bilo zaman. Znova rojeni po veliki milosti "v živo upanje" so se veselili "z veseljem neizrečnim in polnim slave". (1 Pet 1,3.8.)/423/
Ampak Danijelovo prerokovanje: "Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno," (8,14.) in prvo angelsko sporočilo: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe," (Raz 14,7.) sta kazali na Kristusovo službo v najsvetejšem nebeškega svetišča, na preiskovalno sodbo, ne pa na Kristusov prihod zaradi zveličanja njegovega ljudstva in uničenja brezbožnikov. Napaka ni bila v izračunavanju preroških časovnih obdobij, temveč v dogodku, ki naj bi se zgodil na koncu dva tisoč tristo dni. Zaradi te napake so verni doživeli razočaranje, vendar je bilo vse to napovedano v prerokovanju. Tisti čas se je izpolnilo vse, kar so po Svetem pismu lahko pričakovali. Hkrati pa se je, ko so žalovali zaradi svojih neizpolnjenih upov, zgodil dogodek, ki je napovedan v tem sporočilu, a moral se je zgoditi prej, preden Gospod lahko pride nagradit svoje služabnike.
Kristus je prišel, vendar ne na svet, kakor so pričakovali, temveč kakor je bilo oznanjeno z vnaprejšnjo podobo, v najsvetejše Božjega svetišča v nebesih. Prerok Danijel ga je videl v tem času prihajati pred Predvečnega. "Videl sem v prikaznih ponoči, in glej, z nebeškimi oblaki je prihajal eden kakor Sin človekov, in prišel je " - ne na zemljo - temveč "k Predvečnemu, in privedli so ga predenj." (Dan 7,13.)
Ta prihod pa opisuje tudi prerok Malahija: "Naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in Angel zaveze, ki ga želite: Glej, prihaja, pravi Gospod nad vojskami." (Mal 3,1.) Gospodov prihod v njegov tempelj je bil njegovemu ljudstvu nekaj iznenadnega, nepričakovanega. Niso ga iskali tam; pričakovali so, da bo prišel na zemljo "v plamenečem ognju, ko bo kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju". (2 Tes 1,8.)
Toda ljudstvo še ni bilo pripravljeno srečati svojega Gospoda. Za njegovo pripravo se je moralo opraviti še eno delo./424/ Moralo je dobiti luč, da bo njegove misli usmerilo na Božji tempelj v nebesih, in če bo z vero šlo za svojim velikim duhovnikom v nebeški službi, mu bodo razodete nove dolžnosti. Cerkvi je moralo biti dano še eno sporočilo opomina in nauka.
Prerok pravi: "Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo obstoji, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor srebro in zlato, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravičnosti." (Mal 3,2.3.) Tisti, ki bodo živeli na zemlji v času, ko se bo končalo Kristusovo posredovanje v gornjem svetišču, bodo morali stati pred svetim Bogom brez posrednika. Njihova oblačila bodo morala biti čista, njihov značaj pa očiščen greha s poškropitvijo s krvjo. Z Božjo milostjo in s svojim marljivim prizadevanjem morajo biti zmagovalci v boju s hudim. Medtem ko se v nebesih opravlja preiskovalna sodba in se grehi spokorjenih vernih odstranjajo iz svetišča, se mora med Božjim ljudstvom na zemlji opraviti posebno delo čiščenja, odstranitev greha. To delo jasneje opisujejo sporočila v Raz 14.
Ko bo to delo dokončano, bodo Kristusovi sledilci pripravljeni za njegov prihod. "Tedaj bo Judovo in jeruzalemsko darilo prijetno Gospodu kakor v starodavnih dneh in kakor v nekdanjih letih". (Mal 3,4.) Tedaj bo cerkev, ki jo bo Gospod ob svojem prihodu vzel k sebi, slavna cerkev, "ki nima madeža ali gube ali kaj enakega". (Ef 5,27.) Tedaj bo prisvitala "kakor jutranja zarja, lepa kakor mesec, čista kakor sonce, strašna kakor vojske z zastavami". (Vp 6,10.)
Prerok Malahija pa poleg Gospodovega prihoda z naslednjimi besedami napoveduje tudi njegov drugi prihod za izvršitev sodbe: "Približam se vam/425/ s sodbo in bom nagla priča zoper čarovnike in prešuštnike in krivoprisežnike in zoper nje, ki trgajo najemniku plačilo in silo delajo vdovi in siroti ter kratijo pravico tujcu, mene se pa ne boje, pravi Gospod nad vojskami." (Mal 3,5.) Juda kaže na isti prizor, ko pravi: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih angelov izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega brezbožni grešniki." (Juda 14.15.) Ta prihod in prihod v Gospodov tempelj sta dva različna in popolnoma ločena dogodka.
