 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
23. Kaj je svetišče? (angleško)
Svetopisemsko besedilo, ki je bilo temelj in glavni steber adventistične vere, je izjava: "Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno." (Dan 8,14.) Te besede so bile dobro znane vsem, ki so verovali v skorajšnji Gospodov prihod. Tisoče ust je ponavljalo to prerokovanje kot geslo svoje vere. Vsi so čutili, da so od dogodkov, ki so napovedani v tem prerokovanju, odvisna njihova najlepša pričakovanja in najdražja upanja. Pokazano je bilo, da se ti preroški dnevi končujejo jeseni leta 1844. Adventisti so tedaj z vsem krščanskim svetom vred menili, da je svetišče zemlja ali pa kakšen njen del. Pojmovali so, da čiščenje svetišča pomeni očiščenje zemlje z ognjem v zadnjem velikem dnevu in da se bo to zgodilo v času drugega prihoda. Od tod izvira tudi sklep, da se bo Kristus vrnil na zemljo leta 1844.
Toda napovedani čas je minil, Gospod pa ni prišel. Verniki so vedeli, da se Božja beseda ne more zmotiti in da je najbrž napačna njihova razlaga prerokovanj. A kje vendar je napaka? Mnogi so takoj presekali vozel težave s tem, da so zanikali izpolnitev dva tisoč tristo dni v letu 1844. O tem pa niso mogli podati nikakršnega dokaza, razen da Kristus ni prišel ob pričakovanem času. Iz tega so sklepali, da če bi se 2300 dni izpolnilo 1844, bi Kristus že prišel/409/ čistit svetišče tako, da bi zemljo očistil z ognjem. Ker pa še ni prišel, se niti ti preroški dnevi niso končali.
Sprejeti ta sklep bi pomenilo opustiti dotedanje računanje preroških obdobij. Dognano je bilo, da je 2300 dni začelo teči, ko je začel veljati Artakserksov odlok o obnovitvi in ponovnem zidanju Jeruzalema, torej jeseni 457 pred Kristusom. Če to letnico vzamemo za izhodišče, se popolnoma ujema razlaga vseh tistih dogodkov, ki so označeni v Dan 9,25-27. Devetinšestdeset tednov, to je prvih 483 od 2300 let, je moralo seči do Mesije, Maziljenca; a Kristusov krst in maziljenje s Svetim Duhom leta 27 našega štetja sta natančno izpolnila to prerokovanje. V sredini 70. tedna je moral biti Mesija iztrebljen. Tri leta in pol po krstu, pomladi leta 31, je bil Kristus križan. Sedemdeset tednov ali 490 let je moralo pripadati zlasti Judom. Na koncu tega preroškega obdobja je to ljudstvo zapečatilo svoje odklanjanje Kristusa s preganjanjem njegovih učencev, in apostoli so se leta 34 po Kristusu obrnili k poganom. Torej je od 2300 let minilo prvih 490 let, ostalo pa jih je še 1810. Angel je rekel: "Potem bo svetišče očiščeno." Vse, kar je bilo navedeno v prerokovanju, se je izpolnilo ob natančno določenem času.
Pri tem izračunavanju je bilo vse jasno in skladno, edino niso mogli spoznati, ali se je izpolnil kakšen dogodek, ki bi pomenil očiščenje svetišča, kar bi se moralo zgoditi leta 1844. Zanikati, da so se preroški dnevi iztekli leta 1844, bi pomenilo spraviti zmedo v celotno vprašanje in opustiti stališče, ki se je temeljilo na nedvomnih izpolnitvah prerokovanja.
Toda Bog je vodil svoje ljudstvo v velikem adventnem gibanju; njegova moč in slava sta spremljali to delo, in On ni hotel dovoliti, da bi se končalo v temi in razočaranju ter da se spravi na slab glas kot lažno in skrajniško vznemirjenje. Ni mogel dovoliti, da bi se o njegovi besedi dvomilo ali pa se jo štelo za nezanesljivo./410/ Čeprav so mnogi opustili svoje prejšnje računanje preroških obdobij in zanikali pravilnost gibanja, ki je bilo zasnovano na njem, so bili tudi takšni, ki niso hoteli opustiti tistih starih verskih točk in izkušenj, ki so bila potrjena s Svetim pismom in pričevanjem Božjega Duha. Verovali so, da so v svojem proučevanju prerokovanj sprejeli zdrava načela razlage in so dolžni trdno ohraniti do sedaj sprejete resnice ter dalje proučevati Sveto pismo. Z resno molitvijo so znova preiskali svoje stališče in proučevali Sveto pismo, da bi odkrili napako. Ker pa je niso mogli najti v svojem računanju preroških obdobij, so začeli globlje preiskovati predmet svetišča.
