 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
17. Znanilci jutra (angleško)
Najslavnejša in najsvečanejša resnica v Svetem pismu je resnica o drugem prihodu Kristusa, ki bo prišel dokončat veliko odrešeniško delo. Obljubo o prihodu njega, ki je "vstajenje in življenje", ki bo "izgnane zopet pripeljal domov", daje dragoceno in blaženo upanje Božjemu romarskemu ljudstvu, ki mora tako dolgo potovati "po dolini smrtne sence". Nauk o drugem prihodu je glavni nauk Svetega pisma. Začenši od dne, ko sta naša prva starša z žalostnim srcem zapustila Raj, otroci vere čakajo na prihod Obljubljenega, ki bo zlomil uničevalčevo silo in zopet vrnil izgubljeni Raj. Sveti ljudje starodavnosti so v Mesijevem slavnem prihodu gledali izpolnitev svojega upanja. Enoh, sedmi človek od edenskega prebivalca, je tristo let neprestano živel po Božji volji in imel to čast, da je od daleč opazoval Osvoboditeljev prihod. "Glej," je rekel on, "prišel je Gospod z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi." (Juda 14.15.) Očak Job je sredi noči svojih muk vzkliknil z neomajnim zaupanjem: "A jaz vem, da živi moj Odrešenik, in On, ki je poslednji, se postavi nad prahom; ... vendar bom gledal iz svojega mesa Boga, ki ga jaz sam bom gledal sebi v dobro, in ga bodo videle moje oči, in ne bom mu tujec." (Job 19,25-27.)/299/
Kristusov prihod, s katerim bo vzpostavljeno kraljestvo pravičnosti, je navdihnil svete pisce z najbolj vzvišenimi in najbolj navdušenimi besedami. Pesniki in preroki so pisali o njem z besedami, prežetimi z nebeškim žarom. Psalmist je prepeval o moči in veličastvu izraelskega Kralja: "S Siona, najvišje lepote, se je zasvetil Bog. Pride naš Bog in nikar ne bo molčal. ... Nebesom kliče odzgoraj in zemlji, da sodi svoje ljudstvo. Vesele se naj nebesa in poskakuj zemlja ... pred Gospodovim obličjem, kajti prihaja; kajti prihaja sodit zemljo. Sodil bo vesoljni svet v pravičnosti in svoja ljudstva v zvestobi." (Ps 50,2-4; 96,11-13.)
Prerok Izaija je vzkliknil: "Zbudite se in veselo pojte, kateri prebivate v prahu! Kajti rosa svetlobe je tvoja rosa, in zemlja izvrže mrtve. Smrt bo požrta za vekomaj; in Gospod, Jahve, obriše solze z obličij vseh in sramoto svojega ljudstva odpravi z vse zemlje. Kajti govoril je Gospod. In poreko tisti dan: Glej, naš Bog je ta! Čakali smo ga, da nas reši; ta je Gospod, ki smo ga čakali! Poskakovali bomo in se radovali njegovega zveličanja!" (Iz 26,19; 25,8.9.)
Tudi Habakuk je prevzet s sveto vizijo opazoval Kristusov prihod: "Bog prihaja s Temana in Svetnik z gore Parana. Njegovo veličastvo pokriva nebesa in zemlja je polna njegove hvale. In svetloba nastaja kakor sončna luč. ... Postal je in potresel je zemljo, pogledal je in ustrašil narode; in razdrobile so se večne gore, starodavni hribi so se pogreznili; njegova pota so večna. ... Jezdiš na svojih konjih, na zveličavnih vozovih. ... Videle so te gore in se tresle; ... brezno je grmelo, visoko je vzdigovalo svoje roke./300/ Sonce in mesec sta stopila v svoje bivališče ob luči tvojih pšic, ko so frčale, ob svetlosti tvoje bliskajoče se sulice. ... Izšel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca." (Hab 3,3.4.6.8.10. 11.13.)
Tik pred ločitvijo od svojih učencev jih je Zveličar tolažil z obljubo o svoji vrnitvi: "Ne bodi vam srce plašno. ... V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč. ... In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Kadar pa pride Sin človekov v vsej svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave. In pred njim se zbero vsi narodi." (Jan 14,1-3; Mat 25,31.32.)
Angela, ki sta se pokazala učencem na Oljski gori po Kristusovem vnebohodu, sta jim ponovila obljubo o njegovi vrnitvi: "Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,11.) Apostol Pavel, navdihnjen s Svetim Duhom, priča: "Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento." (1 Tes 4,16.) Prerok s Patmosa pravi: "Glej, prihaja z oblaki; in videlo ga bo vsako oko." (Raz 1,7.)