Prihod Kristusa kot našega velikega duhovnika v najsvetejše, da bi očistil svetišče, je napovedan v Dan 8,14; prihod Sina človekovega k Predvečnemu je opisan v Dan 7,13; Gospodov prihod v njegov tempelj je napovedan v Malahiju - vse to so opisi istega dogodka; ta dogodek je predstavljen tudi z ženinovim prihodom na svatbo, kakor je to opisal Kristus v priliki o desetih devicah v Mat 25.
Poleti in jeseni leta 1844 se je objavljalo sporočilo: "Glej, ženin!" Tedaj sta se pojavili dve skupini ljudi, predstavljeni z modrimi in nespametnimi devicami - prva skupina, ki je z veseljem pričakovala Gospodov prihod in se resno pripravljala, da bi ga dočakala, in druga skupina, ki se je pod vplivom strahu in nagonsko spodbujena zadovoljila s teorijo resnice, Božje milosti pa je imela premalo. Ko je v priliki ženin prišel, so pripravljene odšle z njim na svatovščino. Tukaj omenjeni ženinov prihod se je dogodil pred svatbo. Svatba predstavlja Kristusov prevzem njegovega kraljestva. Sveto mesto, novi Jeruzalem, ki je prestolnica tega kraljestva, se imenuje nevesta, Jagnjetova žena. Angel je dejal Janezu: "Sem! Pokažem ti nevesto, Jagnjetovo ženo. In odnese me v duhu na veliko in visoko goro in mi pokaže sveto mesto, Jeruzalem, ki gre dol od Boga iz nebes." (Raz 21,9.10.)/426/ Očitno je torej, da nevesta predstavlja sveto mesto, device, ki gredo ženinu naproti, pa predstavljajo cerkev. V Razodetju pravi, da bodo Božji otroci gosti na večerji Jagnjetovega ženitvovanja. (Raz 19,9.) Če so gosti, ne morejo biti hkrati predstavljeni kot nevesta. Kristus bo dobil od Predvečnega oblast, slavo in kraljestvo, kakor nam to razlaga prerok Danijel. Dobil bo novi Jeruzalem, prestolnico svojega kraljestva, ki bo "kakor nevesta, odičena svojemu ženinu". (Dan 7,14; Raz 21,2.) Po sprejemu kraljestva bo prišel v svoji slavi kot Kralj kraljev in Gospod gospodov za zveličanje svojemu ljudstvu, ki bo sedlo za mizo "z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu", (Mat 8,11; Luk 22, 30.) da se bo udeležilo večerje Jagnjetovega ženitvovanja.
Sporočilo: "Glej, ženin!" ki se je oznanjalo poleti leta 1844, je dalo tisočem povod, da so pričakovali takojšnji Gospodov prihod. Ženin je ob določenem času prišel, vendar ne na zemljo, kakor je to pričakovalo njegovo ljudstvo, temveč k Predvečnemu v nebesih, k svatovščini, prevzet kraljestvo. "Pripravljene odidejo z njim na svatovščino; in vrata se zapro." Ni bilo potrebno, da so osebno navzoči pri svatbi, saj se je opravljala v nebesih, medtem ko so ti bili še na zemlji. Kristusovi sledilci morajo čakati na svojega Gospodarja, "kdaj se vrne z ženitnine". (Luk 12,36.) Vendar pa morajo razumeti njegovo delo in hoditi za njim z vero, ko stopi pred Boga. V tem smislu je možno reči zanje, da so odšli na svatovščino.
V priliki so na svatovščino odšle device, ki so imele olje v posodah. Tisti, ki so poleg poznanja resnice in Svetega pisma imeli tudi Božjega Duha in milost ter so v noči svoje grenke izkušnje potrpežljivo čakali in v Svetem pismu iskali jasnejšo luč, so razumeli resnico glede svetišča v nebesih in spremembo v Zveličarjevi službi, zato so ga z vero spremljali pri njegovem delu v nebeškem svetišču. Vsi, ki po pričevanju Svetega pisma sprejmejo/427/ te resnice in hodijo za Kristusom z vero, ko stopa pred Boga, da bi opravil zadnje posredovanje in potem sprejel kraljestvo - vsi ti so prikazani, kakor da gredo z njim na svatovščino.