S tem preiskovanjem so ugotovili, da ni svetopisemskih dokazov, ki bi potrdili splošno mnenje, da je zemlja svetišče. V Svetem pismu pa so našli popolno razlago svetišča, njegove narave, prostora in službe v njem; a pričevanje Svetega pisma je bilo tako jasno in obširno, da je bil izključen sleherni nadaljnji dvom. Pavel pravi: "Imela je pač tudi prva zaveza predpise za Božjo službo in pozemeljsko svetišče. Šotor namreč je bil napravljen - prvi, v katerem so bili svečnik in miza in razpostava kruhov; ta se imenuje sveto. Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, imenovan najsvetejše, imajoč zlato kadilnico in skrinjo zaveze, od vseh strani z zlatom okovano, v kateri je bil zlati vrč z mano in zeleneča Aronova palica in plošči zaveze, nad njo pa keruba slave, obsenčujoča pokrov sprave." (Heb 9,1-5.)
Svetišče, o katerem tukaj govori apostol, meri na shodni šotor, ki ga je Mojzes naredil po Božjem ukazu za pozemsko prebivališče Najvišjega. "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi," (2 Moj 25,8.) se je glasilo navodilo, ki je bilo dano Mojzesu, ko je bil z Bogom na gori. Tedaj so Izraelci potovali skozi puščavo,/411/ zato je bil shodni šotor narejen tako, da se je lahko prenašal s prostora na prostor; vendar je bila to veličastna stavba. Njegove stene so bile iz pokončnih pozlačenih desk, zagozdene v srebrne podstavke, streha pa je bila narejena iz slojev zaves ali pokrival. Zunanja pokrivala so bila narejena iz usnja, notranja pa iz finega platna s čudovito izvezenimi kerubi. Poleg dvorišča, na katerem je stal oltar za žgalne daritve, je bil shodni šotor narejen iz dveh oddelkov, iz svetega in najsvetejšega. Drug od drugega sta bila ločena z dragoceno in čudovito zaveso; podobna zavesa je zapirala tudi vhod v prvi oddelek.
V Svetem je na južni strani stal sedmerokraki svečnik ter ponoči in podnevi razsvetljeval sveto; na severni strani pa je stala miza za kruhe obličja, a pred zaveso, ki je ločevala sveto od najsvetejšega, je stal zlat kadilni oltar, s katerega se je vsak dan dvigal k Bogu oblak dišečega kadila z Izraelovimi molitvami.
V najsvetejšem je bila postavljena skrinja zaveze, skrinja iz pozlačenega dragocenega lesa, v njej pa sta ležali dve kamniti tablici, na kateri je Bog napisal zakon deseterih zapovedi. Nad skrinjo je bil pokrov - prestol milosti, veličastno umetelno delo iz zlata, nadkriljevala pa sta ga dva keruba, ki sta bila izdelana iz zlata, vsak na enem koncu pokrova. V tem oddelku se je razodevala Božja navzočnost v obliki slave med keruboma.
Ko so se Judje naselili v Kanaanu, so shodni šotor zamenjali s Salomonovim templjem, ta pa je ohranil isti načrt in bil enako urejen, čeprav je bil trajna in večja stavba. Svetišče je obstajalo v isti obliki - razen v Danijelovem času, ko je ležalo v ruševinah - vse dotlej, ko so ga razdejali Rimljani leta 70 po Kristusu.
To je edino svetišče, ki je sploh kdaj obstajalo na svetu in ima Sveto pismo podatke o njem. Pavel ga imenuje/412/ svetišče prve zaveze. Toda ali je nova zaveza brez svetišča?