Od njegovega slavnega prihoda je odvisna "preuredba vsega, kar je Bog povedal z usti svojih svetih prerokov od nekdaj". (Dej 3,21.) Tedaj bo zlomljena dolgotrajna oblast greha - "kraljestvo sveta" bo postalo "kraljestvo našega Gospoda in njegovega Kristusa, in kraljeval bo na vekov veke. In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo. Tako stori Gospod Jahve, da bo rasla pravičnost in hvala pred vsemi narodi. Tisti dan bo Gospod nad vojskami za krono slave in za venec dike ostanku svojega ljudstva." (Raz 11,15; Iz. 40,5; 61,11; 28,5.)/301/
Tedaj bo tako dolgo pričakovano Mesijevo kraljestvo miru vzpostavljeno pod vsem nebom. "Zakaj Gospod je potolažil Sion, potolažil je vse njegove razvaline in je naredil njegovo puščavo kakor raj in njegovo samoto kakor Gospodov vrt. Libanonska slava ji bo dana, lepota Karmela in Sarona. Ne bodo te več imenovali Zapuščena in tvoja dežela se ne bo več imenovala Osamljena, ampak te bodo imenovali Moja radost in tvojo deželo Omožena. Kakor se ženin veseli neveste, se bo veselil tebe tvoj Bog." (Iz. 51,3; 35,2; 62,4.5.)
Gospodov prihod je bil v vseh vekih blaženo upanje njegovih pravih učencev. Obljuba, ki jo je dal Zveličar ob slovesu na Oljski gori, da bo zopet prišel, je razsvetljevala učencem prihodnost, izpolnjevala njihova srca z radostjo in upanjem, ki ju nobena žalost ni mogla udušiti niti preizkušnja zmanjšati. Prikazen "slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa" je bila "blaženo upanje" sredi trpljenja in preganjanja. Ko so bili Tesaloničani polni bolečine ob pogrebu svojih dragih, ki so upali, da bodo žive priče Gospodovega prihoda, jih je njihov učitelj apostol Pavel opozoril na vstajenje, ki se bo zgodilo ob Zveličarjevem prihodu. Takrat bodo mrtvi v Kristusu vstali in bodo skupaj z živimi vzeti Gospodu naproti v višavo. "In tako bomo vedno z Gospodom," je dejal. "Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Tes 4,16-18.)
Na skalnatem Patmosu je ljubljeni učenec slišal obljubo: "Glej, pridem hitro," in njegov odgovor, poln hrepenenja, izraža molitev Božje cerkve skozi stoletja njenega romanja: "Amen, pridi, Gospod Jezus!" (Raz 22,20.)
Iz globine ječ, z grmad in morišč, kjer so sveti in mučenci pričali za resnico, odzvanja v vseh stoletjih isti vzklik vere in upanja. Prepričan o Kristusovem in potemtakem tudi o svojem osebnem vstajenju ob času njegovega prihoda, eden od teh kristjanov pravi, da so "oni prezirali smrt in se vzdignili nad njo."(1)/302/ Bili so voljni stopiti v grob, da bi lahko iz njega "vstali svobodni".(2) Pričakovali so "prihod Gospoda na oblakih z nebes v slavi njegovega Očeta", ko bo nastopil "čas kraljestva pravičnosti". Valdenžani so gojili isto vero.(3) Wyclif je pričakoval Odrešenikov prihod kot upanje cerkve.(4)
Luter je govoril: "Resnično sem prepričan, da do sodnega dne ne bodo minila tri stoletja. Bog ne želi in ne more več trpeti tega pokvarjenega sveta. Približuje se veliki dan, v katerem bo strmoglavljeno kraljestvo ostudnosti."(5)
"Ta ostareli svet ni daleč od svojega konca," je rekel Melanchthon. Kalvin je prosil kristjane, "naj ne bodo neodločni in naj od srca hrepenijo po dnevu Kristusovega prihoda kot po 'najsvetlejšem dogodku' in izjavil, da ima vsa družina vernih oči uprte v ta dan. Moramo biti željni Kristusa, da ga iščemo, da o njem razmišljamo do prihoda tistega velikega dne," je rekel, "ko bo Gospod popolnoma razodel slavo svojega kraljestva."(6)
"Mar ni naš Gospod Jezus odšel v nebesa v našem telesu," je govoril škotski reformator Knox, "in mar se ne bo zopet vrnil? Mi vemo, da se bo On zopet vrnil, in sicer zelo hitro." Ridley in Latimer, ki sta položila svoje življenje za resnico, sta gledala z vero na Gospodov prihod. Ridley je pisal: "Svet se brez dvoma - jaz v to verujem, in zato tudi govorim - približuje svojemu koncu. Vzkliknimo skupaj z Janezom, Božjim služabnikom: 'Pridi, Gospod Jezus!'"(7)
"Misli o Gospodovem prihodu," je rekel Baxter, "so mi nenavadno dragocene in sladke."(8) "Delo vere in odlika njegovih svetih je ljubiti njegov prihod in pričakovati blaženo upanje. Če je smrt poslednji sovražnik, ki bo uničen v času vstajenja, potem lahko razumemo, zakaj morajo verni hrepeneti po Kristusovem prihodu in moliti zanj,/303/ saj bo tedaj izbojevana ta popolna in končna zmaga."(9) "To je dan, ki morajo po njem vsi verni hrepeneti, vanj upati in ga čakati, saj se bo z njim uresničila celotna odrešitev, in se bodo izpolnila vsa njihova hrepenenja. Pospeši, o Gospod, ta blagoslovljeni dan!"(10) To je bilo upanje apostolske cerkve, "cerkve v puščavi" in reformatorjev.
