 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
15. Sveto pismo in francoska revolucija (angleško)
Reformacija, ki je dala ljudstvu Sveto pismo, si je v XVI. stoletju prizadevala prodreti v vse evropske dežele. Nekateri narodi so jo z veseljem pozdravili kakor nebeškega glasnika. V drugih državah ji je papeštvo s precejšnjim uspehom preprečilo vstop; zatorej je bila tam luč svetopisemskega spoznanja z njenim blagodejnim vplivom skoraj popolnoma izključena. V neko deželo je luč v začetku prišla, vendar jo je zadušila tema. Dolga stoletja sta se resnica in laž bojevali za nadoblast. Končno je zmagalo zlo, nebeška luč pa je bila pregnana. "Sodba je pa to, da je luč prišla na svet, ali ljudje so bolj ljubili temo nego luč." (Jan 3,19.) Ves narod je moral žeti posledice svoje izbire. Zaščitna moč Božjega Duha je zapustila ljudstvo, ki je prezrlo njegov milostni dar. Zlu je bilo dovoljeno dozoreti. Ves svet je videl posledice naklepnega zavračanja luči.
Boj, ki se je v Franciji dolga stoletja vodil proti Svetemu pismu, je dosegel vrhunec v prizorih revolucije. Ta strašni prevrat je bil neizbežna posledica rimskega nasilja nad Božjo besedo.(s) Pomenil je najbolj nenavadno podobo, ki ji je bil svet priča o delovanju papeške politike, podoba posledic, h katerim so vodili več kakor/265/ tisoč let nauki rimske cerkve.
Preroki so napovedali, da bo papeštvo v času svoje nadoblasti prepovedovalo brati Sveto pismo, Razodetje pa omenja grozne posledice, ki bodo doletele zlasti Francijo zaradi oblasti "človeka greha".
Gospodov angel je napovedal: "Teptali bodo sveto mesto dvainštirideset mesecev. In dal bom dvema svojima pričama, in prerokovali bosta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševnika. ... In kadar dokončata svoje pričevanje, napravi zver, ki prihaja gor iz brezna, vojsko z njima in ju zmaga in umori. In njuni trupli bosta ležali na ulicah velikega mesta, ki se imenuje duhovno Sodoma in Egipt, kjer je bil tudi njiju Gospod križan. ... In prebivalci na zemlji se bodo veselili nad njima in se radovali, in daril si bodo pošiljali med seboj, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce na zemlji. In po treh dneh in pol je prišel duh življenja iz Boga vanju in sta stopila na noge, in veliki strah je prešel tiste, ki so ju gledali." (Raz 11,2-11.)
Tukaj omenjeni časovni obdobji dvainštiridesetih mesecev in tisoč dvesto šestdeset dni označujeta isto časovno obdobje in pomenita čas, v katerem je Rim preganjal Božjo cerkev. Tisoč dvesto šestdeset let papeške nadoblasti se začne leta 538 po Kristusu in se konča leta 1798.(d) Tedaj je francoska vojska stopila v Rim in zaprla papeža, da je umrl v pregnanstvu. Čeprav je bil kmalu izvoljen novi papež, si papeštvo nikoli več ni povrnilo oblasti, kakršno je imelo prej.
Preganjanje Božje cerkve ni trajalo do konca časovnega obdobja tisoč dvesto šestdesetih let. Bog je iz usmiljenja do svojega ljudstva skrajšal čas njegove strašne preizkušnje. Jezus je v svojem prerokovanju/266/ o "veliki stiski", ki bo zadela cerkev, povedal: "In ko se ne bi tisti dnevi prikrajšali, ne bi se rešil noben človek; ali zaradi izvoljencev bodo prikrajšani tisti dnevi." (Mat 24,22.) Vplivu reformacije gre zahvala, da je preganjanje prenehalo nekoliko pred letom 1798.
Kar se pa tiče dveh prič, prerok dalje pravi: "To sta dve oljki in dva svečnika, stoječa pred Gospodom zemlje." (Raz 11,4.) Psalmist je rekel: "Svetilo moji nogi je tvoja beseda in moji stezi luč." (Ps 119, 105.) Dva preroka pomenita Sveto pismo Starega in Novega zakona. Oba pomembno pričata o viru in večnosti Božjih zapovedi. Oba razodevata načrt zveličanja. Simboli, daritve in prerokovanja Starega zakona kažejo na prihajajočega Zveličarja. Evangeliji in listi Novega zakona pričajo o Zveličarju, ki je prišel prav tako, kakor so ga napovedali simboli in prerokovanja.
"Prerokovali bosta tisoč dvesto šestdeset dni, oblečeni v raševnika." Največji del tega časovnega obdobja so morali Božji preroki preživeti v temi. Papeška oblast si je prizadevala skriti besedo resnice pred ljudstvom in postavljala lažne preroke, da so pobijali njeno pričevanje.(š) Ko so državne in verske oblasti prepovedale Sveto pismo; ko so bila njegova pričevanja popačevana ter so se ljudje in hudobni duhovi združili, da bi ločili človeška srca od Svetega pisma; ko so bili tisti, ki so si upali oznanjati njegove svete resnice, preganjani, izdajani, trpinčeni in pokopavani v temne zaporske celice, mučeni zaradi vere ali prisiljeni pobegniti v zavetje po gorah, strminah in skalovju - tedaj sta dve zvesti priči prerokovali oblečeni v raševnika. Vendar sta opravljali svojo službo skozi celotno časovno obdobje tisoč dvesto šestdesetih let. V najbolj temačnem obdobju so živele zveste priče, ki so ljubile Božjo/267/ besedo in bile vnete za njegovo slavo. Ti zvesti služabniki so prejeli modrost, moč in oblast za oznanjanje Božje resnice skozi to celotno obdobje.
"In če jima hoče kdo storiti kaj žalega, izide jima ogenj iz ust in požre njune sovražnike; in če jima bo hotel kdo kaj žalega storiti, mora enako biti umorjen." (Raz 11,5.) Ljudje ne morejo nekaznovano teptati Božje besede. Pomen te strašne grožnje nam je razodet v zadnjem poglavju Razodetja: "Pričam vsakemu, kdor sliši besede prerokovanja te knjige: Ako kdo k temu kaj pristavi, njemu pridene Bog šib, ki so zapisane v tej knjigi. In ako kdo kaj odvzame od besed knjige tega prerokovanja, odvzame Bog njegov delež od drevesa življenja in iz svetega mesta, od tega, kar je pisano v tej knjigi." (Raz 22,18.19.)
