 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
16. Pregnani zaradi vere (angleško)
Angleški reformatorji so se sicer odpovedali rimskim naukom, vendar so obdržali mnogo njegovih oblik. Anglikanska cerkev je zavrgla rimsko oblast in vero, toda v bogoslužju je ohranila mnogo njegovih navad in ceremonij. Trdila je, da pri tem ne gre za vprašanje vesti; saj o njih ni predpisov v Svetem pismu, zatorej niti niso pomembni. Niso jih imeli za škodljive, ker pač niso bili prepovedani. Poudarjali so, da so te ceremonije ohranjene zaradi zmanjševanja prepada, ki ločuje reformirane cerkve od Rima, in da bodo rimski pristaši laže sprejeli protestantsko vero.
Nazadnjakom in tistim, ki so bili za popuščanje, so se ti dokazi zdeli logični. Obstajala pa je tudi skupina, ki ni mislila tako. Dejstvo, da so imeli ti običaji "za cilj premostiti prepad med Rimom in reformacijo",(1) je bilo zanje zadosten razlog, da jih niso sprejeli. V njih so gledali znamenje sužnosti, ki so se je osvobodili, in se nikakor niso hoteli vrniti vanjo. Trdili so, da je Bog v svoji besedi določil pravila, ki so nujna za bogoslužje, in da jim ljudje ne morejo po svoji volji česa dodajati ali odvzemati. Veliki odpad se je začel ravno zato, ker se je prizadevalo Božjo veljavo nadomestiti s cerkveno./289/ Rim je začel ukazovati to, česar Bog sicer ni prepovedal, končno pa je prepovedal to, kar je Bog izrecno ukazal.
Mnogi so se resno želeli vrniti k čistosti in preprostosti prve cerkve. V mnogih običajih anglikanske cerkve so videli ostanke malikovalstva, zato se niso mogli s čisto vestjo udeleževati njenih bogoslužij. Cerkev pa po svoji strani ob podpori državne oblasti ni dovoljevala odstopanja od svojih oblik. Državni zakon je zahteval obisk bogoslužij, nedovoljena verska srečanja pa so bila prepovedana z grožnjo zaporne kazni, izgnanstva in smrti.
Ko je v začetku XVII. stoletja kralj zasedel svoj prestol, je izjavil, da bo primoral puritance, da "se podredijo ali ... pa bodo izgnani iz dežele, a morda jih bo doletelo še večje gorje".(2) Mnogi preganjani, pregnani in zaprti niso videli, da jih v prihodnosti čaka kaj boljšega, zato so postali prepričani, da "Anglija ni več prostor za bivališče tistim, ki želijo služiti Bogu po svoji vesti".(3) Nekateri so se odločili poiskati zavetje na Nizozemskem. Spopadali so se s težavami, izgubami in zapori. Njihovi načrti so bili prekrižani in izdali so jih v roke sovražnikov. Njihova trdna vztrajnost pa je končno dosegla uspeh, da so našli zavetje na gostoljubnih obalah Nizozemske republike.
Zaradi bega so zapustili svoje hiše, posestva in sredstva za življenje. Bili so tujci v tuji deželi sredi naroda drugačnega jezika in navad. Prisiljeni so bili zateči se k novim in nenavajenim opravilom, da bi si zaslužili kruh. Ljudje zrele starosti, ki so večino svojega življenja obdelovali zemljo, so bili prisiljeni, da so se izučili kakšnega mehaničnega poklica. Vendar pa so svoje nove razmere sprejeli brez godrnjanja in niso izgubljali časa v lenosti ali nezadovoljnosti. Čeprav so pogosto trpeli revščino,/290/ so se vendar zahvaljevali Bogu za blagoslove, ki jim jih je še dajal, in se veselili svojega duhovnega občestva. "Vedeli so, da so priseljenci, in zaradi tega se niso vznemirjali, temveč so dvigali oči proti nebu, svoji najdražji domovini, in se tako tolažili."(4)
Preganjanje in težave so okrepile njihovo ljubezen in vero. Zaupali so v Božje obljube, in On jih v času potrebe ni pustil na cedilu. Njegovi angeli so bili ob njih, jih hrabrili in jim pomagali. Ko pa jim je Božja roka pokazala čezmorsko deželo, kjer bi lahko ustanovili svojo državo in svojim otrokom zapustili dragoceno dediščino verske svobode, so se brez obotavljanja podali naprej po stezi previdnosti.