Prerokovanje ne napoveduje samo načina in cilja Kristusovega prihoda, ampak daje tudi znamenja, po katerih bodo ljudje lahko vedeli, da je ta dogodek blizu. Jezus je rekel: "In znamenja bodo na soncu in na mesecu in na zvezdah. Sonce otemni in mesec ne bo dajal svoje svetlobe, in zvezde bodo padale z neba, in sile, ki so na nebu, se bodo pregibale. In tedaj ugledajo Sina človekovega, da prihaja na oblakih z veliko močjo in slavo." (Luk 21,25; Mar 13,24-26.) Janez v Razodetju opisuje prvo od znamenj, ki se bo zgodilo pred Kristusovim prihodom: "Nastal je velik potres, in sonce je počrnelo kakor raševa vreča, in mesec je pordel ves kakor kri." (Raz 6,12.)
Ta znamenja so se dogodila pred začetkom XIX. stoletja. Kot izpolnitev tega prerokovanja se je zgodil leta 1755 najstrašnejši potres, ki je bil kdaj zapisan. Čeprav je poznan kot lizbonski potres, ga je bilo čutiti v velikem delu Evrope, Afrike in Amerike. Čutili so ga na Grenlandiji, v zahodni Indiji, na otoku Madeira, na Norveškem, Švedskem, v Veliki Britaniji in na Irskem. Zajel je površino večjo kakor šest milijonov kvadratnih kilometrov. V Afriki so potres čutili skorajda tako močno kakor v Evropi. Velik del Alžira je bil razdejan; a nedaleč od Maroka je bilo uničeno mestece, ki je štelo osem do deset tisoč prebivalcev. Veliki val je prekril obalo Španije in Afrike, preplavil mesta in povzročil veliko razdejanje.
V Španiji in na Portugalskem je bil potres najmočnejši. Trdijo, da je v Cadizu narasli val dosegel višino do osemnajst metrov. "Nekatere od najvišjih gora na Portugalskem so se stresle tako rekoč do temeljev./304/ Na nekaterih od njih so se vrhovi odprli, a zatem se razpočili in razdelili na občudovanje zbujajoči način, pri čemer so ogromni kosi skal padli v sosednje doline. Pravijo, da so iz teh planin švigali tudi ognjeni zublji."(11)
V Lizboni "se je najprej slišalo podzemno grmenje, a takoj zatem je močan sunek zrušil večji del stavb. V šestih minutah je umrlo šestdeset tisoč ljudi. Morje se je najprej umaknilo, pustilo za seboj suho peščeno obalo, zatem pa se je vrnilo in dvignilo preko petnajst metrov nad svojo običajno gladino. Med drugimi nenavadnimi dogodki, ki so se zgodili v Lizboni v času katastrofe, se omenja izginotje novega nabrežja, zgrajenega iz samega marmorja, ki je stalo velike kupe denarja. Veliko število ljudi se je zbralo na njem kot na varnem mestu, da bi bili zunaj dosega padajočih ruševin; toda nenadoma je nabrežje potonilo skupaj z vsemi ljudmi, nobeno truplo ni splavalo na površino."(12)
"Potresni sunek je porušil vse cerkve in samostane, večje javne stavbe ter več kakor četrtino zasebnih hiš. Približno dve uri po potresu je v raznih delih mesta izbruhnil požar in je skoraj tri dni besnel s tako silovitostjo, da je bilo mesto popolnoma opustošeno. Potres je bil na dan praznika, ko so bile cerkve in samostani polni ljudi; zelo malo ljudi se je rešilo."(13) "Ljudi je zajel nepopisen strah. Nihče ni jokal; solze niso mogle teči. Ljudje so tekali sem ter tja, zbegani od strahu in groze, udarjajoč se v obraz in prsi, ter vzklikali: 'Misericordia!' - 'Prišel je konec sveta!' Matere so pozabile na svoje otroke in so tekale po ulicah z razpeli v rokah. Na nesrečo so mnogi od njih iskali zavetje v cerkvah; zaman je bil razstavljen zakrament; zaman so nesrečni ljudje objemali oltarje. Svete slike, duhovniki in narod so bili pokopani hkrati v ruševinah." Računajo, da je tega usodnega dne umrlo okoli devetdeset tisoč ljudi./305/
