Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

20. Veliko versko prebujenje (angleško)

Prerokovanje o prvem angelskem sporočilu iz Raz 14 je napovedalo veliko versko prebujenje kot sad oznanjevanja o skorajšnjem Kristusovem prihodu. Janez je videl "angela, letečega posredi neba, ki je imel večen evangelij, da ga oznani prebivalcem na zemlji in vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu". Ta je z velikim glasom oznanjal sporočilo: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda." (Raz 14,6.7.)

Značilno je dejstvo, da je angelu zaupano razglašanje tega opomina. Božja modrost je hotela s čistostjo, slavo in močjo nebeškega glasnika prikazati vzvišeni značaj dela, ki ga je treba opraviti, ter moč in slavo, ki ga bo spremljala. Angelski let posredi neba, veliki glas, s katerim se sporočilo oznanja, in njegovo širjenje med vsemi prebivalci na zemlji - "vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu" - kaže, kako hitro se bo širilo gibanje in kako razprostranjeno bo po svetu.

Samo sporočilo kaže na čas, ko bo nastalo to gibanje. Rečeno je, da je sporočilo del "večnega evangelija" in da oznanja začetek sodbe./355/ Sporočilo zveličanja se je oznanjalo v vseh časih, toda to sporočilo je del evangelija, ki se mora oznaniti samo v zadnjih dneh, saj je bilo lahko samo tedaj res, da je prišla ura sodbe. Prerokovanja podajajo dogodke, ki se vrstijo do začetka sodbe. To še posebej drži, kar se tiče knjige preroka Danijela. Toda Danijel je moral zapreti in zapečatiti do "časa konca" del svojega prerokovanja, ki se nanaša na zadnje dni. Šele tedaj, ko ta čas napoči, se bo lahko oznanilo sporočilo o sodbi, ki je zasnovano na izpolnitvi tega prerokovanja. V zadnjem času bodo namreč mnogi, kakor pravi prerok, "to preiskovali in spoznanje se pomnoži". (Dan 12,4.)

Apostol Pavel je opominjal cerkev, naj Kristusovega prihoda ne pričakuje v svojih dneh. "Naj vas nikakor nihče ne preslepi: kajti tega (Kristusovega) dneva ne bo, če prej ne pride odpad in se ne razodene človek greha, sin pogube." (2 Tes 2,3.) Šele po velikem odpadu in dolgem vladanju "človeka greha" lahko pričakujemo prihod našega Gospoda. Človek greha, ki se imenuje tudi skrivnost krivičnosti, sin pogube in krivičnik, pomeni papeštvo, ki je imelo nadoblast 1260 let, kakor je rečeno v prerokovanjih. Ta čas se je končal leta 1798. Kristusov prihod ni mogel biti pred tem časom. Pavlov opomin zajema celotno krščansko obdobje do leta 1798. Šele po tem letu se je moralo oznanjevati sporočilo o drugem Kristusovem prihodu.

Takšno sporočilo se nikoli ni oznanjalo v preteklosti. Videli smo že, da ga Pavel ni oznanjal. Opozarjal je svoje brate na Gospodov prihod v daljni prihodnosti. Niti reformatorji ga niso oznanjali. Martin Luter je pričakoval sodbo približno tristo let po svojem času. Toda od leta 1798 je Danijelova knjiga odpečatena, razumevanje prerokovanj se je povečalo in mnogi so oznanjali slovesno sporočilo o bližini sodbe./356/

Tudi adventno gibanje se je pojavilo hkrati v raznih krščanskih deželah, kakor se je nekoč sama velika reformacija v XVI. stoletju. V Evropi in Ameriki so ljudje vere in molitve začeli proučevati prerokovanja. S proučevanjem navdihnjenih poročil Božje besede pa so našli prepričljive dokaze, da se je približal konec vseh stvari. V raznih deželah so se pojavile posamezne skupine kristjanov, ki so se s proučevanjem Svetega pisma prepričale, da je Zveličarjev prihod blizu.

Leta 1821, torej tri leta potem, ko je Miller razjasnil prerokovanja, ki kažejo na čas sodbe, je začel dr. Joseph Wolff, misijonar vsega sveta, oznanjati skorajšnji Gospodov prihod. Wolff je bil rojen v nemški judovski družini. Njegov oče je bil rabin. Že v zgodnji mladosti se je prepričal o resnici krščanske vere. Bil je odločen in imel zelo močnega raziskovalnega duha, zato je v hiši svojih staršev, kjer so se vsak dan shajali pobožni Judje, z velikim zanimanjem poslušal pogovore, ki so jih imeli o upanjih in pričakovanjih svojega naroda, o slavi Mesijevega prihoda in o obnovitvi Izraela. Ko je nekega dne slišal, da omenjajo Jezusa iz Nazareta, je vprašal, kdo je to. Odgovorili so mu, da je bil zelo nadarjen Jud, toda judovsko sodišče ga je obsodilo na smrt, ker je trdil, da je Mesija. Deček je vprašal: "Zakaj je Jeruzalem razdejan in zakaj smo mi v sužnosti?" Oče mu je odvrnil: "Ah, ah! Zato ker so Judje pobijali preroke." Dečku je naenkrat preblisnila misel: "Morda je bil Jezus iz Nazareta prerok, Judje so ga ubili, čeprav je bil nedolžen."(1) To čustvo je bilo tako močno, da je pogosto stal pred vrati in poslušal pridigo, ker mu je bilo prepovedano stopiti v krščansko cerkev.

