Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

14. Poznejši angleški reformatorji (angleško)

Luter je odprl dotlej zaprto Sveto pismo Nemcem, Tyndala pa je Sveti Duh spodbudil, da je isto storil za Angleže. Wyclifovo Sveto pismo pa je bilo prevedeno z latinskega besedila, ki vsebuje mnogo napak. Nikoli ni bilo tiskano, cena rokopisnih izvodov pa je bila tako visoka, da si jih je lahko priskrbelo le nekoliko bogatašev in plemičev. Poleg tega ga je cerkev strogo prepovedala, in zato je bilo sorazmerno malo razprostranjeno. Leta 1516, leto dni pred pojavitvijo Lutrovih trditev, je Erazem izdal svojo grško in latinsko izdajo Novega zakona. Tedaj je bila prvič Božja beseda tiskana v izvirniku. V njem je bilo odpravljenih mnogo napak prejšnjih izdaj, a tudi smisel je bil jasneje izražen. To je mnogim izobraženim ljudem omogočilo bolje spoznati resnico in dalo novo spodbudo reformacijskemu delu. Preprosto ljudstvo pa je bilo še v veliki večini brez Božje besede. Tyndal je dokončal Wyclifovo delo in dal Sveto pismo rojakom.

Marljivi študent in vnet raziskovalec resnice je sprejel evangelij iz Erazmovega grškega Novega zakona. Neustrašno je oznanjal svoje prepričanje in poudarjal, da je treba vse nauke preizkusiti s Svetim pismom. Ko so papeževi pristaši trdili, da je Sveto pismo dala cerkev in ga zato edino cerkev lahko razlaga, je Tyndal odvrnil: "Ali veste, kdo je naučil orle/245/ najti svoj plen? Prav, isti Bog uči svoje lačne otroke iskati Očeta v svoji besedi. Niste nam vi dali Svetega pisma, temveč vi ste tisti, ki ste ga skrili pred nami. Vi ste sežigali nje, ki so učili o njem, in vi bi sežgali samo Sveto pismo, ko bi ga mogli."(1)

Tyndalovo oznanjevanje je zbudilo veliko zanimanje; mnogi so sprejeli resnico. Toda duhovniki so prežali, in brž ko je zapustil katero področje, so si z grožnjami in popačenjem njegovega nauka prizadevali uničiti njegovo delo. Pogosto jim je to tudi uspelo. "Kaj naj storim?" je vzkliknil. "Medtem ko jaz sejem na enem polju, sovražnik pustoši po polju, ki sem ga pravkar zapustil. Ne morem biti povsod. Oh, ko bi kristjani imeli Sveto pismo v svojem jeziku, tedaj bi se lahko sami upirali tem lažnivcem. Brez Svetega pisma ljudi ni mogoče utemeljiti v resnici."(2)

V njegovem umu se je pojavil nov načrt. "Psalmi v Jahvejevem templju so se peli v jeziku Izraelcev," je rekel; "zakaj se ne bi med nami evangelij govoril v angleščini? ... Ali mora cerkev opoldne imeti manjšo luč, kakor pa jo je imela ob zarji? ... Kristjani morajo brati Novi zakon v svoji materinščini." Doktorji in učitelji cerkve se ne ujemajo med seboj. Ljudje lahko spoznajo resnico samo po Svetem pismu. "Nekateri se držijo tega doktorja, drugi drugega. ... Vsi ti pa si nasprotujejo med seboj. Kako naj potem razlikujemo med tistim, ki govori resnico, in tistim, ki govori napačno? ... Kako? ... Samo po Božji besedi."(3)

Ne dolgo potem je neki učeni katoliški teolog med prepirom z njim vzkliknil: "Boljše je biti brez Božjih zapovedi kakor brez papeževih." Tyndal je odgovoril: "Preziram papeža in vse njegove zapovedi. Če mi bo Bog ohranil življenje, bom čez nekaj let naredil, da bo navadni orač poznal Sveto pismo bolje kakor ti."(4)

Načrt, ki ga je začel gojiti,/246/ da bi dal ljudstvu Sveto pismo Novega zakona v njihovi materinščini, se je sedaj okrepil, in zato se je takoj lotil dela. Pregnali so ga iz rodnega kraja, zato je odšel v London, in tam je nekaj časa neovirano opravljal svoje delo. Toda nasilje papeževih pristašev ga je znova prisililo k begu. Kazalo je, da je vsa Anglija zaprta zanj, zato se je odločil poiskati zavetje v Nemčiji. Tam je začel tiskati Novi zakon v angleščini. Delo je bilo dvakrat prekinjeno. Ko so mu namreč prepovedali tiskati v enem mestu, je odšel v drugo. Slednjič je odšel v Worms, kjer je nekaj let poprej Luter zagovarjal evangelij pred državnim zborom. V tem starodavnem mestu je bilo mnogo prijateljev reformacije, in tam je Tyndal neovirano opravljal svoje delo. Kmalu je bilo natisnjenih tri tisoč izvodov Novega zakona, a isto leto je izšla tudi druga izdaja.

Z veliko vnemo in neutrudno vztrajnostjo je delal dalje. Čeprav so angleške oblasti z največjo budnostjo varovale svoja pristanišča, je Božja beseda po številnih skrivnih poteh prišla v London in se razširila povsod po deželi. Papeževi pristaši so si prizadevali ustaviti širjenje resnice, vendar zaman. Škof Durham je od prodajalca knjig, ki je bil Tyndalov prijatelj, odkupil vso zalogo Svetih pisem, ker jih je nameraval uničiti. Menil je, da bo tako precej zavrl delo. Toda zgodilo se je narobe. S tako zbranim denarjem je bil kupljen material za novo in boljšo izdajo, ki sicer nikakor ne bi bila izdana. Ko so Tyndala pozneje ujeli, so mu ponudili svobodo pod pogojem, če pove imena oseb, ki so mu pomagali tiskati Sveta pisma. Odgovoril je, da je škof Durham naredil veliko več kakor katera koli druga oseba. Ko mu je namreč na roke izplačal visoko ceno za knjige, mu je omogočil nadaljevati delo z večjim pogumom.