Ko so raziskovalci resnice znova začeli proučevati list Hebrejcem, so ugotovili, da je obstoj drugega ali novozaveznega svetišča zajet v naslednjih besedah apostola Pavla: "Imela je pač tudi prva zaveza (stari zakon) predpise za Božjo službo in pozemeljsko svetišče." Uporaba členka "tudi" kaže na to, da je Pavel že prej omenil to svetišče. Ko so se vrnili na začetek prejšnjega poglavja, so brali: "Poglavitno pa pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik pravega svetišča in prostora, ki ga je postavil Gospod in ne človek." (Heb 8,1.2.)
Tukaj je razodeto svetišče nove zaveze. Svetišče prve zaveze je naredil človek. Postavil ga je Mojzes; to drugo pa je naredil Gospod, ne pa človek. V onem svetišču so opravljali službo pozemski duhovniki, v drugem pa jo opravlja na Božji desnici Kristus, naš Veliki duhovnik. Prvo svetišče je bilo na zemlji, drugo pa je v nebesih.
Dalje, svetišče, ki ga je postavil Mojzes, je bilo narejeno po določenem vzorcu. Gospod mu je rekel: "Kakor ti kažem vzorec prebivališča in vzorce vse njegove oprave, prav tako naredite." (2 Mojz 25,9.) Znova mu je bilo ukazano: "Glej pa, da narediš vse reči po njih vzorcu, ki ti je bil pokazan na gori." (Vr 40.) Pavel razlaga, da je bilo prvo svetišče "podoba za sedanjo dobo; v katerem se darujejo darovi in žrtve"; da so bili sveti prostori v šotoru "podobe nebeških stvari"; da so duhovniki, ki so po postavi prinašali daritve, služili "podobi in senci nebeških stvari" in da "Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v sama nebesa, da se sedaj kaže Božjemu obličju za nas". (Heb 9,9.23; 8,5; 9,24.)/413/
Nebeško svetišče, v katerem Kristus služi za nas, je vzvišeni izvirnik, a svetišče, ki ga je postavil Mojzes, je samo kopija. Bog je dal svojega Duha izdelovalcem pozemskega svetišča. Velika umetelna spretnost, ki je prišla do izraza pri postavljanju svetišča, je bila pravzaprav razodetje Božje modrosti. Zidovi so bili videti, kakor da so narejeni iz samega zlata in so na vse strani odsevali luč, ki je prihajala s sedmerokrakega svečnika. Miza za kruhe obličja in kadilni oltar sta se svetila kakor zglajeno zlato. Bogata zavesa, iz katere je bil narejen strop, na njej pa izvezene podobe angelov v modri, vijoličasti in rdeči barvi, je povečevala lepoto prizora. Za drugo zaveso pa je bila sveta Šekina, vidno razodetje Božje slave, pred katero je smel stopiti samo veliki duhovnik.
Nepopisni sijaj pozemskega šotora je razodeval človeškim očem slavo nebeškega templja, v katerem naš zastopnik Kristus služi za nas pred Božjim prestolom. Prostor prebivanja Kralja kraljev, kjer mu služijo tisoči tisočev, a deset tisočev deset tisoči stoje pred njim; (Dan 7,10.) nebeški tempelj, poln slave večnega prestola, kjer njegovi sveti čuvaji serafi zakrivajo svoj obraz, ko se mu klanjajo, se je lahko samo v slabem odsevu svoje velikosti in slave razodel v tej prekrasni stavbi, ki so ga sploh kdaj postavile človeške roke. A vendar so s pozemskim svetiščem in njegovo službo oznanjevane vzvišene resnice o nebeškem svetišču in o pomembnem delu, ki se tam opravlja za človekovo zveličanje.
