 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
18. Ameriški reformator (angleško)
Vrli in pošteni farmar, ki je začel dvomiti o božanskem izvoru Svetega pisma, a je vendar iskreno želel spoznati resnico, je bil posebni Božji izvoljenec za oznanjevanje drugega Kristusovega prihoda. Kakor mnogi drugi reformatorji se je tudi William Miller v svoji mladosti boril s siromaštvom in se tako naučil vzvišenih lekcij marljivosti in samoobvladovanja. Člani družine, ki ji je pripadal, so se odlikovali po samostojnem in svobodoumnem duhu, vztrajnosti in iskreni ljubezni do domovine, to pa so bile tudi glavne poteze njegovega značaja. Njegov oče je bil kapetan v revolucionarni vojski, in žrtve, ki jih je trpel v bojih, kakor tudi trpljenje tega burnega časa so bili vzrok težkim razmeram v prvih letih Millerjevega življenja.
Bil je zdrav in telesno čvrsto grajen in je že v svojem otroštvu kazal nadpovprečne umske sposobnosti. Ko pa je odrastel, se je to še bolj izražalo. Njegov duh je bil aktiven in uravnovešen, bil pa je tudi zelo željan znanja. Čeprav ni užival prednosti visoke šolske vzgoje, so ga vendarle njegova ljubezen do učenja in navada globokega razmišljanja kakor tudi ostro zapažanje naredile za človeka zdrave presoje in širokih pogledov. Odlikoval ga je neoporečni moralni duh, užival je dober glas in vsi so ga spoštovali zaradi njegove poštenosti, marljivosti in plemenitosti. S svojim delom in trudom je že od zgodnje mladosti služil/317/ sredstva za svoje vzdrževanje, hkrati pa se je dalje učil. Opravljal je različne državljanske in vojaške dolžnosti in bilo je videti, da mu je odprta pot k bogastvu in časti.
Njegova mati je bila iskreno pobožna, in tudi on je v svojem otroštvu sprejel versko vzgojo. Vendar je kot mladenič zašel v družbo deistov, katerih vpliv nanj je bil toliko večji, ker so bili v glavnem dobri državljani, ljubeznivi in plemeniti ljudje. Njihov značaj se je nekoliko oblikoval pod vplivom krščanskega okolja, v katerem so živeli. Za kreposti, ki so jim priskrbovale spoštovanje in zaupanje drugih, so bili dolžni Svetemu pismu; a vendar so te svoje darove toliko pokvarili, da so imeli vpliv nasproten Božji besedi. Druženje s temi ljudmi je storilo, da je Miller sprejel njihove poglede. Navadna razlaga Svetega pisma mu je povzročala nepremagljive težave. Tudi njegova nova vera, v kateri je zavrgel Sveto pismo, mu ni ponudila nič boljšega, kar bi ga lahko nadomestilo, in on ni bil niti malo zadovoljen. Vendar se je teh pogledov držal dvanajst let. Toda v njegovem štiriintridesetem letu je Sveti Duh prebudil njegovo vest in ga prepričal, da je grešnik. V njegovi dotedanji veri ni našel nikakršnega jamstva za srečo onstran groba. Prihodnost mu je bila videti temna in strašna. Kasneje je govoril o svojih občutkih iz tistega časa in dejal:
"Misel o uničenju je bila ledena, grozna in je vodila v gotovo pogubo. Nebo nad mojo glavo je bilo kakor baker, zemlja pod mojimi nogami pa kakor železo. Spraševal sem se, kaj je večnost. Zakaj se je pojavila smrt? Dlje kot sem tuhtal, dlje sem bil od razumevanja. Čim več sem poskušal razumeti, manj sem dojemal. Poskušal sem ne misliti na to, a nisem mogel premagati svojih misli. Počutil sem se globoko žalosten, toda nisem razumel vzroka za to. Godrnjal sem in tožil, vendar nisem pravzaprav vedel, nad čim. Bil sem prepričan, da obstaja napaka, vendar nisem vedel, kako in kje naj najdem, kar je prav. Tarnal sem brez vsakršnega upanja."/318/
V takšnem stanju je bil nekoliko mesecev. "Nenadoma," pravi dalje, "se je v mojem razumu živo pojavila Zveličarjeva podoba. Zdelo se mi je, da to utegne biti bitje, ki je tako dobro in polno sočutja, da se je samo ponudilo kot odkup za naše prestopke, in nas tako osvobodilo kazni za greh. Takoj sem čutil, kako ljubo bi mi moralo biti takšno bitje, in pomislil sem, da bi se temu bitju moral vreči v naročje in se zaupati njegovi milosti. Vendar se je takoj postavilo vprašanje: Kako se lahko dokaže, da obstaja takšno bitje? Dojel sem, da zunaj Svetega pisma ne morem najti nikakršnega dokaza o obstoju takšnega Zveličarja ali prihodnjega življenja. ...
Videl sem, da Sveto pismo govori prav o takšnem Zveličarju, kakršen mi je bil potreben. Čudil sem se, kako lahko knjiga, ki ni navdihnjena od Boga, govori o načelih, ki tako popolnoma ustrezajo potrebam padlega sveta. Bil sem prisiljen priznati Sveto pismo za Božje razodetje. Postalo je moja sreča, v Jezusu pa sem našel prijatelja. Zveličar je zame postal prvi med desetimi tisoči, a Sveto pismo, ki se mi je prej zdelo temno in polno nasprotij, je postalo svetilo moji nogi in luč moji stezi. Moj um je postal umirjen in zadovoljen. Spoznal sem, da je Gospod Bog skala sredi življenjskega oceana. Sveto pismo je postalo moje glavno proučevanje in lahko rečem, da sem ga proučeval z velikim veseljem. Prepričal sem se, da mi niti polovice dotlej niso povedali. Čudil sem se, zakaj prej nisem videl njegove lepote, in nisem dojel, kako sem ga sploh lahko odklanjal. Našel sem razodeto vse, po čemer je moje srce hrepenelo, in zdravilo za vsako bolečino svoje duše. Izgubil sem voljo za drugo branje in trudil sem se iskati modrost od Boga."(1)
Miller je javno priznal svojo vero v religijo, ki jo je nekoč preziral. Njegovi neverni prijatelji pa se niso obotavljali povedati vseh tistih dokazov, ki jih je prej sam tako pogosto navajal proti božanski veljavi Svetega pisma. Takrat jim še ni bil pripravljen odgovoriti, vendar je sklepal: Če je Sveto pismo Božje razodetje, potem se mora ujemati s samim seboj; in ker je dano človeku za proučevanje,/319/ mora biti prilagojeno tudi njegovemu razumevanju. Odločil se je sam proučiti Sveto pismo, da bi videl, ali se lahko medsebojno uskladijo njegova navidezna nasprotja.