V priliki iz Mat 22 je omenjena ista podoba svatbe, in tam je jasno pokazano, da bo preiskovalna sodba nastopila pred svatovščino. Pred svatovščino prihaja Kralj pogledat goste, (Mat 22,11.) ali so se vsi oblekli v svatovsko oblačilo, v čisto oblačilo, čist značaj, in ali so "oprali svoja oblačila in jih pobelili v Jagnjetovi krvi". (Raz 7,14.) Kdor ne bo oblečen v takšna oblačila, bo vržen ven, za kogar pa se bo med preiskovanjem ugotovilo, da ima svatovsko oblačilo, ga bo Bog sprejel in imel za vrednega, da se udeleži njegovega kraljestva in deli prestol z njim. To delo preiskovanja značaja, odločanja, kdo je pripravljen za Božje kraljestvo, je preiskovalna sodba, s katero se končuje Kristusovo delo v nebeškem svetišču.
Ko bo preiskovalno delo opravljeno, ko bodo raziskani in rešeni primeri tistih, ki so se v vseh časih priznavali za Kristusove sledilce, tedaj, a nikakor prej, bo končano delo preiskovanja, in vrata milosti se bodo zaprla. Tako nas ta kratka poved: "Pripravljene odidejo z njim na svatovščino, in vrata se zapro," vodi čez zadnjo Zveličarjevo službo do časa, ko bo dokončano vzvišeno delo zveličanja človeštva.
V službi pozemskega svetišča, katera je, kakor smo videli, simbol službe v nebeškem svetišču, se je dokončala služba v prvem oddelku, ko je veliki duhovnik na spravni dan stopil v najsvetejše. Bog je ukazal: "Nobenega človeka ne sme biti v shodnem šotoru, kadar gre noter, da stori poravnavo v svetišču, dokler ne pride iz njega." (3 Mojz 16,17.) Tako je Kristus, ko je stopil v najsvetejše opravit zadnje spravno delo, prenehal opravljati službo v prvem oddelku. Ko pa se je dokončala služba v prvem oddelku,/428/ se je začela služba v drugem. Ko je veliki duhovnik v simbolični službi na spravni dan zapustil prvi oddelek svetišča, je stopil v drugi oddelek pred Boga darovat kri za grehe vseh Izraelcev, ki so se zares spokorili za svoje grehe. Tako je Kristus dokončal prvi del svoje službe kot naš posrednik, potem pa je začel drugega, ko še vedno prinaša svojo kri pred Očeta v korist grešnikov.
Adventisti leta 1844 niso razumeli tega predmeta. Ko je minil čas, v katerem so pričakovali Zveličarja, so še dalje verovali, da je njegov prihod blizu; menili so, da je zanje nastopil kritični trenutek in da je pred Bogom dokončano Kristusovo posredovanje za človeka. Zdelo se jim je, da Sveto pismo uči, da se bo čas milosti dokončal pred dejanskim Gospodovim prihodom na nebeških oblakih. To se jim je zdelo, da izhaja iz istih besedil v Svetem pismu, ki kažejo na čas, ko bodo ljudje iskali, trkali in klicali pred vrati milosti, pa se jim ne bodo odprla. Sedaj so pa spraševali, ali čas, v katerem so pričakovali Kristusov prihod, ne označuje novega časovnega obdobja, ki bo tekel neposredno pred njegovim prihodom. Ker so oznanili opomin o sodbi, so po eni strani računali, da so opravili svojo dolžnost do sveta, tako jim je z duše padlo breme glede reševanja grešnikov, po drugi strani pa so bogokletno posmehovanje grešnikov imeli za še en dokaz, da se je Božji Duh odmaknil od njih, ki so zavrgli njegovo milost. Vse to jih je utrdilo v prepričanju, da je čas milosti končan ali, kakor so se oni izražali, da so vrata milosti zaprta.
Toda z raziskovanjem vprašanja svetišča se je pojavila večja luč. Sedaj so spoznali, da so imeli prav, ko so verovali, da konec 2300 dni in noči leta 1844 označuje pomemben datum. Če pa drži, da so se zaprla vrata milosti in upanja, skozi katera so ljudje imeli dostop k Bogu 1800 let, so se odprla druga vrata,/429/ in ljudem je ponujeno odpuščanje grehov s Kristusovim posredovanjem v najsvetejšem. En del Kristusove službe je dokončan, vendar samo zato, da bi napravil prostor drugemu. Še vedno so obstajala ena odprta vrata v nebeško svetišče, kjer Kristus opravlja službo v grešnikovo korist.
Sedaj se je razumel pomen tistih Kristusovih besed iz Razodetja, ki so poslane cerkvi prav v tem času: "To pravi Sveti, Resnični, ki ima Davidov ključ, ki odpira, in nihče ne zapre, in zapira, in nihče ne odpre. Vem za tvoja dela. Glej, postavil sem pred teboj odprta vrata, in nihče jih ne more zapreti." (Raz 3,7.8.)