To so opomini, ki jih je Bog dal, da bi ljudi obvaroval pred poskusi kakršnega koli spreminjanja tega, kar je Bog razodel ali ukazal. Te slovesne grožnje se nanašajo na vse, ki s svojim vplivom spodbujajo ljudi k preziranju Božjih zapovedi. S strahom bi morale napolniti vse, ki trdijo, da je vseeno, ali izpolnjujemo Božje zapovedi ali ne. Strašno odgovornost jemljejo nase vsi, ki povišujejo svoje mnenje nad božanskim razodetjem in spreminjajo jasni smisel Svetega pisma, da bi ugodili samemu sebi ali se prilagodili svetu. Pisana beseda, Božje zapovedi, bo merilo, po katerem se bo meril značaj slehernega človeka; obsojeni bodo vsi, za katere to nezmotljivo merilo pokaže, da so krivci.
"In kadar dokončata svoje pričevanje." Časovno obdobje v katerem sta ti dve priči pričali oblečeni v raševnika, se končuje leta 1798. Pred koncem njunega pričanja v temi jima je napovedala vojno "zver, ki prihaja gor iz brezna". Satan je po papeštvu/268/ dolga stoletja vodil državne in verske oblasti mnogih evropskih narodov. Tukaj pa prihaja do izraza nova oblika Satanove moči.
Rimska politika je bila obdržati Božjo besedo zapečateno v neznanem jeziku in skrito pred ljudstvom, pri čemer se je izgovarjala, da tako zahteva spoštovanje Svetega pisma. V času rimske nadoblasti sta dve priči prerokovali, "oblečeni v raševnika". Nastopiti pa je morala druga zver - zver iz brezna - da se je začela odkrito vojskovati proti Božji besedi.
"Veliko mesto", na katerega ulicah sta bila dve priči ubiti in kjer sta ležali njuni telesi, "se duhovno imenuje Egipt". Egipt je med vsemi narodi, o katerih nam poroča svetopisemska zgodovina, najbolj grdo zanikal obstoj živega Boga in nasprotoval njegovim zapovedim. Noben kralj si ni upal tako odprto in drzno nastopiti proti nebeški veljavi, kakor je to naredil egiptovski kralj. Ko mu je Mojzes prinesel sporočilo od Gospoda, je ošabno odvrnil: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Mojz 5,2.) To je brezboštvo; in ljudstvo, ki je tukaj predstavljeno z Egiptom, prav tako ne bo hotelo priznati Božjih zahtev in bo razodelo enakega duha nevere in kljubovanja. "Veliko mesto" je v duhovnem pomenu tudi Sodoma. Sodomska pokvarjenost v prestopanju Božjih zapovedi se je posebej pokazala z razuzdanostjo. Ta greh bo tudi glavna značilnost ljudstva, ki bo izpolnilo to prerokovanje.
Iz preroške besede sklepamo, da se mora nekoliko pred letom 1798 pojaviti oblast Satanovega vira in značaja, ki bo napovedala vojno Svetemu pismu. Videli bomo, kako se je faraonovo brezboštvo in sodomska razduzdanost pokazala v državi, kjer bo utišano pričevanje dveh Božjih prič.
To prerokovanje se je najbolj natančno in najbolj očitno izpolnilo v francoski zgodovini. Med francosko revolucijo leta 1793 "je svet prvič slišal,/269/ da skupščina v civilizirani deželi rojenih in vzgojenih ljudi jemlje nase pravico do uprave nad enim najuglednejših evropskih narodov, složno dviga svoj glas in se odpoveduje najbolj svečanim resnicam, ki jih človek lahko sprejme, ter enodušno zametuje vero v Boga in njegovo bogoslužje".(1) Francija je edina dežela na svetu, v kateri so ohranjena pristna poročila, da je kot narod dvignila roko proti Stvarniku vesolja. ... V Angliji, Nemčiji, Španiji in drugih deželah je obstajalo in še vedno obstaja veliko število bogokletnikov in nevernikov, toda Francija zavzema poseben prostor v svetovni zgodovini kot edina država, ki je z odlokom svoje zakonodajne skupščine razglasila, da Boga ni, in kjer je večina prebivalcev pokrajinskega glavnega mesta sprejela ta razglas s posebnim veseljem."(2)
Francija je tudi pokazala značaj, ki je posebno značilen za Sodomo. Med revolucijo je bilo možno videti razmere moralnega propada in razuzdanosti, ki so bile podobne tistim, katere so povzročile pogubo mest v ravnini. Zgodovinarji govorijo o brezboštvu in razuzdanosti Francije natančno tako, kakor je napovedalo prerokovanje. "V tesni zvezi s temi zakoni proti veri je tudi zakon, ki zakonsko zvezo - najsvetejšo zavezo med dvema človeškima bitjema, katere stalnost je nujno potrebna, da bi se družba ohranila - spravlja na stopnjo navadne začasne meščanske pogodbe, ki jo lahko dve osebi po svoji volji skleneta ali razdreta. ... Če bi si postavili za cilj uničiti vse, kar je častno, lepo in trajno v družinskem življenju, in zagotovili, da bo zlo, ki bo sejalo razdore, šlo iz roda v rod, ne bi mogli najti boljšega načrta, kakor pa popačiti zakonsko zvezo. ... Po svoji duhovitosti znana/270/ igralka Sofija Arnoult je imenovala prosto zakonsko zvezo za zakrament nečistosti."(3)
"Kjer je bil tudi njiju Gospod križan." (Raz 11,8.) Tudi ta podrobnost prerokovanja se je izpolnila v Franciji. V nobeni državi se ni bolj očitno razodel duh sovraštva proti Kristusu. Nikjer resnica ni naletela na bolj vneto nasprotovanje. Francija je s preganjanji, ki jih je organizirala proti pričam evangelija, križala Kristusa v osebi njegovih učencev.