Petindvajset let pozneje je bilo videti drugo znamenje, ki je bilo omenjeno v prerokovanju - potemnitev sonca in meseca. To znamenje je zbudilo še toliko več pozornosti, ker je bil čas njegovega uresničenja jasno napovedan. Zveličar je v svojem pogovoru z učenci na Oljski gori opisal dolgi čas stiske za verne - tisoč dvesto šestdeset let papeževe oblasti - za katero je rekel, da bo prikrajšana. Tedaj je omenil tudi nekaj dogodkov, ki se bodo odigrali pred njegovim prihodom, in določil čas, ko bo vidno prvo teh znamenj. "Ali v tistih dneh, po tej stiski, otemni sonce in mesec ne bo dajal svoje svetlobe." (Mar 13,24.) Tisoč dvesto šestdeset dni ali let se končuje leta 1798. Približno četrt stoletja pred tem so preganjanja skoraj popolnoma prenehala. Po preganjanjih mora po Kristusovih besedah potemneti sonce. To prerokovanje se je izpolnilo 19. maja 1780.
"Skoraj osamljen med pojavi te vrste kakor skrivnosten tako tudi do danes nepojasnjen ... stoji mračni dan, 19. maj 1780 - nepojasnjena potemnitev vsega vidnega neba in ozračja v Novi Angliji."(14)
Neka priča, ki je bila v državi Massachusetts, opisuje ta dogodek takole: "Zjutraj je vzšlo jasno sonce, vendar je kmalu začelo izgubljati svoj sijaj. Pojavili so se gosti in črni oblaki, iz njih so začeli švigati bliski; začelo je grmeti in pričel je padati droben dež. Okrog devetih so oblaki postali svetlejši in so dobili bakren sijaj. Tudi zemlja, skale, drevje, zgradbe, voda in ljudje so bili videti povsem drugače na tej čudni, skrivnostni svetlobi. Nekoliko minut kasneje je težak črn oblak prekril ves nebesni svod, razen ozke črte na obzorju. Tema je postala tako gosta, kakor je navadno okrog devetih zvečer poleti. ...
Strah, srh in groza so postopno zajeli ljudi. Žene so, stoječ na vratih, opazovale mračni predel. Moški so se vračali z dela na polju;/306/ tesar je odložil orodje, kovač zapustil kovačnico, a trgovec pult. Pouk v šolah so predčasno končali, otroci pa so drhteč bežali domov. Potniki so se s poti umikali v prve hiše, na katere so naleteli. 'Kaj se bo zgodilo?' to vprašanje je lebdelo na vseh ustnicah in v vseh srcih. Bilo je videti, kakor da bo nastala velika nevihta ali pa da je prišel konec vseh stvari.
Sveče so bile prižgane; ogenj na ognjišču je plapolal kakor v obdobju brezmesečne jesenske noči. ... Kokoši so se vrnile spat v kurnike, govedo se je zbralo in mukalo na odhodu s pašnikov. Žabe so regljale. Ptice so prepevale svoje večerne pesmi, a netopirji so letali naokoli. Le ljudje so vedeli, da noč še ni nastopila. ...
Dr. Nathanael Whittaker, pridigar cerkve v Salemu, je imel pridigo, v kateri je poudaril, da je bila tema nadnaravna. Na mnogih drugih mestih so bili sestanki. Na njih so brali svetopisemske vrste, iz katerih je bilo možno videti, da je tema tega mračnega dne usklajena s svetopisemskimi prerokovanji. ... Tema je bila najgostejša malo po enajsti uri."(15) "V večini mest je bila tema ves dan tako gosta, da ni bilo možno videti kazalcev na uri, ni bilo možno kositi, niti opravljati katero koli hišno delo brez svetlobe sveč. ...