Trudil se je osvoboditi vseh svojih prejšnjih mnenj in je primerjal brez kakršne koli razlage eno svetopisemsko vrsto z drugo, pri tem pa uporabljal samo navedke vzporednih besedil in svetopisemsko konkordanco. Nadaljeval je svoje proučevanje redno in sistematično, začenši s 1. Mojzesovo knjigo, beroč vrsto za vrsto. Ni hotel iti naprej, vse dokler mu smisel raznih vrst ni bil tako jasen, da ga nič več ni motilo. Če je naletel na nejasno vrsto, jo je po navadi primerjal z drugimi vrstami, ki so bile v kakršni koli zvezi s tem predmetom. Vsaki besedi je dovolil imeti njen lastni pomen v celoti svetopisemskega besedila. In če se je njegovo pojmovanje ujemalo s podobnimi vrstami, težav ni bilo več. Tako je ravnal, ko je naletel na težko razumljiva besedila. Vedno je v katerem drugem delu Svetega pisma našel pojasnilo. Ker je z resno molitvijo prosil za Božjo modrost, mu je postalo popolnoma jasno to, kar se mu je prej zdelo temno. Dojel je resničnost psalmistovih besed: "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119, 130.)
Z velikim zanimanjem je proučeval knjigi preroka Danijela in Razodetja ter pri tem uporabljal iste razlagalne metode kakor pri drugih svetopisemskih knjigah. Na svoje veliko veselje je odkril, da je preroške simbole mogoče razumeti. Videl je, da so se dotlej izpolnjena prerokovanja izpolnila dobesedno; da so vse različne slike, primere, prilike, podobe itd. neposredno pojasnjene ali pa so na drugih mestih povedane bolj jasno, in če se pojasnjujejo na ta način, jih je možno dobesedno razumeti. On pravi: "Tako sem se prepričal, da je Sveto pismo sistem razodetih resnic, podan tako jasno in preprosto, da ne more zaiti nihče,/320/ pa čeprav bi bil nespameten."(2) " Ko je proučeval velika daljnosežna prerokovanja, so se mu korakoma razodevali členi velike verige resnice, s čimer je bil nagrajen njegov trud. Nebeški angeli so vodili njegove misli in mu pomagali razumeti Sveto pismo.
Ob upoštevanju, da se morajo prerokovanja izpolniti v prihodnosti tako, kakor so se prerokovanja izpolnila v preteklosti, je prišel do sklepa, da mnenje, ki je vladalo med ljudmi o ponovnem Kristusovem prihodu, o zemeljskem tisočletnem kraljestvu pred koncem sveta, nima osnove v Božji besedi. Ta nauk, ki uči o tisočletnem kraljestvu pravičnosti in miru pred osebnim Gospodovim prihodom, je odrinil strahote Božjega dne v daljno prihodnost. Takšen nauk je lahko nekaterim všeč, vendar je v nasprotju z naukom Kristusa in njegovih apostolov. Ti so namreč učili, da bosta pšenica in ljuljka rastli skupaj do dneva žetve, ki je konec sveta; "da bodo hudobni ljudje in sleparji napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani"; da bodo v poslednjih dneh nastopili "nevarni časi"; in da bo kraljestvo teme obstajalo do Gospodovega prihoda, in ga bo sežgal "z dihom svojih ust in pokončal s prikaznijo svojega prihoda". (Mat 13,30.38-41; 2 Tim 3, 13.1; 2 Tes 2,8.)
Apostolska cerkev ni verovala v spreobrnjenje vsega sveta in ni oznanjala vzpostavitve Kristusove duhovne vladavine. Ta nauk je bil sprejet v krščanstvo šele v začetku XVIII. stoletja. Kakor vse druge zablode je imela tudi ta svoje posledice. Učila je ljudi, da pričakujejo Gospodov prihod v daljni prihodnosti, in tako odvračala njihovo pozornost od znamenj, ki so objavljala njegov prihod. Izzvala je občutke brezbrižnosti in gotovosti, toda povsem brez osnove, in mnogi so bili zapeljani, da so zanemarili potrebno pripravo za srečanje z Gospodom.
Miller je ugotovil, da Sveto pismo jasno uči o dobesednem in osebnem Kristusovem prihodu. Pavel pravi: "Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem,/321/ z glasom nadangela in z Božjo trobento." (1 Tes 4,16.) Tudi Zveličar izjavlja: "In bodo videli Sina človekovega, da prihaja na nebeških oblakih z veliko močjo in slavo. Kajti kakor izhaja blisk od vzhoda in se sveti do zahoda, tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,30.27.) Spremljala ga bo vsa nebeška vojska. "Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pošlje svoje angele z močnim glasom trobente, in zbero njegove izvoljence od četverih vetrov." (Mat 25,31; 24,31.)
Ob njegovem prihodu bodo mrtvi pravični vstali, a živi pravični se bodo spremenili. Pavel pravi: "Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo, v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost" (1 Kor 15,51-53.) A v svojem listu Tesaloničanom, potem ko je opisal Kristusov prihod, pravi: "In mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom." (1 Tes 4,16.17.)
Božje ljudstvo ne more prejeti kraljestva, dokler Kristus osebno ne pride. Zveličar je rekel: "Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi, in ločil jih bo enega od drugega, kakor loči pastir ovce od kozlov; in postavi ovce sebi na desno, a kozle na levo. Tedaj poreče Kralj tistim na svoji desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, podedujte kraljestvo, ki vam je pripravljeno od ustanovitve sveta." (Mat 25,31-34.) Iz navedenih vrst smo uvideli, da bodo ob prihodu Sina človekovega mrtvi vstali netrohljivi, živi pa se bodo spremenili./322/ S to veliko preobrazbo bodo usposobljeni za sprejem kraljestva; Pavel je namreč dejal: "Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva, tudi trohljivost ne podeduje netrohljivosti." (1 Kor 15,50.) V sedanjem stanju je človek smrten, trohljiv, Božje kraljestvo pa bo netrohljivo, trajalo bo večno. Zaradi tega človek v svojem sedanjem stanju ne more priti v Božje kraljestvo. Ko pa bo Jezus prišel, bo dal svojemu ljudstvu nesmrtnost in tedaj jih bo povabil, naj sprejmejo kraljestvo, katerega so bili do sedaj samo dediči.
Ta in druga besedila v Svetem pismu so prepričala Millerja, da bodo dogodki, ki jih običajno postavljajo pred Kristusov prihod, kot na primer vesoljno kraljestvo miru in vzpostavitev Božjega kraljestva na zemlji - pravzaprav prišli po drugem prihodu. Opazil je tudi, da vsa znamenja časa in razmere v svetu ustrezajo preroškim opisom poslednjih dni. Iz samega proučevanja Svetega pisma je moral dojeti, da se čas, ki je določen na zemlji v njenem sedanjem stanju, približuje svojemu koncu.