Bog je dovolil skušnjavam priti na njegovo ljudstvo, da bi ga pripravil za izpolnitev svojih milostnih načrtov z njimi. Cerkev je bila ponižana, da bi bila potem lahko povišana. Bog je bil pripravljen pokazati svojo moč v njeno korist, da bi svetu znova dokazal, da ne bo zapustil njih, ki zaupajo vanj. Dogodke je vodil tako, da so Satanova jeza in napadi hudobnih ljudi povišali njegovo čast, njegovo ljudstvo pa pripeljali na varno. Preganjanja in izgnanstva so odpirala pot v svobodo.
Ko so se puritanci prvič morali ločiti od anglikanske cerkve, so si med seboj prisegli, da bodo kot svobodno Božje ljudstvo "složno hodili po vseh poteh, ki jim jih je Bog že ali pa še bo razodel".(5) To je bil pravi duh reforme, življenjsko načelo protestantizma. S to odločitvijo so ti priseljenci zapustili Nizozemsko in si poiskali dom na Novem svetu. Njihov pridigar John Robinson, kateremu je previdnost preprečila, da bi jih spremljal, je rekel pregnancem v poslovilnem govoru:
"Bratje, sedaj se bomo ločili, in Gospod ve, ali bom sploh kdaj videl vaše obraze. Bodisi da je Gospod tako določil ali ni,/291/ vas rotim pred Bogom in njegovimi blaženimi angeli, da me posnemate le toliko, kolikor jaz sam posnemam Kristusa. Če vam bo Bog kaj razodel po kakšnem svojem drugem orodju, bodite pripravljeni to sprejeti prav tako, kakor ste poprej sprejemali resnico po moji službi. Globoko sem prepričan, da bo Gospod naredil, da bo iz njegove besede zasvetilo še več resnice in še več luči."(6)
"Kar se mene tiče, ne morem zadosti objokovati stanja reformiranih cerkev, ki so v veri prišle do določene stopnice, a ne želijo iti naprej od tam, do koder so prišla orodja njihove reformacije. Luteranov nikakor ne morem spodbuditi, da bi stopili korak dalje od tega, kar je rekel Luter. ... Tudi kalvinisti, kakor vidite, stojijo tam, kjer jih je pustil veliki Božji mož, ki pa vendar ni povedal vsega. To je nesreča, ki je ni možno zadosti objokovati. Čeprav so bili goreča in svetla luč v svojem času, ti vendar niso spoznali vseh Božjih nasvetov, a ko bi danes živeli, bi bili prav tako pripravljeni sprejeti novo luč, kakor so takrat sprejeli prvo."(7)
"Spomnite se svoje cerkvene zaveze, s katero ste prisegli, da boste hodili po vseh Gospodovih poteh, ki so vam že ali pa bodo še razodete. Spomnite se svoje obljube in zaveze z Bogom in medsebojne zaveze, da boste sprejeli sleherno luč in resnico, ki vam bo razodeta iz njegove pisane besede. Vendar, prosim vas, pazite, kaj boste sprejeli za resnico. Primerjajte in presojajte jo z drugimi besedili resnice, preden to sprejmete. Ni namreč mogoče, da bi krščanski svet, ki je pred kratkim prišel iz tako globoke protikrščanske teme, naenkrat prišel do popolne svetlobe."(8)
Hrepenenje po svobodi vesti je navdušilo te navdihnjene romarje, da so pogumno prenašali nevarnosti dolgega potovanja čez morje, zdržali težave in nevarnosti divjega kraja ter z Božjimi blagoslovi na ameriških obalah položili temelj mogočne narodnosti./292/ Vendar pa ti priseljenci kljub svoji iskrenosti in pobožnosti še niso dojeli velikega načela verske svobode. Niso bili pripravljeni drugim dati svobode, kakršno so za vsako ceno želeli izbojevati zase. "Malo jih je bilo celo med največjimi misleci in moralisti XVII. stoletja, ki so pravilno pojmovali vzvišeno načelo Novega zakona, ki poudarja, da je Bog edini sodnik človekove vere."(9) Nauk, ki uči, da je Bog cerkvi zaupal pravico vladati nad vestjo in določati, kaj je krivoverstvo in ga kaznovati, je ena izmed največjih zelo globoko ukoreninjenih papeških zmot. Čeprav so reformatorji zavrgli rimski nauk, se niso popolnoma osvobodili njegovega duha nestrpnosti. Globoka tema, s katero je Rim zavil celotno krščanstvo med svojo svetovno nadoblastjo, se še ni popolnoma razpršila. Eden od glavnih pridigarjev v koloniji Massachusetts Bay je rekel: "Strpnost je kriva, da je svet postal protikrščanski; in cerkvi se nikoli ni treba kesati zaradi kaznovanja krivovercev."(10) Kolonisti so sprejeli zakon, da imajo samo verniki cerkve pravico glasovati o državljanskih zadevah. Vzpostavljena je bila nekakšna državna cerkev in od vseh se je zahtevalo, da pomagajo vzdrževati duhovništvo, oblastem pa je bila naložena dolžnost odpravljati krivoverstvo. Tako je bila posvetna oblast v cerkvenih rokah. Ni trajalo dolgo, da so ti ukrepi povzročili neizbežne posledice - preganjanja.