Sveti nebeški prostori so prikazani z obema oddelkoma v pozemskem svetišču. Ko je bilo apostolu Janezu v prikazni dovoljeno pogledati v nebeški tempelj, je videl, da "sedem ognjenih bakel gori pred prestolom". (Raz 4,5.) Videl je angela, ki je imel "zlato kadilnico; in mu je bilo dano mnogo kadil, da jih daruje z molitvami vseh svetih na zlatem oltarju pred prestolom". (Raz 8,3.) Tedaj je bilo preroku dovoljeno videti prvi oddelek/414/ nebeškega svetišča, in v njem je videl sedem ognjenih bakel in zlati oltar, ki so bili predstavljeni z zlatim svečnikom in kadilnim oltarjem v pozemskem svetišču. Potem je videl dalje, da se je odprlo "Božje svetišče, ki je v nebesih", (Raz 11,19.) in on je pogledal v notranjost za drugo zaveso v najsvetejše. Tam je videl skrinjo zaveze, njo pa je predstavljala sveta skrinja, ki jo je Mojzes naredil, da bi se v njej hranile Božje zapovedi.
Tako so proučevalci tega predmeta našli neovrgljive dokaze o obstoju svetišča v nebesih. Mojzes je naredil pozemsko svetišče po vzorcu, ki mu je bil pokazan. Pavel nas uči, da je bil vzorec pravo svetišče, ki je v nebesih, Janez pa priča, da ga je videl tam.
V nebeškem templju, v prostoru Božjega prebivanja, je Božji prestol utrjen na pravičnosti in sodbi. V najsvetejšem so njegove zapovedi, veliko merilo pravičnosti, po katerem bodo preizkušeni vsi ljudje. Skrinja zaveze, v kateri sta shranjeni tablici Božjih zapovedi, je pokrita s pokrovom milosti, pred njo pa se Kristus zavzema s svojo krvjo za grešnikovo korist. Tako je predstavljena zveza pravičnosti in milosti v načrtu človeškega odrešenja. To združenje si je lahko zamislila samo neizmerljiva modrost, izpeljala pa ga je lahko samo neskončna moč; to je združenje, ki vsa nebesa napolnjuje z občudovanjem in spoštovanjem. Keruba, ki z globokim spoštovanjem gledata na pokrov milosti v pozemskem svetišču, predstavljata sočutje, s katerim nebeška vojska opazuje odrešeniško delo. To je skrivnost milosti, v katero želijo pokukati angeli: da Bog lahko ostane pravičen, ko opravičuje spokorjenega grešnika in znova vzpostavlja zvezo s padlim rodom; da se je Kristus lahko ponižal, da bi iz brezna pogube potegnil nešteto množico in jo oblekel v čista oblačila svoje pravičnosti, da bi se lahko združili z angeli, ki nikoli niso padli, in večno prebivali v Božji navzočnosti.
Kristusovo delo kot človekovega posrednika je predstavljeno s čudovitim Zaharijevim prerokovanjem o tem, ki se imenuje "odraslek". Prerok pravi: "In On/415/ sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo ter sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu, in sklep miru bo med njima obema." (Zah 6,12.13.)
"On sezida Gospodov tempelj." Kristus je po svoji daritvi in posredovanju temelj in zidar Božje cerkve. Apostol opozarja nanj kot na vogelnik, "v katerem je vse poslopje točno sestavljeno in raste v svet tempelj v Gospodu, v katerem se tudi vi z drugimi vred vzidavate v Božje bivališče v Duhu". (Ef 2,20-22.)
"On bo nosil veličastvo." Slava za odrešenje padlega človeštva pripada Kristusu. Odrešeni bodo skozi vse čase večnosti peli: "Njemu, ki nas ljubi in nas je umil naših grehov v svoji krvi ... slava in moč na vekov veke!" (Raz 1,5.6.)
"Sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu." Sedaj še ne sedi na prestolu svoje slave, kajti kraljestvo slave še ni vzpostavljeno. Šele ko bo opravil svoje delo kot posrednik, mu bo Bog dal prestol njegovega očeta Davida, kraljestvo, ki mu ne bo konca. (Luk 1,32.33.) Kristus sedaj sedi kot duhovnik z Očetom na svojem prestolu. (Raz 3,21.) Na prestolu z Večnim, ki ima v sebi življenje, sedi ta, ki "je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha; tudi more pomagati izkušanim. Če pa se kdo pregreši, imamo zastopnika pri Očetu." (Iz 53,4; Heb 4,15; 2,18; 1 Jan 2,1.) Njegovo posredništvo je prebodeno in strto telo in brezmadežno življenje. Ranjene roke, prebodene prsi, prebite noge se potegujejo za padlega človeka, čigar zveličanje je odkupljeno s tako neizmerljivo ceno.
