 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
19. Luč v temi (angleško)
Božje delo na svetu je v vseh časih kazalo v vsaki veliki reformaciji in verskem gibanju pozornost zbujajoče podobnosti. Bog z ljudmi vedno ravna po enakih načelih. Pomembna današnja gibanja so podobna tistim v preteklosti, a izkušnje cerkev iz preteklih časov ponujajo dragocene nauke našemu času.
Nobena svetopisemska resnica ni jasnejša kakor ta, da Bog s Svetim Duhom vodi na poseben način svoje služabnike po svetu v velikih gibanjih za opravljanje dela zveličanja. Ljudje so orodja v Božjih rokah, ki jih uporablja, da bi opravil načrte svoje dobrote in milosti. Vsakdo ima svojo nalogo; vsakemu je dana količina luči, kakršna ustreza potrebam njegovega časa in zadošča, da bi ga usposobila za opravljanje dela, ki mu ga je Bog zaupal. Toda noben človek, ne glede na to, koliko ga nebesa cenijo, nikoli ni popolnoma razumel vzvišenega načrta zveličanja, niti ni docela dojel Božjega namena samo za svoj čas. Ljudje ne razumejo popolnoma, kaj Bog hoče doseči z delom, ki jim ga je dal opraviti. Ne dojemajo popolnoma pomembnosti sporočila, ki ga oznanjajo v njegovem imenu.
"Moreš li Božjo globokost z umom doseči ali popolnosti Vsemogočnega do dna priti? Kajti moje misli niso vaše misli, tudi vaša pota niso moja pota, pravi Gospod./343/ Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so moja pota višja nego vaša pota in moje misli nego vaše misli. Spominjajte se početkov od večnosti, da sem jaz Bog mogočni in nobenega ni drugega, da sem Bog, in nihče ni meni enak, ki oznanjam od začetka konec in od starodavnosti, kar se še ni zgodilo; ki velim: moj sklep bo stal in storil bom vse, kar me veseli." (Job 11,7; Iz 55,8.9; 46,9.10.)
Celo preroki, ki so bili usposobljeni s posebno razsvetlitvijo Svetega Duha, niso popolnoma dojemali pomena zaupanega jim razodetja. Smisel objavljenih prerokovanj je postal jasen šele skozi čas, ko je Božje ljudstvo potrebovalo nauke, ki so jih vsebovala.
Peter piše o zveličanju, ki je bilo razodeto po evangeliju, in pravi: "O katerem zveličanju so preiskovali in ga izsledovali preroki, ki so prerokovali o milosti vam namenjeni, preiskujoč, za kateri in za kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih in je naprej pričal za Kristusova trpljenja in veliko jim sledečo slavo. Njim se je razodelo, da tistega niso podajali sebi, ampak vam." (1 Pet 1,10-12.)
Toda čeprav prerokom ni bilo dano popolnoma razumeti stvari, ki so jim bile razodete, so si vendar resno prizadevali sprejeti vso luč, kolikor je Bog imel za dobro, da jim jo je dal. Marljivo so preiskovali in izsledovali, za kakšen čas je oznanjal Kristusov Duh, ki je bil v njih. Kakšen nauk za Božje ljudstvo v krščanskem času, za katerega korist so podana ta prerokovanja njihovim služabnikom! "Njim se je razodelo, da tistega niso podajali sebi, ampak vam." Poglejte si te svete Božje može, ki so marljivo preiskovali in raziskovali razodetja, ki so jim bila dana za še nerojene rodove. Primerjajte njihovo sveto gorečnost z brezbrižno ravnodušnostjo, s kakršno so ljubljenci poznejših časov ravnali s tem nebeškim darom. Kakšna graja je poslana njim, ki ljubijo svet in mu popuščajo, ki so zadovoljni z izjavami, da prerokovanj ni mogoče razumeti!
Čeprav omejen človeški razum ni sposoben prodreti/344/ v misel Večnega ali popolnoma dojeti njegovih namenov, ljudje vendar ne morejo tako dobro dojeti nebeških sporočil predvsem zaradi raznih svojih zmot in malomarnosti. Človeški duh, pa tudi duh Božjih služabnikov je pogosto zaslepljen s človeškimi mnenji, izročili in lažnimi nauki, tako da lahko samo delno dojame vzvišene stvari, ki jih razodeva v svoji besedi. Tako je bilo tudi s Kristusovimi učenci celo tisti čas, ko je bil Zveličar osebno z njimi. Njihova dojemanja so bila prepojena z judovskimi pojmi o Mesiju kot svetovnem kralju, ki bo Izraela povišal na prestol svetovnega kraljestva, in niso mogli dojeti pomena njegovih besed, s katerimi je napovedal svoje muke in smrt.