Dolga stoletja se je prelivala kri svetnikov. Medtem ko so piemontski valdenžani dali svoje življenje za Božjo besedo in za pričevanje Jezusa Kristusa, so njihovi bratje francoski albižani podobno pričali za resnico. V dneh reformacije so bili njeni sledilci pomorjeni po strašnih mukah. Kralji in plemiči, žene visokega rodu in nežna dekleta, ponos in vitezi naroda, so se naslajali ob smrtnih mukah Jezusovih učencev. Pogumni hugenoti so prelivali svojo kri na mnogih bojiščih, ko so se bojevali za pravice, ki so najdražje človeškemu srcu. Protestantje so bili postavljeni zunaj zakonov; za njihove glave so bile razpisane nagrade in so bili preganjani kakor zveri.
"Cerkev puščave" se imenuje majhno število potomcev starih kristjanov, ki so živeli v Franciji v XVIII. stoletju in se skrivali po južnih planinah, da bi ohranili vero svojih očetov. Če so si ponoči upali priti skupaj v planinah ali osamljenih opuščinah, so jih preganjali vojaki in jih odpeljali v dosmrtno sužnost na galejah. Najboljši, najplemenitejši in najbolj izobraženi Francozi so bili pogosto uklenjeni z razbojniki in morilci, da so trpeli najstrašnejše muke.(4) Drugi, s katerimi se je ravnalo nekoliko bolj človeško, so bili hladnokrvno ustreljeni, ko so neoboroženi in nebogljeni/271/ pokleknili k molitvi. Na stotine starcev, nezaščitenih žena in nedolžnih otrok je bilo ubitih tam, kjer so se zbrali. Med hojo po planinskih obronkih ali skozi gozd, kjer so se navadno zbirali ti ljudje, ni bilo nič nenavadnega "na vsake štiri korake najti v travi ležeča ali na drevo obešena trupla". Njihova z mečem, sekiro in grmadami opustošena dežela "je bila spremenjena v veliko temačno puščavo. ... Te strahote se niso dogajale ... v neki temni preteklosti, temveč v času svetle vladavine Ludvika XIV. Tedaj se je gojila znanost, književnost je cvetela in so bili bogoslovci dvora in prestolnice izobraženi in zgovorni ter se delali krotke in ljubeznive."(5)
Toda najbolj črno nedelo na črni listi hudodelstev, najstrašnejše peklensko delo, kar jih je zapisala zgodovina, je bil šentjernejski pokol. Svet se še vedno z ogabnostjo in grozo spominja tega podlega in okrutnega pomora. Duhovniki in cerkveni prelati so nagovorili francoskega kralja, da je odobril to hudodelstvo. Zvon z neke cerkve je ob polnoči zazvonil grozljiv znak za pokol. Na tisoče protestantov, ki so mirno spali v svojih posteljah, zanašajoč se na kraljevo častno besedo, so odvlekli iz hiš in jih hladnokrvno pobili.
Kakor je bil Kristus nevidni vodja svojega ljudstva, ko ga je vodil iz egiptovske sužnosti, tako je bil tudi Satan nevidni vodja svojih podložnikov pri tem strašnem delu množitve mučencev. Pokol je v Parizu trajal sedem dni, prve tri dni prav s posebno nedopovedljivim besom. Ni se omejil samo na prestolnico; kralj je ukazal, naj se razširi na vse pokrajine, v katerih so živeli protestanti. Niso se ozirali ne na starost ne na spol. Prizaneseno ni bilo ne nedolžnim otrokom ne sivim starčkom. Plemiči in poljedelci, mladi in stari, matere in otroci so bili skupaj pomorjeni. Pokol se je nadaljeval po vsej Franciji in trajal polna dva meseca. Pobitih je bilo okoli sedemdeset tisoč ljudi - cvet naroda.
"Ko je novica o tem hudodelstvu prišla v Rim,/272/ veselju duhovništva ni bilo konca. Lorenski kardinal je dal glasniku tisoč kron. Top s trdnjave svetega Angela je zagrmel v vesel pozdrav. Zadoneli so zvonovi z vseh zvonikov; bakle na proslavi so noč spremenile v dan, Gregor XIII. je v spremstvu kardinalov in drugih cerkvenih visokih dostojanstvenikov popeljal sijajno procesijo v cerkev svetega Ludvika, kjer je lorenski kardinal zapel Te Deum. ... Skovali so spominsko kolajno v spomin na pokol, v Vatikanu pa je še danes možno videti tri Vasarijeve freske, ki kažejo uboj admirala, kralja, ki v dvornem svetu pripravlja zaroto, in sam pokol. Gregor XIII. je poslal Karlu IX. zlato vrtnico, štiri mesece pozneje ... je poslušal pridigo nekega francoskega duhovnika ... ki je govoril o tistem srečnem in veselem dnevu, ko je najsvetejši oče sprejel poročilo in se v svečanem sprevodu odšel zahvalit Bogu in svetemu Ludviku."(6)
Isti Satanov duh, ki je izzval pokol v šentjernejski noči, je bil vodja tudi v strašnih prizorih revolucije. Jezus Kristus je bil prikazan kot goljuf, a splošni vzklik francoskih brezbožnikov je bil: "Zdrobimo Reveža!" to je, Kristusa. Bogokletje in razuzdanost sta hodili pod roko, najbolj podli ljudje, pošastne okrutnosti in pregrehe so bili najbolj poviševani. V vsem je Satanu izkazovano največje spoštovanje. Kristus, učlovečenje resnice, čistosti in nesebične ljubezni, pa je bil križan.
"Zver, ki prihaja gor iz brezna, napravi vojsko z njima in ju zmaga in umori." Brezbožna moč, ki je vladala v Franciji med revolucijo in vladavino nasilja, je začela proti Bogu in njegovi sveti besedi takšno vojno, kakršne svet nikoli ni videl. Ljudska skupščina je prepovedala bogoslužja. Sveta pisma so zbrali in jih javno sežgali ob vsakršnem zasmehovanju. Božje zapovedi/273/ so bile poteptane. Svetopisemske uredbe so bile ukinjene. Tedenski dan počitka je bil odstranjen, namesto njega pa je bil določen vsak deseti dan za veseljačenje. Krst in obhajilo sta bila prepovedana. Na vidna mesta na pokopališčih je bil postavljen napis, da je smrt večni sen.