Tyndal je bil izdan v roke svojim sovražnikom in več mesecev trpel zaprt v ječi. Končno je z mučeniško smrtjo izpričal svojo vero. Toda orožje, ki ga je on pripravil, je usposobilo druge borce/247/ za boj skozi vsa stoletja celo do naših dni.

Latimer je poudarjal s prižnice, da je treba Sveto pismo brati v ljudskem jeziku. Govoril je: "Pisec Svetega pisma je sam Bog, in to pismo je deležno piščeve moči in večnosti. Ni ne kralja ne cesarja ne upravitelja ne vladarja ... ki ne bi bili dolžni poslušati ... njegove svete besede. Ne hodimo po krivih poteh, temveč naj nas vodi Božja beseda. Ne hodimo po poteh ... naših očetov, ne ugotavljajmo, kaj so delali, temveč kaj bi mi morali delati."(5)

Zvesta Tyndalova prijatelja Barnes in Frith sta se postavila v obrambo resnici. Za njima sta se podala Ridleys in Cranmer. Ti vodje v angleški reformaciji so bili učeni ljudje, večina jih je bila v rimski cerkvi zelo spoštovana zaradi svoje vneme in pobožnosti. Ko so spoznali zmote svetega sedeža, so se uprli papežu. Njihovo spoznanje skrivnosti Babilona jim je dalo večjo moč za pričanje proti njej.

"Zastavil vam bom nenavadno vprašanje," je rekel Latimer. "Kdo je najbolj marljiv škof in prelat v vsej Angliji? ... Vidim vas, kako poslušate, da ga moram imenovati. ... Povedal vam ga bom: to je Hudič. ... Nikdar ne zapusti svoje škofije; pokličite ga, kadar koli želite, vedno je doma ... vedno je za svojim plugom. ... Zagotavljam vam, da ga nikoli ne boste našli brez dela. ... Kjer je Hudičevo bivališče ... tam so knjige spodaj, sveče pa zgoraj; Sveta pisma so spodaj, molki pa zgoraj; luč evangelija je na tleh, sveti pa se s svečami, čeprav je poldne; ... Kristusov križ je na tleh, povišane pa so vice, ki praznijo žepe. ... Na tleh je skrb za nage, revne in slabotne, živi pa naj okraševanje podob in slik iz lesa in kamenja; naj živijo človekova izročila in njegovi zakoni, dol Božja izročila in njegova najsvetejša beseda. ... O, da bi bili naši prelati tako marljivi sejalci zrnja dobrega nauka, kakor je Satan sejalec ljuljke in plevela!"(6)/248/

Veliko načelo, ki so ga zagovarjali ti reformatorji - isto načelo, ki so se ga držali Valdenžani, Wyclif, Jan Hus, Luter, Zwingli in njihovi sodelavci - je bilo nezmotljiva veljava Svetega pisma kot pravila vere in življenja. Zanikali so pravico papežem, cerkvenim zborom, cerkvenim očetom in kraljem, da bi nadzorovali vest v verskih zadevah. Sveto pismo je bilo njihova veljava in po njegovih naukih so preizkušali vse nauke in trditve. Vera v Boga in njegovo besedo je držala pokonci te svete može, ko so izročali svoje življenje na grmadi. "Dobro se drži," je vzkliknil Latimer svojemu somučencu, preden so plameni utišali njun glas. "Po Božji milosti bova danes v Angliji prižgala takšno luč, za katero sem prepričan, da nikoli več ne bo ugasnila."(7)

Kolumba in njegovi sodelavci so na Škotskem posejali seme, ki nikoli ni bilo popolnoma uničeno. V naslednjih sto letih so se angleške cerkve podvrgle Rimu, škotske pa so ohranile svojo svobodo. Papeštvo pa se je v XII. stoletju vendar tudi tukaj ukoreninilo in nikjer ni tako utrdilo svoje oblasti kakor v tej deželi. Nikjer ni bila tema tako gosta kakor tukaj. A tudi tja so prodrli žarki zarje in napovedali bližajoči se dan. Lolardi, ki so prišli iz Anglije s Svetim pismom in Wyclifovimi nauki, so naredili veliko za ohranitev znanja o evangeliju, a vsako stoletje je imelo svoje priče in mučence.

V začetku reformacije so tja prišli Lutrovi spisi, za njimi pa še Tyndalov angleški Novi zakon. Ne da bi jih opazila duhovniška oblast, so ti poslanci tiho prepotovali gore in doline in v novo življenje obudili baklo resnice, ki je bila na Škotskem skoraj ugasnila. S tem so uničili delo, ki ga je Rim opravil v štirih stoletjih nasilja.

Mučeniška kri je dala gibanju novo spodbudo. Papeški pristaši so na lepem občutili nevarnost, ki je pretila njihovemu delu, zato so sežgali na grmadi/249/ nekaj najplemenitejših in najuglednejših škotskih sinov. S tem pa so samo postavili prižnice, s katerih so se besede umirajočih prič slišale po vsej deželi in spodbujale ljudi k nepremagljivi odločitvi, da se bodo znebili rimskih verig.

