 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
21. Zavrženi opomin (angleško)
William Miller in njegovi sodelavci so oznanjali nauk o drugem prihodu zato, da bi svoje bližnje spomnili na pripravo za sodbo. Prizadevali so si spomniti vernike na pravo cerkveno upanje in jih opozoriti na potrebo globlje krščanske izkušnje. Prav tako so si prizadevali nespreobrnjene prepričati, da je njihova dolžnost spokoriti in spreobrniti se k Bogu brez obotavljanja. "Niso poskušali nikogar spreobrniti v kakšno ločino ali versko skupino. Zato so delali med vsemi skupinami in ločinami, ne da bi se mešali v njihove organizacijske in cerkvene predpise.
Pri vsem svojem delu," je rekel Miller, "nikoli nisem želel ali nameraval ustvariti novo smer zunaj obstoječih cerkev ali pa dajati neki cerkvi prednost na račun drugih. Načrtoval sem biti koristen vsem. Domneval sem, da se bodo vsi kristjani veselili upanja v skorajšnji Kristusov prihod, a da tisti, ki niso mogli razumeti te resnice, kakor sem razumel jaz, ne bodo manj ljubili tistih, ki so ta nauk sprejeli, zato nisem niti mislil, da bodo sploh kdaj potrebni ločeni sestanki. Moj edini cilj je bil ljudi spreobračati k Bogu in oznaniti prihajajočo sodbo ter spodbuditi svoje bližnje, da pripravijo srce tako, da bodo lahko v miru pričakali Boga. Velika večina teh, ki so bili spreobrnjeni po mojem delu, so se združili z raznimi obstoječimi cerkvami."(1)/375/
Njegovo delo je bilo koristno za utrjevanje cerkev, zato se je nekaj časa nanj gledalo z naklonjenostjo. Ko pa so se pridigarji in verski voditelji obrnili proti resnici o prihodu in se odločili zadušiti vsakršno širjenje tega nauka, se mu niso uprli samo s prižnic, ampak so celo vernikom prepovedali poslušati pridige o drugem prihodu in pri bogoslužjih govoriti o tem upanju. Tako so se zvesti znašli v težavnem položaju in zmedi. Ljubili so svoje cerkve in se niso radi ločevali od njih. Ko pa so spoznali, da se pričevanje Božje besede odriva in se jim odreka pravica do raziskovanja prerokovanj, so bili prepričani, da jim zvestoba Bogu prepoveduje, da bi se podredili. Njih, ki so zavrgli pričevanje Božje besede, niso mogli imeti za Kristusovo cerkev, "ki je stolp in podstavek resnice". Zato so menili, da je upravičeno, če se ločijo od svojih dosedanjih cerkev. Poleti 1844 je iz cerkev stopilo okoli petdeset tisoč vernikov.
V tem času se je v večini cerkev v Združenih državah Amerike opazila pomembna sprememba. Že mnogo let se je opažalo postopno in vse večje prilagajanje posvetnim običajem in navadam, zaradi tega pa tudi vse večje padanje pravega duhovnega življenja. Tisto leto pa so se skoraj v vseh cerkvah pokazala znamenja naglega in opaznega padanja. Kazalo je, da nihče ne more najti vzroka za to, toda dejstvo je bilo znano in o tem se je razpravljalo v tisku in s prižnice.
Na pridigarskem srečanju v Philadelphiji je gospod Barnes, pisec zelo znane svetopisemske razlage in pridigar ene izmed najbolj vidnih cerkev svojega mesta, rekel, "da že dvajset let dela v pridigarski službi, pa se še nikoli ni zgodilo do zadnjega obreda Gospodove večerje, ko je razdelil obhajilo, da ne bi hkrati sprejel v cerkev večjega ali manjšega števila novih vernikov. Toda sedaj ni več prebujenja, ni več spreobrnjenja, med verniki ni vidne rasti v milosti, in nihče več ne prihaja, da bi se z njim pogovarjal o svojem zveličanju. S povečanjem poslovanja/376/ in z večjim razcvetom trgovine in industrije se kaže tudi vse večja rast posvetnega duha. Tako je pri vseh verskih skupnostih."(2)
Februarja istega leta je prof. Finney s koledža v Oberlinu dejal: "Ugotovili smo, da so domala vse protestantske cerkve v naši domovini ravnodušne in celo sovražno razpoložene skoraj do vseh moralnih obnov našega časa. Je nekaj izjem, vendar ne toliko, da bi to dejstvo smeli imeti za splošno. Imamo še eno dejstvo, ki dokazuje, da ni skoraj popolnoma nič tistega vpliva, ki poživlja cerkve. Duhovna ravnodušnost je prežela skoraj vse in je zelo globoka; to potrjuje verski tisk po vsej deželi. ... Verniki cerkve so se precej prepustili modi, hodijo z roko v roki z neverniki na izlete, na ples in na razne druge zabave. ... Toda ne govorimo več o teh mučnih stvareh. Dovolj je, da se dokazi kopičijo in nas težko bremenijo. To dokazuje, da so se cerkve žalostno popačile. Oddaljile so se od Gospoda, Gospod pa se je umaknil od njih."
