Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

1. Razdejanje Jeruzalema (angleško)

"O da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti prinaša mir, tako pa je prikrito tvojim očem. Prišli bodo dnevi nadte, ko te bodo sovražniki obdali z okopi, te oblegali in z vseh strani stiskali. V tla bodo poteptali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate." (Luk 19,42-44. - Ek)

Z vrha Oljske gore je Jezus gledal na Jeruzalem. Pred njim se je razprostiral jasen in miren prizor. Bližala se je velika noč, in iz vseh dežel so se zbirali Jakobovi otroci, da bi proslavili veliki ljudski praznik. Sredi vrtov in vinogradov ter zelenih pobočij, posejanih z romarskimi šotori, so se dvigali terasasti hribi, veličastne palače in masivni braniki izraelske prestolnice. Zdelo se je, kakor da sionska hči ponosno pravi, da je kraljica in da ne bo videla bridkosti. Bila je lepa in prepričana o nebeški naklonjenosti, kakor je stoletja poprej pel kraljevi potujoči pevec: "Krasno se dviga, veselje vse zemlje je gora Sion ... mesto velikega Kralja." (Ps 48,2.) Neoviran je bil pogled na veličastne tempeljske zgradbe. Žarki zahajajočega sonca so obsevali snežno bele marmornate zidove in se odbijali od zlatih vrat, stolpa in stolpičev./17/ Tam je stala "popolnost lepote", ponos judovskega naroda. Kateri Izraelov otrok bi lahko gledal ta prizor brez radostnega vznemirjenja in občudovanja! Toda Jezusa so zajele drugačne misli. "Ko je prišel bliže in zagledal mesto, se je zjokal nad njim." (Luk 19,41. - Ek) Sredi splošnega veselja nad zmagoslavnim vhodom, ko so se zibale palmove veje in so veseli vzkliki poveličevanja odmevali po hribih ter ga je tisoče glasov razglasilo za kralja, je bil Odrešenik sveta premagan z nenadno in skrivnostno žalostjo. On, Božji Sin, Izraelovo upanje, čigar moč je premagala smrt in priklicala njene ujetnike iz grobov, je bil ves objokan, ne od navadne žalosti, temveč od nezadržnega smrtnega boja.1

Ni objokoval sebe, čeprav je dobro vedel, kam ga peljejo noge. Pred njim je ležal Getsemani, prizor njegovega bližajočega se smrtnega boja. Videla so se tudi ovčja vrata, skozi katera so stoletja vodili daritvene živali in ki so morala biti odprta tudi zanj, ko ga bodo vodili "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7.) Nedaleč od tod je bila Golgota, prostor njegovega križanja. Na stezo, po kateri se bo kmalu podal Kristus darovat svoje življenje za greh, je padla groza velike teme. Vendar se v tej uri veselja ni ražzalostil zaradi razmišljanja o teh prizorih. Prav tako tudi slutnje njegovega nadčloveškega trpljenja niso spravile v žalost njegovega nesebičnega duha. Jokal je za tisoče obsojenih v Jeruzalemu - zaradi slepote in zakrknjenosti tistih, ki jih je prišel blagoslovit in rešit.

Jezusovim očem je bila odprta več kakor tisoč let dolga zgodovina Božje posebne milosti in zaščitniške skrbi, ki sta bili izkazani Božjemu izvoljenemu ljudstvu. Tam je bila gora Morija, kjer je bil obljubljeni sin, prostovoljna žrtev, zvezan na oltarju kot simbol daritve Božjega Sina. Očetu vernih je bila tam potrjena zaveza blagoslova, slavna obljuba o Mesiji. (1 Mojz 22,9.16-18.) Plameni žrtvovanja, ki so se dvigali z Ornanovega gumna do nebes,/18/ so odvrnili meč angela pokončevalca (1 Let 21) - simbol Zveličarjeve daritve in posredništva za grešnike. Bog je spoštoval Jeruzalem bolj kakor vso zemljo. "Gospod je izvolil Sion, želel si ga je za svoje prebivališče." (Ps 132,13.) V njem so sveti preroki skozi stoletja podajali svarila. Duhovniki so mahali s kadilnicami in oblaki kadila z molitvami vernikov so se dvigali pred Boga. Vsak dan je bila darovana kri zaklanih jagnjet, ki je vnaprej kazala na Božje Jagnje. Jahve je tam razodeval svojo navzočnost v slavi nad prestolom milosti. Tam je počival temelj skrivnostne lestve, ki je povezovala zemljo z nebesi (1 Mojz 28,12; Jan 1,51.) - lestev, po kateri so se Božji angeli spuščali in vzpenjali, in katera je odprla svetu pot do najsvetejšega. Če bi Izrael kot narod ostal zvest nebesom, bi Jeruzalem večno stal kot Božji izvoljenec. (Jer 17,21-25.) Toda zgodovina izvoljenega ljudstva je poročilo o neprestanem odpadništvu in upornosti. Uprli so se nebeški milosti, zlorabljali svoje prednosti in podcenjevali svoje priložnosti.

Čeprav so Izraelci "zasmehovali Božje poslance in zaničevali njegove besede in za norce imeli njegove preroke", (2 Let 36,16.) je še vedno gledal nanje kot "Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici". (2 Mojz 34,6.) Čeprav so ga neprestano zavračali, jih je njegova milost še naprej vabila. Z večjo ljubeznijo, s kakršno2 oče skrbi za svojega sina, jih je Bog "opominjal po svojih poslancih od ranega jutra in neprenehoma, ker se mu je smililo njegovo ljudstvo in njegovo prebivališče". (2 Let 36,15.) Ko svarilo, prošnja in graja niso pomagale, jim je poslal najboljše darilo nebes; vsa nebesa jim je izlil v tem edinem Daru.