Hamilton in Wishart, plemiča po značaju in rojstvu, sta skupaj z dolgo vrsto ponižnih učencev končala svoje življenje na grmadi. Toda s prostora, kjer je bil sežgan Wishart, je prišel nekdo, ki ga plameni niso utišali, nekdo, ki naj bi z Božjo pomočjo smrtno udaril papeško moč na Škotskem.

John Knox je zapustil cerkvena izročila in skrivnosti in se začel hraniti z resnicami Božje besede. Wishartov nauk ga je utrdil pri odločitvi, da pretrga zvezo z Rimom in se pridruži preganjanim reformatorjem.

Prijatelji so ga nagovarjali, naj prevzame pridigarsko službo. On pa se je s strahom otepal te dolžnosti in je privolil v to po nekaj dneh samote in hudega boja s samim seboj. Ko pa je sprejel to dolžnost, jo je opravljal z nepremagljivo odločnostjo in neustrašnim pogumom, dokler je živel. Ta srčni reformator se ni bal nobenega človeka. Mučeniški plameni, ki so goreli okoli njega, so ga podžigali še k večji gorečnosti. Navkljub tiranovi sekiri, ki so jo vihteli nad njegovo glavo, je nepremakljivo stal na svojem stališču, z desnico odbijal udarce, z levico pa uničeval malikovalstvo.

Ko so ga poklicali pred škotsko kraljico, vpričo katere je zmanjkalo gorečnosti mnogim protestantskim voditeljem, je neustrašno pričal za resnico. Z laskanjem ga ni bilo mogoče pridobiti; a niti groženj se ni bal. Kraljica ga je obdolžila krivoverstva. Rekla mu je, da uči ljudstvo, naj sprejme vero, ki jo je država prepovedala, s čimer prestopa Božjo zapoved, ki ukazuje podložnikom, da so poslušni svojim gospodarjem. Knox je odločno odgovoril:

"Ker prava vera ni dobila svoje moči ali oblasti od posvetnih knezov, temveč samo od večnega Boga, zato niti podložniki niso dolžni prilagajati svoje vere/250/ volji svojih knezov. Knezi so namreč pogosto manj poučeni o pravi Božji veri kakor vsi drugi. ... Prosim vas, gospa, kakšna vera bi bila na svetu, ko bi vsi Abrahamovi potomci sprejeli vero faraona, čigar podložniki so bili? Ali pa kakšna vera bi bila na zemlji, ko bi vsi ljudje v apostolskih dneh sprejeli vero rimskih cesarjev? ... In tako lahko vi, gospa, spoznate, da podložniki niso dolžni spovedovati vere svojih knezov, čeprav so jim dolžni biti poslušni."

Marija je spregovorila: "Vi razlagate Sveto pismo na en način, a oni (rimskokatoliški učitelji) ga razlagajo drugače; komu naj verujem, kdo lahko tukaj razsodi?"

"Verujte Bogu, ki jasno govori v svoji besedi," je odvrnil reformator; "zunaj tega, kar uči ta beseda, vam ni treba verovati ne enemu ne drugemu. Božja beseda razlaga sama sebe; če pa se kje že pojavi kaj nejasnega, vam bo Sveti Duh, ki nikoli ne nasprotuje samemu sebi, razložil to zadevo na drugem mestu, tako da ne more obstati nikakršen dvom, razen če kdo trmasto želi ostati v neznanju."(8)

To so bile resnice, ki jih je neustrašni reformator v smrtni nevarnosti govoril na kraljičina ušesa. Z enakim neustrašnim pogumom se je držal svojega načrta, molil in se bojeval v Gospodovi bitki, dokler Škotska ni bila prosta papeštva.

Uvedba protestantizma kot ljudske vere v Angliji je preganjanje zmanjšala, vendar ga ni popolnoma ustavila. Čeprav so bili rimski nauki zavrženi, je vendar še ostalo nekoliko njegovih oblik. Papeška nadoblast je bila odklonjena, na njen prostor pa se je ustoličil kralj kot glava cerkve. Bogoslužje v cerkvi je bilo še daleč od evangeljske čistosti in preprostosti. Veliko načelo verske svobode še ni bilo dojeto./251/ Protestantski vladarji so redko kdaj uporabljali grozno nasilje, kakršno je Rim uporabljal proti krivoverstvu, vendar niso priznavali pravice, da sme vsak služiti Bogu v svoji vesti. Od vseh se je zahtevalo, da sprejmejo nauke in bogoslužne oblike, ki jih je predpisala državna cerkev. Pripadniki vere, ki je država ni priznala, so bili huje ali laže preganjani dolga stoletja.

V XVII. stoletju je bilo tisoče pridigarjev pregnanih s svojih položajev. Ljudem je bilo pod grožnjo visoke kazni, zapora in preganjanja prepovedano udeleževati se verskih srečanj, katerih ni odobrila cerkev. Zvesti verniki, ki se niso vzdržali zbiranja k bogoslužju, so bili prisiljeni, da so se srečevali v temnih prehodih, v mračnih kleteh in ob nekaterih letnih časih o polnoči v gozdovih. V skritih gozdnih globinah, v templju, ki ga je postavil sam Bog, so se zbirali ti razkropljeni in preganjani Gospodovi otroci, da bi izlivali svoje duše v molitvi in zahvaljevanju. Vendar so mnogi umrli zaradi svoje vere, četudi so bili še tako previdni. Zapori so bili polni. Družine so bile razdejane. Mnogi so bili pregnani v tuje dežele. Vendar je bil Bog s svojim ljudstvom, zato preganjanje ni moglo pripraviti k molku njihovega pričevanja. Mnogi so bili prisiljeni oditi čez ocean v Ameriko, in tam so postavili temelje dvojni svobodi: državljanski in verski, ki pomenita moč in slavo te dežele.