Neki pisec je trdil v znani verski reviji Religiozni teleskop: "Nikoli doslej nismo bili priče tako splošnemu verskemu padu. Cerkev se zares mora zbuditi in preiskati razloge svoje revščine, kajti vsakdo, kdor ljubi Sion, mora spoznati to revščino. Ko pomislimo, kako redki so primeri pravega spreobrnjenja, a po drugi strani vidimo domala neprimerljivo nesramnost in zakrknjenost grešnikov, potem moramo skoraj nehote vzklikniti: 'Ali je Bog pozabil biti milostljiv ali pa so morda vrata milosti zaprta?'"
Razlog za takšno stanje vedno tiči v sami cerkvi. Duhovna tema, ki pokriva narode, cerkve in posameznike, nastaja zato, ker ljudje zanemarjajo ali zametujejo božansko luč, ne pa da Gospod samovoljno prikrajšuje pomoč Božje milosti./377/ Dober zgled o tej resnici nam ponuja zgodovina Judov v Kristusovem času. Vdali so se svetu in pozabili na Boga in njegovo besedo, njihova dojemanja pa so potemnela, zato so njihova srca postala mesena in čutna. Potemtakem ničesar niso vedeli o Mesijevem prihodu in so v svoji ošabnosti in neveri zavrgli Odrešenika. Bog niti tedaj ni judovskega naroda prikrajšal za spoznanje blagoslovov zveličanja in za sodelovanje v njih. Kdor pa je zavrgel resnico, je izgubil sleherno željo po nebeškem daru. Iz teme so naredili luč, iz luči pa temo, dokler ni luč, ki je bila v njih, postala tema; a kako velika je bila ta tema!
Satanovim načrtom ustreza, da ljudje ohranijo zunanjo podobo vere, samo da nimajo duha žive pobožnosti. Judje so potem, ko so zavrgli evangelij, dalje goreče oznanjali svoje stare obrede. Strogo so varovali svojo narodnostno ograjenost, dokler niso sami morali priznati, da se Bog več ne pojavlja med njimi. Danijelovo prerokovanje je tako jasno kazalo na čas Mesijevega prihoda in tako natančno napovedalo njegovo smrt, da so judovski duhovniki odvračali ljudi od proučevanja tega prerokovanja. Končno so rabini prekleli vse, ki so poskušali izračunati čas. Izraelski narod stoji 1900 let v slepilu in nespokorjenju, ravnodušen do milostnih ponudb zveličanja in mu ni mar za blagoslove evangelija. To je svečani in strašni opomin, ki opozarja na nevarnost zavrnitve nebeške luči.
Enaki vzroki imajo vedno enake posledice. Kdor hote duši občutek svoje dolžnosti zato, ker moti njegova nagnjenja, bo končno izgubil moč za razlikovanje resnice od zmote. Razum oslabi, vest otopi, srce odreveni in človek se loči od Boga. Kjer se omalovažuje in prezira sporočilo Božje resnice, tam bo cerkev zavita v temo; tam se ohlajata vera in ljubezen,/378/ nastajata pa odtujenost in razdor. Verniki cerkve zbirajo svoje zanimanje in moči na posvetne stvari, grešniki pa zakrknejo v nespokorjenju.
