 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
22. Izpolnjena prerokovanja (angleško)
Pomladi leta 1844, ko je minil čas, v katerem so prvič pričakovali Gospodov prihod, so bili tisti z vero čakajoči nanj za nekaj časa v dvomu in negotovosti. Medtem ko je svet gledal nanje kakor na poražene in razočarane in jim dokazoval, da je vse to zmota, jim je bilo Sveto pismo še vedno vir tolažbe. Mnogi so dalje preiskovali Sveto pismo. Znova so raziskali dokaze svoje vere in pozorno proučevali prerokovanja, da bi prišli do večje luči. Kazalo je, da Sveto pismo jasno in odločno potrjuje njihovo stališče. Znamenja, ki jih ni bilo mogoče napačno dojeti, so kazala na skorajšnji Kristusov prihod. Posebni Gospodovi blagoslovi, ki so bili vidni tako v spreobračanju grešnikov, kakor tudi v prebujanju duhovnega življenja med kristjani, so pričali, da sporočilo o Kristusovem prihodu prihaja iz nebes. Četudi niso mogli razložiti svojega razočaranja, so vendar čutili zanesljivost, da jih je Bog vodil v pretekli izkušnji.
V prerokovanjih, ki kažejo na skorajšnji Kristusov prihod, so našli tudi nauke, ki so zlasti ustrezali njihovemu stanju negotovosti in pričakovanja ter jih hrabrili, naj potrpežljivo vztrajajo v veri, saj bo sedaj ob določenem času postalo jasno, kar je bilo za njihov razum temno./391/
Eno takih prerokovanj je tudi v Habakuku: "Na svojo čuvajnico stopim in se postavim na stolp in bom oprezoval, da bi videl, kaj bo govoril z menoj in kaj naj govorim na svojo tožbo. In Gospod mi je odgovoril, rekoč: Zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita. Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. Glej, kdor je prevzeten, njegova duša ni poštena v njem. Pravični pa bo živel po svoji veri." (Hab 2,1-4.)
Navodilo v prerokovanju "zapiši prikazen in razločno začrkaj na plošče, da se lahko čita", je že leta 1842 spodbudilo Charlsa Fitcha da je naredil preroško karto in slikovito podal prikazni preroka Danijela in Razodetja. Objava te karte se je štela za izpolnitev ukaza, ki je bil dan po preroku Habakuku. Vendar nihče dotlej ni opazil, da je v tem prerokovanju omenjeno nekakšno odlašanje pri izpolnitvi te prikazni, neki čakalni čas. Po razočaranju je bil ta del prerokovanja videti zelo pomemben: "Kajti še velja prikazen za določeni čas in hiti do konca, in varala ne bo. Ako odlaša, je le čakaj; zakaj gotovo pride, se ne zakasni. ... Pravični pa bo živel po svoji veri."
Vir moči in tolažbe vernim je bil tudi del Ezekijelovega prerokovanja: "Še mi pride Gospodova beseda govoreč: Sin človečji, kaj pomeni ta pregovor, ki ga imate v Izraelovi deželi, ko pravite: Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič. Povej jim torej: Tako pravi Gospod Jahve: ... Blizu so dnevi in izpolnitev vsake prikazni. ... Zakaj jaz, Gospod, govorim; beseda, ki jo govorim, se mora zgoditi, ne bo se več zavlačevala. Sin človečji, glej, Izraelova hiša govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prerokuje za čase, ki so še daleč. Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jahve: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več,/392/ temveč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jahve." (Ezek 12,21-25.27.28.)
Čakalci so se razveselili teh besed, ker so verovali, da gleda skozi stoletja On, ki od začetka pozna konec, pa jim je poslal besedo ohrabritve in upanja zato, ker je vnaprej videl njihovo razočaranje. Ko v Svetem pismu ne bi bilo takih besedil, ki so jih opominjala, naj potrpežljivo čakajo in trdno zaupajo v Božjo besedo, bi njihova vera ugasnila v tistem hudem času preizkušnje.
Deset devic iz Mat 25 tudi kaže izkušnjo adventističnega ljudstva. V Mat 24 je Gospod na vprašanje učencev glede znamenja njegovega prihoda in konca sveta poudaril nekaj najpomembnejših dogodkov v svetovni in cerkveni zgodovini, ki se bodo zgodili med dvema prihodoma, namreč razdejanje Jeruzalema, veliko stisko Božje cerkve zaradi poganskega in papeškega preganjanja, potemnitev sonca in meseca ter padanje zvezd. Potem je govoril o svojem prihodu v svojem kraljestvu in povedal priliko o dveh vrstah služabnikov, ki sta različno gledala na njegov prihod. Mat 25 pa se začne takole: "Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam." Tukaj nam je podana ista cerkev, ki živi v zadnjih dneh, a nanjo je bilo pokazano tudi na koncu Mat 25. Njena izkušnja je prikazana v priliki o vzhodnjaški svatbi.
"Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilnice in šle ženinu naproti. Pet pa jih je bilo nespametnih in pet modrih. Zakaj tiste nespametne so vzele svoje svetilnice, olja pa niso vzele s seboj. Modre pa so vzele olje v svojih posodah s svetilnicami vred. Ko se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti!" (Mat 25,1-6.)
Kristusov prihod, kakor ga je oznanilo prvo angelsko sporočilo, je prikazan z ženinovim prihodom./393/ Širjenje reformacije, ki ga je povzročilo oznanjevanje sporočila o skorajšnjem prihodu, je predstavljeno z nastopom devic. V tej priliki kakor tudi v tisti iz Mat 24 sta nam pokazani dve vrsti ljudi. Vse device so vzele svetilnice, Sveto pismo, in se z njegovo lučjo podale ženinu naproti. "Nespametne so vzele svoje svetilnice, olja pa niso vzele s seboj. Modre pa so vzele olje v svojih posodah s svetilnicami vred." Zadnja skupina je sprejela Božjo milost, spreminjajočo in razsvetljujočo moč Svetega Duha, ki stori, da njegova beseda postane luč nogam in svetilnica, ki razsvetljuje pot. V Božjem strahu so preiskovali Sveto pismo, da bi spoznali resnico, in resno hrepeneli po čistosti srca in življenja. Modre device so imele osebno izkušnjo, vero v Boga in njegovo besedo, česar razočaranje in zavlačevanje nista mogla premagati. Druge pa so "vzele svoje svetilnice, olja pa niso vzele s seboj". Delale so po občutkih. Svečano sporočilo je v njih zbudilo strah; vendar so se zanašale samo na vero svojih bratov, bile zadovoljne s trepetajočo lučjo dobrih spodbud brez osnovnega razumevanja resnice in pravega sadu milosti v svojih srcih. Stopile so Gospodu naproti polne upanja na skorajšnjo nagrado, vendar niso bile pripravljene na zavlačevanje in razočaranje. Ko so preizkušnje prišle, je njihova vera oslabela
in njihove lučke so začele ugašati.
"Ko pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale." Ženinova zamuda predstavlja čas čakanja na Gospoda, razočaranje in navidezno zamudo. V tem času negotovosti so površni in neutrjeni začeli omahovati; njihovi napori so popuščali. Tisti pa, katerih vera je bila utemeljena na osebnem proučevanju Svetega pisma, so z nogami stali na skali, ki je niso mogli premakniti valovi razočaranja. "Vse so podremale in zaspale;" ena skupina v ravnodušnosti in opuščanju svoje vere, druga pa v potrpežljivem pričakovanju jasnejše luči./394/ Vendar kaže, da je slednja v noči preizkušnje izgubila nekoliko svoje gorečnosti in pobožnosti. Površni in neutrjeni se niso mogli več zanašati na vero svojih bratov. Vsakdo je moral zase stati ali pasti.
Približno ob tem času je nastopil fanatizem. Nekateri, ki so trdili, da trdno verujejo v sporočilo, so zavrgli Božjo besedo kot edinega zanesljivega vodja. S trditvijo, da jih vodi Sveti Duh, so se popolnoma vdali svojim lastnim čustvom, vtisom in domišljiji. Nekateri so pokazali slepo in hinavsko gorečnost z obsojanjem vseh, ki niso odobravali njihovega ravnanja. Njihovi fanatični pojmi in ravnanja niso naleteli na odobravanje pri veliki večini adventistov, vendar pa so mnogo prispevali k sramotenju dela resnice.
Satan je želel po teh orodjih nasprotovati Božjemu delu in ga uničiti. Adventno gibanje je zelo vzvalovilo ljudstvo. Na tisoče grešnikov se je spreobrnilo, zvesti pa so se že v času odlašanja izročili delu oznanjevanja resnice. Knez hudobnosti je izgubil svoje podložnike. Da pa bi osramotil Božje delo, si je prizadeval prevarati nje, ki so verovali, in jih spraviti v fanatizem. Satanova orodja so bila vedno pripravljena vsako zmoto, napako in nespretno ravnanje prikazati ljudstvu v najbolj temni barvi, da bi osovražili adventiste in njihovo vero. Koliko je bilo torej večje število takih, ki jih je Satan zapeljal k navidezni veri v drugi prihod, v bistvu pa je on vladal v njihovih srcih, toliko večjo korist je imel, ko je obračal pozornost nanje kot na predstavnike vseh vernih.