Enajst let po ustanovitvi prve kolonije je v Novi svet prišel Roger Williams. Kakor nekoč prvi doseljenci je prišel tudi on uživat svobodo vesti. Vendar je za razliko od njih razumel - kar je sicer razumelo malo ljudi v njegovem času - da je ta svoboda neodtujljiva pravica vseh, ne glede na to, kaj verujejo. Resno je raziskoval resnico in z Robinsonom vred menil, da je nemogoče, da bi bila razodeta že vsa luč iz Božje besede. Williams je bil "prvi v krščanstvu novejšega časa, ki je učil, da mora biti državna oblast utemeljena na svobodi vesti in enakopravnosti mišljenja pred zakonom".(11)/293/ Izjavil je, da je oblast dolžna kaznovati hudodelstva, ne pa vladati nad vestjo. Rekel je: "Ljudstvo ali oblasti lahko določajo, kaj je človek dolžan človeku. Če pa poskušajo določati, kaj je človekova dolžnost do Boga, delajo nekaj, kar ni njihova pravica, in človek se ne more z gotovostjo zanesti nanje. Jasno je, da če bi poglavarstva imela oblast v tem pogledu, bi danes utegnila predpisati to, jutri pa drugo mnenje ali verovanje, kakor so to počeli v Angliji razni kralji in kraljice, v rimski cerkvi pa razni papeži in cerkveni zbori, tako da je vera postala kup zmede."(12)
Udeležba pri bogoslužjih državne cerkve se je zahtevala pod grožnjo zapora ali denarne kazni. "Williams ni odobraval tega zakona; najhujša določba tega zakona je bila ta, s katero je bilo predpisano hoditi k bogoslužju farne cerkve. Prisiliti koga, da se pridruži ljudem, ki imajo drugačno vero, je imel za teptanje njihove naravne pravice. Na silo vleči nevernike in ravnodušne k bogoslužju pomeni od teh ljudi zahtevati hinavstvo. ... 'Nikogar ni treba proti njegovi volji siliti, da se udeleži bogoslužja ali plačuje stroške v zvezi z njim.' 'Kaj,' so vpili njegovi nasprotniki in se pohujševali nad njegovim naukom, 'ali ni delavec vreden svojega plačila?' Williams pa je odgovoril: 'Da, vendar od njih, ki ga zaposlujejo.'"(13)
Ljudje so spoštovali in ljubili Rogerja Williamsa kot zvestega pridigarja, človeka redkih sposobnosti, nezlomljivega poštenja in prave dobrote. Vendar nekateri niso mogli prenesti, da tako odločno krati pravico državni oblasti, da bi gospodarila cerkvi, in da zahteva versko svobodo. Govorili so, da bi uporaba tega novega nauka premaknila temelj vlade te dežele.(14) Obsodili so ga na izgon iz kolonije in končno je bil prisiljen sredi najhujše zime poiskati zavetje v gozdu, da bi se izognil prijetju.
O tem je zapisal: "Štirinajst tednov sem po najhujšem vremenu žalostno taval semtertja brez zavetja in kruha,/294/ toda sitili so me gavrani. Neko votlo drevo sem si najpogosteje poiskal za zavetje."(15) Tako je nadaljeval svoj mučni beg skozi sneg in gozdno brezpotje, dokler slednjič ni našel zavetja pri nekem indijanskem plemenu. Njihovo ljubezen in zaupanje si je pridobil, ko si je prizadeval, da bi jih spoznal z evangeljskimi resnicami.
