 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
12. Francoska reformacija (angleško)
Po Speyerskem protestu in Augsburški veroizpovedi, ki sta pomenila zmago reformacije v Nemčiji, so se vrstila leta boja in teme. Kazalo je, kakor da protestantizem mora biti uničen, ker so nastajali razdori med pristaši in ga je napadal močan sovražnik. Tisoči so zapečatili svoje pričevanje s krvjo. Izbruhnila je državljanska vojna; protestantsko zadevo je izdal eden izmed njenih vodilnih pristašev. Najplemenitejši knezi reformacije so padli v roke cesarja in so jih vodili kot ujetnike iz mesta v mesto. Toda cesar je doživel poraz v času svojega navideznega zmagoslavja. Videl je, da se mu plen otimlje iz rok. Zato je bil končno prisiljen zagotoviti strpnost do naukov, katerih uničenje je štel za svojo življenjsko nalogo. Tvegal je kraljestvo, zaklade in lastno življenje za izkoreninjenje krivoverstva. Sedaj pa je videl zaradi bojev izčrpane armade in porabljeno bogastvo, mnoge dele kraljestva ogrožene zaradi vstaje, a vera, ki si jo je zaman prizadeval uničiti, se je širila na vseh straneh. Karel V. se je bojeval proti vsemogočni moči. Bog je rekel: "Bodi svetloba," toda cesar si je prizadeval ohraniti temo nenačeto. Njegovi načrti so propadli; prezgodaj se je postaral zaradi izčrpanosti od dolgih bojev, zato se je odpovedal prestolu in se zaprl v samostan.
Tudi v Švici so kakor v Nemčiji prišli temni dnevi za reformacijo. Medtem ko so mnoga okrožja sprejela reformirano/211/ vero, so drugi slepo vztrajali v rimski. Slednji so preganjali tiste, ki so želeli sprejeti resnico, tako da je nastala državljanska vojna. Zwingli in mnogi, ki so se združili z njim v reformi, so padli na krvavem polju pri Capplu. Ökolampad, ki ga je prizadela ta strašna nesreča, je umrl kmalu potem. Rim je slavil zmago in v mnogih krajih je bilo videti, da je dobil nazaj vse, kar je bil izgubil. Toda On, čigar nasveti so od večnosti, ni zapustil svojega dela ali svojega ljudstva. Njegove roke so ga morale osvoboditi. V drugih deželah je postavil delavce, da so nadaljevali reformo.
V Franciji je začela svitati zarja prej, preden se je slišalo za Lutrovo ime kot reformatorja. Eden prvih, ki je sprejel luč, je bil ostareli Lefevre, zelo izobražen človek, profesor pariške univerze ter iskren in goreč katoličan. Med raziskovanjem starodavne literature je njegovo pozornost pritegnilo Sveto pismo, zato ga je vpeljal za učni predmet med svojimi študenti.
Lefevre je bil navdušen častilec svetnikov, zato se je odločil napisati zgodovino svetnikov in mučencev, kakor je podana v cerkvenih legendah. To delo je zahtevalo mnogo truda. Ko ga je že precej opravil, je na lepem začel proučevati Sveto pismo v zvezi s tem predmetom, ker je menil, da mu to utegne pomagati pri delu. V njem je zares lahko našel svetnike, ki jih je potrebno objaviti, vendar ne takšnih, kakršni so prikazani v rimskem koledarju. Poplava božanske luči se je razlila po njegovem umu. Z osuplostjo in ostudnostjo je opustil svojo nalogo, ki si jo je bil postavil, in se posvetil proučevanju Božje besede. Kmalu je začel poučevati dragocene resnice, ki jih je našel v njej.