Satan je tožnik bratov. Njegov duh navdihuje ljudi k iskanju napak in hib Božjega ljudstva, da bi jih podali javno, ne da bi omenjali njegovih dobrih del. Vedno je zelo goreč, ko Bog dela za zveličanje ljudi. Ko se Božji otroci pridejo postavit pred Gospoda,/395/ z njimi prihaja tudi Satan. V vsako duhovno prebujenje je pripravljen pripeljati tudi takšne, ki so neposvečenega srca in neuravnovešenega duha. Ko takšni sprejmejo nekaj točk resnice in dobijo prostor med vernimi, Satan dela po njih, da bi vpeljal teorije, ki bodo prevarale neprevidne. Če je koga možno videti v družbi Božjih otrok ali v Božji hiši ali celo za Gospodovo mizo, še to ne pomeni, da je dober kristjan. Satan je pogosto navzoč pri najbolj slovesnih priložnostih v osebah njih, ki jih lahko uporabi za svoje orodje.
Knez hudobnosti se bojuje za vsako ped zemlje, po kateri koraka Božje ljudstvo na svoji poti v nebeško mesto. V vsej cerkveni zgodovini nikoli ni bila izpeljana kakšna reformacija, ne da bi naletela na resne ovire. Tako je bilo v Pavlovih dneh. Kjer koli je ustanovil cerkev, jih je bilo nekaj, ki so trdili, da sprejemajo vero, a vendar so vanjo prinašali lažni nauk, ki bi odrinil ljubezen do resnice, če bi bil sprejet. Tudi Luter je imel veliko težav in neprijetnosti zaradi ravnanja gorečnežev, ki so trdili, da Bog govori neposredno po njih. Ti so svoja osebna mnenja in pojmovanja postavili nad pričevanje Svetega pisma. Mnogi, katerim je manjkala vera in izkušnja, a o sebi so imeli visoko mnenje ter so radi poslušali in oznanjevali kaj novega, so bili zaslepljeni z naukom teh novih učiteljev in so se združili s Satanovimi orodji, da bi podrli, kar je postavil od Boga spodbujeni Luter. Oba brata Wesleya in drugi, ki so s svojim vplivom in vero prinesli svetu veliko blagoslova, so na vsakem koraku naleteli na Satanovo hudobnost, ki je pretirano goreče, nestanovitne in neposvečene pehala v vsako možno skrajništvo.
William Miller ni bil nagnjen k tem vplivom, ki so vodili v skrajništvo. Z Lutrom vred je izjavil, da mora biti vsak duh preizkušen z Božjo besedo. Rekel je: "Satan ima v našem času veliko moč nad nekaterimi./396/ A kako bomo vedeli, čigavega duha so? Sveto pismo odgovarja: 'Po njih sadovih jih boste spoznali.' ... Mnogo duhov je prišlo na svet, nam pa je ukazano, naj jih preizkušamo. Duh, ki nas ne spodbuja k treznemu, pravičnemu in pobožnemu življenju, ni Kristusov. Vse bolj sem prepričan, da je Satan vmešan v ta gibanja. ... Mnogi med nami, ki trdijo, da so popolnoma posvečeni, se vdajajo človeškim navadam in očitno ne vedo o resnici več kakor tisti, ki se ne hvalijo s poznanjem resnice."(1) "Duh zmote nas odvrača od resnice, Božji Duh pa nas vodi v resnico. Da, vi pravite, da se človek lahko moti in misli, da ima resnico. Kaj potem? Na to odgovarjamo: Duh in Božja beseda se ujemata. Če človek presoja sebe po Božji besedi in je v popolni skladnosti z vso besedo, potem mora verovati, da ima resnico. Če pa ugotovi, da duh, ki ga vodi, ni v popolni skladnosti z duhom celotnih Božjih zapovedi ali Božje knjige, mora biti previden, da ne bi bil ujet v Satanovo past."(2) "Pogosto sem bil bolj prepričan o čigavi notranji pobožnosti, ko sem videl solzne oči, ovlažena lica in besede kesanja, kakor pa ko sem slišal hrupno hvaličenje teh tako imenovanih kristjanov."(3)
Sovražniki reformacije so v njenem času vsa gorja skrajništva zvrnili prav nanje, ki so mu najbolj energično nasprotovali. Podobno so delali tudi nasprotniki adventnega gibanja. Niso bili zadovoljni s tem, da so napačno predstavljali in preveč poudarjali zmote zašlih in skrajnežev, temveč so širili zelo neprijetna sporočila, ki niso bila niti najmanj podobna resnici. Ti ljudje so bili pod vplivom predsodkov in sovraštva. Njihov mir je bil skaljen z oznanjevanjem, da je Kristus pred vrati. Bali so se, da bi to utegnilo biti res, a vendar so upali, da to ni tako, a to je bil vzrok za njihovo sovraštvo do adventistov in njihove vere./397/
Dejstvo, da so se nekateri skrajneži vtihotapili med adventiste, ne more biti podlaga za trditev, da gibanje ni od Boga, kakor niti navzočnost skrajnežev in goljufov v cerkvi v Pavlovem in Lutrovem času ni bila zadostno opravičilo, da bi se obsodilo njuno delo. Božje ljudstvo naj se zbudi iz spanja in resno začne delo spreobrnjenja in reformacije. Naj preiskuje Sveto pismo, da bi spoznalo resnico, kakršna je v Jezusu. Popolnoma naj se posveti Bogu; če bo to delalo, se bo hitro pokazalo, da je Satan še vedno buden in delaven. Z vsemi mogočimi prevarami bo razodeval svojo moč, na pomoč pa bo poklical vse padle angele svojega kraljestva.