Preganjanje je zopet povzročilo razširjanje evangelija, kakor se je že bilo zgodilo v apostolskih dneh. John Bunyan je vdihaval nebeško ozračje v neki ogabni ječi med razbojniki in tatovi; tam je napisal svojo čudovito prispodobno zgodbo o potovanju pobožnega popotnika iz dežele pogube v nebeško mesto. Že več kakor dvesto let ta glas iz bedforskega zapora z vznemirljivo močjo govori človeškemu srcu. Bunyanovi knjigi Romarjevo potovanje in Obilna milost največjemu med grešniki sta jih mnogo pripeljali na pot življenja.

Baxter, Flavel, Alleine in drugi ljudje nadarjenosti, izobrazbe in globoke krščanske izkušnje so vstali in pogumno branili vero,/252/ ki je bila enkrat za vselej izročena svetim. Nikoli ne more biti uničeno delo, ki so ga opravili ti ljudje, čeprav jim je bilo prepovedano in so ga poglavarji postavili zunaj zakona. Flavlovi deli Vir življenja in Pot milosti sta naučili tisoče, kako se lahko izročijo Kristusu. Baxterjev Krščanski pastir je z blagoslovom postregel mnogim, ki so si želeli napredek Božjega dela, a njegov Večni počitek svetim je mnoge pripeljal k "počitku", ki je še ostal Božjemu ljudstvu.

Sto let pozneje, v dneh velike duhovne teme, so Whitefield in oba Wesleya vstali kot nosilci luči za Boga. Pod upravo državne anglikanske cerkve so Angleži padli v takšno versko stanje, ki ga je bilo težko razlikovati od poganstva. Naravna vera je bila priljubljeni nauk duhovništvu in sestavni del skoraj vsega njihovega bogoslovja. Višji krogi so se rogali pobožnim in se bahali nad njihovim skrajništvom. Nižji sloji so tonili v neznanje in se vdajali pregrehi, tako da cerkev ni imela ne poguma ne vere za nadaljnje zadrževanje propadanja resnice.

Vzvišeni nauk o opravičenju z vero, ki ga je Luter tako jasno oznanjal, se je vse bolj izgubljal spred oči; na njegov prostor pa je prihajal rimski nauk o zaupanju v dela, da bi se zveličali. Whitefield in oba Wesleya, ki so bili verniki državne anglikanske cerkve, so bili iskreni iskalci Božje milosti, in ti so učili, da se to zagotavlja s čednostnim življenjem in izvrševanjem verskih obredov.

Nekoč je Charles Wesley tako hudo zbolel, da je bil prepričan, da bo umrl; tedaj ga je nekdo vprašal, na čem počiva njegovo upanje v večno življenje. Odgovoril je: "Bogu sem služil tako, kakor sem najbolje mogel." Ko pa je bilo videti, da vpraševalec ni bil popolnoma zadovoljen z njegovim odgovorom, je Wesley pomislil: "Kaj! Ali moja prizadevanja niso zadostni temelj za upanje? Mar me ne misli prikrajšati za moja prizadevanja? Potem nimam ničesar, v kar bi še lahko zaupal."(9) Tako gosta je bila tema,/253/ ki je pokrila cerkev; zakrila je nauk o očiščenju, odvzela Kristusu njegovo slavo in ljudem odvrnila pogled z edinega upanja v zveličanje, to je, s krvi križanega Odrešenika.

Wesley in njegovi tovariši so spoznali, da ima prava vera sedež v srcu in da se Božje zapovedi nanašajo na misli prav tako kakor na besede in dejanja. Prepričali so se o potrebi svetosti srca enako kakor tudi o potrebi brezhibnosti zunanjega vedenja, zato so si na vso moč prizadevali živeti novo življenje. Z najbolj marljivimi in z molitvijo spremljanimi napori so si prizadevali pokoriti hudobnost naravnega srca. Živeli so življenje samoodpovedi, ljubezni in ponižnosti ter zelo strogo in natančno izpolnjevali vse, kar se jim je zdelo, da bi jim utegnilo pomagati doseči cilj - svetost, ki jim bo zagotovila Božjo milost. Vendar niso dosegli cilja, po katerem so hrepeneli. Zaman so bila njihova prizadevanja, da bi se osvobodili obsodbe greha ali zlomili njegovo moč. Doživljali so enako izkušnjo, kakršno je doživljal Luter v erfurtski celici. Isto vprašanje je mučilo njihovo dušo - "Kako more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom?" (Job 9,2.)

Ogenj božanske resnice, ki je skoraj ugasnil na oltarju protestantizma, je moral biti znova prižgan s staro baklo, ki so jo češki kristjani izročali rodovom skozi stoletja. Po reformaciji so protestantizem na Češkem poteptale rimske horde. Kdor koli se ni hotel odpovedati resnici, je bil prisiljen v izgnanstvo. Nekateri teh so našli zavetje na Saškem in tam ohranili staro vero. Od potomcev teh kristjanov je luč prišla do Wesleya in njegovih tovarišev.