Lefevre je pisal leta 1512, torej preden sta Luter ali Zwingli začela delo reformacije: "Bog je, ki nam daje z vero pravičnost, po kateri smo lahko edino z milostjo opravičeni za večno življenje."(1) Ob razmišljanju o skrivnosti zveličanja je vzkliknil: "O, kako nedopovedljivo velika zamenjava - Brezmadežni je obsojen,/212/ krivec pa osvobojen; Blagoslovljeni je preklet, prekleti pa je blagoslovljen; Življenje je umrlo, mrtvi pa je dobil življenje; Slava se je pokrila s temo, a ta, ki ni poznal nič razen sramote, je oblečen v slavo."(2)
Medtem ko je učil, da slava zveličanja pripada edino Bogu, je tudi poudarjal, da je poslušnost človekova dolžnost. "Če si ud Kristusove cerkve," je govoril, "potem si ud njegovega telesa. Če pa si ud njegovega telesa, potem si poln božanske narave. ... O, ko bi ljudje lahko razumeli to prednost, kako sveto, čisto in nedolžno bi bilo njihovo življenje, in vso slavo tega sveta bi šteli za sramoto, če bi jo primerjali z notranjo lepoto, ki je telesne oči ne morejo videti."(3)
Med Lefevrovimi študenti, ki so željno poslušali njegove besede, so bili tudi takšni, ki so dalje oznanjali resnico še dolgo po tistem, ko je učiteljev glas moral utihniti. Takšen je bil William Farel. Bil je sin pobožnih staršev in se je naučil s slepo vero sprejeti vse cerkvene nauke, zato je lahko z apostolom Pavlom vred rekel o sebi: "Da sem živel po najostrejši ločini našega bogoslužja kot farizej." (Dej 26,5.) Kot vdan rimskokatolik si je z vneto gorečnostjo prizadeval uničiti vse, ki so si upali nasprotovati cerkvi. Ko je pozneje pripovedoval o tem obdobju svojega življenja, je rekel: "Škripal sem z zobmi kot razjarjeni volk, kadar sem slišal koga govoriti proti papežu."(4) Bil je neutruden častilec svetnikov in je skupaj z Lefevrom obiskoval pariške cerkve, klečal pred oltarji in krasil grobove svetnikov. Toda to mu ni prinašalo duhovnega miru. Na sebi je čutil krivdo greha, ki je niso mogli odstraniti nikakršna spokorniška dejanja. Kakor glas iz nebes je slišal reformatorjeve besede: "Zveličanje je po milosti. Nedolžni je obsojen, krivec pa opravičen. Samo Kristusov križ/213/ odpira nebeška vrata in zapira vrata pekla."(5)
Farel je z veseljem sprejel resnico. S spreobrnjenjem, ki je bilo podobno Pavlovemu, se je vrnil iz sužnosti izročilu k svobodi Božjih sinov. "Ko se je njegovo okrutno srce krvoločnega volka popolnoma ločilo od papeža in se izročilo Jezusu, se je spremenilo v srce krotkega in neškodljivega jagnjeta."(6)
Medtem ko je Lefevre dalje širil luč med študenti, je Farel začel javno oznanjati resnico z enako gorečnostjo za Kristusa, s kakršno je bil prej privržen papežu. Cerkveni dostojanstvenik meauxski škof se jima je kmalu pridružil. Oznanjevanju evangelija so se pridružili tudi drugi učitelji, ki so uživali visok ugled zaradi svojih sposobnosti in učenosti, ter so pridobivali pristaše med vsemi sloji od obrtnikov in poljedelcev do kraljevske palače. Reformirano vero je sprejela tudi sestra tedanjega vladarja Franca I. Kazalo je, da sta bila nekaj časa tudi sam kralj in mati kraljica naklonjena novi veri, zato so reformatorji z vsem upanjem pričakovali čas, ko bo Francija pridobljena za evangelij.
Toda njihovi upi se niso uresničili. Preizkušnja in preganjanje sta čakala Kristusove učence. Vendar je bilo to milostno skrito pred njihovimi očmi. Nastopil je čas miru, da so si lahko nabrali moči za bližajočo se nevihto; tako je reformacija hitro napredovala. Meauxski škof je v svoji škofiji goreče poučeval duhovnike in ljudstvo. Kolikor koli je bilo mogoče, so bili odstranjeni iz službe neizobraženi in nemoralni duhovniki ter nadomeščeni z izobraženimi in pobožnimi ljudmi. Škof si je zelo želel, da bi njegovo ljudstvo imelo dostop do Božje besede, in to bi se kmalu izpolnilo. Lefevre se je lotil prevoda Novega zakona; in ob istem času, ko je Lutrovo nemško Sveto pismo prišlo iz tiska v Wittenbergu, je bil francoski Novi zakon tiskan v Meauxu. Škof ni varčeval ne s trudom ne s sredstvi, da bi ga razširil po svojih župnijah, in tako so kmalu meauxski/214/ poljedelci imeli Sveto pismo.