Prvo angelsko sporočilo iz Raz 14, ki napoveduje uro Božje sodbe in vabi ljudi, naj molijo Boga, je bilo določeno, da bi ločilo Božje ljudstvo od škodljivega vpliva sveta in ga prebudilo, da bi spoznalo svoje pravo stanje mesenosti in odpadništva. V tem sporočilu je Bog cerkvi poslal opomin, ki bi, če bi bil sprejet, odstranil zlo, ki je ljudi ločevalo od njega. Če bi sprejeli sporočilo iz nebes, ponižali svoja srca pred Gospodom in se iskreno pripravljali, da bi lahko zdržali v njegovi navzočnosti, bi se med njimi pokazala Božji Duh in moč. Cerkev bi zopet dosegla tisto blagoslovljeno stanje edinosti, vere in ljubezni, ki je obstajala v času apostolov, ko so bili vsi "enega srca in enega duha" in so srčno govorili Božjo besedo ter je Gospod vsak dan pomnoževal število tistih, "ki so se zveličevali". (Dej 4,32.31; 2,47.)
Če bi tisti, ki so se imeli za Božje ljudstvo, sprejeli luč, ki jih je razsvetljevala iz njegove besede, bi dosegli tisto edinost, za katero je Kristus molil, a jo apostol opisuje kot "edinost Duha v vezi miru". To pa je, kakor pravi dalje, "eno je telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica; en Gospod, ena vera, en krst". (Ef 4,3-5.)
Takšne blažene sadove so doživeli tisti, ki so sprejeli adventno sporočilo. Prišli so iz raznih verskih skupnosti, toda izruvali so ograde, ki so jih delile, in podrli nasprotujoče si verske nauke. Opustili so nesvetopisemsko upanje v pozemsko tisočletno kraljestvo, popravili napačna mnenja o drugem prihodu, odstranili ošabnost in prilagajanje svetu. Krivičnosti so popravili, srca so združili v najčistejšem bratskem občestvu in zavladala sta ljubezen in veselje. Če je ta nauk/379/ storil to za tako malo ljudi, ko so ga sprejeli, bi enako storil za vse, ko bi ga bili sprejeli.
Cerkve pa v večini niso sprejele tega opomina. Njihovi pridigarji kot čuvaji v Izraelovem domu bi bili morali prvi opaziti znamenja Jezusovega prihoda. Vendar pa resnice niso spoznali ne iz pričevanj prerokov ne iz znamenj časa. Ker so bila njihova srca napolnjena s posvetnim duhom in častiljubjem, sta se ohladili ljubezen do Boga in vera v njegovo besedo, in ko se je začel podajati adventistični nauk, je samo prebudil njihove predsodke in nevero. Dejstvo, da so to sporočilo oznanjali večinoma navadni verniki cerkve, je bilo poudarjeno za dokaz proti njemu. Nasproti jasnemu pričevanju Božje besede se je zastavljalo vprašanje kakor nekoč: "Ali mu je verjel kdo od knezov in farizejev?" Ko so videli, kako težko je ovreči dokaze, do katerih se je dokopalo s proučevanjem preroških časov, so druge odvračali od proučevanja prerokovanj in govorili, da so preroške knjige zapečatene in da jih ni mogoče razumeti. Mnogi, ki so slepo verjeli svojim duhovnim pastirjem, niso hoteli poslušati opomina; drugi pa se resnice niso upali priznati, da ne bi bili izključeni iz cerkve, čeprav so bili prepričani o njej. Sporočilo, ki ga je Bog poslal, da bi cerkev preizkusil in očistil, je jasno pokazalo, kolikšno je bilo število tistih, ki so svojo ljubezen podarili svetu namesto Kristusu. Vezi, ki so jih imele privezane za svet, so bile močnejše od tistih, ki so jih pritegovale k nebesom. Odločili so se poslušati glas posvetne modrosti in so se odvrnili od sporočila resnice, ki raziskuje srce.
Ko so zavrgli opomin prvega angela, so zavrgli tudi sredstvo, ki so ga nebesa predvidela za njihovo prerojenje. Prezrli so glasnika milosti, ki je mogel odstraniti ovire, katere so jih ločevale od Boga, ter še z večjim poželenjem iskali prijateljstvo s svetom. To je bil vzrok tistega strašnega stanja ljubezni do sveta, odpadništva in duhovne smrti, ki je vladala v cerkvah leta 1844./380/
V Raz 14 za prvim angelom prihaja drugi, ki pravi: "Padel je, padel Babilon, veliko mesto, ki je z vinom srda svoje nečistosti napojilo vse narode." (Raz 14,8.) Izraz Babilon izhaja iz besede babel in pomeni zmešnjavo. Ta izraz se v Svetem pismu uporablja za oznako raznih oblik lažnih in odpadlih ver. V Raz 17 je Babilon prikazan kakor žena - podoba, ki jo Sveto pismo uporablja za simbolično oznako cerkve. Čista žena predstavlja čisto, nečistnica pa odpadlo cerkev.