Božji strah se več ni štel za začetek modrosti, temveč za začetek neumnosti. Prepovedano je bilo sleherno bogoslužje razen bogoslužja svobodi in domovini. "Papežev škof je bil povabljen, da igra glavno vlogo v najbolj nesramni in najbolj pohujšljivi komediji, ki se je sploh kdaj odigrala pred ljudskim predstavništvom. ... Prišel je v dolgi procesiji izjavit pred skupščino ljudskih predstavnikov, da je vera, ki jo je toliko let oznanjal, v vseh ozirih samo duhovniška izmišljotina, ki nima nikakršnega temelja ne v zgodovini ne v sveti resnici. Svečano in odločno je zanikal obstoj Boga, kateremu je bil posvečen, da služi, in izjavil, da bo v prihodnosti služil samo svobodi, enakosti, kreposti in morali. Potem je odložil na mizo svoja znamenja škofovske časti in dobil od predsednika skupščine ljudskih predstavnikov bratski poljub. Nekateri odpadli duhovniki so se ravnali po zgledu tega prelata."(7)
"In prebivalci na zemlji se bodo veselili nad njima in se radovali, in dari si bodo pošiljali med seboj, ker sta ta dva preroka mučila prebivalce na zemlji." Neverna Francija je utišala karajoči Božji glas teh dveh prič. Na njenih ulicah je ležala mrtva beseda resnice, veselili pa so se tisti, ki so sovražili omejitve in zahteve Božjih zapovedi. Ljudje so javno prezrli nebeškega kralja. Vpili so kakor grešniki nekoč: "Kako naj Bog ve? Ali je pač kaj znanja pri Najvišjem?" (Ps 73,11.)
Z neverjetno bogokletno predrznostjo je eden od duhovnikov novega reda rekel: "Bog, če obstajaš, maščuj svoje užaljeno ime. Jaz te zametujem. Ti pa molčiš; ne upaš si pustiti glasu svojega groma. Kdo bo po vsem tem/274/ še veroval v tvoj obstoj?"(8) To je bilo podobno odmevu faraonovih besed: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam? Ne poznam Gospoda!"
"Nespametnež govori v svojem srcu: ni Boga." (Ps 14,1.) Bog pravi o njih, ki pačijo njegovo resnico: "Njih nespamet bo vsem očitna." (2 Tim 3, 9.) Ker je Francija odklonila službo živemu Bogu, ki je visok in vzvišen ter prebiva v večnosti, je padla v ponižujoče malikovalstvo s češčenjem boginje Razuma v osebi razuzdane ženske. To se je zgodilo v skupščini ljudskih predstavnikov in njenih najvišjih državnih in zakonodajnih oblasti. Neki zgodovinar pravi: "Po svoji neumnosti je neprekosljiva ena od brezbožnih ceremonij tega nespametnega časa. Vrata revolucionarne zbornice so se odprla pred skupino glasbenikov, za katerimi so šli člani občinskega sveta v slovesnem sprevodu, peli himne v čast svobodi in spremljali predmet svojega prihodnjega češčenja. To pa je bila v pajčolan zavita ženska, ki so jo imenovali boginja Razuma. Brž ko je prišla v dvorano, so ji svečano sneli pajčolan in jo postavili na predsednikovo desnico, v tem trenutku pa so vsi v njej spoznali baletno igralko iz opere. ... Francoska ljudska skupščina je javno izkazala čast kot najbolj ustreznemu predstavniku razuma, ki so ga vsi spoštovali.
Ta brezbožna in smešna maškarada je postala navada; posvečenje boginje Razuma se je ponavljalo in posnemalo po vsej državi, zlasti v tistih krajih, kjer so prebivalci hoteli dokazati, da so kos vsem vrhuncem revolucije."(9)
Govornik, ki je vpeljal češčenje Razuma, je dejal: "Člani zakonodajne skupščine! Skrajništvo je odstopilo prostor razumu. Njegove motne oči niso mogle zdržati sijaja luči. Danes se je ogromna množica sveta zbrala pod tistimi gorskimi oboki, ki prvič odmevajo glas resnice./275/ Tukaj Francozi obhajajo edino pravo bogoslužje Svobodi in Razumu. Tukaj smo prisegli, da bomo delali za uspeh republikanskega orožja. Tukaj smo zapustili mrtve malike za ljubezen Razuma, te žive podobe, mojstrskega dela narave."(10)
"Ko so boginjo odpeljali v revolucionarno zbornico, jo je govornik prijel za roko in spregovoril zbranim: 'Smrtniki, prenehajte trepetati pred nebogljenim gromom Boga, ki ga je ustvaril strah. Odslej ne priznavajte nobenega drugega božanstva poleg božanstva Razuma. Predstavljam vam njegovo najplemenitejšo in najčistejšo podobo; če že morate imeti bogove, daruje samo takšnim, kakršen je tale. ... O pokrivalo Razuma! Padi pred vzvišenim senatom Svobode!'
Predsednik je objel boginjo, in potem je stopila v prekrasno kočijo in bila sredi velikega vrveža odpeljana v noterdamsko stolnico, da bi tam zasedla Božji prostor. Postavili so jo na glavni oltar, in vsi navzoči so se ji poklonili."(11)
Kmalu potem so organizirali javni sežig Svetega pisma. Ob neki takšni priložnosti so člani društva ljudskega muzeja stopili v skupščino z vzklikom: "Živel Razum!" Na vrhu palice so nosili še kadeče se ostanke knjig, med katerimi so bili molitveniki, brevirji, misali, Stari in Novi zakoni, ki so, kakor se je izrazil predsednik, "v velikem ognju trpeli za vse neumnosti, h katerim so napeljali človeški rod".(12)
Papeštvo je začelo delo, ki ga je sedaj brezbožnost dokončala. Papeška politika je ustvarila takšne družbene, politične in verske razmere, ki so Francijo pripeljale na rob propada. Pisci, ki opisujejo grozote revolucije, poudarjajo, da je treba te izpade pripisati na račun prestola in cerkve.(t) Natančneje povedano, morajo se pripisati cerkvi. Papeštvo je spodbujalo/276/ kralje proti reformaciji, s tem ko jo je prikazovalo kot sovražnika krone in povzročitelja prepira, ki ogroža mir in edinost naroda. Duh Rima je s temi sredstvi razpihoval najbolj odvratno okrutnost in najbolj ogorčeno nasilje, ki je sploh kdaj prišlo od prestola.
Duh svobode je šel vzporedno s Svetim pismom. Kjer koli je bil evangelij sprejet, so se ljudem odpirale oči. Začeli so si otresati okove neznanja, pregreh in praznoverja. Začeli so misliti in delati kakor ljudje. Kralji so to videli in začeli trepetati za svojo neomejeno oblast.
