Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

13. Nizozemska in Skandinavija (angleško)

Na Nizozemskem je papeško nasilje zelo zgodaj izzvalo odločen odpor. Sedemsto let pred Lutrovim časom sta rimskega papeža neustrašno obtožila dva škofa, ki sta bila poslana v Rim in sta tam spoznala pravi značaj svetega sedeža: "Bog je svoji kraljici in zaročenki, cerkvi, plemenito in večno preskrbel živež za njeno družino z doto, ki ne more propasti ali se pokvariti; dal pa ji je tudi večno krono in žezlo ... ti pa si vse te dobrine prestregel kakor tat. Postavil si se v Božji tempelj; namesto da si pastir svoji čredi, si ji postal volk. ... Rad bi, da verujemo vate kot najvišjemu škofu, pa si po vedenju bolj podoben tiranu. ... Moral bi biti služabnik služabnikov, kakor se imenuješ, a prizadevaš si postati gospod gospodov. ... Zaničuješ Božje zapovedi. ... Sveti Duh je zidar vseh cerkev širom po svetu. ... Mesto našega Boga, katerega meščani smo, sega do vseh nebeških predelov; večje je kakor mesto, ki so ga sveti preroki imenovali Babilon in se šteje za božansko, se povišuje do nebes in trdi, da je njegova modrost nesmrtna; in nazadnje vabi, čeprav neutemeljeno, da se nikoli ni zmotilo in se tudi nikoli ne more."(1)/237/

V naslednjih stoletjih so se pojavljali drugi, ki so ponavljali ta protest. Ti prvi učitelji, ki so prepotovali različne dežele in bili znani pod različnimi imeni, so imeli značaj valdenžanskih misijonarjev in so povsod razširili znanje o evangeliju ter tako prodrli na Nizozemsko. Njihov nauk se je hitro razširil. Valdenžansko Sveto pismo so v verzih prevedli v nizozemščino. Povedali so zanj, "da je v njem velika vrednost; ne vsebuje ne šal ne pravljic ne ničevosti ne prevare, temveč samo besede resnice; drži, da se tu pa tam naleti na kakšno trdo lupino, vendar je tudi tam možno zlahka priti do jedra in sladkosti tega, kar je dobro in sveto".(2) Tako so pisali prijatelji stare vere v XII. stoletju.

Tedaj so se začela rimska preganjanja; toda kljub grmadam in mučenju se je število vernikov vse bolj množilo. Ti so odločno izjavljali, da je Sveto pismo edina nezmotljiva verska veljava in da "se nikogar ne sme prisiliti k verovanju, temveč se ga mora pridobivati za resnico z oznanjevanjem".(3)

Lutrovi nauki so našli na Nizozemskem rodovitna tla; resni in zvesti ljudje so vstali in oznanjali evangelij. Iz neke Nizozemske pokrajine je prišel Menno Simons. Vzgojen je bil v Rimskokatoliški cerkvi in posvečen za duhovnika. Sploh ni poznal Svetega pisma in se ga je bal brati, da ne bi padel v krivo vero. Ko je začel dvomiti glede nauka o spremembi kruha v Kristusovo telo, je menil, da ga skuša Satan. Zato se ga je prizadeval osvoboditi z molitvijo in spovedjo, vendar zaman. Zmeden s prizori razuzdanosti si je prizadeval utišati opominjajoči glas vesti, vendar brez uspeha. Čez nekaj časa je začel proučevati Novi zakon, in to je skupaj z Lutrovimi spisi povzročilo, da je sprejel reformirano vero. Kmalu zatem je bil v sosednji vasi priča umoru nekega človeka, ker se je drugič krstil. To ga je spodbudilo k proučevanju Svetega pisma glede krsta otrok. Toda v njem ni našel nikakršnega dokaza v prid temu. Spoznal pa je, da se spokorjenje in vera/238/ povsod zahtevata kot pogoj za sprejem krsta.