Ko je bil star šele sedem let, se je hvalil svojemu staremu sosedu kristjanu s prihodnjo Izraelovo slavo ob Mesijevem prihodu. Tedaj pa mu je starec vljudno odvrnil: "Dragi deček, povedal ti bom, kdo je pravi Mesija: to je Jezus/357/ iz Nazareta ... ki so ga tvoji predniki pribili na križ, kakor so v davni preteklosti ubijali preroke. Pojdi domov in preberi Izaija 53, pa se boš prepričal, da je Jezus Kristus Božji Sin."(2) Deček je bil takoj prepričan. Odšel je domov in prebral to poglavje, pri tem pa se je čudil, kako so se te vrste natančno uresničile na Jezusu iz Nazareta. Ali so kristjanove besede resnične? Deček je zaprosil očeta, naj mu razloži to prerokovanje, ta pa mu je odvrnil s tako temačnim molkom, da se nikoli več ni upal omenjati tega predmeta. Vendar pa je to le povečalo njegovo željo, da bi spoznal več o krščanski veri.

Spoznanje, ki ga je iskal, so pred njim v njegovem judovskem domu skrbno skrivali. Toda ko je imel šele enajst let, je zapustil očetovski dom in se podal v svet, da bi dosegel izobrazbo, si izbral vero in poklic. Za nekaj časa je našel streho pri sorodnikih, toda kmalu so ga odgnali kot odpadnika, in tako si je moral sam in brez sredstev utirati pot med tujci. Potoval je iz kraja v kraj, hkrati pa se marljivo učil in se vzdrževal s poučevanjem hebrejščine. Pod vplivom nekega katoliškega učitelja je sprejel rimsko vero in se odločil postati misijonar v lastnem narodu. V ta namen je po nekaj letih odšel dalje študirat v propagandno šolo v Rim. Tam je zaradi svoje navade, da neodvisno misli in odprto govori, dobil pripombo, da je krivoverec. Odkrito je napadal cerkvene zlorabe in zahteval nujno reformo. Čeprav je v začetku naletel na naklonjenost papeških dostojanstvenikov, je čez nekaj časa vendar moral oditi iz Rima. Pod cerkvenim nadzorom je hodil iz kraja v kraj, dokler ni postalo jasno, da ga nikoli ne bodo pripravili do pokornosti rimskemu jarmu. Končno so ga razglasili za nepoboljšljivega, in tedaj mu je bilo dano na voljo, da gre kamor hoče. Odšel je v Anglijo, sprejel protestantsko vero in stopil v anglikansko cerkev. Po dveh letih študiranja je začel svoje poslanstvo leta 1821.

Ker je Wolff sprejel vzvišeno resnico o prvem/358/ Kristusovem prihodu, ko je bil zaničevan "in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju", je videl, da prerokovanja z enako jasnostjo opisujejo tudi njegov drugi prihod v moči in slavi. In medtem ko je svoje ljudstvo opozarjal na Jezusa iz Nazareta kot obljubljenega Mesijo in na njegov prvi prihod v ponižnosti kot daritev za greh ljudi, jih je obenem opozarjal tudi na njegov drugi prihod kot kralja in osvoboditelja.

Govoril je: "Jezus iz Nazareta, pravi Mesija, čigar roke in noge so bile prebodene, ki so ga vodili kakor jagnje v zakol in je bil znan kakor človek bolečin in izkušen v trpljenju ter je prvič prišel, ko sta se žezlo in vladarska palica odvzeli Judi, bo prišel drugič na nebeških oblakih ob trobenti nadangela,"(3) "in tisti dan se bodo njegove noge postavile na Oljsko goro. A oblast nad ustvarjenimi bitji, ki je bila nekoč izročena Adamu, pa jo je izgubil, (1 Mojz 1,26; 3,17.) bo izročena Jezusu. On bo kralj nad vso zemljo. Prenehalo bo tarnanje in vzdihovanje vseh ustvarjenih bitij, slišale pa se bodo pesmi slave in hvale. ... 'Kajti Sin človekov ima priti v slavi svojega Očeta s svojimi angeli' in 'mrtvi v Kristusu vstanejo najprej.' (Mat 16,27; 1 Tes 4,16; 1 Kor 15,23.) To je tisto, kar mi kristjani imenujemo prvo vstajenje. Tedaj bo tudi živalsko kraljestvo spremenilo svojo naravo (Iz 11,6-9.) in bo podložno Jezusu. (Ps 8) Vladal bo vesoljni mir."(4) "Gospod bo znova pogledal na zemljo in dejal: 'Glej, vse je zelo dobro!'"(5)

Wolff je veroval, da je Gospodov prihod blizu. Njegova razlaga preroških časov se je razlikovala samo za nekoliko let od tistega časa, v katerem je Miller pričakoval veliko izpolnitev. Njim, ki so na podlagi Jezusovega besedila: "Za tisti dan in uro pa nihče ne ve," poskušali dokazati, da ljudje glede bližine Kristusovega prihoda ne morejo ničesar vedeti, je odgovoril: "Mar je naš Gospod rekel, da dan in ura nikoli ne bosta znana? Ali nam ni dal nekoliko znamenj,/359/ da lahko spoznamo vsaj približevanje njegovega prihoda, kakor se po smokvi, na kateri poganja listje, lahko ve, da je blizu poletje." (Mat 24,32.) Ali naj potem nikoli ne spoznamo tega časa, čeprav nas On sam opominja, naj preroka Danijela ne samo beremo, ampak tudi razumemo. A prav v Danijelu piše, da bodo te besede zapečatene vse do zadnjega časa, (kar je bil primer v njegovem času), ko bodo mnogi to preiskovali (hebrejski izraz za proučevanje in razmišljanje o času) in spoznanje (glede tega časa) se bo pomnožilo. (Dan 12,4.) Skratka pa Gospod s tem ni hotel reči, da ne bo znano približevanje časa, pač pa le da natančnega 'dneva in ure' nihče ne pozna. On pravi, da se bo dosti videlo po znamenjih časa, da bi nas spodbudil k pripravi za svoj prihod, kakor je Noe pripravil barko."(6)