Po večmesečnem tavanju je končno prišel do obale Narragansettskega zaliva, kjer je položil temelj prvi državi modernega časa, ki je v polnem smislu priznavala pravico verske svobode. Temeljno načelo kolonije Rogerja Willamsa se je glasilo: "Vsakdo ima svobodo služiti Bogu po luči svoje vesti."(16) Njegova majhna država Rhode Island je postala zavetje vseh preganjanih. Rasla je in cvetela, dokler njena temeljna načela - državljanska in verska svoboda - niso postala vogelnik ameriške republike.
V tem pomembnem starem dokumentu, ki so ga naši predniki razglasili za listino svojih pravic - deklaracijo neodvisnosti - pravijo: "Menimo, da so te resnice razumljive same po sebi: Vsi ljudje so ustvarjeni enaki. Stvarnik jim je dal določene neodtujljive pravice, med katere prištevamo pravico do življenja, svobode in doseganja sreče." Ustava z najjasnejšimi besedami zagotavlja nedotakljivost vesti, rekoč: "Nikakršen verski pogoj se ne sme zahtevati kot sposobnost za opravljanje katere koli javne zaupne službe v Združenih državah Amerike. Kongres ne more sprejeti nikakršnega zakona, s katerim bi vpeljal nekakšno državno vero ali pa prepovedal svobodno izpovedovanje kakšne vere.
Tvorci ustave so priznali večno načelo, da razmerje človeka do Boga stoji nad človekovo zakonodajo in da je pravica vesti neodtujljiva. Za dokaz te resnice ni potrebno navajati razlogov; tega se zavedamo v svoji notranjosti. Zavest o tem je kljub človeškim zakonom dajala moč toliko učencem sredi muk in plamenov grmade. Čutili so, da je njihova dolžnost do Boga nad človeškimi uredbami in da človek nima pravice gospodariti nad njihovo vestjo./295/ To je načelo, ki ga vsakdo nosi v sebi in ga nihče ne more izkoreniniti."(17)
Ko se je v Evropi zvedelo, da obstaja država, v kateri lahko vsakdo uživa sad svojega truda in živi po svoji vesti, jih je na tisoče zdrvelo v Novi svet. Kolonije so se hitro množile. "Kolonija Massachusetts je s posebnim zakonom ponujala dober sprejem in pomoč kristjanom vseh narodnosti, ki so bežali čez Atlantik pred vojnami, lakoto ali nasiljem svojih preganjalcev. Tako so po zakonu ti begunci in pregnanci postali državni gosti."(18) V dvajsetih letih po prvem izkrcanju v Plymouthu se je v Novi Angliji naselilo na tisoče novih romarjev.
Da bi priseljenci dosegli zaželeni ideal, "so bili zadovoljni, če so si z marljivostjo in varčnostjo zagotovili najnujnejša življenjska sredstva. Od zemlje so pričakovali samo najskromnejši sad svojega dela. Niso se dali slepiti kakršni koli zlati možnosti za prihodnost. ... Bili so zadovoljni s počasnim, toda neprestanim napredkom svoje družbene skupnosti. Potrpežljivo so prenašali odpovedovanje življenju v puščavi, s svojimi solzami in znojem svojega čela so zalivali drevo svobode, ki je pognalo globoke korenine v zemljo."
Sveto pismo je bilo temelj njihove vere, vir modrosti in ustava svobode. Njegova načela so se marljivo proučevala doma, v šoli in v cerkvi, njegovi sadovi pa so se pokazali v blaginji, izobrazbi, moralni čistosti in zmernosti. Leta si lahko živel v puritanski koloniji, "ne da bi srečal enega samega pijanca, slišal eno samo kletvico ali videl enega samega berača".(19) To je bil dokaz, da so svetopisemska načela najzanesljivejše jamstvo narodne velikosti. Slabe in odročne kolonije so prerasle v zvezo mogočnih držav, svet pa je lahko z občudovanjem opazoval, kako se v miru razvija "cerkev brez papeža in država brez kralja".
Ampak v Ameriko so neprestano prihajale vse večje množice ljudi,/296/ vendar s popolnoma drugačnimi spodbudami od tistih, ki so tja pripeljale prve priseljence. Čeprav sta preprosta vera in čisto življenje imela mogočen vpliv, je vendar ta vpliv vse bolj slabel, čim večje je bilo število tistih, ki so iskali samo materialne koristi.