John in Charles Wesley sta bila posvečena za pridigarja in potem odposlana v ameriško misijo. Na ladji je z njima potovala tudi skupina moravskih bratov. Nenadoma je nastal strašen vihar, in John Wesley, ko je gledal smrti v oči, je čutil, da nima zagotovljenega miru z Bogom. V nasprotju z njim pa so nemški sopotniki razodevali spokojnost in zaupanje, kakršno je bilo njemu tuje./254/

Potem pravi takole: "Dalj časa pred tem sem opazoval njihovo resno vedenje. Svojo ponižnost so neprestano dokazovali tako, da so sopotnikom delali takšne usluge, kakršnih ne bi naredil noben Anglež. Za te usluge niso želeli in niso sprejeli plačila, govoreč, da je dobro, da se njihova srca tako ponižajo, kajti njihov dobri Zveličar je naredil zanje še več. Vsak dan jim je ponudil priložnosti, da so pokazali krotkost, ki ji nikakršna žalitev ni mogla vzeti poguma. Če jih je kdo odrinil, udaril ali vrgel na tla, so mirno vstali in se umaknili. Niti beseda pritožbe se jim ni našla na ustih. Sedaj pa je nastopila priložnost, da bi se izkazalo, ali so tudi strahu prosti ravno tako, kakor so prosti ošabnosti, jeze in maščevanja. Sredi petja psalmov, s čimer so začeli svoje bogoslužje, je na lepem strgal morski val na koščke veliko jadro, prekril ladjo in se prelil po palubi, da se je zdelo, da nas je že požrla morska globina. Angleži so začeli strašno vpiti. Nemci pa so mirno peli dalje. Pozneje sem vprašal nekoga od njih: 'Ali se niste bali?' Odgovoril je: 'Hvala Bogu, ne.' Vprašal sem: 'Ali se vaše žene in otroci niso bali?' Blago je odvrnil: 'Ne; naše žene in otroci se ne bojijo smrti.'"(10)

Po prihodu v Savanah je Wesley krajši čas preživel z moravskimi brati, in tedaj ga je globoko presunilo njihovo krščansko vedenje. O nekem njihovem bogoslužju, ki je bilo v očitnem nasprotju z mrtvim formalizmom anglikanske cerkve, je zapisal: "Velika preprostost in slovesnost pri vsem tem sta povzročili, da sem pozabil dosedanjih sedemnajst stoletij in se preselil v tisti čas, ko ni bilo ne formalizma ne ceremonije; ko sta še predsedavala izdelovalec šotorov Pavel in ribič Peter ter se je razodevala moč Svetega Duha."(11)

Ko se je Wesley vrnil v Anglijo, je po proučevanju s pridigarjem moravskih bratov dosegel jasnejše razumevanje svetopisemske vere. Prepričal se je, da se mora odpovedati sleherni odvisnosti od svojih lastnih del za zveličanje in se popolnoma zaupati/255/ Božjemu Jagnjetu, "ki odjemlje greh sveta". Na nekem bogoslužju moravskih bratov v Londonu so prebrali iz Lutrovega spisa, kakšno spremembo Božji Duh naredi v vernikovem srcu. Med poslušanjem se je v Wesleyu prižgala vera. O tem pravi: "Občutil sem, da se mi je srce čudno segrelo. Čutil sem, da zaupam v Kristusa in samo v Kristusa za zveličanje. Dobil sem zagotovilo, da je On odvzel moje grehe, vse, kar imam, in me rešil postave greha in smrti."(12)

V letih napornega in neudobnega dela - v letih neusmiljene samoodpovedi, zasramovanja in ponižanja - je bil Wesley stanovitno privržen svojemu edinemu cilju iskanja Boga. Sedaj ga je našel; spoznal je, da se milost ne doseže z molitvami, postom, miloščinami in z deli zatajevanja, temveč kakor dar, "brez denarja in brez plačila".

Ko se je utrdil v Kristusovi veri, je vsa njegova duša gorela z željo, da bi vsepovsod razširil znanje o slavnem evangeliju Božje brezplačne milosti. Dejal je: "Na ves svet sem gledal kot na svojo župnijo; kjer koli namreč sem, povsod imam pravico in sveto dolžnost oznaniti veselo sporočilo zveličanja vsem, ki me želijo poslušati."(13)

Dalje je živel strogo in samoodpovedno življenje, toda to sedaj ni bilo temelj, temveč sad vere; to ni bila korenina, temveč sad svetosti. Božja milost v Kristusu je temelj krščanskega upanja in ta milost se kaže s poslušnostjo. Wesleyevo življenje je bilo posvečeno oznanjevanju vzvišenih resnic, ki jih je sprejel - opravičenje z vero v Kristusovo očiščujočo kri in moč Svetega Duha, ki obnavlja srce, katerega sad je življenje po Kristusovem zgledu.

Whitefield in oba Wesleya so bili pripravljeni za svoje delo po dolgem in globokem prepričanju o svojem izgubljenem stanju. A da bi bili sposobni zdržati vse/256/ kakor dobri Kristusovi vojaki, so morali iti skozi gorečo peč zaničevanja, zasmehovanja in preganjanja kakor na univerzi tako tudi po nastopu pridigarske službe. Nje in nekoliko drugih njihovih prijateljev so brezbožni sošolci zaničljivo imenovali metodisti - z imenom, ki je danes častitljivo ime ene največjih verskih skupnosti v Angliji in Ameriki.

Kot verniki anglikanske cerkve so bili močno vdani njenim bogoslužnim oblikam, toda Gospod je prednje postavil v svoji besedi višjo raven. Sveti Duh jih je spodbujal oznanjati križanega Kristusa. Njihovo delo je spremljala moč Najvišjega. Tisoči so se prepričali in se dejansko spreobrnili. To čredo je bilo treba zaščititi pred grabljivimi volkovi. Wesley sploh ni razmišljal o tem, da bi organiziral novo versko skupnost, temveč jih je organiziral v tako imenovano metodistično zvezo.