V Svetem pismu se sveti in trajni značaj razmerja med Kristusom in njegovo cerkvijo prikazuje z zakonsko zvezo. Gospod je svoj narod združil s seboj s svečano zavezo in obljubil, da bo njihov Bog, ljudstvo pa se je obvezalo, da bo pripadalo njemu in samo njemu. On pravi: "Zaročim se s teboj na vekomaj; in zaročim se s teboj v pravičnosti in v sodbi in v milosti in v usmiljenju." In ponavlja: "Kajti jaz sem vam soprog." (Oz 2,19; Jer 3, 14.) Tudi Pavel uporablja isti izraz v Novem zakonu, ko pravi: "Ker sem vas zaročil enemu možu, da vas privedem kot čisto devico Kristusu." (2 Kor 11,2.)
Nezvestoba cerkve do Kristusa, ki se je pokazala v tem, da je svoje zaupanje in ljubezen odvrnila od njega in dovolila, da je ljubezen do sveta zasedla njeno dušo, se primerja s prešuštvom. Izraelov greh oddaljevanja od Gospoda nam je prikazan z isto podobo. A čudovita Božja ljubezen, ki jo je on prezrl, se ganljivo podaja s temi besedami: "Prisegel sem ti in zavezo storil s teboj, govori Gospod Jahve, in postala si moja. In bila si silno lepa ter si dosegla kraljestva. In tvoje ime je zaslovelo med narodi zaradi tvoje lepote, ker je bila dovršena po mojem veličastju, s katerim sem te obdal. ... Ali ti si se zanesla na svojo lepoto in si se vdala nečistovanju zaradi svojega slovečega imena, trosila si svoje nečistosti. Res, kakor ženska nezvesto zapušča/381/ svojega prijatelja, tako ste nezvesto ravnali proti meni, o Izraelova hiša, govori Gospod. Tudi ne kakor žena prešuštnica, ki namesto svojega moža sprejema druge." (Ezek 16,8.13-15; Jer 3,20; Ezek 16,32.)
V Novem zakonu so namenjene podobne besede tistim kristjanom, ki bolj iščejo prijateljstvo s svetom kakor pa priljubljenost pri Bogu. Apostol Jakob pravi: "Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo sveta sovraštvo do Boga? Kdor koli torej hoče biti svetu prijatelj, postane Bogu sovražnik." (Jak 4,4.)
Žena (Babilon) iz Raz 17 je prikazana "oblečena v bager in v škrlat in pozlačena z zlatom in dragim kamenjem in biseri; imela je zlat kozarec v roki, poln gnusob in nečistosti svojega nečistovanja; in na čelu ji je bilo zapisano, skrivnost: veliki Babilon, mati nečistnic in gnusob zemlje!" Prerok pravi: "In videl sem to ženo pijano krvi svetnikov in krvi Jezusovih pričevalcev." (Raz 17,4-6.) Dalje je rečeno za Babilon: "Je veliko mesto, ki ima kraljestvo nad kralji zemlje." (Raz 17,18.) Moč, ki je v mnogih stoletjih tiransko gospodarila nad krščanskimi vladarji, je bila Rim. Bager in škrlat, zlato, drago kamenje in biseri živo prikazujejo sijaj in več kakor kraljevsko razkošje, s kakršnim se je ponašal Rim. Za nobeno drugo oblast ni možno tako upravičeno reči, da je pijana krvi svetnikov, kakor za to, ki je tako surovo preganjala Kristusove sledilce. Babilon je obdolžen tudi zaradi grehov nezakonite zveze s pozemskimi kralji. Judovska cerkev je postala nečistnica, ko se je oddaljila od Gospoda in se povezala s pogani; a Rim, ki se je tudi sam pokvaril na enak način, čaka enaka obsodba.