Skrajništva in razkola ni povzročilo oznanjanje ponovnega Kristusovega prihoda. Nastala sta poleti leta 1844, ko so bili adventisti v negotovosti glede svojega dejanskega stališča. Oznanjanje prvega angelskega sporočila in polnočnega klica je bilo usmerjeno na to, da bi odrinilo skrajništvo in razdor. Sodelavci v tem svečanem objavljanju so bili izpolnjeni z medsebojno ljubeznijo in ljubeznijo do Jezusa, za kogar so upali, da ga bodo kmalu videli. Ena vera in eno blaženo upanje jih je povzdignilo nad vse človeške vplive, in to jim je bil ščit proti vsem Satanovim napadom.
"Ko se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane hrup: Glej, ženin! Pojdite mu naproti! Tedaj vstanejo vse te device in olepšajo svoje svetilnice." (Mat 25,5-7.) Poleti 1844, med časom, ko se je prvič mislilo, da se je končalo obdobje 2300 dni, in jesenjo istega leta, ko se je dejansko dopolnilo, kakor se je dokazalo pozneje, se je dobesedno oznanjalo svetopisemsko sporočilo: "Glej, ženin prihaja!"
To gibanje je nastalo zaradi ugotovitve, da je Artakserksov odlok o obnovitvi Jeruzalema, ki je bil izhodišče preroškega časa 2300 dni, začel veljati jeseni 457 pred Kristusom, ne pa v začetku leta, kakor se je to mislilo poprej. Če 2300 let računamo od jeseni 457 pred Kristusom,/398/ potem se to obdobje končuje jeseni 1844.(bb)
Dokazi iz starozavezne simbolične službe v svetišču so kazali prav tako na jesen kot čas, ko bo nastopil dogodek, ki je bil označen za čiščenje svetišča. To je postalo zelo jasno, ko je bila posvečena pozornost načinu, kako so se izpolnjevale vnaprejšnje podobe, ki so se nanašale na prvi Kristusov prihod.
Klanje velikonočnega jagnjeta je bilo podoba Kristusove smrti. Pavel pravi: "Kajti tudi naše velikonočno jagnje je bilo darovano, Kristus." (1 Kor 5,7.) Prvi snop žetve, ki so ga ob veliki noči majali pred Gospodom, je bil podoba Kristusovega vstajenja. Pavel govori o Gospodovem vstajenju in vstajenju celotnega ljudstva ter pravi: "Prvina Kristus; potem ti, kateri so Kristusovi, ob njegovem prihodu." (1 Kor 15,23.) Kakor je bil majan snop kot prvina zrelega žita, ki so ga poželi pred žetvijo, tako je bil tudi Kristus prvina nesmrtne žetve zveličanih, ki bo pri prihodnjem vstajenju zbrana v nebeške žitnice.
Te podobe pa se niso izpolnile samo, kar se tiče dogodka, ampak tudi glede časa. Štirinajsti dan prvega judovskega meseca - isti dan in mesec, v katerem se je v času dolgih tisoč petsto let klalo velikonočno jagnje - je Kristus med obedovanjem velikonočne večerje z učenci vzpostavil sveto uredbo, ki je morala postati spomin na njegovo smrt kot Božjega Jagnjeta, "ki odjemlje greh sveta". Isto noč je padel v brezbožne roke, da so ga križale in umorile. In kot izpolnitev tega, kar je predstavljal snop majanja, je naš Gospod tretji dan vstal od mrtvih in postal "prvina tistih, ki so pozaspali". On je podoba vseh od mrtvih obujenih pravičnikov, katerih ponižano telo bo spremenjeno, "da bo podobno telesu njegove slave". (1 Kor 15,20; Filip 3,21.)
Prav tako se morajo izpolniti podobe, ki se nanašajo na drugi prihod v času, ki je vnaprej pokazan s službo v svetišču./399/ V starozavezni službi je bil veliki dan očiščenja ali čiščenja svetišča deseti dan sedmega judovskega meseca. (3 Mojz 16,29-34.) Ko je veliki duhovnik opravil čiščenje za vsega Izraela in tako iz svetišča odstranil njihove grehe, je prišel ven blagoslovit ljudstvo. Zato se je verovalo, da bo naš Veliki duhovnik Kristus prišel očistit zemljo z uničenjem greha in grešnikov in z dajanjem neumrljivosti svojemu ljudstvu. Deseti dan sedmega meseca - čas čiščenja svetišča in veliki dan čiščenja, ki je leta 1844 padel na 22. oktober, so šteli za čas Gospodovega prihoda. To se je ujemalo z že podanimi dokazi, da se bo 2300 dni dopolnilo jeseni, in sklep je bil videti zanesljiv.