Božji Sin osebno je bil poslan, da bi se zavzel za nespokorjeno mesto. Kristus je bil ta, ki je popeljal Izraela kot dobro trto iz Egipta. (Ps 80,8.) Njegova roka je pred tem izgnala pogane pred njim./19/ Zasadil ga je kakor vinograd na zelo rodovitnem hribu. Obdal ga je s plotom. Svoje služabnike je poslal, da bi ga obdelovali. "Kaj bi se še storilo mojemu vinogradu," je vzkliknil, "česar bi ne bil že storil v njem?" (Iz 5,1-4.) Ker je tako skrbel zanj, bi lahko obrodil bogato grozdje, toda rodil je viniko, a še vedno je koprneče upal na dobro letino in sam je prišel v svoj vinograd, morda bi ga tako rešil pred uničenjem. Okopal ga je, obrezoval in negoval. Neutrudno si je prizadeval rešiti ta vinograd, ki ga je sam zasadil.

Gospod luči in slave je tri leta hodil med svojimi ljudmi. "Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod Hudičevo oblastjo." Zlomljena srca so se celila, slepi so spregledali in hromi so shodili, gobavi so se očiščevali in gluhi so dobivali sluh, mrtvi so se obujali in ubogim se je oznanjala blagovest. (Dej 10,38. - Ek; Luk 4,18; Mat 11,5.) Vsem slojem brez razlike je poslal milostni klic: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat 11,28. - Ek)

Čeprav so mu vračali hudo za dobro in sovraštvo za ljubezen, (Ps 109, 5.) je stanovitno nadaljeval svoje poslanstvo usmiljenja. Nikoli ni zavrnil nikogar, ki je prosil za milost. Popotnik brez doma, ki je vsak dan trpel prezir in revščino, je živel, da bi stregel potrebnim, lajšal človeške bolečine in prepričeval ljudi, naj sprejmejo darilo življenja. Valovi njegove milosti, ki so se odbijali od trdovratnih src, so se vračali v obliki še močnejše, bolj sočutne in neizrazljive ljubezni. A Izrael se je obrnil od svojega najboljšega Prijatelja in edinega Pomočnika. Prezirali so njegova vabila ljubezni, zaničevali njegove nasvete in zasmehovali njegova svarila.

Ura upanja in odpuščanja je hitro minevala; čaša Božje dolgo zadrževane jeze je bila skoraj polna. Oblak odpadništva in upora, ki se je stoletja večal, je bil zdaj črn od gorja, da bi se zdaj zdaj utrgal nad grešnim ljudstvom;/20/ a njega, ki bi jih lahko edini rešil pred njihovo grozečo usodo, so zapostavljali, zmerjali, zavračali in ga bodo kmalu tudi križali. Ko pa bo Kristus visel na golgotskem križu, se bodo Izraelu iztekli dnevi3 kot ljudstvu Božje ljubezni in blagoslova. Izguba celo ene same duše je nesreča, ki prekaša izgubo vseh dobrin in zakladov sveta; a Kristus je tedaj imel pred očmi Jeruzalem, obsodbo vsega mesta, vsega naroda - prav mesta in naroda, ki je bil nekoč Božji izvoljenec, njegov posebni zaklad.

Preroki so jokali nad odpadništvom Jeruzalema in strašnim opustošenjem, ki ga je doletelo zaradi njihovih grehov. Jeremija je želel, da bi bile njegove oči vodnjak solza, da bi lahko jokal dan in noč zaradi uničenja hčere svojega ljudstva, zaradi Gospodove črede, ki je bila odpeljana v sužnost. (Jer 9,1; 13,17.) Kakšna je bila šele Kristusova žalost, čigar preroški pogled je zajemal ne samo leta, pač pa tudi veke! Gledal je angela maščevalca, ki je dvignil meč nad mesto, ki je bilo tako dolgo Jahvejevo prebivališče. S sedla Oljske gore, kraja, ki ga je kmalu potem zasedel Tit s svojo vojsko, je gledal prek doline na svete palače in stebrišča ter z objokanimi očmi videl strašen prizor, obzidje obdano s sovražnikovimi četami. Slišal je korake prihajajoče vojske. Slišal je glasove mater in jok otrok, prosečih za kruh v obleganem mestu. Videl je njegove posvečene in čudovite hiše, njegove palače in stolpe, ki so vzplamteli, in tam, kjer so nekoč stali, je bil samo še kup kadečih se ruševin.

Ko je gledal skozi čas, je videl zavezno ljudstvo razkropljeno v vse dežele, da so "kot koščki razbite ladje na zapuščeni obali". V telesni kazni, ki bo kmalu doletela Izraelove otroke, je videl prve kaplje iz čaše jeze, ki se bo ob poslednji sodbi izpraznila do dna. Božansko sočutje se je izrazilo z bolestnimi besedami: "Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi!/21/ Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!" (Mat 23,37.) O, da bi ti, med vsemi ljubljeno ljudstvo, spoznalo čas svojega obiskovanja in kaj ti prinaša mir! Ustavil sem pravičnega angela, pozival sem te k spokorjenju, toda zaman. Nisi zavrnilo in odklonilo samo služabnikov, odposlancev in prerokov, temveč tudi Izraelovega Svetnika, svojega Odrešenika. "Nočete priti k meni, da bi imeli življenje." (Jan 5,40.)

Kristus je videl v Jeruzalemu simbol človeške zakrknjenosti v neveri in uporništvu, ki se naglo približuje Božji povračilni sodbi. Trpljenje padlega rodu je pritiskalo na njegovo dušo in izsililo iz njegovih ust bridki jok. Videl je poročilo o grehu, napisano s človeškimi solzami, trpljenjem in krvjo; njegovo srce je bilo ganjeno od neskončnega sočutja do žalostnih in trpečih Zemljanov; koprnel je po rešitvi vseh. Toda celo njegova roka ni mogla odvrniti plime človeškega trpljenja; le nekaj si jih je prizadevalo4 iskati svoj edini Vir pomoči. Bil je voljan darovati svojo dušo v smrt, da bi jim zveličanje naredil dosegljivo; ampak samo nekaj jih je prišlo k njemu, da bi lahko živeli.