Za Babilon je rečeno, da je mati nečistnic. Za njene hčere moramo imeti tiste cerkve, ki se držijo njenega nauka in izročil ter se ravnajo po njenem zgledu, ker se odpovedujejo/382/ resnici in Božji naklonjenosti, da bi stopile v nezakonito zvezo s svetom. Sporočilo v Raz 14, ki napoveduje pad Babilona, se mora nanašati na verske skupnosti, ki so bile nekoč čiste, pa so se pokvarile. Ker pa po tem sporočilu prihaja opomin o sodbi, pomeni, da se mora oznaniti v zadnjih dneh, in zato se ne more nanašati samo na rimsko cerkev, saj ta namreč že mnogo stoletij leži v padlem stanju. V Raz 18 pa je Božje ljudstvo poklicano, naj izide iz Babilona. Po tem svetopisemskem besedilu je še mnogo Božjih otrok v Babilonu. Toda v katerih verskih skupnostih je danes večji del Kristusovih sledilcev? Ni dvoma, da v raznih skupnostih, ki izpovedujejo protestantsko vero. V času svojega nastanka so te skupnosti imele pravilno stališče do Boga in njegove resnice, s tem pa tudi njegov blagoslov. Celo tudi nezvesti svet je moral priznati blagodejne sadove, ki jih je prinašalo sprejemanje načel evangelija, kakor je prerok rekel za Izraela: "Tvoje ime je zaslovelo med narodi zaradi tvoje lepote, ker je bila dovršena po mojem veličastju, s katerim sem te obdal, govori Gospod Jahve." (Ezek 16,14.) Toda te skupnosti so padle zaradi enakih hrepenenj, ki so povzročile prekletstvo in propad Izraelu - zaradi hrepenenja, da bi sprejele navade nevernikov in pridobile njihovo prijateljstvo. "Ali ti si se zanesla na svojo lepoto in si se vdala nečistovanju zaradi svojega slovečega imena, trosila si svoje nečistosti." (Vr. 15.)
Mnoge protestantske cerkve se ravnajo po rimskem zgledu nedovoljenih zvez s kralji zemlje. Državne cerkve to delajo s svojim razmerjem do posvetnih oblasti, druge verske skupnosti pa s tem, ker si prizadevajo za naklonjenost sveta. Izraz Babilon - zmeda - se lahko upravičeno uporabi za te verske skupnosti, ker trdijo, da svoj nauk jemljejo iz Svetega pisma, a vendar so razdeljene v mnogo ločin, ki se druga od druge zelo razlikujejo v verovanjih in teorijah.
Te skupnosti, ki so se ločile od Rima, poleg nedovoljene zveze s svetom kažejo še druge njegove lastnosti./383/
Neko rimskokatoliško delo trdi: "Če se rimska cerkev zaradi spoštovanja svetnikov šteje, da je kriva malikovalstva, potem se lahko sodi, da je kriva tudi njena hči anglikanska cerkev, ki je devici Mariji posvetila deset templjev, Kristusu pa samo enega."(3)
Dr. Hopkins pravi v svoji Študiji o tisočletnem kraljestvu: "Nimamo razloga, da bi protikrščanskega duha in njegove navade pripisali edino tisti cerkvi, ki se imenuje rimska cerkev. Protestantske cerkve vsebujejo več protikrščanskega in so daleč od tega, da bi bile prenovljene ... proste pokvarjenosti in brezbožnosti."(4)
Dr. Guthrie piše glede ločitve prezbiterijanske cerkve od Rima: "Pred tristo leti je naša cerkev zapustila rimska vrata z odprtim Svetim pismom na svoji zastavi in z geslom: 'Preiskujte Sveto pismo.' Potem pa zastavlja pomembno vprašanje: "Ali je ona tedaj izšla čista iz Babilona?"(5)
Spurgeon pravi: "Kaže, da je vsa anglikanska cerkev napolnjena z naukom o svetih skrivnostih. Toda tisti, ki so se ločili od te cerkve, kaže, da so prav tako sprejeli že mnogo filozofskega brezverja. Tisti, od katerih smo pričakovali nekaj boljšega, se drug za drugim odvračajo od verskih temeljev. Popolnoma sem prepričan, da je samo angleško srce okuženo s pogubno nevero, ki si še vedno upa vzpenjati za prižnico in se imenovati krščansko."