Sam Kristus jih je poslal v svet s sporočilom: "Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo. Spokorite se in verujte v evangelij!"(Mar 1, 15.) To sporočilo je utemeljeno na Dan 9. Tam je angel razložil, da 62 tednov seže do Maziljenca, Vojvode, učenci pa so z velikim upom in veselim pričakovanjem gledali na vzpostavljanje Mesijevega kraljestva v Jeruzalemu, ki bo vladalo nad vsem svetom.
Oznanjali so sporočilo, ki jim ga je Kristus zaupal, čeprav so napačno dojeli njegov smisel. Medtem ko se je njihovo sporočilo temeljilo na prerokovanju Dan 9,25., niso videli v naslednji vrsti istega poglavja, da bo Maziljenec iztrebljen. Že od samega rojstva je njihovo srce hrepenelo po slavi pozemskega kraljestva, v katero so upali, in to je skalilo njihovo razumevanje podrobnosti prerokovanja in Kristusovih besed.
Opravljali so svojo dolžnost s pošiljanjem vabila milosti judovskemu narodu, potem pa so prav tedaj, ko so pričakovali, da bo njihov Gospod zasedel Davidov prestol, videli, da so ga prijeli kot hudodelca, šibali, zasmehovali, obsodili in pribili na golgotski križ./345/ Kakšen obup in duševno trpljenje je mučilo učence tiste dni, ko je njihov Gospod ležal v grobu!
Kristus je prišel v natančno določenem času in tako, kakor je napovedano v prerokovanju. Svetopisemsko pričevanje se je izpolnilo v vsaki podrobnosti njegove službe. Oznanjal je zveličanje, njegova beseda pa je bila mogočna. Njegovi poslušalci so bili prepričani v svojem srcu, da je iz nebes. Božja beseda in Duh sta potrdila božansko poslanstvo Božjega Sina.
Učenci so bili še vedno vdani svojemu ljubljenemu Učitelju. Njihovo srce pa sta vendar težila negotovost in dvom. V duševnem strahu se niso spomnili Kristusovih besed, ki so kazale na njegove muke in smrt. Ali bi bili na takšen način pahnjeni v bolečino in razočaranje, ko bi bil Jezus iz Nazareta pravi Mesija? To je bilo vprašanje, ki je mučilo njihove duše, medtem ko je Zveličar ležal v grobu v brezupnih urah tiste sobote, ko je posegel med smrt in vstajenje.
Čeprav je najbolj temna noč žalosti obvila te Jezusove sledilce, niso bili zapuščeni. Prerok je rekel: "Ako sedim v temi, Gospod mi je luč. ... Privede me ven na luč, gledal bom njegovo pravičnost. Noč ti je svetla kakor dan, temina ti je kakor luč." (Miha 7,8.9; Ps 139,12.) Bog je rekel: "V temi vzhaja luč poštenim. Popeljem slepce po potu, ki ga ne poznajo, po stezah, ki so jim tuje, jim dam hoditi; temo pred njimi naredim v svetlobo in hribast kraj v ravan. Te reči storim in jih ne opustim." (Ps 112,4; Iz 42, 16.)