"Sklep miru bo med njima obema." Očetova ljubezen ni nič manjši vir zveličanja za padli človeški rod kakor Sinova. Jezus je rekel svojim učencem pred/416/ svojim odhodom: "Ne pravim vam, da bom jaz prosil Očeta za vas. Zakaj Oče sam vas ljubi." (Jan 16,26.27.) "Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj." (2 Kor 5,19.) V službi nebeškega svetišča pa je sklep miru med obema. "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,16.)
Na vprašanje: Kaj je svetišče? Sveto pismo daje jasen odgovor. Izraz svetišče, kakor se uporablja v Svetem pismu, se najprej nanaša na shodni šotor, ki ga je Mojzes postavil po vzorcu nebeškega svetišča, potem pa na pravi šotor v nebesih, na katerega je opozarjalo pozemsko svetišče. S Kristusovo smrtjo je prenehala simbolična služba. Pravi šotor v nebesih je novozavezno svetišče. Ker pa se je prerokovanje iz Dan 8,14 izpolnilo v novi zavezi, mora biti tudi svetišče, na katero se nanaša, novozavezno svetišče. Na koncu 2300 dni, se pravi leta 1844, že mnogo stoletij ni bilo na svetu nikakršnega svetišča. Zatorej se prerokovanje: "Do 2300 večerov in juter, potem bo svetišče očiščeno," brez dvoma nanaša na nebeško svetišče.
Ostaja nam še, da odgovorimo na najpomembnejše vprašanje: Kaj je čiščenje svetišča? Da je takšna služba obstajala v zvezi s pozemskim svetiščem, nam potrjujejo starozakonski spisi. Toda ali je v nebesih kaj, kar je treba čistiti? V Heb 9 se jasno uči o čiščenju pozemskega in nebeškega svetišča. "In s krvjo se skoraj vse očišča po postavi, in brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščanje. Potrebno je torej bilo, da se 'podobe nebeških stvari' očiščajo s takimi, nebeške stvari same pa z boljšimi žrtvami mimo teh" (Heb 9,22.23.) - se pravi z dragoceno Kristusovo krvjo.
Čiščenje v simbolični in dejanski službi mora biti opravljeno s krvjo: v pozemskem svetišču/417/ z živalsko krvjo, v nebeškem pa s Kristusovo. Pavel navaja razlog, zakaj se mora to čiščenje opraviti s krvjo: brez prelitja krvi ni odpuščanja. Odpuščanje ali odstranitev grehov je delo, ki ga je treba opraviti. Toda kako je greh lahko povezan s svetiščem, bodisi z nebeškim ali pozemskim? To lahko spoznamo po simbolični službi, kajti duhovniki, ki so opravljali službo na zemlji, so služili "podobi in senci nebeških stvari". (Heb 8,5.)
Služba pozemskega svetišča je sestojala iz dveh delov. Duhovniki so vsak dan služili v svetišču, veliki duhovnik pa je enkrat na leto opravljal v najsvetejšem posebno delo sprave za očiščenje svetišča. Spokorjeni grešniki so vsak dan vodili svoje daritve pred vrata shodnega šotora, položili roke na glavo daritvene živali in priznavali svoje grehe. Tako so jih slikovito prenesli s sebe na nedolžno daritev. Potem je bila žival zaklana. Apostol pravi: "Brez prelitja krvi se ne zgodi odpuščanje. Zakaj duša mesa je v krvi." (Heb 9,22; 3 Mojz 17,11.) Prekršene Božje zapovedi so zahtevale prestopnikovo življenje. Kri, ki je predstavljala grešnikovo življenje, katerega krivdo je nosila daritvena žival, je duhovnik odnesel v svetišče in z njo poškropil pred zaveso, za katero je stala skrinja zaveze, v njej pa zapovedi, ki jih je grešnik prekršil. Greh je bil s tem obredom slikovito prenesen v svetišče. V nekaterih primerih krvi niso odnesli v svetišče, a tedaj je duhovnik jedel meso daritve, kakor je Mojzes naučil Aronove sinove, rekoč jim: "In On vama jo je dal, da bi nosila krivico občine." (3 Mojz 10,17.) Oba obreda sta enako predstavljala prenos grehov s spokorjenca na svetišče.