Kaj je bil vzrok velikemu odpadu? Kako se je cerkev v začetku oddaljila od preprostosti evangelija? Prilagodila se je navadam poganov, da bi jim olajšala sprejemanje krščanstva. Apostol Pavel je že v svojem času povedal: "Kajti skrivnost krivice je že delavna." (2 Tes 2,7.) Cerkev je bila sorazmerno čista, ko so živeli apostoli. Toda "proti koncu II. stoletja je večina cerkev sprejela novo obliko. Izginila je prvotna preprostost./384/ Ko pa so stari učenci legli v grobove, so neopazno prišli njihovi otroci in novo spreobrnjeni ... in nastale so nove razmere."(6) Da bi pridobili več pristašev, so znižali vzvišena načela krščanske vere, za posledico tega pa je prišla "poganska poplava, ki je prodrla v cerkev in s seboj prinesla mnogo običajev, ceremonij in malikov".(7) Ko si je krščanska vera zagotovila naklonjenost in podporo posvetnih vladarjev, jo je množica sprejela. Čeprav so bili po zunanjosti kristjani, so mnogi v bistvu "ostali pogani in naskrivaj častili svoje malike".(8)
Ali se enak postopek ni ponavljal skoraj v vsaki cerkvi, ki se imenuje protestantska? Ko so umrli njeni ustanovitelji, ki so bili prepojeni s pravim obnoviteljskim duhom, so prišli njihovi nasledniki, in vse je dobilo novi videz. Otroci reformacije so se slepo držali vere svojih očetov in niso hoteli sprejeti kakršne koli nove resnice, zato so odšli daleč od njihovega zgleda ponižnosti, samoodpovedi in odpovedi od sveta. Zato je izginila prva preprostost. Cerkev je preplavil posvetni val in prinesel s seboj svoje običaje, ceremonije in malike.
O kako se je sedaj med Kristusovimi sledilci gojilo tisto prijateljstvo s svetom, ki je sovraštvo do Boga! Koliko so se velike cerkve v vsem krščanskem svetu oddaljile od svetopisemske ponižnosti, samoodpovedi, preprostosti in pobožnosti! John Wesley je govoril o pravi uporabi denarja in dejal: "Ne tratite niti enega dela tako dragocenega dara, da bi zadovoljili željo po odvečnem in dragocenem oblačenju ali nepotrebnem okraševanju. Ne razsipajte ničesar od tega za izumetničeno okraševanje svojih domov, za odvečno in dragoceno pohištvo, dragocene slike in okraševanje z zlatom. ... Ne uporabljajte ničesar za nečimrno življenje, da bi pritegnili občudovanje in pozornost ljudi. ... Dokler koli ti je dobro, bodo ljudje govorili dobro o tebi. Medtem ko se oblačiš v škrlat in dragocene obleke in živiš vsak dan v obilosti,/385/ ni dvoma, da bodo mnogi poveličevali tvoj okus, radodarnost in gostoljubnost. Vendar ne plačaj tako drago njihovega odobravanja; boljše je, da si zadovoljen s častjo, ki prihaja od Boga."(9) Toda v mnogih cerkvah našega časa ni niti sledu o takem nauku.
Pripadati kaki veroizpovedi je v svetu postalo nekaj priljubljenega. Vladarji, politiki, pravniki, zdravniki, trgovci postajajo verniki cerkve, da bi jih družba bolj spoštovala in imela zaupanje vanje ter bi bili uspešnejši pri svojih opravkih. Tako ti poskušajo svoja nepravična opravila zaviti v plašč krščanske veroizpovedi. Razne verske skupnosti so okrepljene z bogastvom in vplivom teh pokristjanjenih posvetnih ljudi dosegle še večjo priljubljenost in več podpornikov. V najlepših ulicah so postavljene veličastne in razkošno okrašene cerkve. Verniki, ki prihajajo k bogoslužju, se oblačijo po modi in v dragocene obleke. Nadarjenim pridigarjem se daje veliko plačilo, da zabavajo in pritegujejo ljudstvo. Njihove pridige ne smejo žigosati grehov ljudstva, ampak morajo ugajati modnim ušesom in lepo zveneti. Tako so ugledni grešniki vpisovani v cerkvene knjige, a fini grehi so pokriti s plaščem pobožnosti.