V priliki iz Mat 25 po času čakanja in spanja pride na vrsto ženinov prihod. To se je ujemalo s pravkar podanimi dokazi v prerokovanju in v simbolični službi. Ti dokazi so prepričljivo govorili v prid svoje resničnosti; zato je tisoče vernih oznanjalo "polnočni klic".
To gibanje se je širilo po zemlji kakor plima. Šlo je iz mesta v mesto, iz vasi v vas do odročnih podeželskih krajev, dokler da Božje čakajoče ljudstvo ni bilo popolnoma prebujeno. Pred tem oznanjanjem je skrajništvo izginilo kakor zgodnja slana, ko se pojavi sonce. Verni so se znebili dvoma in zmede, njihovo srce pa sta napolnjevala upanje in pogum. Delo je bilo brez pretiravanj, ki se vedno pojavljajo, ko pride do izraza človeško vznemirjenje, ki ga ne brzdata Božja beseda in Duh. Ta čas je bil podoben času ponižnosti in vrnitve h Gospodu, ki je nastal v starem Izraelu po opominih Božjih služabnikov. Imel je značilnosti, ki jih je imelo Gospodovo delo v vseh časih. V njem je bilo manj navdušenja, več pa temeljitega preiskovanja srca, priznavanja grehov in odpovedi svetu./400/ Cilj teh bojujočih se ljudi je bila njihova priprava za srečanje z Gospodom. Neprestano so molili in se brez pridržka izročali Bogu.
Miller je pri opisovanju tega dela dejal: "Ni velikega izražanja radosti; kaže, da je prihranjeno za prihodnjo priložnost, ko se bodo vsa nebesa in s slavo napolnjena zemlja radovala z nedopovedljivim veseljem. Ni slišati niti vzklikanja; tudi to je prihranjeno za uro, ko se bo slišal klic iz nebes. Pevci molčijo; čakajo, da se bodo pridružili angelski vojski, nebeškemu zboru. ... Ni nasprotovanja v čustvih; vsi so enega srca in enih misli."(4)
Drugi udeleženec tega gibanja priča: "Povsod je izzvalo temeljito preiskovanje srca in ponižno kesanje pred vzvišenim nebeškim Bogom. Sad tega je bil, da so ljudje prezrli stvari tega sveta, zgladili spore, priznali napake, a strto in spokorniško srce je vpilo k Bogu po milosti in odpuščanju. To je pripeljalo do osebnega ponižanja in kesanja, kakršno se ni videlo nikoli prej. Kakor je Bog ukazal po preroku Joelu za uro, ko se bo približal veliki Božji dan, so raztrgali svoja srca, ne pa oblačil, in se približali Gospodu s postom, jokom in žalovanjem. Kakor je Bog povedal po Zahariju, se je duh milosti in molitev izlil na njegove otroke; pogledali so vanj, kogar so prebodli; tedaj je bila velika žalost na zemlji ... čakajoči na Gospoda pa so mučili pred njim svoje duše."(5)
Izmed vseh velikih gibanj od apostolskih časov ni bilo nobeno čistejše od človeške nepopolnosti in Satanovih prevar od tega jeseni 1844. Še sedaj po toliko letih vsi, ki so sodelovali v gibanju in trdno ostali na temelju resnice, čutijo sveti vpliv tistega blaženega dela in pričajo, da je bilo to delo od Boga./401/
Po klicu: "Glej, ženin! Pojdite mu naproti!" so vstali vsi čakalci in olepšali svoje svetilnice. Proučevali so Božjo besedo z dotlej neznano gorečnostjo. Angeli so bili poslani iz nebes prebudit nje, ki so izgubili pogum, in jih pripravit za sprejem sporočila. To delo se ni temeljilo na znanju in modrosti ljudi, temveč na Božji moči. Ne najbolj nadarjeni, temveč najbolj preprosti in najbolj vdani so bili ti, ki so prvič slišali vabilo in se ravnali po njem. Poljedelci so pustili svoje žito na njivah in obrtniki svoje orodje ter šli s solznimi očmi in z velikim veseljem oznanjat opomin. Prvotni voditelji so bili med zadnjimi, ki so se priključili temu gibanju. Cerkve so povsod zapirale vrata pred tem sporočilom, zato je iz njih odšlo veliko število takih, ki so ga sprejeli. Po Božji previdnosti se je to sporočilo zedinilo z drugim angelskim sporočilom in dalo posebno moč temu delu.
Novica: "Glej, ženin!" se ni širila toliko na podlagi dokazovanja, četudi so bili svetopisemski dokazi jasni in prepričljivi. Spremljala jo je nepremagljiva moč, ki je spodbujala ljudi. Niso nastajali ne dvomi ne vprašanja. Ob Kristusovem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem je ljudstvo, ki se je zbralo z vseh strani dežele k prazniku, pohitelo k Oljski gori. Ko se je pomešalo z množico, ki je spremljala Jezusa, ga je zajelo vsesplošno navdušenje; in tako se je pridružilo, da je okrepilo klic: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!" (Mat 21,9.) Prav tako so tudi neverni, ki so pohiteli na adventistična zborovanja - nekateri sicer iz radovednosti, drugi pa zaradi posmehovanja - občutili nepremagljivo moč, ki je spremljala sporočilo: "Glej, ženin!"