O običajni razlagi in popačenosti Svetega pisma je Wolff pisal: "Večji del krščanske cerkve se je oddaljil od jasnega pomena Svetega pisma in se obrnil k svetilom budističnega nauka, ki uči, da prihodnja sreča človeškega rodu sestoji iz neprestanega gibanja sem ter tja po zraku. Ti mislijo, da ko preberejo besedo Judje, da morajo s tem razumeti pogane; ko pa preberejo Jeruzalem, to pomeni cerkev; kadar pa piše zemlja, to pomeni nebo; z izrazom Gospodov prihod je treba razumeti napredek misijonskih družb; a iti na Gospodovo goro, v hišo Jakobovega Boga, pomeni iti na neko veliko zborovanje metodistov."(7)

V 24 letih od 1821 do 1845 je Wolff potoval po svetu. V Afriki je obiskal Egipt in Etiopijo; v Aziji je prepotoval Palestino, Sirijo, Perzijo, Buharo in Indijo. Obiskal je tudi Združene države Amerike, spotoma do njih pa je oznanjeval na otoku Sv. Helena. Avgusta 1837 je prišel v New York. Potem ko je govoril v tem mestu, je oznanjal še v Philadelphiji in Baltimoru, nato pa je odšel v Washingtn. "Tukaj mi je," pravi,/360/ "na predlog bivšega predsednika Johna Quincya Adamsa enoglasno dana na razpolago kongresna dvorana za predavanje, ki sem ga imel neko soboto, a bil sem počaščen z obiskom vseh članov kongresa, škofa iz Virginije kakor tudi duhovništva in Washingtončanov. Enako čast so mi izkazali tudi člani vlade v New Jerseyu in Pennsylvaniji, a v njihovi navzočnosti sem imel predavanja o raziskavah v Aziji in o osebni vladavini Jezusa Kristusa."(8)

Dr. Wolff je potoval po neciviliziranih deželah brez zaščite katere koli evropske oblasti in tam pretrpel mnogo stisk ter bil obdan z velikim številom nevarnosti. Šibali so ga po podplatih, trpel je lakoto, prodajali so ga kakor sužnja in trikrat obsodili na smrt. Napadali so ga razbojniki in večkrat bi skoraj umrl od žeje. Nekoč so mu oropali vse, kar je imel, da je moral peš potovati več sto kilometrov čez planine, pri tem pa ga je sneg šibal po obrazu, gole noge pa so postale neobčutljive zaradi hoje po zmrznjeni zemlji.

Ko so mu svetovali, naj ne gre brez orožja med divja in sovražna plemena, je odgovoril, da je "oborožen z dobrim orožjem: molitvijo, gorečnostjo za Kristusa in zaupanjem v njegovo pomoč. Jaz sem," pravi dalje, "oborožen v srcu z ljubeznijo do Boga in bližnjih, v roki pa imam Sveto pismo."(9) S seboj je vedno nosil Sveto pismo v hebrejščini in angleščini. O neki svoji kasnejši poti je rekel: "V roki sem držal odprto Sveto pismo. ... Čutil sem, da je moja moč v tej knjigi, in da me bo njena moč obvarovala."(10)

Tako je zdržal v svojem delu, dokler koli sporočilo o sodbi ni bilo objavljeno v velikem delu zemeljske krogle. Med Judi, Turki, Perzijci, Hindusi in mnogimi drugimi narodi in plemeni je širil Božjo besedo v teh raznih jezikih in povsod oznanjeval prihajajoče Mesijevo kraljestvo.

Na svojih potovanjih v Buhari je našel nauk o Gospodovem prihodu sredi osamljenega in oddaljenega ljudstva./361/ Pravi tako: "Arabci v Jemenu imajo knjigo z naslovom Seera, ki vsebuje sporočilo o Kristusovem prihodu in njegovem kraljestvu v slavi, pričakujejo pa, da se bo ta veliki dogodek zgodil leta 1840."(11) "V Jemenu ... sem bil šest dni z Rehabovimi potomci. Ti ne pijejo vina, ne sadijo vinogradov, ne sejejo žita, stanujejo v šotorih in se spominjajo besed Rehabovega sina Jonadaba. (Jer 35,6-8.) Pri njih so tudi Izraelovi potomci Danovega rodu ... ki skupaj z Rehabovimi sinovi pričakujejo prihod Mesija na nebeških oblakih."(12)

Podobno vero je našel tudi neki drug misijonar na Tatarskem. Neki tatarski duhovnik je vprašal misijonarja, kdaj bo Kristus prišel drugič. Ko je misijonar odvrnil, da o tem nič ne ve, se je duhovnik zelo začudil takemu neznanju človeka, ki trdi, da je svetopisemski učitelj. Povedal pa mu je, da bo po njegovi osebni veri, ki je utemeljena na prerokovanju, Kristus prišel okoli leta 1844.