Rim ni zamudil spodbujati njihove ljubosumne bojazni. Leta 1525 je papež rekel francoskemu regentu: "Ta manija (protestantizem) ne bo pokvarila in uničila samo vere, temveč tudi vsa poglavarstva, plemstvo, zakone, red in sloje."(13) Nekaj let pozneje je papeški poslanec opozoril kralja: "Vaše veličanstvo, ne varajte se. Protestantizem bo podrl ves državni in verski red. ... Prestol je v nevarnosti z oltarjem vred. Vpeljava nove vere mora neizogibno postaviti tudi novo vlado."(14) Tudi bogoslovci so razpihovali predsodke ljudstva z govorjenjem, da protestantski nauk "spodbuja k novotarijam in neumnostim, kralja prikrajša za požrtvovalno ljubezen njegovih podložnikov ter pustoši cerkev in državo". Tako je Rimu uspelo dvigniti Francijo proti reformaciji. "Meč preganjanja je bil najprej potegnjen v Franciji zaradi zavarovanja prestola, zakonov in plemstva."(15)
Vladarji niso vnaprej videli posledice te zahrbtne politike. Svetopisemski nauk je vsadil v srca ljudi načela pravičnosti, zmernosti, resnice, enakosti in dobrote, ki so vogelniki človeškega napredka. "Pravičnost povišuje narod. S pravičnostjo se utrjuje prestol./277/ Delo pravičnosti bo mir in obrodek pravičnosti pokoj in varnost vekomaj." (Preg 14,34; 16,12; Iz 32,17.) Kdor se pokorava Božjim zapovedim, spoštuje tudi zakone svoje države. Kdor se boji Boga, spoštuje tudi vladarja z izvajanjem njegove pravične in zakonite oblasti. Nesrečna Francija pa je prepovedala Sveto pismo in preganjala njegove učence. Iskreni in pošteni, razsvetljeni in vestni ljudje načel, ki so si upali izpovedovati svoje prepričanje in trpeti zaradi vere, so dolga stoletja delali kot sužnji na galejah, umirali na grmadah in trohneli v temnih celicah. Tisoče se jih je rešilo z begom; a take razmere so trajale še dvesto petdeset let po začetku reformacije.
"Morda ni bilo nobenega Francoza v tem dolgem obdobju, ki ne bi bil priča, kako so učenci evangelija bežali pred besom svojih preganjalcev. S seboj pa so odnesli svoje znanje, spretnost, marljivost in smisel za red, s čimer so se redno izkazovali in s tem bogatili dežele, ki so jim ponudile zavetje. Kolikor bolj so s tem bogatili tuje dežele, toliko bolj so tudi osiromašili lastno domovino. Ko bi bili vsi ti pregnanci ostali v Franciji; ko bi bili v teh treh stoletjih svojo delovno spretnost uporabljali za obdelovanje svoje zemlje; ko bi tristo let svoje spretnosti vlagali v rokodelstvo; ko bi jim njihov ustvarjalni duh in raziskovalni um tristo let bogatil književnost in znanost; ko bi njihova modrost vodila skupščine in njihov pogum vodil bitke; ko bi njihova pravičnost ustvarjala zakone in ko bi svetopisemska vera krepila um in vzgajala vest njenega ljudstva, o, kolikšno slavo bi imela Francija! Kako velika, napredna in srečna dežela bi bila - zgled vsem narodom!/278/
Slepi in hinavski fanatizem pa je izgnal iz dežele vsakega učitelja kreposti, vsakega borca za red in poštenega varuha prestola. Govoril je ljudem, ki so hoteli in mogli narediti svojo deželo veliko in slavno: Izbirajte, kaj hočete - grmado ali izgon. Končno je bila poguba dežele popolna; ni ostala več niti ena vest, ki bi jo bilo treba obsoditi na smrt; ni bilo več vere, ki bi jo bilo treba odpeljati na grmado, ne rodoljuba, ki bi ga bilo treba izgnati v izgnanstvo."(16) To pa je izzvalo revolucijo z vsemi strahotami.
Po begu hugenotov iz Francije je ta dežela začela na splošno nazadovati. Industrijska mesta, ki so cvetela, so začela propadati; rodovitni predeli so opusteli; umska otopelost in moralno padanje sta nastopila po obdobju nenavadnega napredka. Pariz je postal ogromna sirotišnica. Menijo, da je pred izbruhom revolucije dvesto tisoč revežev prosilo vbogajme iz kraljevih rok. Le jezuitski red je cvetel sredi propadlega naroda in vladal s strašnim nasiljem nad cerkvami in šolami, ječami in galejami.
Evangelij bi v Franciji rešil družbene in politične probleme. To pa je preprečila ošabnost duhovščine, kralja in zakonodajalcev, ki so končno potisnili ljudstvo v nered in pogubo. Na nesrečo so ljudje pod rimsko oblastjo izgubili blagodejni Zveličarjev nauk, ki je učil o samopožrtvovalnosti in nesebični ljubezni. Zapustili so pot samoodpovedi za blaginjo drugih. Bogati niso bili pokarani zaradi tlačenja revežev, revežem pa ni bila ponujena nikakršna pomoč v njihovi sužnosti in ponižanju. Sebičnost bogatih in mogočnih je postala vse bolj groba in surova. Dolga stoletja je potratno in pokvarjeno plemstvo tiraniziralo kmeta. Bogatin je ropal reveža, revež pa je sovražil bogatina.