Vodilni posvetni časopis je govoril o sedanjem odnosu tako imenovanih kristjanov do sveta in zapisal: "Cerkev se je neopazno vdala duhu časa in prilagodila svoja bogoslužja sodobnim zahtevam. Zares, cerkev sedaj uporablja za svoje orodje vse, kar lahko vero stori privlačno." Neki pisec je pisal v njujorškem listu Independent o današnjem metodizmu naslednje: "Vse bolj se izgublja meja, ki ločuje pobožne od brezbožnih, a goreči ljudje na obeh straneh si prizadevajo odstraniti razliko med načinom njihovega ravnanja in zabav. Priljubljenost vere je mnogo prispevala, da se je povečalo število tistih, ki hočejo uživati njene blagoslove, ne pa tudi da bi pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti."/386/
Howard Crosby pravi: "Zelo smo zaskrbljeni nad ugotovitvijo, da krščanska cerkev tako malo izpolnjuje Gospodove načrte. Kakor so se nekoč Judje odvrnili od Boga zaradi prijateljskih vezi z malikovalci ... tako je tudi današnja Jezusova cerkev zapustila božanski način pravega življenja zaradi nedovoljenih vezi z nevernim svetom, pri čemer se je podredila raznovrstnim, čeprav pogosto površnim navadam krščanske družbe, uporabila dokaze in sprejela sklepe, ki so tuji Božjemu razodetju in popolnoma nasprotni vsakršni rasti v milosti."(10)
V tej poplavi posvetnega vpliva in poželenj po užitku sta se skoraj popolnoma izgubili samoodpoved in samopožrtvovalnost zaradi Kristusa. "Nekateri ljudje, ki sedaj delajo v naših cerkvah, so bili kot otroci poučeni, naj se žrtvujejo, da bi bili sposobni kaj dati ali storiti za Kristusa." Sedaj pa, "če so potrebna sredstva, se od nikogar ne zahteva, da bi kaj dal. O ne! Hitro pa je možno pripraviti sejem, loterijo, šaljivi večer, pojedino ali kar koli podobnega, samo da se ljudstvo zabava."
Winsconsinski guverner Washburn je izjavil v svojem letnem razglasu 9. januarja 1873: "Kaže, da so nujni zakoni za ukinitev šol, ki ustvarjajo kockarje. Te so povsod. Celo cerkev (zagotovo nehote) včasih opravlja to Satanovo delo. Pripravljajo se prireditve z darili, dobrodelnimi loterijami in z raznimi žrebanji pogosto za verske in dobrodelne namene, vendar so zelo malo koristne. Loterije, prodaja paketov itn. dosežejo namen, da se pride do denarja, ne da bi se dala nasprotna vrednost. Nič ni bolj nevarno in strupeno za moralo zlasti za mlade, kakor pa je priskrbeti si denar in imetje brez dela. Ko se ugledne osebe ukvarjajo z loterijo in se njihova vest sprijazni s tem, da ta denar gre v dobrodelne namene, potem se nikar ne čudimo, da se mladina vdaja navadam, ki se tako lahko izzovejo z vznemirljivimi igrami na srečo."/387/
Duh prilagajanja svetu prežema vse krščanske cerkve. Robert Atkins je prikazal v nekem predavanju v Londonu temno podobo duhovnega padanja, ki prevladuje v Angliji. Rekel je: "Pravih pravičnikov je na zemlji vse manj, in na to nihče več ni pozoren. Današnji verski pristaši v vsaki cerkvi ljubijo svet, ravnajo se po njem, ljubijo osebno udobje in hrepenijo po ugledu. Povabljeni so, da bi trpeli s Kristusom, toda se bojijo vsake graje. ... Odpad, odpad, odpad je napisano na čelu vsake cerkve. Ko bi to vedele in ko bi lahko to čutile, bi še bilo upanje; toda, gorje, vpijejo: 'Bogati smo in obogateli smo in ničesar ne potrebujemo.'"(11)
Veliki greh, ki bremeni Babilon, je, da je s strupenim vinom svoje nečistosti napojil vse narode. Ta strupeni kelih, ki ga ponuja svetu, so lažni nauki, ki jih je cerkev sprejela kot posledico svoje nedovoljene zveze s pozemeljskimi velikaši. Prijateljstvo s svetom je pokvarilo njeno vero in ona škodljivo vpliva na svet s širjenjem naukov, ki nasprotujejo jasnim naukom Svetih spisov.
Rim je ljudstvu odvzel Sveto pismo in zahteval od vsakogar, naj sprejme njegov nauk namesto svetopisemskega. Naloga reformacije je bila človeštvu vrniti Božjo besedo. Toda mar ni res, da se v cerkvah našega časa oznanja, da mora človek svojo vero temeljiti bolj na izpovedovanju vere in dogem svoje cerkve kakor pa na Svetem pismu? Charles Beecher nam pravi o protestantskih cerkvah: "Bojijo se vsake ostre besede proti izpovedovanju vere z enako občutljivostjo, kakršno so pokazali tudi sveti očetje zaradi ostrih besed proti češčenju svetnikov in mučencev, ki so jih oni cenili. ... Protestantske evangelistične skupnosti so tako zavezale roke druga drugi, a tudi sami sebi, da pri njih nihče nikakor ne more postati pridigar, če ne sprejme še kakšne druge knjige poleg/388/ Svetega pisma. ... Ni pretirano reči, da zastopniki verskih naukov v protestantskih vrstah začno prepovedovati Sveto pismo, kakor je delal Rim, le da bolj prikrito."(12)
Ko zvesti učitelji razlagajo Božjo besedo, vstanejo šolani ljudje, po poklicu pridigarji, ki trdijo, da razumejo Sveto pismo, pa imenujejo zdrav nauk krivoverstvo in tako odvračajo od resnice ljudi, ki jo iščejo. Ko svet ne bi bil popolnoma zastrupljen z babilonskim vinom, bi se mnogi prepričali in spreobrnili z jasnimi in določenimi resnicami Božje besede. Toda na področju vere je toliko zmede in nesloge, da ljudstvo več ne ve, v kaj naj veruje kot resnico. Greh nespokorjenosti sveta leži pred cerkvenimi vrati sveta.