Načelo prvih kolonij, da imajo samo verniki cerkve volilno pravico in da samo ti smejo zasedati položaje v državni upravi, je povzročilo najhujše posledice. Ti ukrepi so bili vpeljani kot sredstvo, da bi se ohranila čistost države, vendar so povzročili pogubo cerkve. Ker je bila veroizpoved pogoj, da bi kdo dobil volilno pravico in pravico do službe, so se mnogi pridružili cerkvi samo zaradi materialnih ciljev, ne da bi doživeli spremembo srca. Tako so se cerkve po malem polnile z nespreobrnjenimi ljudmi. Celo med pridigarji so bili takšni, ki so oznanjali lažni nauk in niso ničesar vedeli o obnavljajoči moči Svetega Duha. Znova se je pokazalo to, kar je bilo pogosto možno videti v cerkveni zgodovini od Konstantinovih dni do danes: Ni dobro postavljati cerkve ob državni pomoči in vabiti svetovno oblast k podpiranju evangelija njega, ki je rekel: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." (Jan 18,36.) Združitev cerkve z državo, četudi v najmanjši obliki, ne približuje sveta cerkvi, kakor se zdi, temveč pravzaprav vedno cerkev približa svetu.
Vzvišena načela, ki sta jih tako plemenito zastopala John Robinson in Roger Williams - da je resnica napredna, da morajo biti kristjani pripravljeni sprejeti vsak žarek luči, ki pride iz Božje besede - so njihovi nasledniki izgubili izpred oči. Protestantskim cerkvam v Ameriki kakor tudi tistim v Evropi, ki so uživale prednost, da so prejele blagoslove reformacije, ni uspelo napredovati na poti reforme. Od časa do časa so nastopali zvesti ljudje, da so oznanjali nove resnice in razkrinkavali dolgo gojene zmote. Toda večina, kakor Judje v Kristusovem času in papeževi služabniki v Lutrovem času, ni hotela verovati v nič drugega, kakor le v to, kar so verovali njihovi očetje,/297/ niti ni hotela živeti drugače, kakor so živeli oni. Zato se je njihova vera znova popačila v formalizem. Ohranile so se in celo postale priljubljene zmote in praznovernosti, ki bi lahko bile odstranjene, če bi cerkev dalje živela v luči Božje besede. Tako je postopno izginjal duh reformacije in slednjič se je v protestantskih cerkvah pojavila potreba po reformaciji, kakršna je bila potrebna v rimski cerkvi v Lutrovem času. V njej je vladal isti svetovni duh, enako duhovno mrtvilo, enako češčenje človeškega mnenja, a namesto Božje besede so se poveličevale človeške teorije.
Veliko širjenje Svetega pisma v začetku XIX. stoletja in ogromna luč, ki se je tako izlila na svet, nista prinesla ustreznega napredka v poznanju razodetih resnic in v verskem življenju. Satan ni mogel držati Božje besede daleč od ljudi kakor v starih časih, temveč je bila dosegljiva vsakomur. Cilj pa je le dosegel s tem, ko je mnoge zapeljal v to, da je niso dovolj cenili. Ljudem ni bilo mar za preiskovanje Svetega pisma, zato so dalje sprejemali lažne razlage in gojili nauke, ki niso imeli svetopisemskega temelja.
Satan je videl, da resnice ne more uničiti s preganjanjem, zato je znova sprejel načrt sporazumnega popuščanja, kakršen je v prvih stoletjih povzročil veliki odpad in ustanavljanje rimske cerkve. Zapeljal je kristjane, da so se združili ne ravno s pogani, kakor v času cesarja Konstantina, temveč z njimi, ki so se s češčenjem stvari tega sveta pokazali prav toliko malikovalci kakor častilci podob. Posledice tega združenja so bile prav tako nevarne kakor tiste v prejšnjih stoletjih. Ošabnost in potratnost sta se gojili pod plaščem vere in cerkve so se pokvarile. Satan je dalje sprevračal svetopisemski nauk, in izročilo, ki bo uničilo milijone duš, je pognalo globoko korenino. Cerkev je varovala in ščitila izročilo, namesto da da bi se držala vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Juda 3) Tako so bila poteptana načela, za katera so reformatorji toliko delali in trpeli./298/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!