Veličastvo nebes v solzah! Sin neskončnega Boga je klonil v duhu, in ga je strla duševna bolečina! Prizor je napolnil vsa nebesa z občudovanjem. Ta prizor nam je razodel čezmerno grešnost greha; pokazal je, kako težka naloga je, celo za Neskončno moč, rešiti krive pred posledicami prestopanja Božjih zapovedi. Jezus je gledaje na zadnji rod videl svet vpleten v prevaro, podobno tisti, ki je povzročila razdejanje Jeruzalema. Velik greh Judov je bila njihova zavrnitev Kristusa; velik greh krščanskega sveta bo njihovo zavračanje Božjih zapovedi, temelja njegove vladavine v nebesih in na zemlji. Jahvejeve predpise so zaničevali in prezirali. Na milijone ujetnikov greha, Satanovih sužnjev, obsojenih na drugo smrt,/22/ ni hotelo poslušati resnice ob dnevu, ko so bili obiskani. Strašna zaslepljenost! Čudna norost!

Dva dni pred veliko nočjo, ko je Kristus še zadnjič odšel iz templja, potem ko je javno obtožil hinavščino judovskih voditeljev, je ponovno odšel s svojimi učenci na Oljsko goro in se usedel na travnato pobočje, ki se je dvigalo nad mestom. Še enkrat se je zazrl po njegovih zidovih, stolpih in palačah. Še enkrat je opazoval tempelj v njegovem zaslepljujočem blišču, krono lepote, s katero je bila kronana sveta gora.

Pred tisoč leti je psalmist poveličeval Božjo ljubezen do Izraela, ker si je njegov sveti dom izbral za prebivališče. "V Salemu je njegova koča in njegovo prebivališče na Sionu. Izvolil je Judov rod, Sionsko goro, ki jo je ljubil. In sezidal si je enako nebeškim višavam svoje svetišče." (Ps 76,2; 78,68.69.) Prvi tempelj je bil zgrajen v najbolj uspešnem času izraelske zgodovine. Kralj David je zbral za ta namen ogromne zaloge bogastva, načrte za njegovo zgradbo pa je naredil po božanskem navdihu. (1 Let 28,12.19.) Salomon, najmodrejši med izraelskimi vladarji, je dokončal delo. Tempelj je bil najveličastnejša zgradba, kar jih je svet kdaj videl. Sam Gospod je izjavil po preroku Hagaju glede drugega templja: "Slava te druge hiše bo večja, kakor je bila slava prve. Razgibal bom vse narode; dragocenosti vseh narodov se bodo stekale sem in to hišo bom s slavo napolnil, govori Gospod nad vojskami." (Hag 2,9.7. - Ek)

Tempelj je razdejal Nebukadnezar. Petsto let pred Kristusovim rojstvom so ga obnovili ljudje, ki so se iz ujetništva, trajajočega skoraj eno človekovo življenjsko dobo, vrnili v zapuščeno in skoraj opustošeno deželo.5 Med njimi so bili stari ljudje, ki so videli blišč Salomonovega templja, a so se jokali ob temelju nove zgradbe, ker niti zdaleč ni bila podobna prejšnji. Prevladujoči občutek je učinkovito opisal prerok:/23/ "Kdo je med vami ostal, ki je videl to hišo v njeni prvi slavi? In kakšno jo vidite sedaj? Ni li prav kakor nič v vaših očeh?" (Hag 2,3; Ezr 3,12.) Takrat je bila dana obljuba, da bo slava te hiše še večja kakor prve.

Ampak drugi tempelj ni bil polovico toliko imeniten kakor prvi; niti ni bil posvečen s tistimi vidnimi znaki Božje navzočnosti, ki je pripadala prvemu templju. Ni se razodela nadnaravna moč, da bi ga posvetila. Nobenega oblaka slave ni bilo videti, ki bi napolnil na novo postavljeno svetišče. Nikakršen ogenj ni švignil iz nebes, da bi použil daritev na oltarju. Šekina ni več bivala med keruboma v najsvetejšem; skrinja, prestol milosti, s tablicama Božjega pričevanja ni bila postavljena vanj. Nobenega glasu ni bilo iz nebes, da bi odgovoril duhovniku, ki je vprašal po Jahvejevi volji.

Stoletja so si Judje zaman prizadevali pokazati, v čem se je izpolnila Hagaju dana Božja obljuba; njihova ošabnost in nevera sta zakrili pred njihovim umom resnični pomen preroških besed. Drugi tempelj ni bil počaščen z oblakom Jahvejeve slave, temveč z živo navzočnostjo njega, v katerem je učlovečena polnota božanstva - Boga, ki se je prikazal v mesu. "Hrepenenje vseh narodov" je zares prišlo v svoj tempelj, ko je mož iz Nazareta učil in zdravil v posvečenih palačah. V navzočnosti Kristusa in samo v njej je drugi tempelj v slavi prekosil prvega. Toda Izrael se je obrnil od ponujenega Dara nebes. S ponižnim Učiteljem, ki je tistega dne šel skozi zlata vrata, je slava za vedno odšla iz templja. Zveličarjeve besede so se že izpolnjevale: "Zato bo vaša hiša zapuščena." (Mat 23,38. - Ek)

Učenci so bili polni začudenja in občudovanja nad Kristusovo napovedjo razdejanja templja, zato so si želeli popolneje razumeti njegove besede. Bogastvo, delo in arhitektonsko spretnost so uporabljali več kakor štirideset let, da bi naredili tempelj bolj sijajen./24/ Herod Veliki je zapravil zanj bogastvo Rimljanov in zaklad Judov, cesar sveta pa ga je obogatil s svojimi darovi. Masivni bloki belega marmorja pravljičnih razsežnosti so bili pripeljani iz Rima, da bi postali del njegove zgradbe; in nanje so učenci opozorili svojega Učitelja, rekoč: "Učitelj, poglej, kakšni kamni in kakšne stavbe!" (Mar 13,1. - Ek)