V Angliji se je že leta 1826 začelo oznanjati adventno sporočilo. Tam gibanje ni dobilo tako določene oblike kakor v Ameriki. Natančen čas prihoda ni bil tako splošno znan, vendar pa so oznanjali vzvišeno resnico o Kristusovem prihodu v moči in slavi, in sicer ne samo med odpadniki in razkolniki. Angleški pisatelj Mourant Brock trdi, da je okoli 700 pridigarjev anglikanske cerkve oznanjalo sporočilo "evangelija o kraljestvu". Sporočilo, ki je kazalo na leto 1844 kot čas Gospodovega prihoda, se je oznanjalo v Veliki Britaniji. Tiskani spisi o adventu so se širili iz Združenih držav Amerike na vse strani. V Angliji so ponatiskovali knjige in časopise. Leta 1842 pa se je rojeni Anglež Robert Winter, ki je adventno vero sprejel v Ameriki, vrnil v domovino oznanjat Gospodov prihod. Mnogi so se združili z njim v tem delu in sporočilo o sodbi se je objavljalo v raznih delih Anglije./362/

V Južni Ameriki je španski jezuit Lacunza sredi neznanja in prevare duhovništva našel pot do Svetega pisma in tako sprejel resnico o skorajšnjem Kristusovem prihodu. Spodbujen je bil k oznanjevanju resnice, želel pa se je izogniti cerkvenim kaznim, zato je svoje poglede objavljal pod imenom Rabi Ben-Ezra in se predstavljal kot spreobrnjeni Jud. Lacunza je živel v XVIII. stoletju, vendar pa je bila njegova knjiga prevedena v angleščino šele okoli leta 1825, ko je prišla v London. Njena izdaja je storila, da se je v Angliji povečalo prebujeno zanimanje za Gospodov prihod.

Ta nauk je v Nemčiji v XVIII. stoletju oznanjal Bengel, pridigar evangeličanske cerkve in znameniti svetopisemski znanstvenik in kritik. Po šolanju "se je posvetil študiju teologije, kar mu je bilo privlačno zaradi narave njegovega pobožnega duha, ki se je poglobil z njegovo izobrazbo in disciplino v zgodnji mladosti. Kakor mnogi drugi resni mladi ljudje pred njim in po njem se je moral tudi on boriti proti dvomu in težavam verske narave. V svojih spisih omenja zelo čustveno 'mnoge puščice, ki so prebadale njegovo srce in naredile, da je bila njegova mladost zelo neznosna'." Ko je postal član zbora kardinalov v Württembergu, se je bojeval za versko svobodo. "Čeprav je cerkvi priznal vse pravice in prednosti, je zahteval, naj se dovoli iz državne cerkve izstopiti vsem, ki iz razloga vesti to želijo."(13) Dobri sadovi tega ravnanja se še danes čutijo v njegovi domovini.

Ko je nekoč pripravljal pridigo za adventno nedeljo iz Raz 21, je na njegov um naenkrat posvetila luč o drugem Kristusovem prihodu. Prerokovanja iz Razodetja so mu postala jasnejša kakor kdaj prej. Spoznanje o ogromni pomembnosti in neizmerni slavi prizora, ki so ga opisali preroki, ga je toliko vznemirilo, da je bil prisiljen za nekaj časa prekiniti proučevanje tega predmeta./363/ Toda na prižnici se mu je pokazala ista podoba v vsej moči in jasnosti. Od tedaj se je posvetil proučevanju prerokovanj, zlasti tistih iz Razodetja, in se kmalu prepričal, da kažejo na Kristusov prihod, ki ni daleč. Datum, ki ga je on ugotovil kot čas drugega prihoda, se je razlikoval samo za nekoliko let od tega, ki ga je pozneje sprejel Miller.

Bengelovi spisi so se razširili po vsem krščanskem svetu. V njegovi državi Württembergu, a nekoliko tudi v drugih delih Nemčije, so bili že precej sprejeti njegovi pogledi na prerokovanja. Gibanje se je po njegovi smrti dalje širilo in adventno sporočilo se je slišalo v Nemčiji v istem času, ko je tudi v drugih deželah pritegnilo pozornost nase. Še prej so nekateri verniki odšli v Rusijo, tam so osnovali kolonije, in vera v skorajšnji Kristusov prihod se še vedno varuje v nemških cerkvah te dežele.

V Franciji in Švici je tudi zasvetila luč. V Ženevi, kjer sta resnico reformacije širila Farel in Kalvin, je Gausen oznanjal sporočilo o drugem prihodu. Med študijem na vseučilišču je nanj vplival duh racionalizma, ki je v drugi polovici XVIII. in v začetku XIX. stoletja vladal v vsej Evropi. Ob nastopu pridigarske službe pa ni bil poučen o pravi veri, ampak je bil celo nagnjen k dvomu. V svoji mladosti je rad proučeval prerokovanja. Ko je bral Rollinovo Zgodovino starega veka, je postal pozoren na Dan 2. Bil je presenečen nad osupljivo natančnostjo, s kakršno so se izpolnila prerokovanja, kakor se je videlo iz zgodovinarjevega zapisa. Tam je bilo pričevanje o Božjem navdihnjenju Svetega pisma, kar mu je v raznih nevarnostih poznejših let služilo kot sidro. Ni mogel biti več zadovoljen z naukom racionalizma, zato je proučeval Sveto pismo in iskal jasnejšo luč ter tako čez nekaj časa dosegel trdno vero.

Ko je dalje proučeval prerokovanja, se je prepričal, da je Gospodov prihod blizu. Pod vtisom svečanosti in pomembnosti te vzvišene resnice/364/ si je zaželel, da bi jo podal pred ljudstvom. Toda vera, ki je bila razširjena med ljudstvom, da so Danijelova prerokovanja skrivnostna in jih ni možno razumeti, je pomenilo veliko oviro na njegovi poti. Končno se je odločil delati z otroki, po katerih je upal pritegniti tudi starše, kakor je nekoč pred njim naredil Farel, ko je prinesel evangelij v Ženevo.