V tem času je obstajala vera, ki doseže odgovor na molitev - vera, ki pričakuje nagrado kot povračilo. Kakor ploha, ki osvežuje žejno zemljo, je Duh milosti prišel na resne preiskovalce. Tisti,/402/ ki so pričakovali, da bodo kmalu videli svojega Odrešenika iz oči v oči, so čutili sveto veselje, ki ga ni možno opisati. Moč Svetega Duha, ki mehča in podreja, je raztopila srca, ko se je Božji blagoslov obilno izlil na zveste vernike.
Tisti, ki so sprejeli sporočilo, so se pozorno in slovesno približevali času, v katerem so upali, da se bodo srečali z Gospodom. Vsako jutro so čutili, da je njihova prva dolžnost prepričati se, da jih Bog sprejema. Njihova srca so bila tesno združena in veliko so molili skupaj in drug za drugega. Pogosto so se srečali na kakšnem osamljenem mestu, da so molili Boga. Glas prošenj se je dvigal k nebu z njiv in gajev. Gotovost, da uživajo Zveličarjevo naklonjenost, so imeli za pomembnejšo od vsakdanje hrane. Če pa je kakšen oblak zasenčil njihovo dušo, niso mirovali, dokler ga niso odstranili. Z občutkom dokaza o odpuščajoči milosti so hrepeneli, da bi videli njega, kogar je njihova duša toliko ljubila.
Toda potrebno je bilo, da so znova doživeli razočaranje. Čakalni čas je minil, njihov Zveličar pa ni prišel. Z neomahljivim zaupanjem so gledali na njegov prihod, sedaj pa so občutili to, kar je občutila Marija, ko je prišla k Zveličarjevemu grobu in ga našla praznega. V solzah je vzkliknila: "Ker so mojega Gospoda vzeli, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.)
Občutek globokega spoštovanja in bojazen, da bi sporočilo utegnilo biti resnično, sta za nekaj časa zadrževala neverni svet. Ko pa je čas minil, ta občutek ni mogel takoj izginiti. Niso si takoj upali ukati nad žrtvami razočaranja. Ko pa se znamenja Božje jeze niso pokazala, so si opomogli od strahu in se začeli znova posmehovati in rogati. Veliko število njih, ki so trdili, da verujejo v Gospodov skorajšnji prihod, je zapustilo svojo vero. Nekateri, ki so bili zelo samozavestni, so bili v svoji ošabnosti toliko ranjeni, da so si želeli izginiti s sveta. Mrmrali so zoper Boga kakor Jona in si bolj želeli smrti kakor življenja./403/ Tisti, ki so svojo vero utemeljili na mnenju drugih, ne pa na Božji besedi, so bili pripravljeni spremeniti svoje poglede. Zasmehovalci so pridobili slabiče in strahopetneže med svoje vrste, potem pa so se vsi zedinili in izjavili, da se ni treba več česa bati. Čas je minil, Gospod ni prišel, in svet lahko ostane enak za tisoče let.
Resni in iskreni verniki so se odpovedali svetu zaradi Kristusa in čutili so njegovo bližino kakor nikoli poprej. Bili so prepričani, da so oznanili svetu zadnji opomin. Ker pa so pričakovali, da bodo kmalu sprejeti v družbo svojega božanskega Učitelja in nebeških angelov, so se skoraj popolnoma umaknili iz občestva tistih, ki niso sprejeli sporočila. Z vročim hrepenenjem so molili: "Pridi, Gospod Jezus, pridi hitro!" Vendar On ni prišel. A sedanji vnovični prevzem težkega bremena težav in skrbi tega sveta, prenašanje zasmehovanja in roganja sveta bi pomenilo zares hudo preizkušnjo za njihovo vero in potrpežljivost.
Vendar pa to razočaranje ni bilo tolikšno kakor tisto, ki so ga doživeli učenci v času prvega Kristusovega prihoda. Ko je Jezus v slavi stopal v Jeruzalem, so njegovi učenci mislili, da namerava zasesti Davidov prestol in Izraela osvoboditi zatiralcev. Z velikimi upi in z veselim pričakovanjem so tekmovali, kako bodo svojemu Kralju izkazali večje spoštovanje. Mnogi so svoja vrhnja oblačila polagali na pot za preprogo ali metali predenj palmove veje. V svojem navdušenju so se združili v veselem vzkliku: "Hosana Davidovemu Sinu!" Ko so farizeji vznemirjeni in jezni zaradi tega izražanja veselja zahtevali, da Jezus pokara svoje učence, jim je odvrnil: "Če ti umolknejo, vpilo bo kamenje." (Luk 19,40.) Prerokovanje se je moralo izpolniti. Učenci so izpolnjevali Božji namen, pa so vendar morali doživeti grenko razočaranje. Samo nekoliko dni je minilo od tega dogodka, pa so bili priče Zveličarjeve mučeniške smrti, potem pa so ga položili v grob. Njihova pričakovanja se niso/404/ izpolnila niti v najmanjši podrobnosti, njihova upanja pa so umrla z Jezusom vred. Šele tedaj, ko je njihov Gospod slavnostno vstal iz groba, so razumeli, da je bilo vse to vnaprej objavljeno v prerokovanjih in "da je moral Kristus trpeti in vstati od mrtvih". (Dej 17,3.)