Drugo angelsko sporočilo iz Razodetja 14 se je oznanjevalo prvič poleti leta 1844. Posebno se je nanašalo na cerkve Združenih držav Amerike, kjer se je opomin o sodbi največ oznanja in bil v glavnem zavržen, a tam je tudi cerkev najhitreje padala. Toda sporočilo drugega angela se ni popolnoma izpolnilo leta 1844. Cerkve, ki tedaj niso hotele sprejeti luči adventnega sporočila, so doživele moralni pad, ta pa vendar ni bil popoln. Ker so dalje zavračale posebne resnice določene za ta čas, so padale vse globlje in globlje. A vendar se še ni moglo reči: "Padel je Babilon ... ki je z vinom srda svoje nečistosti napojil vse narode." Babilon tedaj še ni upijanil vseh narodov. Duh prilagajanja svetu in ravnodušnosti do resnic za naš čas obstaja in se je razširil v vse protestantske cerkve po vseh krščanskih deželah; te cerkve so zajete v slovesni in strašni obtožbi drugega angela. Toda odpad še ni dosegel vrhunca.
Sveto pismo nam pravi, da bo pred Gospodovim prihodom Satan deloval "z vso močjo in znamenji in z lažnivimi čudeži/389/ in sleherno prevaro krivice"; in tisti, ki "niso sprejeli ljubezni resnice, da bi se rešili", bodo sprejeli vse prevare in verjeli lažem. (2 Tes 2,9-11.) Šele tedaj, ko bo nastopilo tako stanje in ko se v vsem krščanstvu uresniči združitev cerkve s svetom, bo padec Babilona popoln. Sprememba bo nastajala po malem, popolna izpolnitev Raz 14,8 pa je še v prihodnosti.
Tudi poleg duhovne teme in odstopanja od Boga v cerkvah, ki sestavljajo Babilon, živi večina pravih Kristusovih sledilcev še v teh verskih skupnostih. Med njimi je mnogo takih, ki nikoli niso slišali za posebne resnice za naš čas. Mnogi so nezadovoljni s svojim sedanjim stanjem in hrepenijo po jasnejši luči. Toda zaman iščejo Kristusovo podobo v cerkvah, s katerimi so povezani. Kakor se te verske skupnosti vse bolj oddaljujejo od resnice in združujejo s svetom, se vse bolj povečuje razlika med tema skupinama, in na koncu bo prišlo do ločitve. Prišel bo čas, ko tisti, ki bolj kakor vse drugo ljubijo Boga, ne bodo mogli dalje ostati povezani z njimi, ki bolj ljubijo veselje kakor Boga; "sicer hranijo podobo pobožnosti, a njeno moč so zatajili". (2 Tim 3,4.5.)
Raz 18 kaže na čas, ko bo cerkev zaradi zavračanja trojnega opomina iz Raz 14,6-12. popolnoma dosegla stanje, kakršno je povedal drugi angel, a Božje ljudstvo, ki bo še vedno v Babilonu, bo poklicano, naj izide iz svojih cerkev. To je zadnje sporočilo, ki bo oznanjeno svetu in bo opravilo svojo nalogo. Ko bodo tisti, ki niso verovali resnici, temveč so bolj ljubili krivičnost, (2 Tes 2,12.) izročeni moči prevare, da bi verovali laži, tedaj bo luč resnice razsvetlila nje, katerih srce jo je pripravljeno sprejeti, a vsi Božji otroci, ki so v Babilonu, bodo poslušali vabilo: "Izidite iz nje, moje ljudstvo!" (Raz 18,4.)/390/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!