"Drugi dokaz, ki je bil zame zelo pomemben", je rekel on, "je svetopisemska kronologija. ... Odkril sem, da so se napovedani dogodki, ki so se v preteklosti izpolnili, dogodili v času, kakor ga je določil Bog. Tako je do potopa moralo miniti sto dvajset let; (1 Mojz 6,3.) sedem dni je trajalo do začetka deževanja, a dež je padal štirideset dni; (1 Mojz 7,4.) Abrahamovi potomci so bili tujci štiristo let; (1 Mojz 15,13.) trije dnevi, ki sta jih faraonov pek in točaj videla v sanjah; (1 Mojz 40,12.20.) sedem let, o katerih je sanjal Faraon; (1 Mojz 41,28-54.) štirideset let v puščavi; (4 Mojz 14,34.) tri in pol leta lakote; (1 Kralj 17,1; glej Luk 4,25.) ... sedemdeset let suženjstva; (Jer 25,11.) sedem Nebukadnezarjevih let; (Dan 4,13-16.) sedemdeset tednov dodeljenih Judom. (Dan 9,24-27.) Vsi ti dogodki, ki so bili predmet prerokovanja, so se izpolnili po napovedi."(3)/323/
Ko je torej med tem proučevanjem Svetega pisma našel preroški čas, ki se je po njegovem mnenju nanašal na drugi Kristusov prihod, je te preroške čase imel za "odločene" čase, ki jih je Bog vnaprej oznanil "svojim služabnikom". Mojzes je zapisal: "Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (5 Mojz 29,29.) Gospod je po preroku Amosu povedal, da ne stori ničesar, "da bi ne razodel svoje skrivnosti svojim služabnikom, prerokom". (Am 3,7.) Proučevalci Božje besede lahko torej zagotovo pričakujejo, da bodo v njej našli jasno razodete velike dogodke, ki se bodo zgodili v človeški zgodovini.
Miller piše: "Ko sem se popolnoma prepričal, da je koristno celotno od Boga navdihnjeno Sveto pismo, da nikoli ni prišlo po človeški volji, temveč so ga pisali ljudje pod vodstvom Svetega Duha in da je napisano nam za zgled, da bi po potrpežljivosti in tolažbi imeli upanje, nisem mogel kronološkega dela Svetega pisma imeti za manj vrednega od preostalih delov. (2 Tim 3,16; 2 Pet 1,21; Rim 15,4.) Zato sem čutil, da nimam pravice zanemarjati preroških časovnih obdobij, ko si prizadevam razumeti, kar je Bog po svoji milosti imel za dobro, da nam je razodel."(4)
Prerokovanje, za katero je kazalo, da najbolj jasno razodeva čas drugega prihoda, je bilo prerokovanje preroka Danijela 8,14: "Do dva tisoč tristo večerov in juter, potem bo svetišče očiščeno." Miller je z ravnanjem po svojem pravilu, da Božjo besedo jemlje za lastnega razlagalca, ugotovil, da v preroških simbolih en dan pomeni eno leto. (4 Mojz 14,34; Ezek 4,6.) Potem je spoznal, da časovno obdobje dva tisoč tristo preroških dni ali dobesednih let seže daleč čez čas milosti, ki je bil določen za Jude, in se torej ne nanaša na čiščenje tega svetišča. Miller se je držal splošno priznanega mnenja,/324/ da je v krščanski dobi zemlja svetišče, zato je sklepal, da čiščenje svetišča, ki je napovedano v Dan 8,14., pomeni čiščenje zemlje z ognjem ob drugem Kristusovem prihodu. Če bi se našlo pravo izhodišče za dva tisoč tristo dni, je sklepal, bi bilo možno določiti tudi čas drugega prihoda. Tako bi se ugotovil čas tistega velikega konca, čas, v katerem "se bo končalo sedanje stanje s svojo ošabnostjo in močjo, s svojim sijajem in nečimrnostjo, brezbožnostjo in nasiljem," in kadar bo tudi "odvzeto prekletstvo z zemlje, smrt bo uničena, dano bo plačilo Božjim služabnikom" prerokom in svetim in njim, ki se boje Božjega imena, ter bodo uničeni vsi, ki so uničevali zemljo."(5)
Miller je dalje raziskoval prerokovanja z novo in še večjo resnostjo ter posvetil dneve in noči proučevanju tega, kar se mu je zdelo zelo pomembno in vsesplošno koristno. V Dan 8 ni mogel najti izhodišča za dva tisoč tristo dni; čeprav je angel Gabrijel dobil sporočilo, naj razloži Danijelu prikazen, (Dan 8,16.) mu je vendar dal samo delno razlago. Ko je prerok gledal strašno preganjanje, ki bo doletelo cerkev, je izgubil telesno moč. Ni mogel več zdržati, zato ga je angel za nekaj časa zapustil. "Jaz Danijel sem oslabel in sem bil bolan nekoliko dni. Potem sem vstal in opravljal kraljeve posle; in strmel sem nad prikaznijo, in ni ga bilo, ki bi razumel." (Dan 8,27.)
Ampak Bog je ukazal svojemu poslancu: "Gabrijel, razloži mu prikazen." (Dan 8,16.) Ukaz se je moral izvršiti, zato je angel prišel kasneje k Danijelu in mu dejal: "Danijel, zdaj sem prišel, da ti razsvetlim razum. ... Zato pazi na besedo in umi prikazen." (Dan 9,22.23.) V prikazni iz Dan 8 je ostala nerazložena samo ena točka, in to je obdobje dva tisoč tristo dni, zato se je angel pri svoji vrnitvi ukvarjal samo z vprašanjem časa./325/
"Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom. ... Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske. In po tistih dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec iztrebljen in nič mu ne ostane. ... In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden in sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev." (Dan 9,24-27.)
Angel je bil poslan Danijelu s posebnim namenom, da bi mu razložil, česar ni razumel iz prikazni v Dan 8, to pa je omemba časa: "Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno." Najprej je ukazal Danijelu: "Zato pazi na besedo in umi prikazen," potem pa je nadaljeval: "Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom." Beseda "odločenih" dobesedno pomeni "odvzetih". Angel razlaga, da je sedemdeset tednov, kar pomeni štiristo devetdeset let, vzetih vstran in se nanaša samo na Jude. Od česa pa so bili odvzeti? Ker je obdobje dva tisoč tristo dni edino obdobje, ki se omenja v Dan 8, je moralo biti sedemdeset tednov odvzetih od tega obdobja. To pomeni, da je sedemdeset tednov del dva tisoč tristo dni in morata imeti oba dela isti začetek. Po angelovi razlagi se je moralo sedemdeset tednov začeti v času izdaje ukaza, da se Jeruzalem znova pozida. Če se da ugotoviti datum tega ukaza, smo našli izhodišče velikega časovnega obdobja dva tisoč tristo dni.
Ta ukaz je zapisan v Ezra 7,12-26. Perzijski kralj Artakserks je izdal odlok v končni podobi leta 457 pred Kristusom. Ezra 6,14. pravi, da je bil Gospodov dom v Jeruzalemu sezidan po ukazu perzijskih kraljev Kira, Darija in Artakserksa. Ti trije kralji/326/ so izdali, potrdili in dopolnili odlok, tako da je ta odlok po prerokovanju označil začetno točko 2300 dni. Če se leto 457 pred Kristusom, ko je bil odlok spopolnjen, vzame za čas izdajanja odloka, se vidi, da se je izpolnila vsaka podrobnost prerokovanja glede sedemdesetih tednov.
"Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov" - to je devetinšestdeset tednov ali 483 let. Artakserksov ukaz je začel veljati jeseni 457 pred Kristusom. Če se 483 let računa od tega izhodišča, pridemo do leta 27 po Kristusu.(bb) V tem času se je prerokovanje izpolnilo. Beseda Mesija pomeni Maziljenec. Jeseni leta 27 je Janez krstil Kristusa, da je bil pomaziljen s Svetim Duhom. Apostol Peter priča za Jezusa iz Nazareta, da ga je Bog "pomazilil s Svetim Duhom in močjo". (Dej 10,38.) Sam Zveličar pa je rekel: "Gospodov Duh je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim." (Luk 4,18.) Po svojem krstu je odšel v Galilejo, "oznanjujoč Božji evangelij in govoreč: Čas je dopolnjen." (Mar 1,14.15.)
"In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden." Tukaj omenjeni teden je zadnji od 70 tednov; to je zadnjih sedem let časovnega obdobja, ki je bilo posebej določeno Judom. V tem času, ki teče od leta 27 do 34 našega štetja, je Kristus osebno poslal evangeljsko vabilo zlasti Judom, potem pa še po svojih učencih. Ko so apostoli odšli oznanit blagovest o kraljestvu, jim je Jezus dal navodilo: "Ne hodite na pot poganov in ne pojdite v mesta Samarijanov, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše." (Mat 10,5.6.)
"In sredi tedna stori, da neha klalna in jedilna daritev." Naš Gospod je bil križan leta 31 po Kristusu, tri leta in pol po svojem krstu. Z veliko daritvijo,/327/ ki jo je daroval na Golgoti, se je končala uredba darovanja daritev, ki so štiri tisoč let kazale na prihodnje Božje Jagnje. Senca in resnična podoba sta se sedaj srečali, zato so morale prenehati krvne in nekrvne daritve obredne postave.
Sedemdeset tednov ali 490 let določenih za Jude se je izteklo leta 34 po Kristusu. V tem času je po odločitvi judovskega velikega zbora ta narod končno zavrgel evangelij s kamnanjem Štefana in s preganjanjem Kristusovih sledilcev. Odtlej zveličavno sporočilo ni bilo več omejeno na izvoljeno ljudstvo, temveč se je začelo oznanjati vsemu svetu. Učenci, ki so morali zaradi preganjanja pobegniti iz Jeruzalema, so spotoma oznanjali "besedo evangelija. A Filip je šel dol v Samarijsko mesto in jim oznanjeval Kristusa." (Dej 8,4.5.) Peter je pod Božjim vodstvom razodel evangelij stotniku iz Cezareje, pobožnemu Korneliju. Goreči Pavel, ki je bil pridobljen za Kristusovo vero, je dobil naročilo, naj odnese blagovest daleč med pogane. (Dej 22,21.)
Tako se je natančno izpolnila vsaka podrobnost tega velikega prerokovanja. Sedemdeset tednov, ki se je brez vsakega dvoma začelo leta 457 pred Kristusom, se je končalo leta 34 po Kristusu. Z računanjem od navedenega datuma ni težko najti konca dva tisoč tristo dni. Če sedemdeset tednov ali 490 dni odštejemo od 2300 dni, nam ostane še 1810 dni. Po koncu 490 dni se mora izpolniti še 1810 dni. Če letu 34 po Kristusu prištejemo ostalih 1810 let, dobimo leto 1844. Torej se 2300 dni iz Dan 8,14. končuje leta 1844. Na podlagi pričevanja Božjega angela bo po izteku tega velikega preroškega časa svetišče očiščeno. Tako je bil natančno ugotovljen čas čiščenja svetišča, dogodka, ki se je zanj na splošno verovalo, da je imel nastopiti v času drugega prihoda.
Miller in njegovi sodelavci so sprva verjeli, da bo 2300 let izteklo pomladi 1844, medtem ko je prerokovanje/328/ kazalo na jesen istega leta.(bb) Napačno razumevanje te točke je povzročilo razočaranje in vznemirjenje pri tistih, ki so sprejeli prvi datum za čas Gospodovega prihoda. Vendar to ni nič vplivalo na moč dokaza, da se 2300 dni končuje leta 1844 in da se bo tedaj zgodil veliki dogodek očiščenja svetišča.
Ko se je bil Miller poglobil v proučevanje Svetega pisma, da bi dokazal, da je Božje razodetje, ni niti najmanj pričakoval, da bo ga to pripeljalo do sklepa, do kakršnega je sedaj prišel. Tudi sam je komaj mogel verjeti v izid svojega raziskovanja. Ampak svetopisemski dokaz je bil tako jasen in močan, da ga ni mogel zavreči.
Dve leti je proučeval Sveto pismo, ko je leta 1818 prišel do slovesne ugotovitve, da bo približno po 25 letih Kristus prišel rešit svoje ljudstvo. Rekel je tole: "Ni potrebno, da govorim o veselju, ki je napolnilo moje srce pri pomisli na svečano prihodnost, in o silnem hrepenenju svoje duše, da imam delež v odrešeniškem veselju. Sedaj mi je Sveto pismo postalo nova knjiga. Bila je pravi užitek za mojega duha. Vse, kar mi je bilo v njegovem nauku nejasno, skrivnostno in temno, mi je sedaj razgnala močna luč, ki me je razsvetlila z njenih svetih strani. O, kako sijajna in slavna se mi je sedaj zdela resnica! Izginila so vsa protislovja in nedoslednosti, ki sem jih prej našel v njej. Čeprav je bilo še vedno mnogo vrst, ki jih nisem popolnoma razumel, je vendar iz nje zasijalo toliko luči, da je razsvetlilo moj dotlej zatemnjeni um, da sem s proučevanjem Svetega pisma čutil takšno zamaknjenost, za kakršno nikoli nisem veroval, da jo bom čutil, če ga bom proučeval."(6)
"Svečano prepričanje, da se bo v kratkem času zgodil tako veličasten dogodek, ki ga napoveduje Sveto pismo, je v meni prebudilo nepremagljivo vprašanje:/329/ Kaj je moja dolžnost do sveta glede teh očitnih dokazov, ki so pretresli mojo dušo?"(7) Miller je čutil, da je njegova dolžnost drugim povedati za luč, ki jo je prejel. Pričakoval je, da se bodo brezbožniki upirali, vendar je veroval, da se bodo vsi kristjani razveselili upanja, ko bodo lahko srečali Zveličarja, ki ga ljubijo. Bal se je samo, da bodo mnogi iz velikega veselja zaradi osvoboditve, ki bo kmalu nastopila, sprejeli ta nauk, ne da bi zadosti preiskovali svetopisemska besedila, ki dokazujejo to resnico. Še vedno se je obotavljal svoje prepričanje podati javno, da ne bi še druge zapeljal v zmoto, če je morda sam v njej. To ga je spodbudilo, da je še enkrat preveril dokaze svojih ugotovitev in pozorno preiskal vsako težavo, ki bi se utegnila pojaviti pred njim. Prepričal se je, da vsi mogoči ugovori izginjajo pred lučjo Božje besede kakor megla pred sončnimi žarki. Po petih letih takega proučevanja je bil popolnoma prepričan o pravilnosti svojega stališča.