Sporočilo, ki so ga učenci razglasili v Gospodovem imenu, je bilo v vsakem pogledu natančno, a dogodki, na katere je opozarjalo, so se prav tedaj dogajali. "Čas je dopolnjen in približalo se je Božje kraljestvo,"/346/ se je glasilo njihovo sporočilo. Ko je minil čas - 69 tednov iz Dan 9 - ki je trajal vse do Mesija - Maziljenca - je bil Kristus pomaziljen s Svetim Duhom ob svojem krstu, ko ga je Janez krstil v Jordanu. A nebeško kraljestvo, ki so ga oznanjali, da se je približalo, je bilo vzpostavljeno ob Kristusovi smrti. To kraljestvo ni bilo pozemsko cesarstvo, kakor so bili naučeni verovati. To ni bilo niti prihodnje neminljivo kraljestvo, katero bo vzpostavljeno, ko bo "kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom dana ljudstvu svetnikov Najvišjega"; tisto večno kraljestvo, v katerem mu bodo služila ter ga poslušala vsa gospostva. (Dan 7,27.) V svetopisemskem jeziku se uporablja izraz Božje kraljestvo za označitev kakor kraljestva milosti tako tudi kraljestva slave. Kraljestvo milosti je opisano v Pavlovem listu Hebrejcem. Pisec nas najprej opozarja na Kristusa, na usmiljenega Posrednika, ki lahko sočustvuje z našimi slabostmi, potem pa nadaljuje: "Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč." (Heb 4,15.16.) Prestol milosti predstavlja kraljestvo milosti, kajti obstoj prestola predstavlja obstoj kraljestva. Kristus je v svojih mnogih prilikah uporabil izraz nebeško kraljestvo, da bi opisal delo Božje milosti v človeških srcih.
Prestol slave predstavlja kraljestvo slave, a na to kraljestvo se nanašajo Zveličarjeve besede: "Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi." (Mat 25,31.32.) To kraljestvo je še prihodnost. Vzpostavljeno bo šele ob drugem Kristusovem prihodu.
Kraljestvo milosti je bilo ustanovljeno takoj po človekovem padu v greh, ko je bil narejen načrt za odrešitev grešnega človeštva. Od tedaj je obstajalo samo v Božjem načrtu in obljubi, ljudje pa so lahko z vero postali Božji državljani. Vzpostavljeno pa je bilo pravzaprav ob Kristusovi smrti./347/ Kajti celo tedaj, ko je Zveličar že začel svoje pozemsko poslanstvo, bi se mogel utrujen zaradi trme in nehvaležnosti ljudi odločiti, da bo odstopil od svoje daritve na Golgoti. V Getsemaniju se je v njegovi roki tresel kelih muk. Celo tedaj bi si lahko obrisal krvavi znoj s čela in pustil grešni rod, naj propade zaradi svojih grehov. Ko bi bil to naredil, za padlega človeka ne bi bilo odrešitve. Toda ko je Zveličar umiral in je v svojem zadnjem vzdihu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" je bila zagotovljena izpolnitev načrta zveličanja. Obljuba zveličanja, ki je bila dana grešnemu paru v raju, je bila potrjena. Tedaj je bilo vzpostavljeno kraljestvo milosti, ki je bilo prej vsebovano v Božji obljubi.
Tako je bila Kristusova smrt - ravno ta dogodek, ki so ga učenci imeli za popoln propad svojih upov - uporabljena za to, da za večno zagotovi izpolnitev tega upanja. Medtem ko jim je Kristusova smrt prinesla strašno razočaranje, jim je pravzaprav bila vrhunski dokaz, da so verovali prav. Dogodek, ki jih je napolnil z žalostjo in obupom, je vsakemu Adamovemu otroku odprl vrata upanja, in od njega je bilo odvisno prihodnje življenje in večna blaženost vseh, ki so zaupali Bogu v vseh časih.
Celo v tem razočaranju učencev zaradi neizpolnjenih pričakovanj so se izpolnile namere neizmerne Božje milosti. Čeprav so bila njihova srca osvojena z božansko milostjo in mogočnim naukom njega, za kogar je rečeno, da "nikoli noben človek ni govoril kakor ta", je bilo vendar čisto zlato njihove ljubezni do Jezusa pomešano z nevredno žlindro posvetne ošabnosti in sebičnega častiljublja. V zgornji izbi, ki je bila pripravljena za obedovanje velikonočnega jagnjeta, v tistem slovesnem času, ko je bil Učitelj že v senci Getsemanija, se je vnel prepir med njimi, "kdo izmed njih velja za največjega". (Luk 22,24.) Pred njihovimi očmi je neprestano stala vizija prestola, krone in slave, neposredno pred njim pa so bili zasmehovanje in duševni strah Getsemanija, sodna palača in golgotski križ. Ošabnost njihovega srca in žeja po svetovni slavi/348/ sta bili to, kar jih je napeljalo, da so se trmasto držali lažnih naukov svojega časa in zanemarili Zveličarjeve besede, ki so kazale pravo naravo njegovega kraljestva in opozarjale na njegovo duševno trpljenje in smrt. Toda te zmote so povzročile hudo, vendar potrebno preizkušnjo, ki je bila dovoljena za njihovo poboljšanje. Čeprav so učenci napačno razumeli smisel svojega sporočila in niso videli uresničitve svojih pričakovanj, so vendar oznanili opomin, ki jim ga je zaupal Bog. Gospod pa je nagradil njihovo vero in cenil njihovo poslušnost. Zaupano jim je bilo delo, da so med vsemi narodi širili slavno blagovest o od mrtvih obujenem Gospodu. Da bi bili pripravljeni za to delo, jih je morala doleteti tako grenka izkušnja.