In kakor od žeje umirajoči potniki z veseljem pozdravljajo studenec žive vode, tako so ti ljudje sprejeli nebeško sporočilo. Poljedelci in obrtniki v delavnicah so si sladili svoje dnevno delo s pogovori o dragocenih svetopisemskih resnicah. Zvečer so se namesto da bi odšli v krčmo, zbirali drug pri drugem, da bi brali Božjo besedo, se združevali v molitvi in poveličevanju Boga. V teh krajih je kmalu nastala velika sprememba. Čeprav so pripadali najnižjemu sloju, bili nešolani in težaški fizični delavci, se je v njihovem življenju vendar pokazala moč Božje milosti, ki plemeniti in spreminja. Skromni, vljudni in sveti so stali kakor žive priče tega, kar evangelij lahko opravi zanje, ki ga iskreno sprejmejo.
V Meauxu prižgana luč je daleč širila svoje žarke. Število spreobrnjenih je vsak dan naraščalo. Kralj je nekaj časa držal na vajetih jezo cerkvenih voditeljev, ker je sovražil tesnosrčno skrajništvo menihov; papeški vodje pa so končno zmagali. Postavljena je bila grmada. Meauxski škof je bil prisiljen izbirati med ognjem in odpovedjo, in si je izbral lažjo pot; toda četudi je vodja padel, je njegova čreda ostala stanovitna. Mnogi so pričali za resnico sredi plamenov. S svojim pogumom in zvestobo so ti ponižni kristjani na grmadi govorili tisočem, ki v mirnem času nikoli ne bi bili slišali njihovega pričevanja.
Sredi zasmehovanja in stiske pa si niso upali pričati za Kristusa samo revni in ponižni. V knežjih dvoranah gradov in palač so živeli plemeniti ljudje, ki so resnico cenili bolj kakor bogastvo, položaj ali samo življenje. Viteška oprema je skrivala plemenitejšega in pogumnejšega duha, kakor pa ga je bilo možno najti pod škofovsko obleko in mitro. Ludvik Berquin je bil plemiškega rodu. Bil je pogumen in vljuden vitez, vdan proučevanju, uglajenega vedenja in neoporečen v morali. Pisec pravi o njem: "Bil je velik privrženec papeških uredb ter goreč obiskovalec maš in pridig. ... In za vrhunec vseh njegovih čednosti se je zelo zgražal nad Lutrovim/215/ naukom." Toda podobno kakor mnogi drugi je bil po previdnosti spodbujen k proučevanju Svetega pisma. In tedaj je osupnil, ko v njem "ni našel rimskega nauka, temveč Lutrovega".(7) Od tega trenutka se je popolnoma posvetil evangeljskemu delu.
Imenovali so ga "najbolj šolani francoski plemič". Ker pa je bil varovanec samega kralja, nadarjen, zgovoren, neomahljivo pogumen, junaško goreč in vpliven na dvoru, se je mnogim zdelo, da je določen za reformatorja svoje dežele. Beza pravi: "Berquin bi bil drugi Luter, ko bi v Francu I. imel drugega volilnega kneza." Papeževi pristaši pa so vpili: "Ta je še hujši kakor Luter."(8) Pristaši Rima v Franciji so se ga resnično bali. Izročili so ga v ječo kot krivoverca, toda kralj ga je osvobodil. Boj je trajal nekaj let. Franc I. je omahoval med Rimom in reformacijo, nekaj časa je ščitil, nekaj časa pa zadrževal divjo gorečnost menihov. Berquina so papeževe oblasti trikrat zaprle, kralj pa ga je vsakič osvobodil. Ker je občudoval njegovo nadarjenost in plemeniti značaj, ga ni hotel izročiti sovraštvu cerkvenih vodij.
Večkrat so ga opozorili na nevarnost, ki mu grozi v Franciji. Svetovali so mu, naj gre po stopinjah tistih, ki so si poiskali zavetje v prostovoljnem izgnanstvu. Boječi in nestanovitni Erazem, ki mu je poleg vse sijajne učenosti manjkala moralna moč, ki življenje in čast podreja resnici, mu je pisal: "Zahtevaj, da te pošljejo kot poslanca v tujo deželo; potuj v Nemčijo. Poznaš namreč Beda in njemu podobne - on je tisočglava pošast, ki meče svoj strup na vse strani. Tvojim sovražnikom je ime Legijon. Ko bi bilo tvoje delo boljše od Jezusa Kristusa, te ne bi pustili, dokler te ne bi zaničljivo ubili. Ne zanašaj se preveč na kraljevo zaščito. Nikakor pa me ne vpletaj v neprijetno opravilo razsodnika med teologi."(9)
Toda bolj ko so se kopičile nevarnosti, večja je postajala Berquinova gorečnost. Namesto da bi sprejel Erazmov previdni in samopostrežni/216/ nasvet, se je odločil še za pogumnejša dela. Ni več samo zagovarjal resnico, temveč je tudi napadal zmoto. Obtožbo za krivoverstvo, ki so jo rimskokatoličani hoteli naprtiti nanj, je obrnil nanje. Njegovi najbolj vztrajni in najbolj ogorčeni sovražniki so bili izobraženi doktorji in menihi teološke fakultete pariškega vseučilišča, enega izmed največjih cerkvenih veljav v mestu in narodu. Iz spisov teh teologov je vzel dvanajst izjav, za katere je javno povedal, "da nasprotujejo Svetemu pismu in so torej krivoverske". Kralja pa je poklical za razsodnika v spopadu.