Tedaj se mu je znova vsiljevala dolžnost, da še druge seznani s tem, kar jasno uči Sveto pismo, kakor je on veroval. Rekel je: "Ko sem šel na delo, mi je v ušesih stalno odmevalo: 'Pojdi in povej ljudem, v kakšni nevarnosti so.' V mislih mi je neprestano odmevala naslednja svetopisemska vrsta: 'Ako rečem brezbožnemu: Brezbožnik, moraš umreti, ti pa ne govoriš, da bi posvaril in odvrnil brezbožnega z njegove poti: tedaj umrje on, brezbožnik, zaradi svoje krivice, ali kri njegovo bom zahteval iz tvoje roke. Ako pa posvariš brezbožnika zavoljo njegove poti, da naj se obrne od nje, pa se ne obrne od svoje poti, on umrje zavoljo svoje krivice in ti si otel svojo dušo.' (Ezek 33,8.9.) Čutil sem, da bi se mnogi brezbožni spokorili, ko bi bili opozorjeni; če pa jih ne opozorim, se bo njihova kri zahtevala iz moje roke."(8)
Svoje poglede je začel širiti zasebno, kjer koli se mu je pokazala priložnost, in v molitvi je prosil Boga, da bi vsaj en pridigar čutil njihov pomen in posvetil svoje življenje njihovemu razširjanju. Vendar se ni mogel/330/ znebiti občutka odgovornosti, da je oznanjevanje opomina njegova osebna dolžnost. V mislih mu je neprestano odmevalo: "Pojdi to objavit svetu; njihovo kri bom zahteval iz tvojih rok." Čakal je devet let. To breme mu je stalno ležalo na duši, dokler ni leta 1831 prvič javno podal razloge za svojo vero.
Kakor je bil Elizej poklican, naj pusti svoje vole na njivi in sprejme plašč posvečenja za preroško službo, tako je bil tudi William Miller poklican, da zapusti svoj plug in razodene ljudstvu skrivnosti Božjega kraljestva. S strahom je začel to delo in vodil svoje poslušalce korakoma skozi preroške dobe do drugega Kristusovega prihoda. Ob vsakem naporu je dobil novo moč in pogum, ker je videl veliko zanimanje, ki so ga izzvale njegove besede.
Miller se je odločil javno povedati svoje poglede samo zato, ker so ga k temu spodbujali njegovi bratje v veri in ker je v njihovih besedah slišal Božje vabilo. Tedaj je bil star že petdeset let in ni bil navajen javno govoriti. Zajel ga je občutek nesposobnosti za delo, ki stoji pred njim. Toda že od samega začetka so bili njegovi napori za reševanje duš opazno blagoslovljeni. Po njegovi prvi pridigi je nastopilo veliko versko prebujenje, v katerem se izmed celih trideset družin nista spreobrnila samo dva člana. Takoj so ga povabili govorit še v druge kraje. Kmalu je njegovo delo prebudilo živo zanimanje za Božjo besedo. Grešniki so se spreobračali, kristjani so bili spodbujeni k večji vdanosti Bogu, pristaši brezosebnega boga in brezbožni pa so morali priznati svetopisemsko resnico in krščansko vero. Tisti, med katerimi je delal, so dali o njem naslednje pričevanje: "Pridobiva tudi tiste ljudi, na katere drug ne bi mogel vplivati."(9) Njegovo pridiganje je imelo za cilj prebuditi splošno zanimanje za verske stvari in preprečiti širjenje posvetnega duha in razvratnosti tistega časa.
Skoraj v vsakem mestu se je kot sad njegovih pridig spreobrnilo po dvajset, ponekod pa celo do sto ljudi. Na mnogih krajih/331/ so se mu odpirale skoraj vse protestantske cerkve; navadno so ga povabili pridigarji različnih skupnosti. Njegovo nespremenljivo pravilo je bilo, da ne bo govoril nikjer, kamor ga ne bodo poklicali, pa vendar je kmalu spoznal, da ne more ustreči niti polovici prošnjam, ki jih je dobil. Mnogi, ki niso sprejeli njegovega mnenja glede natančnega časa drugega prihoda, so bili vendar prepričani o zanesljivosti in bližini Kristusovega prihoda in potrebni pripravi nanj. V nekaterih velikih mestih so njegove pridige naredile izreden vtis na ljudstvo. Gostilničarji so opuščali svoje delo in gostilne spremenili v molitvene dvorane, kockarnice pa so bile zaprte. Spreobračali so se tudi neverni, pristaši brezosebnega boga, zagovorniki vsem namenjene Božje milosti in celo najbolj propadli ljudje, med katerimi nekateri že dolga leta niso prestopili cerkvenega praga. Razne cerkve so imele v vseh delih mesta molitvene ure v vseh dnevnih časih. Poslovneži so se zbirali popoldne k molitvi in zahvaljevanju. To ni bilo skrajniško vznemirjenje, ampak splošno svečano razpoloženje je prežemalo srce ljudi. Millerjevo delo je podobno delu prejšnjih reformatorjev delovalo bolj na razum in prebujalo vest, kakor pa samo izzivalo vznemirjenje.