Menno je zapustil rimsko cerkev in posvetil svoje življenje poučevanju resnic, ki jih je sprejel. Kakor v Nemčiji tako so se tudi na Nizozemskem pojavili skrajneži in širili lažne in zapeljive nauke, kršili red in spodobnost ter zbujali nasilje in vstajo. Menno je spoznal strašne posledice, ki jih bodo neizbežno povzročila ta gibanja, zato se je na vso moč uprl zmotnim naukom in divjim spletkam teh skrajnežev. Mnoge so ti seveda tudi zapeljali, vendar so se prav tako mnogi odpovedali njihovim škodljivim naukom. Preostalo je še mnogo potomcev starodavnega krščanstva, ki so bili sadovi valdenžanskih naukov. Med temi je Menno delal zelo vneto in uspešno.

Petindvajset let je potoval z ženo in otroki, trpel utrujenost in pomanjkanje, pogosto pa je bil tudi v smrtni nevarnosti. Prepotoval je Nizozemsko in severno Nemčijo, deloval v glavnem med nižjimi sloji, a vendar širil daljnosežen vpliv. Po naravi je bil zgovoren in kljub skromni izobrazbi človek neomahljivega poštenja, ponižnega duha, nežnega vedenja. Bil je iskreno in resno pobožen. V življenju je izvajal načela, ki jih je oznanjal, in si tako pridobil zaupanje ljudi. Njegovi sledilci so bili razkropljeni in zatirani. Veliko so trpeli tudi zato, ker so jih zamenjali za skrajniške münzerite. Vendar so se mnogi spreobrnili zaradi njegovega dela.

Nikjer niso bili reformirani nauki tako splošno sprejeti kakor na Nizozemskem. Vendar je bilo malo dežel, v katerih so njeni pristaši trpeli strašnejše preganjanje. Karel V. je v Nemčiji prepovedal reformacijo in bi ga zelo veselilo, ko bi bili vsi njeni pristaši postavljeni na grmado; toda knezi so vstali in zajezili njegovo nasilje. Na Nizozemskem pa je imel veliko moč, zato so odloki za preganjanje prihajali hitro drug za drugim. Brati Sveto pismo, pridigati iz njega ali ga poslušati/239/ ali celo samo govoriti o njem se je štelo za hudodelstvo, ki si zasluži smrt na grmadi. Na skrivaj moliti Boga, izogibati se češčenju podob ali peti psalme je tudi pomenilo izpostavljati se smrtni kazni. Celo moške, ki so se odpovedali svojim zmotam, so obsodili na smrt z mečem, ženske pa so žive pokopali. Na tisoče jih je pomrlo pod vlado Karla V. in Filipa II.

Nekoč je bila pred inkvizitorje pripeljana vsa družina z obtožbo, da se ni udeležila maše, temveč je imela bogoslužje doma. Pri zasliševanju so jih vprašali, kako opravljajo svoje skrivno bogoslužje. Najmlajši sin je odgovoril: "Pokleknemo in v molitvi prosimo Boga, naj razsvetli naš um in nam odpusti grehe. Potem molimo za vladarja, da bi lahko uspešno vladal in bil srečen v življenju. Molimo za naše oblasti, da bi jih Bog lahko obvaroval."(4) Nekaj sodnikov je bilo globoko ganjenih, a vendar so očeta in enega sina obsodili na grmado.

Jeza preganjalcev se je kosala z vero mučencev. Neomajnega poguma niso kazali samo možje, ampak tudi nežne ženske in dekleta. "Žene so stale ob grmadah, na katerih so plameni obvijali njihove može, in jih tolažile ali razveseljevale s petjem psalmov. Dekleta so se ulegla v svoj živi grob, kakor da bi bile odšle spat v svojo spalnico; za odhod na morišče so se oblekle v svojo najlepšo obleko, kakor da gredo na poroko."(5)

Prelita krščanska kri je postala seme, kakor je bilo v tistih dneh, ko si je poganstvo prizadevalo uničiti evangelij.(6) Preganjanje je povečevalo število prič za resnico. Kralj je leto za letom opravljal surovo delo, ker ga je jezila nezlomljiva odločnost ljudi, vendar zaman. Revolucija, ki jo je opravil plemeniti Viljem Oranski, je Nizozemski končno prinesla svobodo češčenja Boga.

V piemontskih planinah, v francoskih ravninah in na nizozemskih obalah je bil napredek evangelija/240/ zaznamovan s krvjo njegovih učencev. V severnih deželah pa je našel miren vstop. Wittenberški študenti so se vrnili domov v Skandinavijo in prinesli s seboj reformirano vero. Izdaja Lutrovih spisov je tudi širila luč. Preprosti in močni narodi severa so zapustili rimsko pokvarjenost, razkošje in praznoverje ter sprejeli svetopisemsko čistost, preprostost in zveličavno resnico.