Kralj, ki ni nasprotoval temu, da bi nasprotne stranke preizkusile svojo moč in sposobnost razsojanja, in je bil srečen, da bo lahko ponižal ošabno nadutost menihov, je ukazal rimskim pristašem, naj zagovarjajo svoje delo s Svetim pismom. Ti pa so dobro vedeli, da jim bo to orožje malo koristilo. Ječa, mučenje in grmada so bili orožje, ki so ga znali bolje uporabljati. Položaj se je spremenil, in videli so, da bodo sami padli v jamo, v katero so upali pokopati Berquina. Osupli so iskali izhod iz tega.
"Prav tisti čas je bila poškodovana podoba Device Marije na križišču neke ulice." V mestu je zavladalo veliko razburjenje. Trume ljudi so se zbrale na tem prostoru z izrazi žalosti in ogorčenosti. Tudi kralj je bil globoko ganjen. To je bila priložnost, ki so jo menihi dobro izkoristili in tega niso zamudili. Vpili so: "To so posledice Berquinovih naukov. Zaradi zarote luteranov bo vse propadlo - vera, zakoni in sam prestol."(10)
Berquin je bil znova zaprt. Kralj je odpotoval iz Pariza, zato so menihi lahko delali, kakor jih je bila volja. Reformatorja so zaslišali in obsodili na smrt. Da se Franc I. zopet ne bi vmešal in ga rešil, so obsodbo izvršili še isti dan, ko je bila izrečena./217/ Opoldne so Berquina pripeljali na morišče. K temu dogodku se je zbrala velika množica in mnogi so z osuplostjo in zaskrbljenostjo opazili, da je bila žrtev izbrana iz najplemenitejše in najbolj ugledne francoske družine. Začudenje, razkačenost, prezir in grenko sovraštvo je stemnilo obraze razburjene množice. Le na enem obrazu ni bilo niti ene sence. Mučenikove misli so bile daleč nad zmešnjavo; zavedal se je same Gospodove navzočnosti.
Ni posvečal pozornosti groznemu vozu, na katerem je sedel, niti namrščenim obrazom izvrševalcev kazni niti grozni smrti, kateri je šel naproti. Ob njem je bil On, ki je živ in je bil mrtev in je živ na vekov veke ter ima ključe od smrti in smrtne države. Berquinov obraz je odseval nebeško luč in mir. Oblekel se je v najbolj čedno obleko in nosil "baržunast plašč, telovnik iz atlasa in damasta ter zlate hlače".(11) Izpričati je moral svojo vero v navzočnosti Kralja kraljev in pred vesoljskimi pričami, zato nikakršen znak žalosti ni smel skaliti njegove radosti.