Vsi, ki so se z vero ravnali po Kristusu v velikem spravnem delu, bodo prejeli milost tega njegovega posredovanja v njihovo korist; a tisti, ki zavračajo v tem delu dano luč, ne bodo imeli od njega nikakršne koristi. Judje, ki so zavrgli dano luč o prvem Kristusovem prihodu in niso hoteli verovati vanj kot v Zveličarja sveta, niso mogli dobiti odpuščanja po njem. Ko je Jezus po svojem vnebohodu stopil s svojo lastno krvjo v svetišče, da bi na svoje učence izlil blagoslov svojega posredovanja, so bili Judje zapuščeni v popolni temi, da so še dalje prinašali svoje nekoristne daritve in darove. Služba v podobi in senci je bila dokončana. Vrata, skozi katera so imeli ljudje dotlej pristop k Bogu, niso bila več odprta. Judje niso hoteli iskati Gospoda tako, kakor so ga lahko tedaj iskali, to je po službi v nebeškem svetišču. Zato niso niti našli zveze z Bogom. Zanje so bila vrata zaprta. Niso spoznali Kristusa kot pravo daritev in edinega posrednika pri Bogu; zato niso mogli biti deležni njegovega posredovanja.
Stanje nevernih Judov kaže stanje mnogih brezskrbnih in nezvestih tako imenovanih kristjanov, ki načrtno ne želijo vedeti za službo našega usmiljenega Velikega duhovnika. Ko je veliki duhovnik/430/ v simbolični službi stopal v najsvetejše, se je od vseh Izraelcev zahtevalo, da se zberejo okoli svetišča in tako najbolj svečano ponižajo svoje duše pred Gospodom, da bi dobili odpuščanje grehov in ne bi bili izključeni iz zbora vernih. Koliko bolj pomembno je, da mi na ta pravi spravni dan razumemo službo našega Velikega duhovnika in poznamo dolžnosti, ki se zahtevajo od nas.
Ljudje ne morejo nekaznovano zavračati opominov, ki jim jih Bog pošilja v svoji milosti. V Noetovem času so nebesa svetu poslala sporočilo, a njegovo zveličanje je bilo odvisno od tega, kako bo to sporočilo sprejel. Ker pa so ta opomin zavrgli, se je Božji Duh umaknil od grešnega rodu, zato je propadel v vodah potopa. V Abrahamovem času je prenehala milost za grešne prebivalce Sodome. Razen Lota, njegove žene in dveh hčera je vse uničil ogenj, ki je padel z neba. Tako je bilo tudi v Kristusovih dneh. Božji Sin je rekel nezvestim Judom tistega rodu: "Zato bo vaša hiša zapuščena." (Mat 23,38. - Ek) Ista Neizmerljiva moč je gledala na zadnje dni in rekla zanje, ki "niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili. In zato jim pošilja Bog močno delovanje zmote, da verujejo laži; da bodo sojeni vsi, ki niso verovali resnici, ampak jim je ugajala krivica." (2 Tes 2,10-12.) Ker so zavrgli nauk njegove besede, jim je Bog odvzel svojega Duha in jih prepustil prevaram, ki so jim všeč.
Toda Kristus še vedno posreduje v človekovo korist, in luč bo dana njim, ki jo iščejo. Čeprav adventisti v začetku tega niso razumeli, jim je vendar kasneje postalo jasno, ko so začeli dojemati besedila v Svetem pismu, ki so določala njihovo pravo stališče.
Ko je leta 1844 potekel natančno določeni čas, je nastal čas velike stiske za tiste, ki so se še vedno držali adventne vere. Njihova edina pomoč, ki jih je utrdila v njihovem pravem stališču,/431/ je bila luč, ki je njihovo pozornost usmerila na nebeško svetišče. Nekateri so se odpovedali svojemu verovanju v svoje dotedanje računanje preroških časovnih obdobij in so tisto mogočno moč Svetega Duha, ki je spremljala adventno gibanje, pripisovali človeški ali Satanovi moči. Drugi so neomahljivo verovali, da jih je Gospod vodil v njihovi pretekli izkušnji; in medtem ko so čakali, bedeli in molili, da bi spoznali Božjo voljo, so videli, da je njihov Veliki duhovnik začel drugi del službe, in ker so ga z vero spremljali, so lahko razumeli sklepno nalogo cerkve. Sedaj so jasno razumeli prvo in drugo angelsko sporočilo, in tako so bili pripravljeni sprejeti in oznaniti svetu svečani opomin tretjega angelskega sporočila iz Raz 14./432/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!