Po mnogih pokrajinah so bila posestva v rokah plemstva; delavski razred je bil samo najemnik; bil je prepuščen milosti/279/ svojih gospodarjev in se je moral pokoravati njihovim nasilniškim zahtevam. Breme vzdrževanja cerkve in države je nosil srednji in nižji sloj, katerim so državne in duhovne oblasti naložile visoke davke. "Samovolja plemičev se je štela za vrhovni zakon; poljedeljci in kmetje so lahko umirali za lakoto, njihovi tlačitelji pa se sploh niso ozirali na to. ... Ljudstvo je bilo prisiljeno paziti samo na koristi svojih gospodarjev. Poljedelčevo življenje je bilo življenje neprestanega napora in neznosne bede; njihove pritožbe, če so si jih sploh upali podati, so bile zavrnjene z žaljivim prezirom. Sodba je bila vedno na strani plemičev, a proti kmetu. Sodnike je bilo možno javno podkupiti, samovolja plemstva pa je veljala za zakon. Pod takšnim sistemom je vladala splošna pokvarjenost. Komaj polovica od ljudstva izsiljenega davka je prišla v cerkvene in državne blagajne; vse drugo se je potratilo v razuzdanih zabavah. Ljudje, ki so tako ropali svoje rojake, so bili prosti vseh davkov, po zakonu in običajih pa so imeli pravico do vsake državne službe. Pripadnikov sloja, ki so uživali posebne pravice, je bilo sto petdeset tisoč, in za zadovoljitev njihove potratnosti je bilo na milijone njihovih bližnjih obsojenih na ubožno in poniževalno življenje."(u)
Dvor je živel v razkošju in potratnosti. Med vladarjem in narodom je vladalo nezaupanje. Z nezaupanjem se je gledalo na vse oblastvene ukrepe kot preračunljive in sebične. Več kakor pol stoletja pred revolucijo je na prestolu sedel Ludvik XV., ki se je celo v tistih hudih časih odlikoval po lenosti, lahkomiselnosti in moralni popačenosti. Poleg tako pokvarjenega in surovega plemstva ter obubožanega in neukega nižjega sloja, poleg zmede v državnih financah in ogorčenega ljudstva ni bilo niti potrebno preroško oko za napoved nevarnosti strašne bližajoče se katastrofe. Na opomine svetovalcev je kralj navadno odgovoril:/280/ "Poskušajte vse obdržati tako, dokler jaz živim, po moji smrti pa naj pride, kar če." Zaman se je opozarjalo na potrebo reforme. Kralj je videl zlo, vendar ni imel ne poguma ne moči, da bi ga preprečil. Usoda, ki je čakala Francijo, je najbolje podana z njegovim ravnodušnim in sebičnim odgovorom: "Po meni - potop!"
Rim je izrabljal zavist kraljev in vladajočega sloja in tako vplival nanje, naj držijo narod v sužnosti; dobro je namreč vedel, da bo na ta način država oslabela in bo tako lahko vladarjem in ljudstvu vsilil svojo oblast. Z vodenjem daljnosežne politike se je naučil, da mora vkovati v verige duše ljudi, če jih želi narediti za svoje sužnje, in da jim bo najbolj zanesljivo preprečil osvoboditi se sužnosti, če jih bo onesposobil za življenje v svobodi. Moralna popačenost, ki je bila posledica te politike, je bila tisočkrat bolj grozna od telesnega trpljenja. Ljudstvo je brez Svetega pisma in vzgojeno v duhu fanatizma in sebičnosti vse bolj tonilo v neznanje, praznoverje in pregrehe, zato je postalo popolnoma nesposobno za samoobvladovanje.
To je bil rimski načrt, sad pa je bil popolnoma drugačen. Namesto da je zadržal množice v slepi pokorščini svojim verskim naukom, je iz njih naredil nevernike in revolucionarje. Ljudstvo je preziralo katolicizem kot papeško izmišljotino, duhovščino pa je imelo za predmet nasprotovanja. Edini bog, ki ga je poznalo, je bil bog Rima; njihova edina vera je bil rimski nauk. Lakomnost in surovost Rima so imeli za sad Svetega pisma, zato niso želeli ničesar vedeti o njem.
Rim je lažno predstavljal Božji značaj in popačil njegove zahteve; zato so ljudje zavrgli tudi Sveto pismo in njegovega pisatelja. Rim je v imenu Svetega pisma zahteval slepo vero v svoje verske nauke. Kot odziv na to pa so Voltaire in njegovi somišljeniki popolnoma zavrgli Božjo besedo in povsod širili strupene vire. Rim je teptal ljudstvo z železnimi nogami, sedaj pa so ponižane in trpinčene množice kot odgovor na vladavino nasilja/281/ zavrgle sleherno omejevanje. Ljudstvo je jezno, da je tako dolgo častilo bleščeče slepilo, zavrglo resnico z zmoto vred; ker so sužnji pregrehe neobrzdanost imeli za svobodo, so proslavljali svojo namišljeno prostost.
Kralj je dovolil v začetku revolucije, da je ljudstvo v ljudski skupščini dobilo predstavništvo, ki je po številu prekašalo duhovščino in plemstvo. Tako je prešla parlamentarna večina v roke ljudstva, to pa tega ni znalo izrabiti modro in premišljeno. Ker je želelo popraviti prestane krivice, se je odločilo takoj spremeniti družbeni red. Užaljeno ljudstvo, katerega misli so bile polne grenkobe in spominov na stare krivice, se je odločilo strmoglaviti neznosen red in se maščevati nad njimi, ki jih je imelo za povzročitelje svojega trpljenja. Tlačeni so uporabili nauk, ki so se ga naučili od tiranov; postali so tirani njim, kateri so jih doslej tlačili.
Nesrečna Francija je žela krvavo žetev posejanega semena. Strašne so bile posledice njenega sužnjevanja Rimu. Tam, kjer je Francija pod vplivom papeštva v začetku reformacije postavila prvo grmado, je pozneje revolucija postavila prvo giljotino. Na istem prostoru, kjer so bili v XVI. stoletju sežgani prvi mučenci protestantske vere, so bile v XVIII. stoletju z giljotino pomorjene prve žrtve. Francija je z zavrnitvijo evangelija, ki bi jo ozdravil, na stežaj odprla vrata neveri in pogubi. Ko so bile zavržene omejitve Božjih zapovedi, se je izkazalo, da so človeški zakoni preslabotni, da bi zdržali močne valove človeških strasti. Ljudstvu je zavladal duh upora in nereda. Vojna proti Svetemu pismu je bila značilna za obdobje, ki je v zgodovini poznano kot vladavina nasilja. Mir in sreča sta bila pregnana iz človeških domov in src. Nihče ni bil varen. Kdor je danes slavil zmago, je bil jutri osumljen in obsojen. Neomejeno sta vladala nasilje in pokvarjenost./282/
Kralj, duhovščina in plemstvo so bili prisiljeni prenašati grozno surovost razbesnelega in razvnetega ljudstva. Njegova žeja po maščevanju se je še povečala z ubojem kralja; in tisti, ki so ukazali ubiti kralja, so kmalu odšli za njim pod giljotino. Odločeno je bilo pomoriti vse, za katere so sumili, da so sovražniki revolucije. Ječe so bile prepolne; nekaj časa je bilo v njih več kakor dvesto tisoč zapornikov. V mestih so se dogajali strašni prizori. Ena revolucionarna stranka se je dvignila proti drugi, in Francija se je spremenila v veliko žarišče spopadov ljudskih množic, katerim je zavladal srd njihovih strasti. "V Parizu so izbruhnile vstaje druga za drugo, meščani pa so bili razdeljeni v različne stranke, ki so, kakor je kazalo, šle naproti medsebojni iztrebitvi." Da pa bi bilo gorje še večje, se je narod zapletel v dolgo in hudo vojno z velikimi evropskimi silami. "Dežela je bila skoraj uničena, vojska se je uprla zaradi neizplačanega plačila, Parižani so umirali za lakoto, pokrajine so pustošili razbojniki, civilizacija pa je skoraj ugasnila v neredu in razuzdanosti."