Ko se je sprevod počasi pomikal po prenapolnjenih ulicah, so se ljudje čudili neskaljenemu miru in veselemu zmagoslavju njegovega pogleda in vedenja. Govorili so: "Videti je kakor ta, ki sedi v templju in razmišlja o svetih stvareh."(12)
Na grmadi je Berquin poskušal ljudem spregovoriti nekaj besed. Menihi pa so se zbali posledic, zato so začeli vpiti, vojaki pa tako rožljati z orožjem, da je njihov ropot zadušil mučenikov glas. Tako je leta 1529 najvišja literarna in cerkvena veljava pariške kulture "dala ljudstvu iz leta 1793 slab zgled, ko je na morišču zadušila svete besede umirajočega".(13)
Berquina so zadavili, potem pa njegovo telo sežgali. Novica o njegovi smrti je izzvala veliko žalost med prijatelji reformacije po vsej Franciji. Toda njegov zgled ni/218/ bil zaman. Priče za resnico so govorile: "Tudi mi smo pripravljeni celo oditi v smrt in usmeriti oči v prihodnje življenje."(14)
Med meauxskim preganjanjem je bilo učiteljem reformirane vere prepovedano oznanjati, zato so odšli drugam. Lefevre je čez nekaj časa odšel v Nemčijo. Farel se je vrnil v rodni kraj na vzhodu Francije, da bi razširil luč v domovini svojega otroštva. Tudi tja je že prišlo sporočilo o tem, kar se je zgodilo v Meauxu, zato je resnica, ki jo je reformator učil z neustrašno gorečnostjo, našla svoje poslušalce. Mestne oblasti so se kmalu dvignile, da so ga utišale in pregnale iz mesta. Čeprav ni smel več javno delovati, je hodil čez polja in vasi, poučeval v zasebnih domovih in na oddaljenih travnikih ter si poiskal zavetje v gozdu in v skalnih votlinah, ki jih je pogosto obiskoval v otroštvu. Bog ga je pripravljal za večje preizkušnje. Dejal je: "Težav, preganjanj in Satanovih spletk, na katere sem bil vnaprej opozorjen, mi ni manjkalo; bile so celo tako velike, da jih nisem mogel prenašati sam. Toda Bog je moj oče; vedno mi je priskrbel potrebno moč in mi jo bo tudi v prihodnje."(15)
Kakor v apostolskih dneh, se je tudi sedaj evangelij še bolj širil zaradi preganjanja. (Filip 1,12) Tisti pa, ki so bili odšli iz Pariza in Meauxa, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4.) In tako je luč našla pot v mnoge zakotne francoske pokrajine.
Bog je še vedno pripravljal delavce za razširitev svojega dela. V neki pariški šoli je bil resen in miren mladenič, ki se je že izkazal z močnim in prodornim duhom, čigar čistost življenja je bila enakovredna veliki gorečnosti za proučevanje in pobožnost. Zaradi nadarjenosti in pridnosti je postal ponos šole. Vsi so upali, da bo Jean Kalvin postal/219/ najsposobnejši in najbolj dostojanstven branilec cerkve. Toda žarek božanske luči je prodrl celo zidove sholastike in praznoverja, s katerimi je bil obdan. Z grozo je poslušal novi nauk in niti najmanj ni dvomil, da so si krivoverci zaslužili ogenj, v katerega so bili vrženi. Niti sam ni vedel kako, na lepem se je pač moral spopasti s krivoverjem in raziskati moč papeškega bogoslovja, da bi ovrgel protestantski nauk.
Kalvinov nečak, ki se je pridružil reformatorjem, je živel v Parizu. Sorodnika sta se pogosto srečala in se pogovarjala o zadevah, ki so vznemirjale krščanstvo. Protestant Olivetan je dejal: "Na svetu sta samo dve veri. Na eni strani je vera, ki so si jo izmislili ljudje in po njej se ljudje rešujejo z obredi in dobrimi deli. Na drugi pa je vera, ki jo razodeva Sveto pismo, in ta človeka uči gledati na zveličanje samo kot na dar Božje milosti."
Kalvin je zavpil: "Ne potrebujem tvojega novega nauka; ali misliš, da sem doslej živel v zmoti."(16)
Toda v njem so se prebudile misli, ki jih ni mogel pregnati s svojo voljo. Sam je v svoji sobi razmišljal o nečakovih besedah. Zajela ga je zavest o grehu; v navzočnosti svetega in pravičnega Sodnika se je znašel sam brez zagovornika. Posredništvo svetnikov, dobra dela in cerkveni obredi niso imeli nikakršne moči, da bi ga očistili greha. Pred seboj ni mogel videti nič drugega, razen teme večnega obupa. Cerkveni doktorji so si zaman prizadevali, da bi mu olajšali gorje. Zaman je iskal pribežališče v spovedi in pokori; z njimi ni mogel spraviti duše z Bogom.
Medtem ko je Kalvin tako preživljal nerodovitni boj, je nekega dne po naključju prišel na javni trg, kjer je bil priča sežiganju krivoverca. Osupnil je zaradi izraza miru, ki je počival na mučenikovem obrazu. Sredi muk te strašne smrti in še pod strašnejšo obsodbo cerkve je/220/ kazal vero in pogum, ki jo je mladi študent z bolečino primerjal s svojim obupom in temo, čeprav je živel najbolj natančno poslušen cerkvi. Vedel je, da krivoverci temeljijo svojo vero na Svetem pismu. Odločil se ga je proučevati, da bi, če bo le mogel, odkril skrivnost njihovega veselja.