Petsto let pred tem je Gospod rekel po preroku Zahariju: "Močno se veseli, sionska hči, ukaj, jeruzalemska hči! Glej, tvoj Kralj pride k tebi: pravičen je in rešitelj, pohleven in sedeč na oslu, in sicer na mladem osličinem žrebetu." (Zah 9,9.) Ko bi bili učenci vedeli, da bo Kristus odšel pred sodišče in v smrt, ne bi mogli izpolniti te prerokbe.
Podobno so tudi Miller in njegovi sodelavci izpolnili prerokovanje in oznanili sporočilo, za katero je Navdihnjenje napovedalo, da se bo oznanilo svetu. Vendar pa ga ne bi mogli oznaniti, ko bi popolnoma razumeli prerokovanja, ki so se nanašala na njihovo razočaranje, a katera so hkrati vsebovala tudi drugo sporočilo, ki ga je bilo treba oznaniti vsem narodom pred Gospodovim zopetnim prihodom. Prvo in drugo angelsko sporočilo sta bili objavljeni o pravem času in opravili delo, ki ga je Bog nameraval opraviti z njima.
Svet je pričakoval, da bo opuščen sleherni adventistični nauk, če bo čas minil, ne da bi Kristus prišel. Vendar pa so nekateri obremenjeni s težo preizkušnje opustili svojo vero, drugi pa so še naprej ostali trdni. Sadovi adventnega gibanja: Duh ponižnosti in preiskovanje svojega srca, odpoved svetu in sprememba življenja, ki so spremljali to delo, so pričali, da je od Boga. Niso se upali zanikati, da je moč Svetega Duha utrjevala oznanjevanje sporočila o drugem prihodu, in niso mogli najti niti ene napake v računanju preroških obdobij. Niti najbolj sposobnemu njihovemu nasprotniku ni uspelo ovreči njihovega sistema razlage prerokovanj. Brez svetopisemskih dokazov niso mogli privoliti k opustitvi stališča, do katerega so se dokopali z resnim in predanim preiskovanjem Svetega pisma, z umom,/405/ ki ga je razsvetlil Božji Duh, in s srcem, ki je gorelo z njegovo živo močjo. Niso mogli opustiti sklepov, ki so kljubovali najostrejši kritiki in najbolj ogorčenim napadom verskih voditeljev in modrih ljudi tega sveta, pri čemer so se združili napori učenosti in zgovornosti, kakor tudi šale ter posmehi ljudi višjih in nižjih slojev.
Drži, da pričakovani dogodek ni prišel, vendar niti to ni moglo pretresti njihove vere v Božjo besedo. Ko je Jona po ninivskih ulicah oznanjal, da bo mesto v štiridesetih dneh uničeno, je Bog sprejel spokorjenje Ninivljanov in podaljšal čas milosti. Vendar pa je bilo Jonovo sporočilo poslano od Boga, a tudi Ninive so bile preizkušene po njegovi volji. Adventisti so verovali, da je Bog prav tako vodil tudi nje, da so oznanjevali opomin o sodbi. Govorili so: "Sporočilo je preizkusilo srca vseh, ki so ga slišali, in zbudilo v njih ljubezen do Gospodovega prihoda, po drugi strani pa je izzvalo bolj ali manj opazno, toda Bogu dobro znano sovraštvo proti temu prihodu. Potegnilo je ločnico ... tako da so tisti, ki so hoteli preizkusiti svoja srca, lahko vedeli, na kateri strani bi bili, če bi Gospod tedaj prišel. Ali bi vzkliknili: 'Glejte, to je naš Bog, čakali smo ga, da nas reši!' Ali pa bi vpili goram in skalam, naj padejo nanje, da jih pokrijejo pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo. Verujemo, da je Bog tako preizkušal svoje otroke, preiskal njihovo vero in jih preizkusil, ali bodo v času skušnjave zapustili prostore, na katere jih je postavil po svoji previdnosti, in ali se bodo odpovedali temu svetu in pokazali brezpogojno zaupanje v Božjo besedo."(6)