Ljudstvo se je zelo dobro naučilo naukov surovosti in mučenja, ki jih je tako pridno učil Rim. Končno je napočil dan maščevanja. Sedaj niso več vodili v ječe ali na morišče Jezusovih učencev. Teh že zdavnaj ni bilo več ali pa so bili izgnani. Surovi Rim je sedaj občutil smrtonosno moč tistih, katere je vzgajal za uživanje v prelivanju krvi. "Zgled preganjanja, ki ga je francoska duhovščina dajala tolika stoletja, se je sedaj z vso težo obrnil proti njej. Na giljotinah se je prelivala kri duhovnikov. Galeje in ječe so bile sedaj polne preganjalcev, ki so nekoč s hugenoti polnili te prostore. Rimski duhovniki so bili priklenjeni za svoje sedeže in naporno veslali ter tako preživljali vse muke, ki so jih tako radi prizadejali krotkim krivovercem."(v)/283/
"Potem so nastopili dnevi, ko so najbolj nečloveška sodišča izvajala najbolj okrutne zakone; tedaj človek ni mogel pozdraviti svojega soseda ali moliti ... a da se s tem ne bi izpostavil nevarnosti, da je zagrešil ogromen prestopek. Tedaj so vohuni prežali na vsakem uličnem vogalu; giljotina je bila vsako jutro zelo zaposlena; ječe so bile tako polne kakor s sužnji naložena ladja; po pariških kanalih je v Seino tekla kri. ... Medtem ko so po pariških ulicah vsak dan drdrali vozovi z žrtvami proti morišču, so prokonzuli, ki jih je vladni svet poslal v razne pokrajine, opravljali nasilja, ki so celo prekašala tista v prestolnici. Nož smrtonosnega stroja se je prepočasi dvigal in spuščal za morjenje. Dolge vrste ujetnikov so bile pobite s salvami. Potapljali so ladje, ki so bile prepolne nesrečnih žrtev. Lion se je spremenil v puščavo. V Arasu so zapornike prikrajšali za okrutno milost hitre smrti. Vzdolž reke Loire od Saumura do morja je velika jata vran in jastrebov slavila pojedino nad golimi trupli, ki so bili izprepleteni v takih položajih, da so zbujali ogabnost. Nikakršna milost ni bila izkazana ne do spola ne do let. Število sedemnajstletnih mladeničev in deklet, ki jih je pomorila ta okrutna oblast, se je povzpelo na stotine. Jakobinci so metali na kopja otročiče, ki so jih strgali od materinih prsi."(z) V kratkem obdobju desetih let je pomrla množica človeških bitij.
Vse to je bilo tako, kakor je hotel Satan. Na to je čakal dolga stoletja. Njegova taktika se od začetka do konca temelji na prevari, njegov nespremenljiv načrt pa je človeško družino zvaliti v največje uboštvo, osramotiti in oskruniti Božje delo, preprečiti njegove namene milosti in ljubezni ter tako povzročiti žalost v nebesih. S svojimi podlimi prevarami ljudem zaslepljuje um in jih pripelje do tega, da gorje, ki je posledica njegovega dela, pripisujejo Bogu, kakor da so vse nesreče sad Stvarnikovega načrta./284/ Ko pa ti, ki jih je tako dolgo poniževal in trpinčil s svojo surovo močjo, izbojujejo zmago, tedaj jih spodbuja k izbruhom in zverinstvom. Tedaj tirani in tlačitelji kažejo na to podobo neobrzdane razuzdanosti kot na posledice, kakršne prinaša svoboda.
Če je prevara v kakšni obliki razkrinkana, jo samo preobleče v drugačno oblačilo, in množica jo sprejema prav tako pohlepno kakor poprej. Ko je ljudstvo razumelo, da je rimski nauk prevara, in jih zato Satan ni več mogel zapeljevati k prestopanju Božjih zapovedi, tedaj jih je začel spodbujati, da imajo vsako vero za prevaro, Sveto pismo pa za pravljico. Ker so torej zavrgli Božje zapovedi, so se vdali neobrzdani krivičnosti.
Zahrbtna napaka, ki je Franciji prizadela tolikšno nesrečo, je bilo nespoštovanje vzvišene resnice, da prava svoboda leži v spoštovanju Božjih zapovedi. "O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil kakor reka tvoj mir in tvoja pravičnost kakor morsko valovje. Ni ga miru, pravi Gospod, brezbožnim. Kdor pa mene posluša, brez skrbi bo prebival in mir užival, ne boječ se hudega." (Iz 48,18.22; Preg 1,33.)
Brezbožniki, neverniki in odpadniki so nasprotovali Božjim zapovedim in jih zavrgli. Posledice njihovega vpliva pa so dokazale, da je napredek človeštva odvisen od poslušnosti Božjim določilom. Kdor ne želi brati teh naukov iz Božje knjige, je poklican, naj jih bere iz zgodovine narodov.
Ko je Satan uporabljal rimsko cerkev, da bi odvrnil ljudi s poti poslušnosti, je bila njegova roka tako spretno skrita in njegovo delo tako zakrinkano, da popačenje in beda, ki ju je povzročil, nista veljali za sad prestopanja. Delo Svetega Duha pa je toliko omejevalo njegovo moč, da njegove namere niso mogle dozoreti in obroditi popolnega sadu. Ljudstvo ni moglo napraviti zveze med posledico in vzrokom, zato niti ni moglo ugotoviti, kaj ga je pripeljalo v te žalostne razmere./285/ Med revolucijo pa je ljudska skupščina odkrito zavrgla Božje zapovedi. Pod vladavino nasilja, ki je nastala potem, pa je vsakdo lahko videl pravo zvezo med vzrokom in posledico.