Tema je zajela nenavadno velik predel. Segala je do Falmouta na vzhodu, na zahodu je segala do zunanjih delov Connecticuta in Albana; na jugu jo je bilo možno opazovati vzdolž vse morske obale, na severu pa se je razprostirala do meja ameriških naselij."(16)
Po gosti temi tega dne se je uro ali dve pred večerom z delno jasnega neba pokazalo sonce, ki je bilo še vedno zastrto s črno in gosto meglo. "Po sončnem zahodu so oblaki znova prekrili nebo,/307/ in naglo se je stemnilo. Tema te noči je bila prav tako nenavadna in strašna kakor tista čez dan. Čeprav je bil ščip, ni bilo možno videti nobenega predmeta brez umetne svetlobe, ki je nejasno brlela s sosednjih hiš ali oddaljenih mest in se kazala kakor skozi neko vrsto egiptovske teme, ki je svetlobni žarki niso mogli prebiti."(17) Neka priča piše: "Ne morem se znebiti misli, da tema ne bi mogla biti gostejša niti tedaj, če bi se vsako svetlo telo v vesolju zavilo v nepresojno temo ali prenehalo obstajati."(18) Čeprav je ob devetih zvečer vzšel ščip, "to vendar ni niti malo vplivalo, da bi razgnalo smrtni mrak." Po polnoči se je tema razpršila, in ko se je pokazala luna, je bila videti kakor kri.
Devetnajsti maj 1780 je znan v zgodovini kot "mračni dan". Od Mojzesovega časa ni omenjen primer, da bi bila tema tako gosta, tako prostrana in da bi trajala tako dolgo. Iz opisa tega dogodka, ki nam ga podajajo priče, samo odmevajo Gospodove besede, ki nam jih je napovedal prerok Joel 2500 let pred njihovo uresničitvijo: "Sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni." (Joel 2,31.)
Kristus je ukazal svojemu ljudstvu, naj pazi na znamenja njegovega prihoda in naj se veseli, ko bo videlo znamenja prihajajočega Kralja. "Ko se pa to začne goditi, ozrite se gor in povzdignite glave, ker se približuje vaša odrešitev." Pozornost svojih učencev je obrnil na brsteče drevje pomladi z besedami: "Videč, da že brstje poganja, sami spoznavate, da je poletje že blizu. Tako tudi vi, kadar vidite, da se to godi,/308/ vedite, da je blizu Božje kraljestvo." (Luk 21,28.30.31.)
Vendar ko duh ponižnosti in pobožnosti v cerkvi odstopi mesto ošabnosti in formalizmu, se ohladita ljubezen do Kristusa in vera v njegov prihod. Prežeto s pozemskim duhom in željo po uživanju je tako imenovano Božje ljudstvo postalo slepo za Zveličarjev nauk, ki se je nanašal na znamenja njegovega prihoda. Zanemarili so nauk o drugem prihodu; svetopisemska besedila o tem so bila zamračena z napačnimi razlagami, dokler na koncu niso bila popolnoma pozabljena in zanemarjena. To se je zgodilo zlasti v ameriških cerkvah. Svoboda in udobnost, ki so jo uživali vsi sloji, želja po bogastvu in razkošnosti, ki je izzivala strast po denarju, nezasitno hrepenenje po priljubljenosti in moči, ki se je zdela vsakemu dostopna - vse to je spodbudilo ljudi, da so usmerili svoje zanimanje in upanje na stvari tega življenja, in so slavni dan, ko bo prišel konec sedanjemu toku dogodkov, preložili daleč v prihodnost.
Ko je Zveličar svojim sledilcem pokazal znamenja svoje vrnitve, je napovedal tudi splošni odpad, ki se bo zgodil neposredno pred njegovim drugim prihodom. Kakor v Noetovih dneh se bo pokazalo živo zanimanje za stvari tega sveta in želja po uživanju. Ljudje bodo kupovali, prodajali, sadili, zidali, se možili in ženili, pri tem pa pozabili na Boga in prihodnje življenje. Kristusov opomin tistim, ki žive v teh dneh, se glasi: "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada. Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34.36.)
V Razodetju Zveličar z naslednjimi besedami opisuje stanje cerkve v tem času: "Imaš ime,/309/ da živiš, in si mrtev." (Raz 3,1.) Tistim, ki nočejo zapustiti svoje varljive varnosti, je dan opomin: "Ako se torej ne zbudiš, pridem kakor tat in ne boš vedel, ob kateri uri pridem nad tebe." (Raz 3,3.)
Ljudje morajo biti opozorjeni na nevarnost; morajo se prebuditi, da bi se pripravili za svečane dogodke, povezane s koncem časa milosti. Božji prerok izjavlja: "Kajti Gospodov dan je velik in silno strašen: kdo ga more pretrpeti?" Kdo bo lahko obstal, ko se prikaže On, čigar "oči so prečiste, da bi gledal hudo". (Joel 2,11; Hab 1,13.) Tistim, ki vpijejo: "Bog moj, mi ... te poznamo!" pa so vendar prestopili njegovo zavezo, "ki hite za drugim bogom", skrivajo greh v svojem srcu in ljubijo pot nepravičnosti - takim bo Gospodov dan "tema, ne pa luč; črn mrak, ne pa svetloba". (Oz 8,2.1; Ps 16,4; Am 5,20.) "In zgodi se tisti čas", pravi Gospod, "da preiščem Jeruzalem s svetilnicami, in kaznoval bom može, ki počivajo na svojih drožeh, ki govore v svojem srcu: Gospod ne stori nič dobrega, pa tudi nič hudega. In izpokorim naseljeno zemljo za njih hudobnost in brezbožnike za njih krivico, in konec storim napuhu prevzetnim ter silovitnikov ponos ponižam. Tudi njih srebro, in zlato jih ne bo moglo rešiti. In njih imetje bo v plen in njih hiše v pustoto." (Zef 1,12; Iz 13,11; Zef 1,18.13.)