Skrivnostno in težavno je bilo nasprotovanje, ki so ga pridigarji doživeli od državne cerkve. V bistvu pa je Bog po svoji modrosti vodil dogodke, da je povzročil začetek reforme v cerkvi sami. Ko bi bila prišla od zunaj, ne bi prodrla tja, kjer je bila najbolj potrebna. Ker pa so bili pridigarji prebujenja cerkveni uslužbenci in so delovali v naročju cerkve, kjer koli se jim je pokazala priložnost, je resnica lahko stopila tudi tja, kjer bi ji sicer vrata ostala zaprta. Nekaj duhovnikov se je prebudilo iz svoje moralne zaspanosti in so postali goreči oznanjevalci v svojih župnijah. Cerkve, ki so bile okamnele zaradi formalizma, so se prebudile v življenje.

V Wesleyevem času so ljudje različnih nadarjenosti opravljali zaupano delo, kakor je bilo sicer v vseh stoletjih cerkvene zgodovine. Niso soglašali v vseh točkah nauka, vendar je vse spodbujal Božji duh, da so se združili v namenu pridobivanja ljudi za Kristusa. Razlike med Whitefieldom in Wesleyema so včasih grozile z razcepom./257/ Ker pa so se v Kristusovi šoli naučili krotkosti, sta jih vzajemna strpnost in krščanska ljubezen spravili. Niso se utegnili prepirati, medtem ko so vsepovsod naokrog vladali prestopki in zmote ter so grešniki drveli v pogubo.

Božji služabniki so prehodili hrapave poti. Vplivni in izobraženi ljudje so uporabljali svoje moči proti njim. Čez nekaj časa je mnogo duhovnikov pokazalo odkrito sovraštvo in cerkvena vrata so bila zaprta za čisto vero in za njene oznanjevalce. Ker jih je duhovništvo obtoževalo s prižnice, je s tem spodbujalo proti njim moči teme, neznanja in krivičnosti. John Wesley je nekolikokrat po čudežu Božje milosti ušel smrti. Ko se je srd drhali dvignil proti njemu in ko je bilo videti, da se ne bo mogel rešiti, je angel v človeški podobi stopil k njemu, gruča se je umaknila, in Kristusov služabnik je odšel varno z nevarnega prostora.

O svoji osvoboditvi pred razjarjeno drhaljo ob neki taki priložnosti je Wesley povedal: "Mnogi so me hoteli vreči po bregu, ko smo se po spolzki poti spuščali v mesto. Upravičeno sem menil, da bom težko sploh kdaj vstal, če bom tukaj padel. A vendar nisem padel in niti spodrsnilo mi ni, dokler nisem bil popolnoma zunaj dosega njihovih rok. ... Čeprav so me poskušali prijeti za ovratnik ali obleko, da bi me vrgli na tla, jim ni uspelo. Le enemu je uspelo, da me je prijel za žep puloverja, pa je ta ostal v njegovi roki. Drugi žep, v katerem sem imel denarnico, se je odtrgal samo na pol. ... Krepak mož, ki je hodil za menoj, je nekajkrat zamahnil z debelo hrastovo palico. Ko bi me bil enkrat udaril z njo po glavi, mu ne bi bilo treba še naslednjič. Sploh ne vem, kako se je lahko zgodilo, da je vsakič zgrešil; nisem se mu namreč mogel umakniti ne na desno ne na levo. ... Nekdo je zdrvel iz gruče in dvignil roko, da bi me udaril, vendar jo je na lepem povesil in me pobožal po glavi, rekoč: 'Kako mehke lase ima!' ... Prvi ljudje, katerih srca so se spreobrnila, so bili mestni junaki, načelniki v slabih dejanjih ob vsaki priložnosti,/258/ eden od njih je bil poklicni boksar v medvedjem vrtu. ...

S kakšno nežnostjo nas Bog pripravlja za svojo voljo! Dve leti poprej je kos opeke opraskal moja ramena. Leto dni pozneje me je kamen udaril med oči. Prejšnji mesec sem dobil en udarec, nocoj pa dva, enega pred prihodom v mesto, drugega pa po izhodu iz njega; vendar sta bila oba kakor nič. Prvič me je človek z vso močjo udaril v prsi, drugi pa me je udaril po ustih s tako močjo, da mi je takoj začela teči kri, vendar nisem čutil nič večjo bolečino, kakor pa če bi se me dotaknili s slamico."(14)

Metodisti tistega časa - kakor ljudstvo tako tudi pridigarji - so prenašali zasmehovanje in preganjanje kakor od vernikov cerkve tako tudi od odkritih nevernikov, ki so bili proti njim razdraženi z obrekovanjem. Poklicali so jih pred palačo pravice - a te so se samo imenovale tako, kajti tisti čas je bila pravičnost redki gost na sodiščih. Pogosto so trpeli nasilje od svojih preganjalcev. Drhal je šla od hiše do hiše, uničevala pohištvo in ostale dobrine, plenila vse, kar ji je bilo všeč, in surovo ravnala z moškimi, ženskami in otroki. Pogosto so z javnimi razglasi vabili ljudi, ki so želeli sodelovati pri razbijanju oken in ropanju metodističnih hiš, naj se ob določeni uri zberejo na določenem mestu. Oblasti niso kaznovale tega odprtega teptanja človeških in Božjih zakonov. Sistematično so bili preganjani vsi tisti, katerih edina napaka je bila, da so si prizadevali obrniti noge grešnikov s poti v uničenje na pot k svetosti.