Ko se je Francija javno odpovedala Bogu in zavrgla Sveto pismo, so se brezbožniki in duhovi teme veselili, ker so dosegli dolgo želeni cilj: videli so kraljestvo osvobojeno omejitev Božjih zapovedi. "Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce človeških otrok polno smelosti, da delajo hudo." (Prop 8,11.) Prestopanje pravičnih in svetih zapovedi pa neizogibno obrodi bedo in pogubo. Četudi prestopek ni kaznovan takoj, se bo to vendar zanesljivo zgodilo. Stoletja odpada in hudodelstva so nabirali srd za dan povračila; ko pa se je napolnila mera njihove krivičnosti, so preziralci Boga prepozno spoznali, kako strašno je, ko je Božja potrpežljivost izčrpana. Božji Duh, ki brzda Satanovo surovo moč, se je precej umaknil, in sedaj je lahko po svoji volji delal on, ki uživa, če ljudje trpijo. Kdor si je izbral pot upora, je kmalu požel njegove sadove, zemlja pa se je napolnila s hudodelstvi, ki so pregrozljiva za opis s peresom. Iz opuščenih pokrajin in porušenih mest se je slišal strašen krik - krik grenkega obupa. Francija se je potresla, kakor da jo je stresel potres. Vera, zapovedi, družbeni red, družina, država in cerkev - vse je bilo premagano z brezbožno roko, ki se je uprla Božjim zapovedim. "Brezbožni pa pade po svoji krivici. Čeprav grešnik stokrat stori hudo in se mu daljšajo dnevi, vendar vem zagotovo, da se bo njim, ki se Boga boje, dobro godilo, ker se ga boje; ali brezbožniku se ne bo dobro godilo. Ker so sovražili znanje in Gospodovega strahu niso izvolili, zato bodo jedli od sadu svojega pota in se sitili s svojimi naklepi." (Preg 11,5; Prop 8,12.13; Preg 1,29.31.)/286/
Čeprav je bogokletna moč, "ki prihaja iz brezna", pomorila zvesti Božji priči, vendar nista dolgo ostali tihi. "Po treh dneh in pol je prišel duh življenja iz Boga vanju in sta stopila na noge, in velik strah je prežel tiste, ki so ju gledali." (Raz 11,11.) Leta 1793 je francoska ljudska skupščina izglasovala ukinitev krščanske vere in odstranitev Svetega pisma. Tri leta in pol pozneje je ista skupščina razveljavila svojo prejšnjo odločitev in znova dala svobodo Svetemu pismu. Svet se je zgražal zaradi poplave hudega, ki se je pojavilo kot sad zametanja Božje besede, in ljudje so spoznali potrebo vere v Boga in njegovo besedo za temelj kreposti in morale. Gospod je rekel: "Koga si sramotil in preklinjal? In zoper koga si zagnal svoj glas in ošabno povzdignil svoje oči? Zoper Izraelovega Svetnika! Zato, glej, jim pokažem, takrat jim pokažem svojo roko in svojo moč, in spoznajo, da je moje ime Jahve." (Iz 37,23; Jer 16,21.)
O dveh pričah prerok dalje pravi: "In slišala sta velik glas z neba, rekoč jima: Pojdita sem gor! In šla sta gor na nebo na oblaku, in videli so ju njuni sovražniki." (Raz 11,12.) Odkar je Francija napovedala vojno obema pričama, sta bili spoštovani še bolj kakor kdaj prej. Leta 1804 je bila ustanovljena Britanska in inozemska svetopisemska družba. Na evropski celini so bile ustanovljene podobne družbe s številnimi izpostavami. Leta 1816 je bila ustanovljena Ameriška svetopisemska družba. Ko je bila ustanovljena Britanska svetopisemska družba, je bilo Sveto pismo tiskano v petdesetih jezikih. Danes pa je prevedeno v več sto jezikov in narečij.(ž)
V obdobju petdesetih let pred letom 1792 se je posvečalo malo pozornosti misijonarstvu v tujini. Ustanovljena ni bila nobena družba in malo cerkev je skrbelo/287/ za oznanjevanje evangelija v poganskih deželah. Ob koncu XVIII. stoletja pa je nastopila velika sprememba. Ljudje niso bili več zadovoljni s sadovi razumarstva in čutili so potrebo po Božjem razodetju in veri, ki temelji na izkušnji. Od tega časa so misijoni v tujih deželah začeli napredovati z novim poletom kakor nikoli poprej.(aa)
Spopolnjevanje tiskarske spretnosti je mnogo prispevalo k širjenju Svetega pisma. Povečane možnosti prometa med različnimi deželami, odstranitev starih ovir kakor v obliki predsodkov tako tudi v pretiranem nacionalizmu, zlom svetovne papeške oblasti - vse to je odprlo pot širjenju Svetega pisma po svetu. Več let se že Sveto pismo prosto prodaja po rimskih ulicah, odneseno pa je tudi v vse predele obljudene zemeljske krogle.
Neverni Voltaire se je nekoč hvalil in rekel: "Utrujen sem že, ker neprestano poslušam, da je dvanajst mož ustanovilo krščansko vero. Dokazal bom, da za njeno strmoglavljenje zadostuje en mož." Po njegovi smrti je minilo že mnogo rodov. Milijoni so se mu pridružili v boju proti Svetemu pismu, vendar ga niso uničili. Kjer je bilo v Voltairovem času sto izvodov Svetega pisma, jih je danes deset tisoč in celo sto tisoč. Zgodnji reformator je dejal: "Sveto pismo je nakovalo, na katerem so se izrabila mnoga kladiva." Gospod pravi: "Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš." (Iz 54,17.)
"Beseda našega Boga ostane vekomaj! Zanesljive so vse njegove zapovedi, utrjene za vedno in na veke, storjene v zvestobi in pravično." (Iz 40,8; Ps 111,7.8.) Kar je sezidano na človeški veljavi, se bo podrlo; kar pa je utemeljeno na skali nespremenljive Božje besede, bo ostalo vekomaj./288/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!