Jezus je po svojem vstajenju šel s svojima učencema v Emavs in začel od Mojzesa in vseh prerokov in jima razložil, "kar je v vseh pismih pisano o njem." (Luk 24,27.) Srce učencev je bilo vznemirjeno. Vera se je razgorela. Bila sta prerojena za živo upanje še prej, preden jima je Jezus omogočil, da bi ga spoznala. Hotel jima je razsvetliti razum in utrditi njuno vero v najbolj zanesljivo preroško besedo. Želel je, da bi resnica pognala močnejše korenine v njunem srcu, ne samo zato, ker je bila podprta z njegovim osebnim pričevanjem, ampak tudi zaradi zanesljivega dokaza, ki je tičal kakor v simbolih in sencah obredne postave tako tudi v prerokovanjih Starega zakona. Kristusovim sledilcem je bilo potrebno, da so imeli razumno vero, pa ne samo zaradi njih samih, ampak tudi zato, da bi lahko svetu oznanili spoznanje o Kristusu. Za prvi korak v oznanjanju tega spoznanja pa je Jezus učence opozoril na Mojzesa in preroke. To je pričevanje, ki ga je od mrtvih obujeni Zveličar podal o vrednosti in pomembnosti knjig Starega zakona.
Kakšna sprememba je nastala v srcu učencev, ko so znova zagledali ljubi obraz svojega/349/ Učitelja! (Luk 24,32.) V popolnejšem in celotnejšem smislu kakor kdaj prej so našli njega, o komer je pisano v Mojzesovi postavi in prerokih. Negotovost, strah in obup so odstopili prostor popolnemu zaupanju in nezasenčeni veri. Nikakršen čudež ni, da so bili po njegovem vstajenju vsak dan v cerkvi ter poveličevali in hvalili Boga. Ljudstvo, ki je vedelo samo za Zveličarjevo sramotno smrt, je pričakovalo, da bo v njihovem pogledu videlo izraz žalosti, zmedenosti in poraza; toda namesto tega so videli samo veselje in zmago. Kakšno pripravo so dobili ti učenci za delo, ki jih je čakalo! Preživeli so najhujšo skušnjavo, kakršna jih je sploh kdaj lahko doletela, in videli, kako se je Božja beseda slavno izpolnila, ko je bilo po človeškem mnenju vse izgubljeno. Kaj bi sedaj še lahko omajalo njihovo vero ali jim zmanjšalo vročo ljubezen? V najhujših urah so imeli močno tolažbo, upanje, ki je bilo "kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno". (Heb 6,18.19.) Bili so priče Božje modrosti in moči, vedoč, da jih "ne smrt ne življenje ne angeli ne poglavarstva ne moči ne sedanjost ne prihodnost ne višina ne globočina ne kakršna koli druga stvar ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu". Rekli so: "Ali v vsem tem slavno premagujemo v tistem, ki nas je ljubil. Gospodova beseda pa ostane vekomaj. Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,38.39.37; 1 Pet 1,25; Rim 8,34.)