Čustva tistih, ki so še vedno verovali, da jih je Bog vodil v njihovi pretekli izkušnji, Miller izraža z naslednjimi besedami: "Ko bi lahko še enkrat živel svoje življenje z enakimi dokazi,/406/ kakršne sem imel tedaj, da bi bil pošten pred Bogom in ljudmi, bi ravnal enako, kakor sem ravnal. Upam, da sem svoja oblačila očistil krvi duš. Prepričan sem, da sem se, kolikor koli mi je bilo možno, osvobodil sleherne krivde glede njihove obsodbe. Čeprav sem bil dvakrat razočaran," piše ta Božji mož, "še vendar nisem poražen in še nisem izgubil poguma. ... Moje upanje v Kristusov prihod je močnejše kakor kdaj prej. Naredil sem samo to, kar sem po mnogih letih resnega razmišljanja menil, da mi je sveta dolžnost. Če sem naredil napako, je bilo prej iz krščanske ljubezni do bližnjih in iz prepričanja o dolžnosti do Boga. Eno vem: oznanjal sem samo to, kar sem veroval. Bog je bil z menoj. Njegova moč se je razodela v delu, in narejeno je bilo veliko dobrega. Mnogi tisoči so z oznanjevanjem časa spodbujeni k proučevanju Svetega pisma, in tako so s tem kakor tudi s škropljenjem s Kristusovo krvjo spravljeni z Bogom."(7) "Nikoli si nisem prizadeval doseči milost pri ošabnih ljudeh, niti nikoli nisem klonil, ko mi je svet grozil. Niti sedaj ne bom kupoval njihove naklonjenosti in ne bom izzival njihovega sovraštva s prekoračenjem svoje dolžnosti. Nikoli ne bom prosil za svoje življenje iz njihovih rok, a upam, da ga nikoli ne bom odklonil žrtvovati, če bo Bog tako določil po svoji dobri previdnosti."(8)
Bog ni zapustil svojega ljudstva; njegov Duh je še vedno z njimi, ki se niso odpovedali dobljeni luči in se niso uprli adventnemu gibanju. V listu Hebrejcem so zapisane besede spodbude in opomina njim, ki so bili skušani v tej uri stiske: "Ne mečite torej od sebe svoje srčne zaupnosti, ki ima veliko plačilo. Stanovitnost vam je namreč potrebna, da dobite obljubo, storivši Božjo voljo. Kajti 'malo, malo še, in pride On, ki ima priti, in ne bo se mudil. Moj pravičnik pa bo živel iz vere,' in: 'ako se umakne, moji duši ne bo po volji.' Mi pa nismo izmed njih,/407/ ki se umikajo in se pogube, temveč, ki verujejo in ohranijo dušo." (Heb 10,35-39.)
Da je ta opomin poslan cerkvi v zadnjih dneh, se jasno vidi iz besed, ki kažejo na bližino Gospodovega prihoda: "Kajti malo, malo še, in pride On, ki ima priti, in ne bo se mudil." Iz tega jasno izhaja, da se je morala zgoditi nekakšna navidezna zamuda in da Gospod na videz odlaša svoj prihod. Ta nauk ustreza izkušnji adventistov tistega časa. Tisti, katerim so namenjene te besede, so bili v nevarnosti, da bi doživeli brodolom vere. Izvrševali so Božjo voljo, izročili so se vodstvu njegovega Duha in njegove besede, toda niso mogli dojeti njegovega namena v svoji prejšnji izkušnji, niti videti poti pred seboj. Zato jih je mučila skušnjava, da bi začeli dvomiti, ali jih je resnično vodil Bog. Na ta čas pa so se nanašale besede: "Moj pravičnik pa bo živel iz vere." Ko je jasna luč polnočnega klica posvetila na njihovo pot, in ko so po odpečatenju prerokovanja spoznali, da se hitro izpolnjujejo znamenja, ki so jim govorila o skorajšnjem Kristusovem prihodu, so zares živeli tako, kakor da ga gledajo. Toda sedaj so se strti z neizpolnjenimi upi lahko ohranili samo z vero v Boga in njegovo besedo. Svet, ki jih je zasmehoval, je govoril: "Prevarani ste. Opustite svojo vero in recite, da je bilo adventno gibanje od Satana." Ampak Božja beseda je govorila: "Ako se umakne, moji duši ne bo po volji." Sedaj opustiti svojo vero in se odpovedati moči Svetega Duha, ki je spremljala to besedo, bi pomenilo vrniti se v pogubo. Besede apostola Pavla so jih spodbujale k vztrajnosti: "Ne mečite torej od sebe svoje srčne zaupnosti, ki ima veliko plačilo. Stanovitnost vam je namreč potrebna. ... Kajti malo, malo še, in pride On, ki ima priti, in ne bo se mudil." Njihova edina zanesljiva pot je bila še dalje gojiti luč, ki so jo dobili od Boga, trdno se držati njegovih obljub, dalje preiskovati Sveto pismo, potrpežljivo čakati in bedeti, dokler ne dobijo večjo luč./408/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!