Prerok Jeremija je, gledajoč na ta strašen čas, vzkliknil: "Moje osrčje, moje osrčje! Bolečino trpim v globini svojega srca! Razgraja mi moje srce, molčati ne morem! Kajti trobente glas čuješ, moja duša, ropot vojske; podiranje za podiranjem se oznanja." (Jer 4,19.20.)
"Ta dan je dan srda, dan stiske in nadloge, dan pustote in pustošenja, dan teme in mraka, dan oblakov in oblačne noči, dan trobente in bojnega vpitja zoper trdna mesta in zoper visoke utrdbe. Glej,/310/ Gospodov dan prihaja ... da spremeni v puščavo to deželo, da iztrebi njene grešnike iz nje." (Zef 1,15.16; Iz 13,9.)
Božja beseda usmerja naš pogled na tisti dan, ki bo strašnejši od vseh drugih, in nas vabi z najsvečanejšimi besedami, naj se prebudimo iz svojega duhovnega mrtvila in naj v spokorjenju in ponižnosti iščemo Božje obličje. "Zatrobite na trobento na Sionu, zaženite hrup na gori moje svetosti! Naj trepečejo vsi prebivalci dežele! ker prihaja Gospodov dan, ker se bliža. Posvetite post, razglasite praznično zborovanje! Zberite ljudstvo, posvetite zbor, skličite starešine, zberite otroke, ... ženin naj pride iz svojega hrama in nevesta iz svoje spalnice! Duhovniki, Gospodovi služabniki, naj plakajo med vežo in oltarjem. Spreobrnite se k meni z vsem svojim srcem, s postom in jokom in žalovanjem! Raztrgajte si srca, ne pa oblačil, in spreobrnite se h Gospodu, svojemu Bogu; kajti On je milostiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti in žal mu je hudega." (Joel 2,1.15-17.12.13.)
Izpeljati je treba veliko reformo, da bi se pripravilo Božje ljudstvo, ki bo lahko obstalo ob Božjem dnevu. Bog je videl, da mnogi, ki se imenujejo njegovi otroci, ne delajo za večnost; v svoji milosti jim pošilja sporočilo opomina, da bi jih prebudil iz njihovega mrtvila in pripravil za Gospodov prihod.
Ta opomin najdemo v Raz 14. Tam je opisano trojno angelsko sporočilo, ki ga oznanjajo nebeška bitja. Takoj zatem prihaja Sin človekov, "da požanje žetev zemlje". Prvo sporočilo objavlja nastop sodbe. Prerok vidi angela, "letečega posredi neba, ki je imel večen evangelij, da ga oznani prebivalcem na zemlji in vsakemu narodu in rodu in jeziku in ljudstvu, govorečega z velikim glasom: Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence voda." (Raz 14,6.7.)/311/
To sporočilo sestavlja del "večnega evangelija". Oznanjanje evangelija ni zaupano angelom, temveč ljudem. Sveti angeli vodijo to delo; oni vodijo veliko gibanje za rešitev človeštva, toda samo oznanjevanje opravljajo Kristusovi služabniki na zemlji.
Ta opomin so morali objaviti svetu zvesti ljudje, ki so bili poslušni navodilom Svetega Duha in naukom njegove besede. To so bili tisti, ki so pazili na najzanesljivejšo "preroško besedo", "svetilnico, ki sveti v temnem kraju, dokler ne prisije dan in danica ne vzide v vaših srcih". (2 Pet 1,19.) Iskali so poznanje Boga bolj kakor vsak zakopan zaklad in ga cenili bolj kakor vse drugo srebro in zlato. (Preg 3,14.) Gospod je njim razodel velike stvari kraljestva. "Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje, svojo zavezo jim razodeva." (Ps 25,14.)