Gospod je rekel: "Ne bo osramočeno moje ljudstvo vekomaj. Jok se pač zvečer naseli, a zjutraj so veseli spevi." (Joel 2,26; Ps 30,5.) Ko so učenci srečali Zveličarja na dan njegovega vstajenja in ko je srce gorelo v njih ob poslušanju besede; ko so videli njegovo glavo, roke in noge, ki so bile ranjene zanje; ko jih je Jezus pred svojim vnebohodom vodil proti Betaniji,/350/ povzdignil roko v blagoslov in jim ukazal: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju!" ter dodal: "In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta;" (Mar 16,15; Mat 28,20.) ko je na binkošti prišel obljubljeni Tolažnik in jim je bila podarjena moč z višave in je ljudi prepojila zavest o navzočnosti njihovega Gospoda, ki je odšel v nebesa - ali bi po vsem tem mogli, četudi jih bo pot vodila skozi žrtev in mučeniško smrt, zamenjati službo evangelija njegove milosti in venec pravičnosti, ki naj bi ga dobili ob njegovem prihodu, za slavo pozemskega prestola, česar so se nadejali po svojem prejšnjem dojemanju? On, ki lahko vse naredi bolj obilo, kakor pa ga prosimo in mislimo, jim je dal z občestvom njegovih muk tudi občestvo njegovih radosti, da lahko mnoge sinove pripeljejo v slavo, kakor tudi neizrecno veselje in večno ter od vsega pretežno slavo, s katero po Pavlovih besedah naša sedanja kratka stiska ni vredna primerjave.
Izkušnja učencev, ki so med prvim Kristusovim prihodom oznanjali evangelij o kraljestvu, je podobna izkušnji njih, ki so oznanjali sporočilo o drugem prihodu. Kakor so učenci odšli v svet in oznanjali: "Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo," tako so Miller in njegovi sodelavci oznanjali, da se je izteklo najdaljše in zadnje v Svetem pismu omenjeno preroško obdobje, da je sedaj neposredno pred vrati sodba in da se bo kmalu začelo večno kraljestvo. Oznanjevanje učencev glede časa je bilo zasnovano na 70 tednih iz Dan 9. Miller in njegovi sodelavci so oznanjali konec 2300 dni iz Dan 8,14., med katere tudi spada 70 tednov. Oznanjevanje enega in drugega prerokovanja je bilo zasnovano na izpolnitvi teh dveh različnih delov istega dolgega preroškega obdobja.
Kakor prvi učenci, tako niti William Miller in njegovi tovariši niso popolnoma dojeli pomena sporočila, ki so ga oznanjali. Zmote, ki so bile dolgo ukoreninjene v cerkvi,/351/ so jim preprečevale doseči pravilno razlago pomembne preroške točke. Zato so tudi oznanjali sporočilo, ki jim ga je Bog zaupal, vendar so doživeli razočaranje, ker niso pravilno dojeli njegovega pomena.
V razlagi besedila iz Dan 8,14: "Do dva tisoč in tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno," je Miller, kakor smo že omenili, sprejel mnenje, ki je na splošno prevladovalo tisti čas, namreč, da je naša zemlja svetišče. Zato je verjel, da očiščenje svetišča pomeni očiščenje zemlje z ognjem ob Gospodovem prihodu. Ko je ugotovil, da je konec 2300 dni v prerokovanju natančno utrjeno, je sklepal, da je s tem tudi razodet čas drugega prihoda. Njegova zmota izvira iz tega, ker je sprejel splošno razprostranjeno mnenje o tem, kaj je svetišče.
V obredni službi, ki je bila podoba Kristusove daritve in duhovništva, je bila sprava ali čiščenje svetišča zadnji obred, ki ga je veliki duhovnik opravljal po letnem redu svoje službe. Ta zadnji obred je bil zaključno dejanje sprave, odvzemanje in odstranjanje grehov iz Izraela. Bil je simbol zadnjega dejanja v službi našega velikega duhovnika v nebesih, odstranjanje ali brisanje grehov njegovega ljudstva, ki so bili zapisani v nebeških knjigah. Ta služba zajema delo preiskovanja, delo sojenja, ki se dogaja pred samim Kristusovim prihodom na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. Kajti ko se bo On prikazal, bo sleherni primer že odločen. Jezus pravi: "Pridem hitro in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu, kakor je njegovo delo." (Raz 22,12.) Ta sodba, ki se dogaja pred samim prihodom, je oznanjena v prvem angelskem sporočilu iz Raz 14,7: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe."