V Svetem pismu je našel Kristusa. Vzkliknil je: "O, Oče, njegova daritev je pomirila tvojo jezo; njegova kri je umila mojo nečistost; njegov križ je nosil moje prekletstvo; njegova smrt me je spravila s teboj. Mi smo si izmislili mnogo nekoristnih neumnosti, ti pa si postavil predme svojo besedo kakor baklo; ganil si moje srce, da bom prezrl vse druge zasluge razen Jezusovih."(17)
Kalvin se je vzgajal za duhovnika. Ko je bil star komaj dvanajst let, je bil postavljen za kaplana majhne cerkve, in škof je njegovo glavo ostrigel po cerkvenem predpisu. Ni bil posvečen in ni opravljal duhovniške dolžnosti, postal pa je član duhovništva in imel naziv svoje službe in dobival plačo za to.
Ker pa je sedaj čutil, da nikoli ne bo postal duhovnik, se je za nekaj časa posvetil študiju prava, končno pa se je temu načrtu odpovedal in se odločil svoje življenje posvetiti evangeliju. Obotavljal se je postati javni učitelj. Po naravi je bil boječ in skrbel ga je čut velike odgovornosti takega položaja, zato se je odločil študirati dalje. Končno pa se je le odzval prošnjam svojih prijateljev. Dejal je: "Čudovito je, da je kdo tako nizkega rodu povišan na tako vzvišen položaj."(18)
Kalvin se je mirno lotil svojega dela, in njegove besede so bile kakor rosa, ki pada za osvežitev zemlje. Zapustil je Pariz in bil v nekem provincijskem mestu pod zaščito princese Margarete, ki je iz ljubezni do evangelija zaščitila tudi njegove učence. Kalvin je bil še mladenič,/221/ bil je skromnega in vljudnega vedenja. Delati je začel z ljudmi v njihovih domovih. Sredi zbranih družinskih članov je bral Sveto pismo in jim razlagal zveličavne resnice. Tisti, ki so slišali sporočilo, so oznanili blagovest drugim, in učitelj je odšel kmalu izven mesta v okoliške trge in vasi. Dostop je imel enako v gradove kakor tudi v kolibe; pogumno je utiral pot evangeliju, postavljal je temelj cerkvam, iz katerih so izšle neustrašne priče za resnico.
Po nekaj mesecih je znova odšel v Pariz. V krogih šolanih in izobraženih ljudi je zavladalo nenavadno vznemirjenje. Proučevanje starodavnih jezikov je ljudi pripeljalo k Svetemu pismu, in mnogi, katerih src se še resnica ni dotaknila, so vneto razpravljali o njih in se celo upirali zagovornikom papeštva. Čeprav je bil Kalvin sposoben borec na področju teoloških razprav, je opravil višje poslanstvo kakor pa ti bučni teologi. Um ljudi je bil vznemirjen, zato je napočil čas, da jim razodene resnico. Medtem ko je po vseučiliščnih dvoranah odmeval trušč teoloških prepirov, je Kalvin opravljal svoje delo od hiše do hiše, razlagal ljudem Sveto pismo in jim govoril o križanem Kristusu.
Pariz je bil po Božji previdnosti drugič povabljen sprejeti evangelij. Lefevrovo in Farelovo vabilo je bilo zavrnjeno, toda sporočilo se je znova slišalo v vseh slojih tega velikega mesta. Kralj pod vplivom političnih ozirov ni popolnoma stopil na stran Rima v boju proti reformaciji. Margareta se je še oprijemala upanja, da protestantizem mora zmagati v Franciji. Sklenila je, da se reformirana vera mora oznanjati v Parizu. Med kraljevo odsotnostjo je ukazala protestantskemu pridigarju oznanjati v mestnih cerkvah. Papeški dostojanstveniki so to prepovedali, princesa pa je odprla palačo. Neko sobo so uredili za kapelo in oznanili, da bo v njej vsak dan ob določeni uri pridiga, nanjo pa so povabili ljudi vseh slojev in položajev./222/ Množica je prihajala k bogoslužju. Napolnili pa niso samo kapele, ampak tudi predsobo in sosednje dvorane. Tisoči so se zbrali vsak dan - plemenitniki, državniki, pravniki, trgovci in obrtniki. Kralj ni prepovedal teh bogoslužij, temveč je ukazal v ta namen odpreti dve cerkvi v Parizu. Nikoli dotlej mesto ni bilo tako razgibano z Božjo besedo. Zdelo se je, kakor da nad ljudmi veje duh življenja iz nebes. Zmernost, čistost, red in marljivost so zasedli prostor pijanstva, strasti, prepira in lenobe.