Leta 1833 je Millerju dovolila oznanjati tudi baptistična cerkev, kateri je sam pripadal. Mnogi pridigarji te cerkve so odobravali njegovo delo in z njihovo dozdevno odobritvijo je delal dalje. Potoval je in neprestano pridigal, toda njegovo delo se je navadno omejevalo na Novo Anglijo in osrednje države. Več let je sam plačeval vse svoje stroške, a niti pozneje ni nikoli dobival toliko, da bi lahko plačal vse potne stroške za potovanja v razne kraje, kamor so ga poklicali. Njegovo javno delo ne samo da mu ni prinašalo nikakršne materialne koristi, ampak je celo obremenjevalo njegovo posestvo, ki se je v tem obdobju njegovega življenja stalno zmanjševalo. Bil je oče velike družine, ker pa so vsi živeli skromno in bili marljivi, je njegovo majhno vaško posestvo zadoščalo za njegovo in njihovo vzdrževanje./332/
Leta 1833, dve leti potem, ko je Miller začel oznanjati dokaze o skorajšnjem Kristusovem prihodu, je nastopil zadnji znak, ki ga je Zveličar napovedal kot znamenje svojega drugega prihoda. Jezus je rekel: "Zvezde bodo padale z neba." (Mat 24,29.) Tudi Janez, ko je gledal v prikazni prizore, ki se bodo zgodili pred nastopom Božjega dne, je zapisal: "Nebeške zvezde so padale na zemljo, kakor trebi smokva svoje nezrelo sadje, ko jo trese velik veter." (Raz 6,13.) To prerokovanje se je izpolnilo pozornost zbujajoče in nenavadno s padanjem meteorjev 13. novembra 1833. To je bil najbolj veličasten prizor padanja zvezd, kakršnega zgodovina nikoli prej ni zabeležila. "Ves nebesni oblok nad Združenimi državami Amerike je bil dolge ure v ognjenem valovanju! Nikdar se v tej deželi, od kar so vanjo prišli prvi priseljenci, ni pojavil naravni pojav, katerega bi nekateri občudovali s tolikšnim občudovanjem, drugi pa s tolikšnim strahom in vznemirjenjem. Mnogi se še živo spominjajo tega veličastnega in svečanega prizora. ... Dežna ploha nikoli ni bila gostejša, kakor pa je bilo padanje meteorjev proti zemlji. Na vzhodu, zahodu, severu in jugu - povsod se je ponujala ista podoba. Z eno besedo povedano, vse nebo se je gibalo. ... Ta prizor se je lahko videl nad vso Severno Ameriko, kakor ga opisuje profesor Silliman v svoji reviji Journal. ... Od dveh zjutraj do jasne dnevne luči je bilo nebo vedro in brez oblakov, na njem pa je bilo možno opazovati neprestano igro bleščečih teles."(10)
"Noben jezik ne more opisati sijaja tega prizora. ... Kdor ga sam ni videl, si ne more predstaviti njegove slave. Zdelo se je, kakor da so se vse zvezde zbrale v eni točki blizu zenita, od koder so bliskovito letele na vse strani obzorja, a vendar se njihovo število ni zmanjševalo. Tisoče se jih je podalo po smereh, po katerih jih je šlo že tisoče pred njimi, kakor da so ustvarjene za to priložnost."(11)/333/ "Ni mogoče bolje prikazati tega pojava kakor s podobo smokve, s katere padajo še zeleni plodovi, ko jo trese močan veter."(12)
V newyorškem časopisu Journal of Commerce z dne 14. XI. 1833 je izšel dolg članek o tem nenavadnem prizoru. V njem piše: "Noben filozof, niti znanstvenik, kolikor mi je znano, ni ne pisno ne ustno opisal takšnega pojava, kakršen je bil včerajšnji. Pred tisoč osemsto leti pa ga je neki prerok natančno napovedal, če z njegovim izrazom padanje zvezd razumemo padanje meteorjev ... kakor je to v dobesednem smislu edino možno."
Tako se je izpolnilo zadnje od znamenj Jezusovega prihoda, ki jih je napovedal svojim učencem: "Tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je On blizu, pri vratih." (Mat 24,33.) Janez pa je po izpolnitvi teh znakov videl, da je nebo "izginilo kakor knjiga, ko se zvije, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest", grešniki pa so v strahu poskušali pobegniti pred prihodom Sina človekovega. (Raz 6,12-17.)
Mnogi, ki so bili priče padanju zvezd, so gledali na ta prizor kakor na znanilca prihodnje sodbe, "kakor na strašno podobo zanesljivega predhodnika usmiljenega znamenja tistega velikega in strašnega dne".(13) Tako je bila pozornost ljudi usmerjena k izpolnitvi prerokovanja in mnogi so bili spodbujeni k posvečanju pozornosti sporočilu o drugem prihodu.
Leta 1840 je znamenita izpolnitev prerokovanja pritegnila na daleč razširjeno zanimanje. Dve leti poprej je Josiah Litch, eden od vodilnih pridigarjev, ki so oznanjali drugi prihod, podal razlago Razodetja 9, ki govori o padu Turškega cesarstva. Po njegovem računu bi morala ta moč pasti avgusta 1840. Nekaj dni pred tem je pisal: "Če sprejmemo, da se je prvo obdobje 150 let natančno izpolnilo prej, preden je Konstantin IX. z dovoljenjem Turkov zasedel prestol, in da se 391 let in petnajst dni začne s koncem prvega obdobja, potem se morajo ti dnevi končati 11. avgusta 1840, ko je možno pričakovati pad otomanske moči/334/ v Carigradu. In jaz trdno verujem, da tako tudi bo."(14)
Natančno ob določenem času je Turčija po svojem poslancu sprejela pokroviteljstvo velikih evropskih moči in se tako postavila pod nadzor krščanskih narodov. S tem dogodkom se je prerokovanje natančno izpolnilo.(cc) Ko je bilo to objavljeno, so se mnogi prepričali, da so pravilna načela razlage prerokovanj, kakor so jih sprejeli Miller in njegovi sodelavci, to pa je dalo čudovit polet adventnemu gibanju. Izobraženi in vplivni ljudje so se združili z Millerjem pri oznanjevanju sporočila, zato se je delo od 1840 do 1844 zelo hitro razširilo.
William Miller je imel velike duhovne darove, ki si jih je izoblikoval z razmišljanjem in proučevanjem. Ob tem je dobil tudi modrost iz nebes, ko je stopil v zvezo z Izvirom modrosti. Bil je človek visoke vrednosti, in ni bilo mogoče drugače, kakor pa da so ga spoštovali in cenili povsod, kjer so čislali poštenje značaja in moralne vrednote. Bil je neizumetničeno prisrčen in ponižen; odlikoval se je z močjo samoobvladovanja, bil je pazljiv in ljubezniv do vseh, vedno pripravljen poslušati mnenja drugih in presojati njihove dokaze. Brez strasti in vznemirjenja je preverjal vse teorije in nauke z Božjo besedo. Njegovo zdravo razsojanje s temeljitim poznavanjem Svetega pisma vred mu je pomagalo ovreči zmoto in razkrinkati laž.
Vendar pa njegovo delo ni teklo brez ogorčenega nasprotovanja. Učitelji priljubljenih ver niso radi sprejeli resnice, ki jo je oznanjal, kakor se je to sicer dogajalo tudi s prejšnjimi reformatorji. Ker pa svojega stališča niso mogli dokazati s Svetim pismom, so bili prisiljeni iskati oporo v izjavah in naukih ljudi ter v izročilih očetov. Pridigarji adventnega sporočila pa so sprejeli samo pričevanje Božje besede. "Sveto pismo, in samo Sveto pismo" je bilo njihovo geslo. Njihovi nasprotniki pa so pomanjkanje svetopisemskih dokazov nadomeščali z zasmehovanjem in roganjem. Uporabili so čas, sredstva in sposobnosti za obrekovanje njih,/335/ katerih edino hudodelstvo je bilo, da so z veseljem pričakovali svojega Gospoda in hrepeneli po svetem življenju ter opominjali še druge, da se pripravijo za njegov prihod.
Nasprotniki so si močno prizadevali odvrniti pozornost z drugega prihoda. Proučevanje prerokovanj o Kristusovem prihodu in koncu časa so imeli za greh, za nekaj, česar se morajo ljudje sramovati. Tako so spodkopavali Božjo besedo mnogi priljubljeni pridigarji. Njihov nauk je iz ljudi naredil nevernike, a mnogi so se čutili prosti, da smejo živeti po svojih brezbožnih željah. Na koncu so tisti, ki so povzročili to zlo, obtožili adventiste kot krivce zanj.