Poznanja te resnice niso imeli šolani teologi, prav tako je oni niso oznanjevali. Če bi bili budni stražarji, če bi marljivo in z molitvijo proučevali Sveto pismo, bi spoznali čas noči; preroška beseda bi pred njimi razgrnila dogodke, ki se morajo zgoditi. Vendar tega niso storili, in zato so sporočilo oznanili ponižni ljudje. Jezus je rekel: "Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema." (Jan 12,35.) Tisti, ki se odvrnejo od svetlobe, ki jim jo je Bog dal, ali jo zanemarijo iskati, dokler je blizu, bodo puščeni v temi. Zveličar je izjavil: "Kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja." (Jan 8,12.) Tisti, ki iskreno išče Božjo voljo in živi po luči, ki mu je dana, bo prejel še večjo luč; tej duši bo poslana zvezda nebeškega sijaja, da ga vodi v vso resnico./312/
V času prvega Kristusovega prihoda bi lahko duhovniki in pismarji svetega mesta, ki jim je bilo zaupano sveto zastavilo Božje besede, prepoznali znamenja časa in oznanili prihod Obljubljenega. Prerok Miha je naznačil kraj njegovega rojstva, Danijel pa določil čas njegovega prihoda. (Miha 5,1; Dan 9,25.) Bog je ta prerokovanja zaupal judovskim vodjem. Ti se niso mogli opravičiti, da niso vedeli in objavili narodu, da je Mesijev prihod pred vrati. Njihovo neznanje je bilo posledica grešne ravnodušnosti. Judje so postavljali spomenike ubitim Božjim prerokom, a s svojim služenjem so dajali slavo Satanovim služabnikom. Prevzeti s svojim častiljubjem in z boji za položaj in čast so povsem izgubili izpred oči Božjo čast, ki jim jo je ponujal Kralj nebes.
Z globokim spoštovanjem in velikim zanimanjem naj bi izraelski vodje proučevali mesto, čas in okoliščine največjega dogodka v zgodovini sveta - prihod Božjega Sina za človekovo odrešenje. Ves narod bi moral biti buden in čakati, da bi prvi zaželel dobrodošlico Rešitelju sveta. Toda, glej, v Betlehemu sta dva izmučena popotnika, ki sta prehodila pot od nazareških gričev, po vsej dolžini ozke ulice vse do vzhodnega dela mesta, zaman iskala prostor za počitek in prenočišče. Nobena vrata se niso odprla, da bi ju sprejela. Na koncu sta našla zavetje v bednem zaklonišču, ki je bilo namenjeno živalim, in tam se je rodil Zveličar sveta.
Nebeški angeli so videli slavo, ki jo je Božji Sin delil z Očetom v nebesih pred nastankom sveta, in oni so z živim zanimanjem pričakovali njegov prihod na zemljo, gledajoč v tem najsrečnejši trenutek za vse ljudi. Angeli so bili določeni objaviti prihod Mesije tistim, ki so bili pripravljeni to novico sprejeti in jo veselo oznaniti Zemljanom. Kristus se je toliko ponižal, da je vzel nase človeško naravo; nase je moral vzeti neznosno/313/ težo trpljenja in svojo dušo darovati za greh. Angeli pa so si vendar želeli, da Sin Najvišjega kljub svojemu ponižanju stopi pred ljudi z dostojanstvenostjo in slavo, ki je primerna njegovemu značaju. Ali se bodo zemeljski mogočneži zbrali v Jeruzalemu, da pozdravijo njegov prihod? Ali ga bo legija angelov predstavila čakajoči družbi?
Neki angel je obiskal zemljo, da bi videl, ali se ljudje pripravljajo za Jezusov sprejem. Vendar ni opazil nikakršnih znakov pričakovanja. Ni slišal nikakršnih glasov hvale in zmage zaradi Mesijevega prihoda pred vrati. Angel je nekaj časa lebdel nad izvoljenim mestom in templjem, kjer se je skozi veke razodevala Božja navzočnost. Tudi tam je vladala enaka ravnodušnost. Duhovniki so v svoji razkošnosti in ošabnosti darovali v templju oskrunjene daritve. Farizeji so pred ljudstvom imeli glasne govore in izgovarjali samohvalne molitve na uličnih vogalih. Niti v cesarskih palačah niti na sestankih filozofov niti v šolah rabinov - nikjer nikomur ni bilo mar za dogodek, ki je nebesa napolnil z radostjo in pesmimi hvale, ker se bo Rešitelj človeštva kmalu pojavil na zemlji.