Na te besede je Jezus svečano in osuplo odgovoril: "Resnično vam pravim: Tu ne ostane kamen na kamnu, ki se ne bi zrušil." (Mat 24,2.)6

Učenci so s padcem Jeruzalema povezali dogodke Kristusovega prihoda v posvetni slavi, ko bo zasedel prestol vesoljnega kraljestva, kaznoval nespokorjene Jude in narod rešil rimskega jarma. Gospod jim je povedal, da bo prišel drugič. Odkar je omenil obsodbo nad Jeruzalemom, so se njihove misli vračale k njegovemu prihodu; zato so ga vprašali, ko so se zbirali okrog njega na Oljski gori: "Povej nam, kdaj bo to? In kaj bo znamenje tvojemu prihodu in koncu sveta?" (Vr. 3.)

Prihodnost je bila učencem z usmiljenostjo prikrita. Ko bi bili takrat popolnoma razumeli dve zastrašujoči dejstvi - Odrešenikovo trpljenje in smrt ter razdejanje njihovega mesta in templja - bi se zgrozili. Kristus je podal glavne obrise slavnih dogodkov, ki se bodo zgodili pred koncem časa. Njegovih besed tedaj niso popolnoma razumeli; toda njihov pomen se mora razodeti njegovemu ljudstvu, ko bo potrebovalo navodila, ki so dana v njih. Izrečeno prerokovanje je pomenilo dvoje: oznanjalo je razdejanje Jeruzalema in kazalo tudi na grozoto zadnjega velikega dne.

Jezus je razodel poslušajočim učencem obsodbo, ki mora doleteti odpadniškega Izraela in posebno povračilno maščevanje, ki bo prišlo nadnje, ker so zavrgli in križali Mesija. Nezmotljiva znamenja bodo napovedala grozni vrhunec. Strašna ura bo prišla nenadoma in bliskovito./25/ Zveličar je opozoril svoje sledilce: "Kadar torej ugledate 'gnusobo razdejanja', ki jo je napovedal prerok Danijel, da stoji na svetem kraju, (kdor bere, naj razume!) tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore." (Mat 24,15.16; Luk 21,20.21.) Ko bodo malikovalske zastave Rimljanov zavihrale na svetem zemljišču, ki se je razprostiralo nekaj kilometrov zunaj mestnega obzidja, morajo Kristusovi sledilci poiskati zavetje z begom. Ko bodo videli svarilno znamenje, ne sme odlašati nihče, ki se želi rešiti. Po vsej Judeji in Jeruzalemu morajo takoj nemudoma ubogati znamenje za beg. Kdor se bo znašel na strehi, ne bo smel stopiti v hišo, da bi rešil svoje dragocene zaklade. Tisti, ki bodo delali na poljih ali vinogradih, se ne bodo smeli vrniti, da bi si vzeli oblačilo, ki so ga odložili zaradi dnevne vročine. Ne bodo smeli odlašati niti trenutek, da jih ne bi zadelo splošno uničenje.

Za vlade Heroda Jeruzalem ni bil samo prečudovit, temveč je zaradi zgrajenih stolpov, zidov in trdnjav poleg sicer naravne lege tudi očitno kazal, da je nepremagljiv. Kdor bi v tem času javno razglašal njegovo uničenje, bi ga imenovali prismojenega panikarja, kakor so Noeta njegove dni. Toda Kristus je rekel: "Nebo in zemlja preideta, a moje besede nikoli7 ne preidejo." (Mat 24,35.) Zaradi njegovih grehov se je zgrnila jeza zoper Jeruzalem in njegova trdovratna nevera je zapečatila njegovo usodo.

Gospod je napovedal po preroku Mihi: "Čujte to, pravim, glave Jakobove hiše in knezi Izraelove hiše, ki studite pravo sodbo in zvijate vse, kar je ravno, ki zidate Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico! Mestne glave sodijo za darila in duhovniki v njem uče za plačilo in preroki v njem vedežujejo za denar; vendar se opirajo na Gospoda in govore: Mar ni Gospod med nami? Nesreča ne pride nad nas nobena!" (Miha 3,9-11.)/26/

Te besede zvesto opisujejo pokvarjene in samopravične Jeruzalemce. Ti so trdili, da izpolnjujejo predpise Božjih zapovedi, hkrati pa so prestopali njegova načela. Sovražili so Kristusa, ker je njegova čistost in svetost razkrivala njihovo zlobo, in ga obtoževali, da On povzroča težave, ki so prišle nadnje kot posledica njihovih grehov. Čeprav so vedeli, da je brez greha, so dejali, da je njegova smrt nujna za varnost njihovega naroda. "Če ga tako pustimo", so rekli judovski voditelji, "bodo vsi verovali vanj; in pridejo Rimljani in nam vzemo in zemljo in narod". (Jan 11,48.) Če bo Kristus križan, bodo lahko postali spet močno, združeno ljudstvo. Na ta način so razmišljali in soglašali s svojim velikim duhovnikom, da je namreč boljše, da umre samo en mož kakor pa ves narod.

Tako so judovski voditelji zidali "Sion s krvjo in Jeruzalem s krivico". (Miha 3,10.) In še potem, ko so ubili svojega Zveličarja, ker je razkrinkal njihove grehe, so bili še vedno tako prepričani o svoji pravičnosti, da so se šteli za Božje ljubljeno ljudstvo in pričakovali od Gospoda, da jih reši pred sovražniki. "Zato," je nadaljeval prerok, "se bo zavoljo vas oral Sion kakor njiva in Jeruzalem postane groblja in gora Božje hiše z gozdom obrastel grič." (Vr. 12.)