Toda duhovništvo ni bilo brez dela. Kralj si še vedno ni upal ustaviti oznanjevanja, zato so se obrnili k ljudstvu. Niso varčevali s sredstvi, da bi izzvali strah, predsodke in skrajništvo pri neuki in praznoverni množici. Pariz je bil slepo vdan svojim lažnim učiteljem, kakor starodavni Jeruzalem, ki ni poznal časa svojega obiskovanja, niti tega, kar bi mu prineslo mir. Božja beseda se je dve leti oznanjevala v mestu. Čeprav so mnogi sprejeli evangelij, ga je večina ljudi vendar zavrgla. Franc I. je pokazal strpnost, samo da bi dosegel svoje načrte. Zato je papeževim pristašem uspelo dobiti nazaj svoj vpliv. Zopet so bile cerkve zaprte in so gorele grmade.
Kalvin je bil še v Parizu in se pripravljal s proučevanjem, razmišljanjem in molitvijo za prihodnje delo, da bi dalje širil luč. Končno je postal sumljiv. Oblasti so se ga odločile sežgati. Ker je menil, da je zaradi svoje zaprtosti vase varen, ni niti razmišljal o nevarnosti. Na lepem so v njegovo sobo prihiteli prijatelji z novico, da ga prihajajo stražniki odpeljat v zapor. Prav tedaj se je slišalo trkanje na zunanjih vratih. Odlašati se več ni smelo. Nekaj njegovih prijateljev je zadržalo stražnike pred vrati, medtem ko so mu drugi pomagali, da se je spustil skozi okno in hitro pobegnil iz mesta. Zavetje je našel v kolibi delavca, ki je bil prijatelj reformacije, se preoblekel v gostiteljevo obleko in/223/se z motiko na ramenih podal na pot. Odšel je proti jugu in zopet našel zavetje pod Margaretino upravo.(19)
Tam je ostal nekaj mesecev pod zaščito mogočnih prijateljev in dalje proučeval. Njegovo srce pa se je ukvarjalo z evangeliziranjem Francije, zato ni mogel ostati dolgo nedejaven. Brž ko se je vihar nekoliko polegel, si je poiskal novo delovno področje v Poitiersu, kjer je bilo vseučilišče in je bil novi nauk že dobro sprejet. Ljudje vseh slojev so radi poslušali evangelij. Tam ni bilo možno javno oznanjevati, zato je Kalvin razlagal besede večnega življenja vsem, ki so želeli poslušati, v domu mestnega načelnika, v svojem stanovanju ali v parku. Ko je število poslušalcev čez nekaj časa naraslo, so menili, da se bo bolj varno zbirati zunaj mesta. Za zbirališče so izbrali votlino v tesnem in globokem gorskem klancu, ki je bila skrita za drevjem in previsnimi skalami, ki so prostor še bolj prikrile. Majhne skupine so po raznih ulicah neopazno prihajale na ta prostor. V tem odročnem kraju so glasno brali in razlagali Sveto pismo. Tam so francoski protestanti prvič obhajali spomin Gospodove večerje. Iz te male cerkve je pozneje odšlo nekoliko zvestih evangelistov.
Kalvin se je še enkrat vrnil v Pariz. Niti sedaj ni mogel opustiti upanja, da bo Francija kot narod sprejela reformacijo. Med svojim delom pa je skoraj povsod našel zaprta vrata. Učiti o evangeliju je pomenilo iti naravnost proti grmadi, zato se je slednjič odločil oditi v Nemčijo. Brž ko je zapustil Francijo, je zapihal vihar nad protestanti. Zagotovo bi tudi njega doletela splošna poguba, ko bi bil ostal.
Francoski reformatorji so si iskreno želeli videti, da njihova dežela gre vzporedno z Nemčijo in Švico. Zato so sklenili, da se bodo odločno bojevali proti rimskim praznoverjem, k čemur bodo dvignili ves narod. V ta namen so/224/ nekoč po vsej Franciji nalepili plakate, s katerimi so napadali mašo. Namesto da bi to vneto, vendar slabo preračunano gibanje pospešilo napredek reformacije, je uničilo ne samo njene razširjevalce, ampak tudi prijatelje reformirane vere po vsej Franciji. Tako so rimski pristaši dobili to, kar so si dolgo želeli - izgovor za zahtevo, da se popolnoma uničijo krivoverci kot nevarni pobudniki zoper trdnost prestola in narodni mir.