John Wesley je takole opisal obtožbe proti sebi in svojim tovarišem: "Nekateri dokazujejo, da je nauk teh ljudi lažen, napačen in fanatičen; da so novotarji in skoraj neznani; da so kvekerji, skrajneži in papisti. Vse te pretveze so bile že večkrat pri korenini posekane tako, da je bilo podrobno razloženo, da je vsak del tega nauka svetopisemski nauk,/259/ kakor ga razlaga naša cerkev. Zato ne more biti ne napačen ne zmoten, če ima Sveto pismo prav. Drugi pravijo: 'Njihov nauk je prestrog; preveč so zožili pot v nebesa.' To je bila v resnici prvotna pripomba (in je bila nekaj časa edina) in se skriva v temelju tisoč drugih, ki so se pojavile v različnih oblikah. Toda ali so ti res zožili pot v nebesa bolj, kakor pa so to storili Gospod in njegovi apostoli? Ali je njihov nauk strožji od svetopisemskega? Opazujmo nekoliko jasnih besedil: 'Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti. Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje reko, bodo dajali odgovor v dan sodbe. Če torej jeste ali pijete ali kar koli delate, vse delajte Bogu na slavo.'

Če je njihov nauk strožji od tega, jih je treba obsoditi; vendar pa v svoji vesti veste, da ni tako. Ali je lahko kdo za črko manj natančen, ne da bi oskrunil Božjo besedo? Ali se lahko oskrbnik Božjih skrivnosti izkaže zvest, če spremeni samo del posvečenega zaklada? Ne. Ničesar ne sme ukiniti in ničesar ublažiti. Prisiljen je povedati vsem ljudem: 'Svetega pisma ne smem prilagoditi vašemu okusu. Vi se morate dvigniti do njega ali pa boste za večno pogubljeni.' To je pravi temelj teh, nad katerimi drugi vpijejo, da so neusmiljeni. Ali so neusmiljeni? V kakšnem smislu? Ali ne sitijo lačnih in oblačijo nagih? 'Ne; ne gre za to; tega ne potrebujejo. Neusmiljeni so v sodbi! Mislijo, da nihče ne more biti rešen, če ne hodi po njihovi poti.'"(15)

Duhovno padanje, ki se je pokazalo v Angliji ravno pred Wesleyem, je bilo v precejšnji meri sad antinomizma (nauka, da kristjani niso dolžni izpolnjevati zapovedi). Mnogi so trdili, da je Kristus razveljavil moralni zakon in ga torej kristjani niso obvezni izpolnjevati; vernik je osvobojen "sužnosti dobrih del". Drugi so/260/ sicer priznavali večnost zapovedi, a vendar so izjavljali, da pridigarji brez potrebe svetujejo ljudem izpolnjevati predpise zapovedi. Saj bodo tisti, ki jih je Bog izvolil za zveličanje, z "nepremagljivo Božjo milostjo spodbujeni k pobožnemu in poštenemu življenju," medtem ko določeni za večno prekletstvo "ne bodo imeli moči, da bi se pokoravali Božjim zapovedim".

Drugi, ki so trdili, "da izvoljeni ne morejo odpasti od Božje naklonjenosti ali je izgubiti", so prišli do še strašnejšega sklepa. Menili so, da "brezbožna dela, ki jih delajo, v bistvu niso greh in se ne štejejo za njihov prestopek Božjih zapovedi, zato niti nimajo razloga, da bi priznali svoje grehe in jih s spokorjenjem zapustili".(16) Zatorej so govorili, da celo najhujši grehi, "ki se sicer štejejo za strašen prestopek Božjih zapovedi, niso greh v Božjih očeh", če jih zagreši kdo izmed izvoljenih. "Saj je nujna in očitna značilnost izvoljenih, da ne morejo narediti ničesar, kar ne bi bilo Bogu všeč ali pa prepovedujejo Božje zapovedi."

Ti pošastni nauki so v bistvu podobni naukom poznejših priljubljenih vzgojiteljev in bogoslovcev - da namreč ni nespremenljivega Božjega zakona kot merila pravičnosti, temveč da ta moralna merila postavlja družba sama, in so zato neprestano podvržena spremembam. Vse te zamisli navdihuje isti mojstrski duh, namreč on, ki je celo med nebeškimi brezmadežnimi bitji začel svoje delo, s katerim si je prizadeval odstraniti upravičene omejitve Božjih zapovedi.

Nauk o Božjem vnaprejšnjem odločanju, ki uči, da je značaj vsakega človeka vnaprej nespremenljivo določen, je zapeljal mnoge, da so zares zavrgli Božje zapovedi. Wesley je odločno nasprotoval zmotam učiteljev antinomizma in pokazal, da ta nauk, ki vodi k antinomizmu, nasprotuje Svetemu pismu./261/ "Kajti prikazala se je Božja milost zveličavna vsem ljudem. To je dobro in prijetno pred Bogom, našim rešiteljem, ki hoče, da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice. Zakaj eden je Bog, eden tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse." (Tit 2,11; 1 Tim 2,36.) Božji Duh se daje brezplačno, da bo vsakega človeka usposobil za sprejem zveličavnega sredstva. Tako je Kristus, "prava Luč", ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet. (Jan 1,9.) Ljudje bodo izgubili zveličanje zaradi svojega prostovoljega odklanjanja dara življenja.

Na trditev, da je Kristusova smrt ukinila predpise Božjih zapovedi z obredno postavo vred, je Wesley odgovoril tole: "Kristus ni razveljavil moralnega zakona, ki ga vsebujejo desetere zapovedi in so ga poviševali preroki. Cilj njegovega prihoda ni bil ukiniti kateri koli njegov del. To je zakon, ki nikoli ne more biti ukinjen, saj 'stoji kot zvesta priča v nebesih'. ... Ta je bil od samega začetka sveta napisan 'ne na kamnitih tablicah', temveč v srcih vseh človeških otrok, ko so izšli iz Stvarnikovih rok. Čeprav so črke, ki so bile nekoč zapisane z Božjim prstom, sedaj močno poškodovane zaradi greha, vendar ne morejo biti popolnoma izbrisane, dokler koli se zavedamo dobrega in hudega. Sleherni del tega zakona mora ostati veljaven za vse ljudi v vseh vekih. Ni odvisen ne od časa ne od prostora ne od okoliščin, ki bi ga utegnile spremeniti, temveč od Božje in človekove narave in njunega nespremenljivega medsebojnega razmerja.