Skoraj štirideset let potem, ko je Kristus izrekel usodo Jeruzalema, je Gospod odložil svojo obsodbo nad mestom in narodom. Čudovita je bila dolga Božja potrpežljivost do odklanjevalcev njegovega evangelija in morilcev njegovega Sina. Prilika o nerodovitnem drevesu je predstavljala Božje ravnanje z judovskim narodom. Ukaz je veljal dalje: "Posekaj jo torej! Čemu še trati zemljo?" (Luk 13,7.) Toda božanska milost, mu je še nekaj časa prizanašala. Še vedno jih je bilo veliko med Judi, ki niso vedeli za Kristusov značaj in delo. In otroci niso uživali priložnosti/27/ ali niso sprejeli luči, ki so jo zaničevali njihovi starši. Po oznanjevanju apostolov in njihovih učencev je Bog mogel prižgati luč, da je svetila nanje; dovoljeno jim je bilo videti, da se je prerokovanje izpolnilo ne samo s Kristusovim8 rojstvom in življenjem, ampak tudi z njegovo smrtjo in vstajenjem. Otroci ne smejo biti obsojeni za grehe svojih staršev; toda če s poznanjem vse luči, ki so jo dobili od staršev, zavržejo dodatno luč, ki jim je bila ponujena, postanejo sodeležniki njihovih grehov in napolnijo mero njihove krivičnosti.

Dolgotrajna Božja potrpežljivost nad Jeruzalemom je samo okrepila trdovratno zakrknjenost Judov. V svojem sovraštvu in krutosti do Jezusovih učencev so zavrnili še zadnjo ponudbo milosti. Tedaj jim je Bog odtegnil svojo zaščito in odstranil svojo zaviralno moč proti Satanu in njegovim angelom, in narod je bil prepuščen vodstvu postavljenih voditeljev. Njegovi otroci so zaničevali Kristusovo milost, ki bi jim omogočila odstraniti svoje hudobne spodbude, zato so zdaj zavladale nad njimi. Satan je razvnel v njih najbolj krute in najnižje strasti duše. Ljudje niso imeli več razuma, izgubili so razsodnost - bili so pod kontrolo strasti in slepe jeze. Postali so okrutni kakor Satan. V družini in med narodom, v najvišjih in najnižjih slojih, je vladalo nezaupanje, zavist, sovraštvo, tekmovanje, uporništvo, morilstvo. Nikjer ni bilo varno. Prijatelji in sorodniki so izdajali drug drugega. Starši so morili svoje otroke, otroci pa starše. Narodni voditelji se niso mogli obvladati. Nenadzorovane strasti so jih naredile okrutne. Judje so sprejeli lažno pričevanje, da so lahko obsodili nedolžnega Božjega Sina. Sedaj so lažne obtožbe povzročile, da njihovo življenje ni bilo več varno. S svojimi dejanji so dolgo govorili: "Dejte, da se umakne nam izpred obličja Izraelov Svetnik." (Iz 30,11.) Sedaj so bile njihove želje uslišane. Božji strah jih ni več vznemirjal./28/ Satan je bil glava naroda in najvišji posvetni in verski oblastniki so bili pod njegovim vplivom.

Voditelji nasprotujočih si strank so se občasno združili, da bi oropali in mučili trpeče žrtve, potem pa so se spet vrgli drug na drugega in se neusmiljeno klali med seboj. Celo svetost templja ni mogla zadržati njihove strašne krutosti. Verniki so bili pobiti pred oltarjem in svetišče je bilo oskrunjeno s telesi pomorjenih. Pobudniki tega peklenskega dela so v svoji slepoti in bogokletni domišljavosti jasno naznanili, da se sploh ne bojijo razdejanja Jeruzalema, saj je mesto last samega Boga. Da bi utrdili svojo moč, so podkupili lažne preroke, ki naj bi razglaševali, celo ko so rimske legije že oblegale tempelj, da bodo ljudje zanesljivo dočakali Božjo rešitev. Množica je do konca trdno verovala, da bo Najvišji prispeval svoj delež k porazu njihovih sovražnikov. Toda Izrael je zaničeval božansko zaščito, in tako sedaj ni imel nobene obrambe. Nesrečni Jeruzalem! Bil je9 sprt med sabo; kri njegovih otrok, ki so pobijali drug drugega, je obarvala njegove ulice, medtem ko je tuja vojska uničevala trdnjave in pobijala njegove vojake!

Vse napovedi, ki jih je Kristus izrekel o razdejanju Jeruzalema, so se dobesedno izpolnile. Judje so izkusili resnico njegovih svarilnih besed: "S kakršno mero merite, s tako se bo merilo vam." (Mat 7,2.)

"Znamenja in čudeži so se pojavili kot znanilci nesreče in kazni. Sredi noči je nadnaravna luč obsijala tempelj in oltar. Nad oblaki zahajajočega sonca se je pokazala podoba vojnih voz in vojakov, ki so se zbirali za bitko. Duhovniki, ki so ponoči službovali v svetišču, so se prestrašili skrivnostnega glasu; zemlja se je tresla in slišali so se številni glasovi vpitja: 'Bežimo od tod.' Velika vhodna vrata, ki so bila tako težka, da jih je s težavo zapiralo dvajset mož, in so bila zavarovana/29/ z ogromnimi železnimi zapahi pritrjenimi globoko v tlak trdnega kamna, so se opolnoči odprla sama."(1)

Neki mož je sedem let hodil naokrog po Jeruzalemu in oznanjal gorje, ki bo prišlo nad mesto. Dan in noč je pel divjo žalostinko: "Glas od vzhoda! Glas od zahoda! Glas od štirih vetrov! Glas proti Jeruzalemu in proti templju! Glas proti ženinom in nevestam! Glas proti vsemu ljudstvu!"(2) To tuje bitje je bilo zaprto v ječo in bičano, toda nikakršna pritožba ni prišla iz njegovih ust. Na žalitve in mučenje je odgovorilo samo: "Gorje, gorje Jeruzalemu! Gorje, trpljenje njegovim prebivalcem!" Njegovo svareče vpitje ni utihnilo, dokler ni bil umorjen med obleganjem, ki ga je napovedal.