Danski reformator Tausen je bil kmečki sin. Zgodaj je pokazal svojo umsko nadarjenost; hrepenel je po izobrazbi. Ker pa mu je starši niso mogli dati zaradi siromaštva, je stopil v samostan. Tam je zaradi svojega čistega življenja, marljivosti in vdanosti pridobil predstojnikovo naklonjenost. Pri izpitu se je odkrila njegova posebna nadarjenost, ki je obljubljala, da bo lahko v prihodnosti zelo koristen cerkvi. Odločeno je bilo, da ga bodo poslali na šolanje na neko nemško ali nizozemsko vseučilišče. Dovoljeno mu je bilo, da si sam izbere šolo, vendar z eno izjemo, da ne sme oditi v Wittenberg. Cerkveni šolar se ne sme izpostavljati krivoverskemu strupu. Tako so govorili menihi.

Tausen je odšel v Köln, ki je bil rimska trdnjava tedaj enako, kakor je še sedaj. Tam se mu je kmalu zgabil misticizem njegovih učiteljev. Ob istem času pa je dobil v roke Lutrove spise. Bral jih je z občudovanjem in navdušenjem ter si zelo zaželel uživati v osebnem reformatorjevem predavanju. Da pa bi se to zgodilo, je moral tvegati zamero pri samostanskem predstojniku in odpoved njegove podpore. Kmalu se je tako tudi odločil in se potem vpisal na wittenberško vseučilišče.

Po vrnitvi na Dansko se je vrnil v samostan. Nihče ga še ni osumil luteranstva. Ni takoj razodel svoje skrivnosti, temveč si je brez predsodkov prizadeval popeljati svoje tovariše k čistejši veri in svetejšemu življenju. Razlagal jim je Sveto pismo in jim pojasnil njegov pravi pomen ter jim končno oznanil Kristusa kot grešnikovo pravičnost in njegovo edino upanje v zveličanje. Samostanski predstojnik/241/ se je zelo razjezil nanj, v kogar je polagal svoja najvišja upanja kot mogočnega branilca Rima. Na lepem so ga premestili v drug samostan in ga varovali v celici pod strogim nadzorstvom.

Njegovi novi varuhi so se zgrozili, ko je nekaj menihov izpovedalo svoje spreobrnjenje k protestantizmu. Tausen jih je pripeljal do spoznanja resnice skozi rešetke svoje celice. Ko bi ti danski očetje poznali cerkveni načrt za ravnanje s krivoverci, se Tausnov glas nikoli več ne bi slišal. Namesto da bi ga pokopali živega v neko podzemno ječo, so ga izgnali iz samostana. Tedaj so namreč ostali brez moči. Izdani kraljevski odlok je zagotavljal zaščito oznanjevalcem novega nauka. Tausen je začel oznanjevati. Cerkve so bile odprte zanj, in ljudstvo se je gnetlo, da bi ga poslušalo. Tudi drugi so oznanjali Božjo besedo. V danščino preveden Novi zakon je bil zelo razprostranjen. Papeževi pristaši so si prizadevali preprečiti to delo, vendar so ga še bolj razširili, in Danska je izjavila, da sprejema reformirano vero.

Tudi na Švedskem so svoji deželi prinesli vodo življenja mladeniči, ki so se je napili na wittenberškem studencu. Dva vodja švedske reformacije Olaf in Laurencij Petri, sina orebrskega kovača, sta študirala pri Lutru in Melanchthonu ter potem marljivo poučevala resnice, ki sta se jih naučila. Olaf je prebujal ljudstvo z gorečnostjo in zgovornostjo kakor veliki reformator, medtem ko je bil Laurencij učen, vdan razmišljanju in tih kakor Melanchthon. Oba sta bila zelo pobožna, visoko teološko izobražena in neomahljivo pogumna v širjenju resnice. Vendar pa ni šlo brez nasprotovanja papeževih pristašev. Katoliški duhovniki so vznemirili neuko in praznoverno ljudstvo. Množica je večkrat napadla Olafa Petrija in njegovo življenje je bilo pogosto v smrtni nevarnosti. Oba reformatorja pa sta vendar uživala kraljevo naklonjenost in zaščito./242/