Pozneje je govoril o svojem načrtu o tej dejavnosti in dejal: "Želim, da bi to razumeli, pa ne zato, ker so ti nauki majhnega pomena, ampak prav zato, ker so zelo pomembni, sem jih hotel pripraviti v taki razumljivi obliki, da bi se z njimi lahko obrnil na otroke. Hotel sem, da me slišijo odrasli, a bal sem se, da me ne bodo slišali, če se najprej obrnem nanje. Zato sem se odločil približati najmlajšim. Za poslušalce sem izbral same otroke. Če se bo njihovo število povečalo, če se bo videlo, da poslušajo, da jim je všeč, da jih priteguje, da razumejo predmet in ga lahko tudi razložijo, potem bom prepričan, da bom kmalu imel še drugi krog poslušalcev, ker bodo odrasli spoznali, da se splača usesti in proučevati resnico. Če se to zgodi, je uspeh zagotovljen."(14)

Trud je bil uspešen. Ko je govoril otrokom, so ga prihajali poslušat tudi starejši ljudje. Galerije njegove cerkve so bile polne pozornih poslušalcev. Med njimi so bili tudi učeni in ugledni, pa tudi tujci, ki so obiskali Ženevo; po njih pa je bilo sporočilo odneseno v druge kraje.

Ta uspeh je Gausena ohrabril, zato je tiskal svoje nauke z upanjem, da bo to spodbudilo k proučevanju preroških knjig v župnijah, kjer se govori francosko. Dejal je: "Objaviti nauke, ki se dajejo otrokom, pomeni povedati odraslim, ki zanemarjajo te knjige z lažnim izgovorom, da so nerazumljive: 'Kako so lahko nerazumljive, ko pa jih razumejo vaši otroci?' Zelo si želim," dodaja, "da poznanje prerokovanj po možnosti oznanim po naših župnijah. Zdi se mi, da ni proučevanja, ki bi bolj ustrezalo zahtevam našega časa. S tem se moramo pripravljati za bližajočo se stisko in čakati na Jezusa Kristusa."/365/

Čeprav je bil Gausen eden najbolj znamenitih in najbolj priljubljenih pridigarjev v Franciji, je bil čez nekaj časa razrešen dolžnosti. Za vzrok temu pa so povedali, da je med poučevanjem mladine uporabljal Sveto pismo namesto cerkvenega katekizma, dolgočasnega in racionalističnega priročnika, ki ni vseboval nikakršne pozitivne vere. Pozneje je postal profesor v neki teološki šoli, ob nedeljah pa je dalje delal z otroki in jih poučeval o Svetem pismu. Njegova dela o prerokovanjih so zbudila veliko zanimanje. S predavateljskega pulta, s tiskom in s svojim najdražjim poklicem kot otroški učitelj je dolgo vrsto let opravljal močan vpliv in bil orodje, s katerim je bila pozornost mnogih ljudi obrnjena k proučevanju prerokovanj, ki so kazala, da je Gospodov prihod blizu.

Sporočilo o drugem prihodu se je oznanjalo tudi v Skandinaviji in prebudilo veliko zanimanje. Mnogi so bili prebujeni iz svoje brezskrbne varnosti, da so priznali svoje grehe in jih opustili ter v Kristusovem imenu zaprosili za odpuščanje. Toda duhovščina državne cerkve se je uprla gibanju in zaradi njenega vpliva so bili nekateri oznanjevalci sporočila vrženi v ječo. V mnogih krajih, kjer so bili oznanjevalci skorajšnjega Gospodovega prihoda na ta način prisiljeni k molku, se je Bog odločil sporočilo objaviti na nenavaden način, po otrocih. Državni zakoni jih niso mogli omejevati, ker so bili še mladoletni, zato so lahko neovirano govorili.

Gibanje se je širilo zlasti med nižjimi sloji. V skromnih prebivališčih delavcev so se zbirali ljudje, da bi slišali opomin. Otroci kot pridigarji so bili tudi sami po večini prebivalci barak. Nekateri med njimi niso bili starejši od šest do osem let, a medtem ko je njihovo življenje dokazovalo, da ljubijo Zveličarja in želijo biti poslušni Božjim svetim predpisom, je njihov splošni videz kazal, da gre le za navadni otroški razum njihove starosti in nič več od navadnih otroških sposobnosti. Ko pa so se postavili pred ljudi,/366/ je bilo očitno, da jih spodbuja vpliv, ki je prekašal njihove naravne sposobnosti. Njihov glas in celotno bitje se je spremenilo, zato so s svečano močjo oznanjali opomin o sodbi, pri čemer pa so natančno uporabili besede Svetega pisma: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe." Grajali so grehe ljudstva, niso obsojali samo razvratnosti in greha, temveč tudi poželenje po posvetnem življenju in nevero ter opominjali svoje poslušalce, naj se spokorijo, da bi se izognili prihajajoči jezi.

Ljudstvo jih je drhteč poslušalo. Njihovemu srcu je govoril Božji Duh. Spodbujeni so bili, da z novo in globljo gorečnostjo proučujejo Sveto pismo. Nezmerni in nemoralni so začeli novo življenje; drugi so se odpovedali svojim nečastnim navadam; in opravljeno je bilo tako nenavadno delo, da so tudi pridigarji državne cerkve morali priznati, da je s tem gibanjem Božja roka.