Noben kristjan ni umrl med razdejanjem Jeruzalema. Kristus je svoje učence posvaril in vsi, ki so verjeli njegovim besedam, so čakali na obljubljeni znak. "Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem," je rekel Jezus, "tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo." (Luk 21,20.21.) Rimljani so pod Cestijem obkolili mesto, potem pa nepričakovano opustili obleganje, čeprav je vse kazalo, da je najugodnejši trenutek za napad. Obleganci, ki so že obupali nad uspehom odpora, so se odločili za vdajo, ko je rimski general umaknil svojo vojno silo brez najmanjšega vidnega vzroka. Toda Božja milostljiva skrb je usmerila dogodke v blaginjo njegovega ljudstva. Čakajoči kristjani so dobili obljubljeni znak, in zdaj je bila dana priložnost vsem, ki so poslušali Zveličarjevo svarilo. Dogodki so tekli tako, da niti Judje niti Rimljani niso mogli kristjanom ovirati bega.10 Ko se je Cestij umaknil, so se Judje pognali iz Jeruzalema in zasledovali njegovo plašno vojsko; a medtem ko sta bili obe vojni sili polno zaposleni, so imeli kristjani priložnost zapustiti mesto. V tem času prav tako v deželi/30/ ni bilo sovražnikov, ki bi jih utegnili prestreči. Med obleganjem so bili Judje v Jeruzalemu zaposleni s pripravo na praznik šotorov, pa so tako kristjani lahko neovirano bežali skozi deželo. Brez odlašanja so pobegnili na varen kraj - v mesto Pela v deželi Pereja na drugi strani Jordana.

Judovske sile, ki so zasledovale Cestija in njegovo armado, so naskočile zadnjo četo s takšno silovitostjo, da je rimski vojski grozilo popolno uničenje. Rimljani so se s težavo umaknili. Judje so ubežali skoraj brez izgub in se s plenom zmagoslavno vrnili v Jeruzalem. Vendar jim je ta navidezni uspeh prinesel samo zlo. To jih je navdihnilo z duhom trdovratnega odpora do Rimljanov, kar pa je povzročilo nepopisno gorje obsojenemu mestu.

Strašne nadloge so padle nad Jeruzalem, ko ga je znova začel oblegati Tit. Mesto so obkolili v času velike noči, ko so bili milijoni Judov zbrani znotraj njegovih zidov. Zaloge živeža, ki bi lahko leta zadostovale prebivalcem, ko bi jih skrbno hranili, so uničili iz maščevanja in sovraštva med sprtimi strankami, zato so zdaj trpeli grozno lakoto. Merico žita so prodajali za talent. Bolečine zaradi lakote so bile tako krute, da so možje glodali usnje svojih pasov in sandal ter prevleko svojih ščitov. Velika množica ljudi se je ponoči podala trgat divje nasade zunaj mestnih zidov. Mnoge so zajeli in usmrtili s krutim mučenjem. Komur se je posrečilo vrniti, je bil oropan tistega, kar je nabral v tako veliki nevarnosti. Večino nečloveških mučenj so izvajali voditelji, da so izsilili od pomanjkanja trpečih ljudi še zadnje pičle zaloge, ki so jih lahko prikrili. Te okrutnosti so pogosto izvrševali ljudje, ki so sami imeli dovolj hrane in so zgolj poželjivo kopičili zaloge za prihodnost./31/

Tisoči so umrli za lakoto in kugo. Naravno čustvo ljubezni je bilo videti kakor uničeno. Možje so kradli svojim ženam in žene svojim možem. Otroke ste lahko videli grabiti hrano iz ust svojih ostarelih staršev. Prerokovo vprašanje: "More li žena pozabiti svojega dojenca?" je dobilo odgovor znotraj zidov uničenega mesta: "Roke usmiljenih žen so kuhale svoje otroke, za hrano so jim bili ob razdejanju hčere mojega ljudstva." (Iz 49,15; Žal 4,10.) Spet se je izpolnilo preroško svarilo, ki je bilo dano pred štirinajstimi stoletji: "Mehka in razvajena ženska med vami, ki še od mehkosti11 in razvajenosti ni poskusila postaviti svojega stopala na tla, bo nevoščljivo gledala naročje svojega moža in svojega sina in svojo hčer ... in zaradi otrok, katere porodi; kajti jedla jih bo skrivaj ob pomanjkanju vseh reči, pri obleganju in v stiski, s katero te bo stiskal tvoj sovražnik v tvojih vratih." (5 Mojz 28,56.57.)

Rimski voditelji so se trudili prizadejati strahote Judom in jih tako prisiliti k vdaji. Tiste ujetnike, ki so se upirali, ko so jih ujeli, so pred mestnim obzidjem bičali, mučili in križali. Na tak način jih je umrlo stotine na dan in to strašno početje se je nadaljevalo, dokler ni bilo vzdolž Jozafatove doline in na Golgoti postavljenih toliko križev, da se je komaj dalo hoditi med njimi. Tako strašno jih je doletelo grozno prekletstvo, ki je bilo priklicano pred Pilatovim sodnim stolom: "Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat 27,25.)