Nikjer ni bilo mogoče opaziti nikakršnega znamenja, da se pričakuje Kristus; nikakršne priprave za Kneza življenja. Presenečen se je nebeški poslanec pravkar pripravljal, da se s sramotnim sporočilom vrne v nebesa. Tedaj pa na lepem opazi skupino pastirjev, ki je ponoči varovala svojo čredo, a ti so občudovali zvezdnato nebo in se pogovarjali o prerokovanju o Mesiji, ki bi moral priti na zemljo, in hrepeneli po prihodu Odrešenika sveta. To so bili ljudje, ki so bili pripravljeni sprejeti sporočilo iz nebes. Hitro je stopil prednje in jim povedal veselo sporočilo. Ravnina je bila preplavljena z nebeško slavo. Tedaj se je pojavila množica angelov, in kot da je bila radost prevelika, da bi jo lahko objavil samo en nebeški glasnik, je množica glasov zapela himno, ki jo bodo nekega dne prepevali rešeni iz vseh ljudstev: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14.)/314/
Kolikšen nauk vsebuje ta čudovita zgodovina o Betlehemu! Kolikšna graja je to za našo nevero, ošabnost in domišljavost! Koliko nas to opominja, naj se varujemo, da zaradi svoje ravnodušnosti ne bi mogli razlikovati znamenj časa in tako ne bi prepoznali dneva svojega obiskovanja.
Angeli niso samo na judejskih gričih med skromnimi pastirji našli čakalce Mesijevega prihoda. Tudi med pogani so bili takšni, ki so ga čakali. To so bili znanstveniki z Vzhoda, modri, bogati in plemeniti ljudje. Ti naravoslovci, magi, so spoznali Boga v delu njegovih rok. V hebrejskih spisih so našli prerokovanje o zvezdi, ki bo izšla iz Jakoba, in so nestrpno pričakovali prihod tistega, ki bo postal ne samo "Izraelova tolažba", ampak tudi "luč v razsvetljenje poganov" in "zveličanje vsem do konca zemlje". (Luk 2,25.32; Dej 13,47.) Iskali so svetlobo in svetloba z nebeškega prestola je razsvetlila pot njihovih korakov. Medtem ko so duhovniki in rabini Jeruzalema, pooblaščeni stražarji in razlagalci resnice, utonili v temo, je nebo poslalo zvezdo, da je vodila te pogane v rojstni kraj novorojenega Kralja.
Prav tako se bo Kristus "prikazal drugič", toda ne zaradi greha, "temveč v zveličanje njim, ki ga pričakujejo". (Heb 9,28.) Kakor nekoč sporočilo o Zveličarjevem rojstvu tako tudi sporočilo o drugem Kristusovem prihodu ni bilo zaupano verskim vodjem naroda. Ti so prekinili zvezo z Bogom in zavrnili nebeško svetlobo: zato se ne vštevajo v število tistih, o katerih piše apostol Pavel: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zgrabi kakor tat; kajti vi vsi ste sinovi luči in sinovi dneva; nismo od noči, ne od teme." (1 Tes 5,4.5.)
Stražarji na sionskih zidovih naj bi prvi sprejeli veselo sporočilo o Zveličarjevem prihodu; morali bi prvi objaviti njegov prihod in opomniti ljudstvo, da se pripravi zanj. Vendar so živeli v ravnodušnosti,/315/ sanjali so o miru in varnosti, ljudstvo pa je spalo v svojih grehih. Jezus je videl svojo cerkev kakor nerodovitno smokvo, ki jo pokriva obilno listje, toda brez dragocenega sadu. V njej je bilo obilo zunanje pobožnosti, vendar so ji manjkale resnična ponižnost, spokorjenje in vera, ki edine narede službo prijetno Bogu. Namesto milosti Božjega Duha so se v njej razodevali ošabnost, formalizem, prazna slava, sebičnost in nasilje. Cerkev, ki se je vse bolj oddaljevala od Boga, je zaprla oči pred znamenji časa. Bog je ni zapustil ali odstopil od svoje zvestobe, temveč je ona odstopila od njega in se ločila od njegove ljubezni. Ker ni hotela izpolnjevati postavljenih pogojev, se nad njo niso izpolnile obljube.
Neizogibne posledice morajo priti, kadar se ne ceni svetloba in prednosti, ki jih Bog ponuja. Če cerkev ne živi po njegovi razodeti previdnosti in ne sprejme vsakega žarka svetlobe ter zanemarja dolžnosti, vera neizogibno vodi v formalizem, duh prave pobožnosti pa izgine. Ta resnica se je večkrat uresničila v cerkveni zgodovini. Bog od svojega naroda zahteva dejanja vere in poslušnosti, ki ustrezajo prejetim blagoslovom in prednostim. Poslušnost zahteva daritev in križ. To je razlog, zakaj mnogi tako imenovani kristjani nočejo sprejeti svetlobe, ki jim jo pošiljajo nebesa, in kot nekoč Judje ne morejo spoznati časa svojega obiskovanja. (Luk 19,44.) Zaradi njihove ošabnosti in nezvestobe jih je Bog zapustil in je svojo resnico razodel tistim, ki kakor betlehemski pastirji in modri z Vzhoda pazijo na vsako luč, ki so jo dobili./316/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!