Božja volja je bila, da se glas o Zveličarjevem prihodu razširi v Skandinaviji. Ko pa so bili njegovi služabniki prisiljeni k molku, je Bog izlil svojega Duha na otroke, da bi se delo dokončalo. Nekoč se je Jezus približeval Jeruzalemu v spremstvu veselega ljudstva, ki mu je z veselimi vzkliki med mahanjem s palmovimi vejami vzklikalo kot Davidovemu Sinu, pa so zavidni farizeji zahtevali, naj ukaže ljudstvu molčati. Tedaj jim je Jezus odgovoril, da je vse to izpolnitev prerokovanj, in da bo spregovorilo kamenje, če bodo ti umolknili. Ljudstvo se je zaradi strahu pred grožnjami duhovnikov in starešin prenehalo veseliti, ko je Jezus stopal skozi Jeruzalemska vrata. Toda otroci so v tempeljskem dvorišču dalje vzklikali in peli, mahajoč s palmovimi vejami: "Hosana Davidovemu Sinu!" (Mat 21,8-15.) Ko so mu farizeji jezno dejali: "Slišiš li, kaj ti pravijo?" jim je Jezus odgovoril: "Seveda, ali niste nikoli brali: iz ust odraslih in dojencev si pripravil sebi hvalo." (Mat 21,16.) Kakor je Bog v času prvega Kristusovega prihoda delal po otrocih,/367/ tako jih je uporabil tudi za oznanitev sporočila o njegovem drugem prihodu. Uresničila se je Božja beseda, da se bo sporočilo o Zveličarjevem prihodu oznanilo ljudstvom, rodovom in jezikom.

William Miller in njegovi sodelavci so dobili nalogo oznanjati opozorilo v Ameriki. Ta dežela je postala središče velikega adventnega gibanja. Tukaj se je najbolj naravnost izpolnilo prerokovanje o prvem angelskem sporočilu. Millerjevi spisi in spisi njegovih sodelavcev so bili odneseni v oddaljene dežele. Kamor koli so prišli misijonarji, je bilo oznanjeno tudi veselo sporočilo o skorajšnji Kristusovi vrnitvi. Na vse strani se je širilo sporočilo večnega evangelija: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe."

Pričevanje prerokovanj, ki je kazalo, kakor je bilo tedaj videti, na Kristusov prihod pomladi 1844, je naredilo globok vtis na ljudi. Kamor koli se je sporočilo razširilo iz države v državo, povsod je nastalo veliko prebujenje. Mnogi so bili prepričani o pravilnosti dokazov, ki so bili zasnovani na preroških obdobjih, zato so zapustili svoja osebna mnenja in veselo sprejeli resnico. Nekateri pridigarji so zavrgli svoje tesnosrčne poglede in čustva, odpovedali so se svojim plačam in cerkvam ter se združili pri oznanjanju Jezusovega prihoda. Bilo pa je sorazmerno malo pridigarjev, ki so sprejeli to sporočilo, zato je bilo v večini zaupano ponižnim vernikom. Poljedelci so zapuščali svoja polja, obrtniki svoje delavnice, trgovci svoje blago, uslužbenci svoje položaje, vendar pa je bilo število delavcev nezadostno v sorazmerju z delom, ki ga je bilo treba opraviti. Razmere, v katerih je bila brezbožna cerkev, in svet, ki se je pogreznil v hudo, so težile duše zvestih čuvajev, in ti so prostovoljno prenašali stiske, trpljenje in pomanjkanje, da bi lahko povabili ljudi k spokorjenju in zveličanju. Čeprav jim je Satan nasprotoval, jim je delo vendar neprestano napredovalo, a resnico o prihodu je sprejelo na tisoče ljudi./368/

Povsod se je oznanjalo resno sporočilo, ki je opozarjalo grešnike, posvetne ljudi in vernike raznih cerkev, da bi se izognili prihodnji jezi. Pridigarji so kakor Kristusov predhodnik Janez Krstnik položili sekiro k drevesni korenini in zahtevali od vseh, da obrodijo spokorjenja vredne sadove. Njihova ganljiva vabila so bila očitno nasprotje prepričevanjem o miru in varnosti, ki se je slišalo s priljubljenih prižnic. Kjer koli se je oznanjalo sporočilo, je bilo ljudstvo spodbujeno. Preprosto in neposredno pričevanje Svetega pisma, ki ga je spremljala moč Svetega Duha, je bilo tako mogočno, da se mu je malokdo mogel docela upreti. Kristjani po imenu so se predramili iz svoje lažne zanesljivosti. Spoznali so svoj odpad od vere in svojo ljubezen do sveta in nevero, svojo ošabnost in sebičnost. Mnogi so iskali Gospoda s spokorjenjem in ponižostjo. Nagnjenje, ki so ga kazali do pozemskih stvari, so sedaj usmerili k nebesom. Na njih je počival Božji Duh, krotka in ponižna srca pa so se združila v vzkliku: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe."

Grešniki so jokaje spraševali: "Kaj naj naredim, da bom rešen?" Tisti, katerih življenje ni bilo pošteno, so si prizadevali popraviti svojo krivičnost. Vsi, ki so v Kristusu našli mir, so hrepeneli po tem, da bi še druge videli kot udeležence tega blagoslova. Srca staršev so se obračala k otrokom, srca otrok pa k staršem. Ograje ošabnosti in nedostopnosti so bile odstranjene. Slišala so se iskrena priznanja, družinski člani pa so si prizadevali za zveličanje tistih, ki so jim bili najbližji in najdražji. Pogosto so se slišale resne molitve za druge. Ljudje so se povsod v velikem strahu bojevali z Bogom. Mnogi so molili vso noč za prepričanje, da so jim grehi odpuščeni, ali pa za spreobrnjenje svojih sorodnikov in sosedov.