Tit bi rad napravil konec temu groznemu prizoru in tako Jeruzalemu prizanesel popolno uničenje. Zagnusilo se mu je vse, ko je videl nakopičena trupla v dolinah. Navdušen nad veličastnim pogledom na tempelj z vrha Oljske gore je ukazal, da se ne smejo dotakniti niti enega samega njegovega kamna. Preden je ponovno napadel,/32/ da bi zavzel to trdnjavo, je resno opozoril judovske voditelje, naj ga ne prisilijo s krvjo oskruniti posvečeni prostor. Če bi lahko odšli in se bojevali na katerem koli drugem prostoru, noben Rimljan ne bi oskrunil svetosti templja. Jožef (Flavij) jih je osebno z zgovorno prošnjo rotil, naj se vdajo, da bi rešili sebe, svoje mesto in svoj bogoslužni prostor. Toda odgovor na njegove besede so bile bridke kletvice. Kopja so padala nanj, na njihovega zadnjega človeškega posrednika, ko se je zavzel zanje. Judje so zavrnili prošnje Božjega Sina, zato so se zdaj zaradi svarila in prošnje še trdneje odločili, da se bodo upirali do zadnjega. Tit si je zaman prizadeval rešiti tempelj. Nekdo večji od njega je napovedal, da ne bo ostal kamen na kamnu.

Slepa trdovratnost judovskih voditeljev in gnusna hudodelstva, ki so jih zagrešili v obleganem mestu, so povzročili grozo in ogorčenje Rimljanov. Zato se je Tit nazadnje odločil z naskokom zavzeti tempelj. Ukazal sicer je, da ga morajo rešiti pred razdejanjem, če bo le mogoče. Toda njegovo povelje so omalovaževali. Ko je neko noč šel počivat v svoj šotor, so Judje pridrveli iz templja in napadli vojščake. V boju je neki vojak vrgel baklo skozi odprtino v vežo, in brž so se vnele s cedrovino obložene notranje stene. Tit je pridrvel na ta kraj s svojimi generali in častniki ter ukazal vojakom pogasiti plamen. Njegovim besedam ni nihče posvečal pozornosti. V svoji razjarjenosti so vojaki metali goreče bakle v sosednje tempeljske prostore in nato z meči pobili veliko število tistih, ki so si v njem našli zavetje. Kri je tekla po tempeljskih stopnicah kakor voda. Na tisoče Judov je poginilo. Med šumom bitke so se slišali vzkliki: "Ihabod!" - ni več slave.

"Tit je ugotovil, da je nemogoče zadržati jezo vojakov; vstopil je s svojimi častniki in pregledal notranjost posvečene zgradbe. Razkošje ga je napolnilo z občudovanjem, in ker plameni še niso prodrli v svetišče,/33/ se je še zadnjič potrudil, da bi ga rešil. Med nadaljnjim napadanjem je ponovno opominjal vojake, naj ustavijo širjenje požara. Stotnik Liberalis si je prizadeval izsiliti poslušnost s poveljniško palico; toda celo spoštovanje do poveljnika ni moglo zadržati divjega sovraštva do Judov in nenasitnega pohlepa po plenu. Vojaki so videli, da se vse naokoli blešči od zlata, ki je sijalo v premočni svetlobi neukrotljivih plamenov; zato so domnevali, da v svetišču leži neizračunljivo veliko bogastvo. Zaradi tega so neopazno podtaknili goreče bakle med zapahe na vratih: vsa zgradba je bila v trenutku v plamenih. Dim in ogenj v zgradbi sta prisilila častnike, da so se umaknili, in veličastno poslopje je bilo prepuščeno svoji usodi.

Prizor je bil grozljiv že za Rimljane - kakšen je bil torej šele za Jude? Celoten vrh hriba, ki je nekoč kraljeval mestu, je zdaj bruhal kakor vulkan. Mogočne stavbe so se druga za drugo podirale s strašnim truščem in izginjale v ognjenem breznu. Strehe iz cedrovine so bile podobne gorečim plaščem; pozlačeni stolpiči so žareli kakor rdeče klasje; iz trdnjavskih vrat so švigali v zrak stolpi dima in plamenov. Sosednji griči so bili razsvetljeni. Temne skupine ljudi so s tesnobo opazovale napredek razdejanja: visoke zidove gornjega dela mesta je napolnila množica obrazov, nekateri so bili bledi od obupa, drugi so mrko opazovali nesmiselno maščevanje. Vpitje rimskih vojakov, ki so tekali sem in tja, in kriki ranjencev, ki so umirali v plamenih, so se mešali s prasketanjem ognja in bobnečim padanjem tramov. Kriki ljudi iz višin so se odbijali od planin in se vračali kot odmevi; vzdolž vseh zidov se je razlegalo tuljenje in vpitje. Ljudje, ki so umirali od lakote, so zbrali vso svojo preostalo moč v krike tesnobe in obupa./34/

Pokol znotraj je bil celo bolj strašen kakor prizor zunaj. Brez razlike so posekali može in žene, stare in mlade, upornike in duhovnike, tiste, ki so se bojevali, in tiste, ki so prosili za milost. Število ubitih je presegalo število morilcev. Legionarji so plezali čez kupe mrtvih, da bi dalje pokončevali."(3)

Po razdejanju templja je vse mesto kmalu padlo v roke Rimljanom. Judovski voditelji so zapustili svoje nepremagljive stolpe in Tit jih je našel prazne. Osupel je strmel vanje in izjavil, da mu jih je Bog dal v roke; nobeni stroji, četudi še tako močni, ne bi mogli obvladati teh velikanskih trdnjavskih zidov. Mesto in tempelj so zrušili do temeljev in zemlja, na kateri je stala sveta hiša, se je "orala kakor njiva". (Jer 26,18.) Med obleganjem in klanjem je padlo več kakor milijon ljudi; preživele so odpeljali kot ujetnike, nekatere so prodali kot sužnje, nekatere odvlekli v Rim kot okras zmagovalčeve zmage, nekatere vrgli zverem v amfiteatrih, nekateri pa so se razkropili kot brezdomci po vsem svetu.