Ljudstvo je ječalo in postajalo siromašno pod upravo rimske cerkve. Bili so brez Svetega pisma. Vera jim je bila sestavljena samo iz obredov in ceremonij, ki nikakor ne razsvetljujejo duha, zato so se povrnili k praznovernim naukom in malikovalskim običajem svojih poganskih prednikov. Ljudstvo se je razdelilo v dve sovražni stranki, ki sta v medsebojnem boju samo povečevali bedo vseh. Ker se je kralj odločil izpeljati obnovo v cerkvi in državi, je z dobrodošlico sprejel dva sposobna pomočnika v boju proti Rimu.

V navzočnosti kralja in prvakov Švedske je Olaf Petri zelo spretno branil nauk reformirane vere pred rimskimi zagovorniki. Povedal je, da je treba nauke očetov sprejeti samo, če se ujemajo s Svetim pismom. Najnujnejši verski nauki so razodeti v Svetem pismu jasno in preprosto, da jih lahko razumejo vsi ljudje. Kristus je rekel: "Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal." (Jan 7,16.) Pavel pa pravi, da mora biti preklet, če bo oznanjeval kateri koli drug evangelij poleg tistega, ki ga je sprejel. (Gal 1,8.) Reformator je vprašal: "Kako se potem drugi upajo oznanjati nauke po lastnih željah in jih vsiljevati kot nekaj, kar je nujno za zveličanje?"(7) Pokazal je, da cerkveni odloki nimajo veljave, če nasprotujejo Božjim zapovedim, in poudaril, da je vzvišeno protestantsko načelo "Sveto pismo in samo Sveto pismo" merilo vere in življenja.

Čeprav je ta boj potekal na sorazmerno majhnem prizorišču, nam kaže, "kakšna vrsta ljudi je sestavljala čete reformatorske vojske. To niso bili neuki, sektaši, hrupni prepirljivci - daleč od tega. Bili so možje, ki so proučevali Božjo besedo in znali uporabljati orožje, s katerim jih je opremila svetopisemska orožarna. Bili so najbolj izobraženi ljudje svojega časa. Če opazujemo samo sijajna središča znanosti, kakršna sta bila Wittenberg in Zürich, in svetla imena,/243/ kakršna so bila Luter, Melanchthon, Zwingli in Ökolampad, potem lahko rečemo, da so se ti vodje reformacije odlikovali po naravi s talenti in z izrednim znanjem. Vendar pa niso bili takšni tudi njihovi nasledniki. Toda kaj najdemo, če se obrnemo k odročnemu prizorišču Švedske, kjer imamo skromni imeni Olafa in Laurencija Petrija, in če se od velikih učiteljev vrnemo k učencem? ... Najdemo znanstvenike in teologe; ljudi, ki popolnoma poznajo sistem evangeljskih resnic ter z lahkoto premagujejo sholastike in rimske dostojanstvenike."(8)

Sad te razprave je bil, da je švedski kralj sprejel protestantsko vero, kmalu potem pa se je ljudska skupščina opredelila zanjo. Olaf Petri je prevedel Novi zakon v švedščino in na kraljevo željo sta brata prevzela prevod celotnega Svetega pisma. Tako je švedski narod prvič sprejel Božjo besedo v svojem ljudskem jeziku. Državni svet je odločil, da naj pridigarji po vsem kraljestvu razlagajo Sveto pismo in naj se ga otroci naučijo brati v šoli.

Blažena luč evangelija je odločno in zanesljivo razganjala temo nevere in praznoverja. Ljudstvo se je osvobojeno papeškega nasilja okrepilo in povišalo do take višine, kakršne nikoli prej ni doseglo. Švedska je postala protestantska trdnjava. Stoletje pozneje, v času velike nevarnosti je bil majhen in do tedaj slaboten narod edini v vsej Evropi, ki si je upal priteči v pomoč Nemčiji v strašni tridesetletni vojni. Kazalo je, da bo vsa severna Evropa znova padla pod papeško nasilje. Švedska vojska je pomagala Nemčiji odbiti katoliško napredovanje in izbojevati strpnost za protestante - kalviniste in luterane - in povrniti svobodo vesti deželam, ki so sprejele reformacijo./244/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!