Ljudje vseh slojev so v trumah prihajali na zborovanja adventistov. Bogati in revni, veliki in mali so hoteli iz raznih vzrokov slišati nauk o drugem prihodu. Gospod je zaviral uporniškega duha, ko so njegovi služabniki/369/ razlagali vzroke svoje vere. Pogosto je bilo orodje slabotno, toda Božji Duh je dajal resnici moč. Na teh zborovanjih se je čutila navzočnost svetih angelov in vsak dan so se mnogi pridružili vernim. Pri ponavljanju dokazov o skorajšnjem Kristusovem prihodu je velika množica mirno in brez diha poslušala svečane besede. Zdelo se je, kakor da so se nebesa in zemlja približala drug drugemu. Božjo moč so čutili mlajši in starejši in tisti srednjih let. Ljudje so se vračali domov s hvalnico na ustih in vesel glas je odmeval skozi tiho nočno temo. Nihče od navzočih na teh zborovanjih nikoli ni mogel pozabiti teh tako pomembnih prizorov.

Oznanjanje določenega časa Kristusovega prihoda je izzvalo veliki odpor mnogih izmed vseh slojev, začenši pri pridigarjih s prižnice pa do najbolj zakrknjenega grešnika. Izpolnile so se preroške besede: "To najprej vedoč, da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po svojih lastnih poželenjih in govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pet 3,3.4.) Mnogi, ki so trdili, da ljubijo Zveličarja, so rekli, da nimajo nikakršne pripombe k nauku o drugem prihodu, le da so proti določenemu času. Toda Božje oko, ki vse vidi, je bralo njihova srca. Ničesar niso želeli slišati o tem, da bo Kristus prišel sodit svetu po pravičnosti. Bili so nezvesti služabniki. Njihova dela ne bi mogla prenesti Božjega pogleda, ki preiskuje srce, zato so se bali srečati s svojim Gospodom. Niso bili pripravljeni pozdraviti Kristusa, kakor ga niso bili niti Judje v času prvega prihoda. Ne samo da niso hoteli poslušati jasnih dokazov Svetega pisma, ampak so se tudi posmehovali Gospodovim čakalcem. Satan in njegovi angeli so vzklikali od veselja in zasmehovali Kristusa in svete angele, ker ljudstvo, ki se ima za njegovo, ima tako malo ljubezni in si ne želi njegovega prihoda.

"Za tisti dan in uro pa nihče ne ve," se je glasil najpogosteje poudarjeni dokaz nasprotnikov adventne vere. To besedilo se glasi: "Za tisti dan in uro pa nihče ne ve,/370/ ne nebeški angeli, ne Sin, edini Oče sam." (Mat 24,36.) Gospodovi čakalci so podali razumljivo in natančno razlago tega svetopisemskega besedila, tako da se je takoj očitno pokazalo, kako ga nasprotniki pačijo. Kristus je te besede izgovoril v tistem pomembnem pogovoru s svojimi učenci na Oljski gori, ko je zadnjič odšel iz templja. Učenci so ga vprašali: "Kaj bo znamenje tvojemu prihodu in koncu sveta?" Jezus jim je naštel nekaj znamenj in rekel: "Tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je On blizu, pri vratih." (Mat 24,3.33.) Nobena Zveličarjeva izjava ne sme biti prikazana tako, da bi ovrgla drugo. Čeprav nihče ne ve za dan in uro njegovega prihoda, se vendar od nas zahteva, da vemo, kdaj je prihod blizu. Jezus potem pravi, da bo načrtno zanemarjanje njegovih opominov o času njegovega skorajšnjega prihoda prav tako usodno, kakor je bilo neznanje predpotopnega sveta o prihodu potopa. Prilika v istem poglavju, ki kaže razliko med zvestim in nezvestim ter podaja obsodbo nad njim, ki v svojem srcu pravi: "Moj gospodar odlaša svoj prihod," (Mat 24,48.) poudarja, da bo Kristus ob svojem prihodu sodil vsem in plačal vsem, ki čujejo in oznanjajo njegov prihod, in kaj se bo zgodilo z njimi, ki ga zaničujejo. Rekel je: "Čujte torej. Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde njegov gospodar, kadar pride, da tako dela! Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe." (Mat 24,42.46; Raz 3,3.)

Pavel govori o ljudeh, za katere bo Gospodov prihod nepričakovan: "Zakaj sami veste natanko, da pride Gospodov dan tako kakor tat ponoči. Ko pravijo: Mir in varnost, tedaj jih mahoma doleti poguba ... in ušli ne bodo." Za tiste, ki so cenili Gospodov opomin, pa dodaja: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči ne od teme." (1 Tes 5,2-5.)/371/

Iz tega se jasno vidi, da Sveto pismo nima opravičenja za človeka, ki ostaja v neznanju glede bližine Kristusovega prihoda. Toda tisti, ki samo iščejo izgovor, da bi zavrgli resnico, so zaprli ušesa tej razlagi, in drzni zasmehovalci kakor tudi navidezni Kristusovi pridigarji dalje ponavljajo: "Za tisti dan in uro pa nihče ne ve." Ko se je ljudstvo prebudilo in začelo iskati pot zveličanja, so se verski učitelji postavili med njega in resnico ter poskušali njegov strah pomiriti z lažnimi razlagami Božje besede. Nezvesti čuvaji so se pridružili delu velikega goljufa in vpili: "Mir! Mir!" ko Bog ni govoril o miru. Mnogi niso hoteli kakor farizeji v Kristusovih dneh stopiti v nebeško kraljestvo, a preprečevali so njim, ki so to hoteli. Iz njihovih rok se bo zahtevala kri teh ljudi.