To je bilo delo, ki se je iz dneva v dan opravljalo skozi vse leto. Grehi Izraelcev so bili preneseni v svetišče, zato je bilo potrebno posebno delo, da bi se odstranili. Bog je ukazal, da se očisti/418/ vsak oddelek svetišča. "Tako naj izvrši poravnavo za svetišče zaradi nečistot Izraelovih sinov in zaradi njih prestopkov po vseh njih grehih; in enako naj stori za shodni šotor, ki biva med njimi sredi njih nečistot."
Spravna daritev se je morala opraviti tudi za oltar. "Očisti ga in posveti od nečistot Izraelovih sinov." (3 Mojz 16,16.19.)
Enkrat na leto, na veliki spravni dan, je stopil veliki duhovnik v najsvetejše, da bi očistil svetišče. S tem dejanjem je bil dokončan letni venec služb. Na spravni dan so pripeljali dva kozla pred vrata shodnega šotora. Med njima so žrebali: "En žreb za Gospoda in en žreb za Azazela." (3 Mojz 16,8.) Kozel, ki je bil ižzreban za Gospoda, je moral biti darovan za ljudstvo kot daritev za greh. Duhovnik je odnesel njegovo kri za zaveso in z njo poškropil po pokrovu milosti in pred njim. S krvjo je bilo treba poškropiti tudi jedilni oltar, ki je stal pred zaveso.
"Aron naj položi obe svoji roki živemu kozlu na glavo in pripozna nad njim vse krivice Izraelovih sinov in vse njih prestopke po vseh njih grehih; in položi naj jih na glavo kozlu ter ga pošlje po pripravljenem možu v puščavo, da odnese kozel na sebi vse njih krivice v pusto deželo; zato naj ga odžene v puščavo." (3 Mojz 16,21.22.) Azazelov kozel za greh se ni več vrnil v Izraelovo taborišče, a človek, ki ga je odpeljal, se je moral skopati in oprati oblačila, preden se je vrnil v taborišče.
Ves obred je bil določen, da Izraelcem vsadi zavest o Božji svetosti in njegovi ogabnosti do greha ter jim pokaže, da ne morejo priti v stik z grehom, ne da bi se z njim oskrunili. Med opravljanjem tega spravnega dela se je moral spokoriti sleherni človek. Vsa dela so morala biti ustavljena,/419/ ves Izraelov zbor pa je moral ta dan preživljati v slovesnem spokorjenju pred Bogom v molitvi, postu in globokem preiskovanju srca.
Ta simbolična služba uči pomembne resnice o spravi. Namesto grešnika je sprejeta njegova zamena, toda s krvjo daritvene živali greh ni bil uničen. S tem je predviden način, kako se bo greh prestavil v svetišče. Grešnik je z darovanjem krvi priznal oblast zapovedi, izpovedal je svojo krivdo zaradi prestopka in izrazil svojo željo po odpuščanju ter vero v prihodnjega Odrešenika; vendar še ni bil popolnoma prost prekletstva zapovedi. Na spravni dan je veliki duhovnik, potem ko je od ljudstva vzel daritev, stopil z njeno krvjo v najsvetejše in poškropil pokrov milosti nad samimi zapovedmi v skrinji, da bi zadostil njihovim zahtevam. Tedaj je kot posrednik sprejel nase grehe in jih odnesel iz svetišča. Položil je roke na glavo živega kozla, priznal nad njim vse grehe in jih tako s sebe simbolično prestavil nanj. Kozel jih je potem odnesel v puščavo in tako se je štelo, da so za vedno odvzeti ljudstvu.
Takšna služba je bila podoba in senca nebeških stvari. A to, kar se je v pozemskem svetišču dogajalo v podobi, se dejansko dogaja v službi nebeškega svetišča. Naš Zveličar je po svojem vnebohodu začel svojo službo kot naš veliki duhovnik. Pavel pravi: "Kajti Kristus ni šel v svetišče z roko narejeno, ki je le pravega svetišča podoba, temveč v sama nebesa, da se sedaj kaže Božjemu obličju za nas." (Heb 9,24.)