Medtem ko je Millerjevo ime pritegovalo množico razumnih in pozornih poslušalcev, pa se je redko omenjalo v verskem tisku, razen tedaj ko so ga obtoževali ali zasmehovali. Ravnodušni in brezbožni, ki so se hrabrili s stališčem nekaterih verskih učiteljev, so si prizadevali obrekovati njega in njegovo delo z uporabo nesramnih izrazov, nespodobnih in bogokletnih domislic. Osiveli človek, ki je zapustil udoben dom, da bi na svoje stroške potoval iz mesta v mesto, iz kraja v kraj, si neprestano prizadeval oznanjati svetu svečani opomin o bližajoči se sodbi, je bil sramotno obtožen kot fanatik, lažnivec in predrzen goljuf.
Obrekovanja, zasmehovanja in prezir, kar so uporabljali proti njemu, so izzvali negodovanje celo v svetovnem tisku. Svetovni ljudje so govorili: "Jemati tako lahkomiselno in z zasmehovanjem predmet, ki ima tako veliko pomembnost in strašne posledice, pomeni ne samo rogati se čustvom njegovega predstavnika in zagovornika, temveč zasmehovati tudi dan sodbe in samo Božanstvo ter prezirati strahote njegove sodne palice."(15)
Začetnik vsega hudega pa si ni prizadeval samo preprečiti širjenje adventnega sporočila, ampak uničiti tudi samega glasnika. Miller je praktično uporabljal Sveto pismo za srca svojih poslušalcev; žigosal je njihove grehe/336/ in obsojal njihovo samozadovoljstvo. Njegove odprte in ostre besede so izzvale njihovo sovraštvo. Ko so se verniki uprli njegovemu sporočilu, so bili prostaški ljudje spodbujeni, da delajo še huje. Sovražnik je skoval zaroto, da se mu vzame življenje, ko bo stopal iz cerkve. Toda sredi množice so stali tudi sveti angeli, in eden izmed njih v človeški podobi je prijel tega Gospodovega služabnika za roko in ga odpeljal iz razbesnele množice na varno. Njegovo delo še ni bilo dokončano, zato so se Satan in njegovi hudobni duhovi prevarali v svojih načrtih.
Kljub velikemu nasprotovanju pa je zanimanje za adventno sporočilo vse bolj raslo. Število njegovih sledilcev se je s sto povzpelo na več tisoč ljudi. Različne verske skupnosti so imele velik prirast vernih, toda čez nekaj časa so pokazale duha sovraštva do teh spreobrnjencev in cerkve so disciplinsko ukrepale proti njim, ki so sprejeli Millerjeve poglede. To ga je spodbudilo, da je prijel za pero in se z odprtim pismom obrnil na kristjane vseh skupnosti ter jih vabil, naj mu iz Svetega pisma dokažejo zmoto.
Zapisal je: "Kaj verujemo, česar nam ne nalaga Božja beseda, katero tudi vi sami priznavate za edino pravilo vere in življenja? Kaj smo storili, s čimer smo si zaslužili, da nas cerkev in tisk tako hudo obsoja, in kaj vam daje pravico, da nas (adventiste) izključujete iz svojih cerkev? Če smo na napačni poti, vas prosim, povejte nam, v čem delamo napako. Pokažite nam iz Božje besede, v čem se motimo. Vi ste nas dosti zasmehovali, toda to nas ne more prepričati, da smo na napačni poti. Samo Božja beseda lahko spremeni naša gledišča. Mi smo razmišljali in z molitvijo prišli do svojih sklepov na podlagi dokazov iz Svetega pisma ."(16)
Skozi vse čase je sporočilo opominov, ki ga je Bog pošiljal svetu po svojih služabnikih, naletelo na enak dvom in nevero. Ko ga je krivičnost/337/ predpotopnega sveta spodbudila spustiti potop na zemljo, je ljudem najprej to oznanil, da bi jim dal priložnost odvrniti se od hudobnih poti. Sto dvajset let je opomin odmeval v ušesih grešnikov in jih vabil k spokorjenju, da ne bi bili uničeni z Božjo jezo. Toda to sporočilo se jim je zdelo kakor pravljica, in nihče mu ni verjel. Pogreznjeni v krivičnost so zasmehovali Božjega poslanca in se rogali njegovemu rotenju ter ga celo obtoževali zaradi prevare. Kako si en človek upa nasprotovati vsem modrijanom na svetu? Če bi bila Noetova novica resnica, ali je potem ne bi sprejel ves svet in veroval vanjo? Koliko le velja trditev enega človeka nasproti modrosti tisoč drugih! Niso zaupali njegovemu sporočilu in niso hoteli poiskati zavetja v barki.
Zasmehovalci so kazali na naravne pojave: na nespremenljivi vrstni red letnih časov, na nebesno modrino, s katere še ni deževalo, na rodovitna polja, ki jih je namakala blaga nočna rosa - in vzklikali: "Ali nam ne pripoveduje zgodb!" Prezirljivo so govorili, da je pridigar pravičnosti samo navaden zanesenjak, potem pa še naprej bolj kakor dotlej uživali v razvratnosti in hudobnosti. Vendar pa njihova nevera ni mogla preprečiti napovedanega dogodka. Bog je dolgo prenašal njihovo brezbožnost in jim dal dosti časa, da bi se spokorili. Ob določenem času je Božja pravična sodba prišla na tiste, ki so zavrgli njegovo milost.
Kristus je rekel, da bodo ljudje pokazali enako nevero glede njegovega drugega prihoda. Kakor Noetovi sodobniki niso spoznali, dokler ni prišel potop in jih vse odnesel, tako bo po besedah našega Zveličarja tudi o prihodu Sina človekovega. (Mat 24,39.) Ko se bo Božje ljudstvo združilo s svetom in začelo živeti tako, kakor živi svet, in uživati v prepovedanih zabavah, ko bo razkošnost sveta postala cerkvena razkošnost, ko bodo zvonili svatovski zvonovi in bodo vsi upali še na dolga leta svetovnega napredka - tedaj bo na lepem/338/ kakor strela z jasnega neba prišel konec njihovim obsedenostim in lažnim upanjem.
Kakor je Bog poslal svojega služabnika, da bi opozoril svet na prihajajoči potop, tako je poslal tudi svojega izvoljenega poslanca oznanit bližino zadnje sodbe. In kakor so se Noetovi sodobniki rogali oznanjevanju pridigarja pravičnosti, tako so se v Millerjevih dneh rogali besedam opomina mnogi, ki so se imeli za Božje ljudstvo.