Najponižnejši in najbolj pobožni verniki cerkev so bili navadno prvi, ki so sprejeli sporočilo. Tisti, ki so osebno proučevali Sveto pismo, so neizogibno morali videti, koliko je bilo običajno mnenje o prerokovanjih nasprotno Svetemu pismu. Kjer koli ljudstvo ni bilo zapeljano z vplivom duhovščine in je samo zase raziskovalo Božjo besedo, je bilo dovolj le primerjati adventni nauk s Svetim pismom, da bi se videl njegov božanski vir.

Mnoge so pregnali njihovi nezvesti bratje. Nekateri so se odločili ne priznati javno svojega upanja, da bi ohranili v cerkvi svoj položaj. Drugi pa so čutili, da jim zvestoba do Boga ne dovoljuje skrivati resnice, ki jim jo je Bog zaupal. Mnogi so bili izključeni iz cerkve samo zato, ker so izrazili svojo vero v Kristusov prihod. Njim, ki so zdržali preizkušnjo svoje vere, so bile dragocene prerokove besede: "Vaši bratje, ki vas sovražijo in vas pehajo od sebe zaradi mojega imena, govore: Naj se Gospod izkaže častit, da vidimo vašo radost! Toda osramočeni bodo." (Iz 66,5.)

Božji angeli so z največjim zanimanjem spremljali/372/ uspeh opomina. Ko so cerkve zavrgle sporočilo, so se angeli žalostno obrnili od njih. Toda bilo je še mnogo posameznikov, ki niso bili preizkušeni glede vere v adventno resnico. Mnogi, ki so jih zapeljali žena ali mož, starši ali otroci, so verjeli, da je greh poslušati takšen krivi nauk, ki ga oznanjajo adventisti. Angelom je bilo ukazano, naj skrbno pazijo na te ljudi; potrebno je bilo, da nova luč z Božjega prestola razsvetli njihovo stezo.

Vsi, ki so sprejeli sporočilo, so z neizrecnim hrepenenjem čakali na prihod svojega Zveličarja. Čas, v katerem so pričakovali, da mu bodo odšli naproti, je bil pred vrati. Tej uri so se približevali mirno in slovesno. Bili so v sladkem občestvu z Bogom - zastavilom miru, ki jim bo dan za delež v prihodnji slavi. Nihče izmed njih, ki je osebno doživel to upanje in zaupanje, ne more pozabiti tistih čudovitih ur pričakovanja. Že nekaj tednov pred pričakovanim časom je večina prekinila vsa pozemska dela. Iskreni in zvesti so skrbno preiskovali vsako misel in vsako željo svojega srca, kakor da ležijo na smrtni postelji in da bodo morali čez nekoliko ur zapreti oči za vse na tem svetu. Niso si šivali "vnebohodnih oblačil";(dd) toda vsi so čutili potrebo notranjega prepričanja, da so se pripravljeni srečati z Zveličarjem. Njihova bela oblačila so bila čistost duše, s Kristusovo spravno krvjo očiščen značaj. O, ko bi Božje ljudstvo imelo sedaj enakega duha, ki preiskuje svoja srca, enako resno in odločno vero! Ko bi ponižno hodilo pred Gospodom in pošiljalo molitve k prestolu milosti, bi imelo mnogo bolj dragoceno izkušnjo, kakor jo ima. Premalo je molitev in iskrenega prepričanja o grešnosti, a pomanjkanje žive vere mnogim preprečuje dobiti obilno milost, ki nam jo je pripravljen dati naš Odrešenik.

Bog je hotel preizkusiti svoje ljudstvo. Njegova roka je pokrila napako v računanju preroškega časa./373/ Adventisti niso našli napake, vendar je niso našli niti njihovi šolani nasprotniki. Ti so govorili: "Vaše računanje preroškega časa je pravilno. Neki veliki dogodek se bo skoraj zgodil; vendar to ne bo to, kar prerokuje Miller; to je spreobrnitev sveta, ne pa drugi Kristusov prihod."(ee)

Čas čakanja je minil, Kristus pa ni prišel osvobodit svojega ljudstva. Tisti, ki so z iskreno vero in prisrčno ljubeznijo pričakovali svojega Zveličarja, so doživeli grenko razočaranje. Toda Božji načrt je bil dosežen. Preizkusil je srca njih, ki so trdili, da čakajo na njegov prihod. Med njimi je bilo mnogo takih, ki jih ni spodbujala nikakršna višja spodbuda kakor strah. Njihova vera ni vplivala ne na njihovo srce ne na njihovo življenje. Ko se pričakovani dogodek ni zgodil, so ti ljudje govorili, da niso razočarani; pravzaprav nikoli niso niti verovali, da bo Kristus prišel. Bili pa so med prvimi, ki so se posmehovali bolečini iskrenih vernikov.

Jezus in vse nebeške vojske pa so z ljubeznijo in sočutjem gledali na preizkušene in razočarane vernike. Ko bi se lahko odstranil nevidni pajčolan, ki ločuje vidni svet od nevidnega, bi bilo možno videti angele, kako so se približevali tem neomahljivim ljudem in jih ščitili pred Satanovimi puščicami./374/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!