Oznanjevalci tega opomina so oznanjali pravo sporočilo o pravem času. Vendar kakor so prvi učenci na temelju prerokovanja iz Dan 9 oznanili: "Čas je dopolnjen in Božje kraljestvo se je približalo,"/352/ a kljub temu niso spoznali, da je v istem svetopisemskem besedilu napovedana tudi Mesijeva smrt, tako so tudi Miller in njegovi sodelavci oznanjali na Dan 8,14. in Raz 14,7. osnovano sporočilo, a niso spoznali, da so v Raz 14 navedena še druga sporočila, ki jih je treba oznaniti pred Gospodovim prihodom. Kakor so se učenci prevarali glede kraljestva, ki naj bi bilo vzpostavljeno na koncu 70 tednov, tako so se tudi adventisti prevarali glede dogodka, ki se je imel zgoditi na koncu 2300 let. V obeh primerih je šlo za sprejem ali bolje rečeno vdanost splošno sprejeti zmoti tistega časa, kar je zaslepilo smisel za resnico. Kakor prvič tako tudi drugič se je izpolnila Božja volja, saj se je oznanjalo sporočilo, ki ga je bilo treba oznaniti. A vendar so se kakor prvi tako tudi drugi razočarali zaradi svojega napačnega dojemanja tega sporočila.
Bog pa je vendar uresničil svoj dober namen, saj je na ta način dosegel, da je bil dan opomin o sodbi. Prišel je veliki dan, in ljudstvo je bilo po Božji previdnosti preizkušeno glede določenega časa, da bi se pokazalo, kaj je v njihovem srcu. Sporočilo je bilo določeno, da se cerkev preizkusi in očisti. Verniki so morali zvedeti, ali njihovo srce hrepeni po svetu ali po Kristusu v nebesih. Priznali so, da ljubijo Zveličarja, sedaj pa so morali tudi dokazati svojo ljubezen. Ali so bili pripravljeni, da bi se odpovedali svojim posvetnim upom in častiljubnim načrtom ter z veseljem pozdravili prihod svojega Gospoda? Sporočilo jim je moralo omogočiti, da bi spoznali svoje pravo duhovno stanje. Poslano je bilo v milosti, da bi jih zbudilo in spodbudilo k iskanju Gospoda s spokorjenjem in ponižnostjo.
In tako se je razočaranje vendar obrnilo v dobro, čeprav je bilo posledica njihovega napačnega dojemanja sporočila, ki so ga oznanjali. Moralo je preizkusiti srca njih, ki so trdili, da so sprejeli opomin. Mar bodo zaradi razočaranja tako hitro zapustili svojo izkušnjo in zavrgli svoje zaupanje v Božjo besedo?/353/ Ali pa si bodo z molitvijo in ponižnostjo prizadevali ugotoviti, v čem so storili napako, in dojeti pomen prerokovanja? Koliko jih je spodbujal samo strah, nezavedni nagon in trenutno vznemirjenje? Koliko jih je bilo neodločnih in nezvestih? Tisoči so rekli, da ljubijo Gospodov prihod. Ali bi se odpovedali veri, če bi se od njih zahtevalo pretrpeti sramoto, skušnjave in razočaranje? Ali bodo zavrgli resnice, ki so utemeljene na najjasnejših izjavah njegove besede, samo zato ker niso takoj mogli dojeti Božjega ravnanja z njimi?
Ta preizkušnja je morala pokazati trdnost njih, ki so bili z iskreno vero poslušni vsemu, kar so imeli za nauk Božje besede in Duha. Ta izkušnja jim je morala bolj kakor katera druga pokazati, kako nevarno je sprejeti teorije in razlage ljudi, namesto da bi se Sveto pismo postavilo za lastnega razlagalca. Težave in žalosti, ki so se pojavile kot posledica njihove zmote, bi morale vplivati na otroke vere, da bi se poboljšali. To bi jih moralo spodbuditi k bolj vestnemu proučevanju preroške besede in jih naučiti z večjo pozornostjo raziskovati temelje svoje vere ter zavreči vse, kar ni utemeljeno na svetopisemski resnici, pa naj bo to še toliko sprejeto širom po krščanskem svetu.
Vse, kar se je dojemanju teh vernikov v času preizkušnje zdelo nejasno kakor nekoč prvim učencem, je moralo biti pozneje razloženo. Ko bodo videli konec, ki jim ga bo dal Gospod, tedaj bodo zvedeli, da so se Božji nameni ljubezni do njih nespremenljivo izpolnjevali kljub težavam, ki so bile sad njihovih zmot. S svojo blagoslovljeno izkušnjo bodo zvedeli, da je Gospod usmiljen in poln sočutja in da so njegove poti milost in resnica njim, ki izpolnjujejo njegovo zavezo in njegovo pričevanje./354/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!