Zakaj so se cerkve tako uprle nauku in oznanjevanju o drugem Kristusovem prihodu? Medtem ko ta dogodek prinaša hudobnim nesrečo in pogubo, pravičnim pomeni veselje in upanje. Ta vzvišena resnica je bila v vseh časih tolažba Božjemu zvestemu ljudstvu. Zakaj je ona sedaj podobno svojemu avtorju postala "kamen spotike" in "skala pohujšanja" za tiste, ki se imajo za Božje ljudstvo? Sam Gospod je svojim učencem dal obljubo: "Ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz." (Jan 14,3.) Zveličar je poln sočutja vnaprej videl skrb in žalost svojih učencev, zato je poslal angela, da sta jih tolažila z zagotovilom, da bo zopet osebno prišel tako, kakor je odšel v nebesa. Ko so učenci na dan vnebohoda stali in pozorno gledali v nebo, da bi ujeli še zadnji pogled njega, kogar so ljubili, so njihovo pozornost pritegnile besede: "Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je še v nebo." (Dej 1,11.) To angelsko sporočilo je poživilo njihovo upanje. Učenci so se vrnili "v Jeruzalem z velikim veseljem. In bili so vsekdar v templju, hvaleč Boga."(Luk 24,52.53.) Niso bili veseli zato, ker jih je Jezus zapustil in se bodo odslej morali sami bojevati s težavami in skušnjavami sveta, temveč so se veselili angelskega zagotovila, da bo zopet prišel.
Objavljanje Kristusovega prihoda bi moralo biti tudi danes dobra novica o velikem veselju, kakor je bilo tedaj, ko so ga angeli oznanili betlehemskim pastirjem./339/ Tisti, ki zares ljubijo Zveličarja, lahko samo z veseljem pozdravijo na Božji besedi utemeljeno sporočilo, da bo On, ki je središče njihovega upanja v večno življenje, zopet prišel - ne da bi bil prezrt in zavržen kakor ob svojem prvem prihodu, ampak v moči in slavi, da bo rešil svoje ljudstvo. Tisti, ki ne ljubijo Zveličarja, niti ne želijo, da bi prišel. Zato tudi ne more biti nikakršnega jasnejšega dokaza, da so cerkve odpadle od Boga, kakor pa sta ogorčenje in sovraštvo, ki ju je pri njih izzvalo to iz nebes poslano sporočilo.
Tisti, ki so sprejeli nauk o Kristusovem prihodu, so dojeli, da se neizogibno morajo spokoriti in ponižati pred Bogom. Mnogi so dolgo omahovali med Kristusom in svetom, toda sedaj so občutili, da je prišel čas, da zavzamejo trdnejše stališče. "Vse, kar se je nanašalo na večnost, je zanje postalo nenavadno pomembno. Nebesa so se jim približala, zato so se čutili krive pred Bogom."(17) Kristjani so se prebudili k novemu duhovnemu življenju. Dojeli so, da je čas kratek, zato morajo kar se da hitro delati to, kar so dolžni delati za svoje bližnje. Pozemske načrte so opustili in zdelo se je, kakor da se je pred njimi odprla večnost. To, kar se je nanašalo na večno blaginjo ali večno gorje, je odrinilo vsa vprašanja minljive vrednosti. Božji Duh je počival na njih in dajal posebno moč resnemu vabilu, ki so ga poslali bodisi sovernikom ali grešnikom, da bi se pripravili za Božji dan. Tiho pričevanje njihovega vsakdanjega življenja je neprestano karalo navidezno pobožne in neposvečene vernike cerkve. Ti pa so želeli, da ne bi bili ovirani pri svojih zabavah in zadovoljnostih, v tekmi za služenjem denarja in v hrepenenju po posvetnih časteh. Od tod je izviralo sovraštvo in odpor proti veri o prihodu in njenim glasnikom.
Ko so nasprotniki spoznali, da ni mogoče ovreči dokazov, ki so utemeljeni na preroških časovnih obdobjih, so svojim pristašem svetovali, naj prenehajo proučevati ta predmet. Učili so, da so prerokovanja zapečatena. Tako so protestanti odšli po stopinjah rimskokatoličanov. Medtem ko je papeška cerkev prepovedovala vernikom brati Sveto pismo,(čč) pa je protestantska cerkev trdila,/340/ da pomembnega dela Svetega pisma, in sicer tistega, ki nam posebej odkriva resnice za naš čas, ni mogoče razumeti.
Pridigarji in ljudstvo so oznanjali, da so Danijelova prerokovanja in Razodetje nedojemljive skrivnosti. Toda sam Kristus je opozoril svoje učence na besede preroka Danijela glede dogodkov, ki so se imeli zgoditi v njihovem času in rekel: "Kdor bere, naj razume." (Mat 24,15.) A trditev, da je Razodetje skrivnost, ki je ni možno razumeti, je ovržena že v samem naslovu knjige: "Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, da pokaže svojim hlapcem, kaj se ima skoraj zgoditi. ... Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano, kajti čas je blizu." (Raz 1,1-3.)
Prerok je rekel: "Blagor mu, kdor bere." Mnogo jih je, ki neradi berejo, zato njim blagoslov ni obljubljen. "Njim, ki slišijo" - so takšni, ki neradi poslušajo kar koli v zvezi s prerokovanji; niti njim ni obljubljen blagoslov. "Hranijo, kar je v njem pisano" - večina ne posveča pozornosti opominom in nasvetom iz Razodetja; nobeden takih nima pravice do obljubljenega blagoslova. Kdor koli prezira predmete prerokovanja in se posmehuje svečanim simbolom, ki so dani v njih; kdor koli se noče spreobrniti in se pripraviti za prihod Sina človekovega, bo ostal brez Božjega blagoslova.
Kako si ljudje vpričo Božjega navdihnjenja upajo trditi, da je Razodetje skrivnost, ki je človeški razum ne more dojeti? To je razodeta skrivnost, odprta knjiga. Proučevanje Razodetja usmerja misli na Danijelova prerokovanja. Obe knjigi vsebujeta pomembna navodila, ki jih Bog daje svojim otrokom po dogodkih, ki se bodo zgodili na koncu zgodovine tega sveta.
Janezu so bili razodeti oddaljeni in vznemirljivi dogodki v življenju cerkve. V tej knjigi opisuje stanje nevarnosti, boja in končno osvoboditev Božjega ljudstva./341/ Zapisal je sklepno sporočilo, ki bo pospešilo dozorevanje pozemske žetve, bodisi kot snope za nebeško žitnico, bodisi kot butare za ogenj uničenja. Razodete so mu bile zelo pomembne stvari, zlasti za zadnjo cerkev, da bi spreobrnjeni od zmote k resnici lahko zvedeli, kakšne nevarnosti in boji jih čakajo. Nikomur ni treba ostati v temi glede tega, kar prihaja nad zemljo.
Zakaj potem to vsesplošno neznanje o tako pomembnem delu Svetega pisma? Odkod to vsesplošno odvračanje od proučevanja njegovega nauka? To je sad dobro premišljenega načrta kneza teme, da bi ljudem zakril to, kar odkriva njegove laži in slepila. Zaradi tega je Kristus, avtor Razodetja, ki je vnaprej videl boj, kakršen bo divjal proti proučevanju Razodetja, izgovoril blagoslov za vse, ki berejo, poslušajo in izpolnjujejo besede preroštva./342/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!