Duhovnikova služba skozi vse leto v prvem oddelku svetišča znotraj za zaveso, ki je pomenila vrata in je ločevala svetišče od dvorišča, je predstavljala delo, ki ga je Kristus začel po svojem vnebohodu. Duhovnikovo delo/420/ ob vsakdanji službi je bilo prinašati pred Boga kri daritve za greh in kadilo, ki se je dvigalo z molitvami Izraelcev. Tako je Kristus prinašal pred Očeta zasluge svoje krvi za rešitev grešnikov in mu z dragocenim kadilom svoje lastne pravičnosti prinašal molitve spokorjenih vernikov. To je bila služba v prvem oddelku nebeškega svetišča.
Tja ga je spremljala vera Kristusovih učencev, ko je odšel v nebesa pred njihovimi očmi. Tukaj najdemo središče njihovega upanja, kakor pravi Pavel: "Ga imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno in prodira v notranje svetišče za pregrinjalo, kamor je kot predhodnik za nas stopil Jezus, postavši ... veliki duhovnik na vekomaj. Ne po krvi kozlov in telet, ampak po svoji lastni krvi, enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev." (Heb 6,19.20; 9,12.)
Ta služba se je osemnajst stoletij opravljala v prvem oddelku svetišča. Kristusova kri je zastopala spokorjene grešnike, jim priskrbela odpuščanje in sprejem pri Očetu, vendar so njihovi grehi še dalje ostali zapisani v spominskih knjigah. Kakor je bila v pozemski službi na koncu leta opravljena sprava, tako mora biti pred dokončanjem Kristusovega odrešeniškega dela opravljeno spravno delo, da bi se odstranili grehi iz svetišča. To je tista služba, ki se je začela, ko je izteklo 2300 dni. Tisti čas, kakor je napovedal prerok Danijel, je stopil naš veliki duhovnik v najsvetejše opravit zadnji del svoje svečane službe - čiščenje svetišča.
Kakor so bili v starem času grehi ljudstva z vero preneseni na daritev za greh in potem po njeni krvi simbolično v pozemsko svetišče, tako se tudi v novi zavezi grehi tistih, ki se z vero spokorijo, prenašajo na Kristusa, z njim pa v pravo nebeško svetišče. Kakor je bilo v podobi čiščenje pozemskega svetišča opravljeno z odstranitvijo grehov, ki so ga skrunili, tako mora biti opravljeno tudi dejansko čiščenje nebeškega svetišča/421/ z odstranitvijo ali brisanjem grehov, ki so tam zapisani. Preden pa se to lahko opravi, se morajo raziskati knjige, da bi se ugotovilo, kdo je s spokorjenjem in z vero v Kristusa dobil pravico do sprave. Zato čiščenje svetišča vsebuje preiskovalno delo - delo sodbe. Opravljeno mora biti prej, preden Kristus pride rešit svoje ljudstvo. Ko pa bo On prišel, bo prišlo tudi plačilo z njim, da povrne vsakemu, "kakor je njegovo delo". (Raz 22,12.)
Tisti, ki so hodili za lučjo Božje besede, so na ta način spoznali, da Kristus na koncu 2300 dni, to je leta 1844, ni prišel na zemljo, temveč je stopil v najsvetejše nebeškega svetišča opravljat končno spravno delo kot pripravo na svoj prihod.
Razumeli pa so tudi, da je daritev za greh opozarjala na Kristusa kot daritev; da je veliki duhovnik predstavljal Kristusa kot posrednika, Azazel pa je predstavljal Satana, začetnika zla, na kogar bodo na koncu položeni grehi iskrenih spokorjencev. Ko je veliki duhovnik s krvjo daritve za greh odstranil grehe iz svetišča, jih je položil na Azazela. Ko pa bo Kristus na koncu svoje službe s svojo krvjo odstranil grehe svojega ljudstva iz nebeškega svetišča, jih bo odložil na Satana, ki bo moral zdržati končno kazen. Kozel za greh je bil odpeljan v puščavo, da se nikoli več ni vrnil v družbo Izraelcev. Tako bo Satan za vedno pregnan iz bližine Boga in njegovega ljudstva ter uničen v končnem uničenju greha in grešnikov./422/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!