Judje so si sami skovali okove, sami so napolnili čašo maščevanja. V popolnem uničenju, ki so ga doživeli kot narod, in vsem trpljenju, ki jih je doletelo po razkropitvi, so samo želi žetev, ki so si jo sami posejali. Prerok pravi: "Tvoja poguba je, o Izrael ... kajti padel si po svoji pregrehi." (Oz 13,9; 14,1.) Njihovo trpljenje se pogosto omenja kot kazen, ki jih je doletela po neposrednem Božjem ukazu. S tem si veliki goljuf prizadeva prikriti svoje lastno delo. S trdovratnim odklanjanjem božanske ljubezni in usmiljenja so Judje povzročili, da se je Božja zaščita umaknila od njih in je bilo Satanu dopuščeno, da jim je vladal po svoji volji. Strašne krutosti,/35/ ki so se odigrale ob razdejanju Jeruzalema, so bile dokaz Satanove maščevalne moči nad tistimi, ki se prepustijo njegovi oblasti.

Ne moremo si zamisliti, koliko dolgujemo Kristusu za mir in zaščito, ki ju uživamo. Božja moč preprečuje, da človeštvo ne bi prišlo povsem pod Satanov vpliv. Neposlušni in nehvaležni imajo velik vzrok biti hvaležni za Božjo milost in dolgo trajajočo potrpežljivost pri zadrževanju krutosti in pogubne moči hudobnega. Toda ko ljudje prestopijo meje božanske potrpežljivosti, je ta ovira odstranjena. Bog z grešnikom ne ravna kakor rabelj; tiste, ki odvračajo njegovo milost, samo prepušča samim sebi, da bi poželi, kar so posejali. Vsak zavrženi žarek luči, vsak zaničevan in prezrt opomin, sleherno vdajanje strastem, vsak prestopek Božjih zapovedi je posejano seme, ki bo zanesljivo obrodilo žetev. Če se grešnik vztrajno upira Božjemu Duhu, ga nazadnje zapusti. Zato ostane brez vsakršne moči, ki bi obvladala zle strasti duše, ter nima nobene zaščite pred Satanovo hudobnostjo in sovraštvom. Uničenje Jeruzalema je strašno in dostojanstveno svarilo vsem, ki se poigravajo z darovi Božjega usmiljenja in se upirajo vabilom njegove milosti. Nikoli ni bilo dano tako odločno pričevanje v prid Božjemu sovraštvu do greha in neizogibni kazni, ki bo doletela krivce.

Zveličarjevo prerokovanje o obsodbah, ki so se zgrnile nad Jeruzalem, se mora še enkrat izpolniti, česar pa je bilo prvo uresničenje samo nejasna senca. V usodi izvoljenega mesta lahko vidimo obsodbo sveta, ki je zavrgel Božjo milost in poteptal njegove zapovedi. Temna so poročila o človeški bedi, ki ji je bil priča svet v svoji dolgi zgodovini hudodelstva. Srce se trga in duh klone ob razmišljanju o tem. Posledice zavračanja nebeške veljave so bile zastrašujoče. Toda prihodnost razodeva še temačnejši prizor. Poročila preteklosti - dolgi hrupni pohodi,/36/ boji in prevrati, "obuvalo tistih, ki obuti stopajo v bojnem hrupu, in vsaka okrvavljena obleka" (Iz 9,5.) - kaj je to v primerjavi z grozoto tistega dne, ko bo Božji Duh popolnoma odstopil od hudobnih in ne bo več zadrževal izbruha človeških strasti in Satanove jeze! Takrat bo svet videl posledice Satanove vlade, kakršnih še ni videl nikoli prej.

Ampak tistega dne bo Božje ljudstvo oteto, vsakdo, ki je zapisan za življenje, (Iz 4,3.) kakor se je zgodilo v času razdejanja Jeruzalema. Kristus je povedal, da bo ob svojem drugem prihodu vzel k sebi tiste, ki so mu bili zvesti: "In tedaj zaplakajo vsi rodovi zemlje in bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in zbero njegove izvoljence od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja." (Mat 24,30.31.) Tedaj bodo neposlušni evangeliju sežgani z dihom njegovih ust in uničeni s svetlobo njegovega prihoda. (2 Tes 2,8.) Brezbožniki se bodo uničili sami, kakor se je tudi starodavni Izrael; pokončala jih bo lastna krivičnost. Z grešnim življenjem so prišli v takšno neskladje z Bogom in se je njihova narava toliko spridila, da jim je prikazen njegove slave pomenila požirajoč ogenj.

Ljudje naj pazijo, da ne bi zanemarili nauka, ki ga je povedal Kristus. Ko je svaril učence pred uničenjem Jeruzalema, jim je dal znamenje bližajoče se pogube, da bi lahko pobegnili. Tako je posvaril svet tudi pred dnem končnega uničenja in jim dal znamenja njegovega bližanja, da bi lahko prihajajoči jezi ubežali vsi, ki želijo. Jezus je dejal: "In znamenja bodo na soncu in na mesecu in na zvezdah, in na zemlji strah in obup narodov." (Luk 21,25; Mat 24,29; Mar 13,24-26; Raz 6,12-17.) Kdor bo videl te znanilce njegovega prihoda, bo vedel, "da je On blizu,/37/ pri vratih". (Mat 24, 33.) "Čujte torej," so njegove svarilne besede. (Mar 13,35.) Kdor bo pazil na svarilo, ne bo ostal v temi in ga tisti dan ne bo zasačil nepripravljenega. Za nečuječega pa bo prišel dan Gospodov "kakor tat ponoči". (1 Tes 5,2-5.)

Svet ni nič bolj pripravljen sprejeti sporočila za današnji čas, kakor so bili Judje za sprejem Zveličarjevega svarila glede uničenja Jeruzalema. Božji dan bo doletel brezbožne nepripravljene, ne glede na to, kdaj bo prišel. Življenje bo teklo v nespremenjenem toku; ljudje se bodo ukvarjali z uživanjem, delom, trgovino, služenjem denarja; vaški voditelji bodo poviševali posvetni napredek in prosveto, ljudje bodo zazibani v lažno varnost - in tedaj bo nepričakovano prišla poguba na brezskrbne in brezbožne, kakor se polnočni tat prikrade v nezavarovano prebivališče, "in ušli ne bodo". (Vr. 3.)/38/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!