'Nisem prišel da razveljavim, ampak da izpolnim.' ... Ni dvoma, da njegove besede (kakor tiste, ki so bile izgovorjene poprej, tako tudi tiste, ki so izgovorjene potem), pomenijo tole: Prišel sem ga utrdit kljub vsem človeškim razlagam; prišel sem popolnoma in jasno postavit na luč vse, kar je bilo zatemnjeno ali nejasno. Prišel sem pokazat dolžino in širino in popoln pomen sleherne zapovedi v njem/262/ ter višino in globino kakor tudi nedojemljivo čistost in duhovnost vsakega njegovega odlomka."(17)

Wesley je govoril o popolni skladnosti med zapovedmi in evangelijem. "Med zapovedmi in evangelijem je torej najtesnejša zveza, ki si jo lahko zamislimo. Po eni strani zapovedi pripravljajo pot evangeliju in nas opozarjajo nanj; po drugi strani pa nas evangelij neprestano vodi k bolj natančnemu izpolnjevanju zapovedi. Na primer, zapovedi zahtevajo od nas, da ljubimo Boga, da ljubimo svoje bližnje, smo krotki, ponižni ali sveti. Mi čutimo, da smo nesposobni za to; da, za človeka je to celo nemogoče. Vidimo pa Božjo obljubo, da nam bo dal to ljubezen, nas naredil ponižne, krotke in svete. Mi sprejemamo ta evangelij, to blagovest. Ta dela v nas po veri; in pravična zahteva postave je izpolnjena v nas po veri, ki je v Kristusu Jezusu. ...

Najvišja vrsta sovražnika Kristusovega evangelija," pravi Wesley dalje, "so tisti, ki odprto in javno obsojajo zapovedi in slabo govore o njih; ki učijo ljudi teptati v prah (razveljavljati, opuščati, prezirati obveznosti) ne samo eno, bodisi najmanjšo ali največjo, temveč vse Božje zapovedi. ... Najbolj čudno pri vsem tem pa je, da žrtve te prevare verujejo, da častijo Kristusa s teptanjem njegovih zapovedi in povišujejo njegovo službo z uničevanjem njegovega nauka! Da, častijo ga, kakor ga je Judež, ko je rekel: 'Zdrav bodi, učitelj, in ga poljubi.' (Mat 26,49.) Vsakomur od njih lahko upravičeno odvrne: 'S poljubom izdajaš Sina človekovega?' (Luk 22,48.)Nič drugega ni kakor izdajstvo s poljubom, ko govoriš o njegovi krvi, a mu snemaš krono; ko zametuješ kateri koli del njegovih zapovedi pod pretvezo, da pospešuješ njegov evangelij. Nihče se ne more osvoboditi te obtožbe, ki oznanja vero tako, da posredno ali neposredno odvrača ljudi od poslušnosti eni sami zapovedi. Pri tem pa kaže, da baje Kristus dovoljuje tako ali drugače ukiniti ali zmanjšati veljavo najmanjše Božje zapovedi."(18)/263/

Njim, ki so trdili, da "oznanjevanje evangelija ustreza vsem ciljem zapovedi", je Wesley odvrnil: "To v celoti zavračamo. Evangelij ne nadomešča namena zapovedi, da bi namreč človeka prepričal o njegovi grešnosti in prebudil še vedno speče na robu pekla." Apostol Pavel pravi, da se greh spozna po postavi. A dokler koli se človek ne zaveda greha, ne more resnično čutiti svoje potrebe po očiščujoči Zveličarjevi krvi. ... Tudi naš Gospod sam je poudaril, da zdravi ne potrebujejo zdravnika, temveč bolni. Nesmisel je torej priporočati zdravnika ljudem, ki so zdravi ali pa vsaj mislijo, da so. Najprej jih morate prepričati, da so bolni, sicer vam ne bodo hvaležni za trud. Prav tako je nesmiselno oznanjati Kristusa njim, ki menijo, da imajo zdravo srce in ga še nikoli niso strli."(19)

Tako si je Wesley z oznanjevanjem evangelija Božje milosti prizadeval poveličati postavo in jo postaviti v čast, kakor je to storil njegov Učitelj. Zvesto je opravil delo, ki mu ga je naložil Bog, in slavni so bili sadovi, ki mu jih je bilo dovoljeno videti. Na koncu njegovega čez osemdeset let dolgega življenja - v katerih je petdeset let oznanjal kot potujoči pridigar - je število njegovih sledilcev doseglo več kakor pol milijona ljudi. Toda število vseh, ki so z njegovim trudom oteti pogube in ponižanja greha ter povišani v višje in čistejše življenje, kakor tudi število tistih, ki so po njegovem nauku dosegli globlje krščansko doživetje, se bo zvedelo šele tedaj, ko bo vsa družina odrešenih zbrana v Božjem kraljestvu. Njegovo življenje pomeni nauk neprecenljive vrednosti za vsakega kristjana. O da bi v današnjih cerkvah odsevala vera in ponižnost, neutrudna gorečnost, samopožrtvovalnost in vdanost tega Kristusovega služabnika!/264/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!