Neka neznana roka - bodisi nepremišljenega prijatelja ali pretkanega sovražnika, kar je za vedno ostalo skrivnost - je nalepila plakat na vrata kraljeve zasebne sobe. Vladar se je zgrozil. Na tem papirju so bili neusmiljeno šibani praznoverni običaji, ki so bili dolga leta globoko spoštovani. Neprimerljivi pogum, ki si je upal prinesti tako odprte in strašne obtožbe pred kraljeve oči, je izzval njegovo jezo. Osuplo je nekaj časa molče stal in se tresel. Potem pa se je njegov srd razlil v grozovitih besedah: "Brez razlike polovite vse, ki so osumljeni luteranstva. Vse hočem iztrebiti."(20) Kocka je padla. Kralj se je odločil popolnoma stopiti na stran Rima.
Takoj so ukrenili vse, da bi ulovili slehernega luterana v Parizu. Nekega nesrečnega obrtnika, pristaša reformirane vere, čigar naloga je bila vabiti vernike k skrivnim zborovanjem, so prijeli in mu zagrozili s sežigom na grmadi ter ukazali, naj popelje papeškega poslanca v hišo vsakega protestanta v mestu. Najprej je z ogabnostjo odklonil to delo, slednjič pa je zaradi strahu pred plameni vendar privolil postati izdajalec svojih bratov. Kraljevski rabelj Morin je ob spremstvu izdajalca, pred katerim so nosili sveto hostijo, obdan s spremstvom duhovnikov, ki so nosili kadilnice, menihov in vojske, počasi in molče hodil skozi mestne ulice. Procesija je morala biti navidezno organizirana v čast svetih zakramentov v očiščenje za žalitve, ki so jih protestanti prizadeli maši. Toda pod to procesijo je bil skrit/225/ pogubni načrt. Ko so prišli vštric protestantovega doma, je izdajalec dal znak, ne da bi izgovoril kakršno koli besedo. Procesija se je ustavila, ljudje so stopili v hišo, izvlekli iz nje družinske člane in jih okovali v verige, grozna druščina pa se je podala dalje iskat nove žrtve. "Prizaneseno ni bilo nobeni hiši, ne veliki ne majhni, niti fakultetam pariškega vseučilišča. ... Vse mesto se je treslo pred Morinom. ... Vladalo je nasilje."(21)
Žrtve so umirale v krutih bolečinah. Ukazano je namreč bilo, naj ogenj gori počasi, da se jim bodo podaljšale smrtne muke. Toda umrli so kot zmagovalci. Njihova odločnost je bila neomajna, njihov mir neskaljen. Sami preganjalci pa so se čutili premagani, ker niso mogli omajati njihove nezlomljive trdnosti. "Grmade so bile postavljene po vseh pariških četrtih in sežiganje žrtev je bilo opravljeno ob različnih dnevih, da bi se s podaljševanjem mučenja povečal strah pred krivoverstvom. Prednost pa je slednjič vendar ostala na strani evangelija. Ves Pariz je lahko videl, kakšne ljudi lahko naredi nova vera. Ni zgovornejše prižnice od mučeniške grmade. Silno veselje, ki je žarelo z obličij teh ljudi, ko so šli ... na morišče, njihovo junaštvo, ko so stali sredi hudih plamenov, njihovo ponižno odpuščanje krivičnosti so nemalokrat spremenili srd v usmiljenje, sovraštvo v ljubezen in z nepremagljivo zgovornostjo pričali v prid evangeliju."(22)
Duhovniki so si prizadevali ohraniti bes naroda, zato so razširili najbolj grozne obtožbe zoper protestante. Obtožili so jih, da so načrtovali pokol katoličanov, strmoglavljenje vlade in mučenje kralja. Vendar v prid teh trditev niso mogli navesti niti enega samega dokaza. Ta prerokovanja o hudem se bodo morala izpolniti. Vendar v popolnoma drugačnih razmerah in zaradi popolnoma nasprotnih vzrokov. Surovosti, ki so jih katoličani opravili nad nedolžnimi protestanti, so vpile po maščevanju in v poznejših stoletjih povzročile prav takšno usodo, kakršna je po njihovem prerokovanju pretila kralju, vladi in/226/ podložnikom. Toda glavni povzročitelji tega so bili neverniki in papeževi pristaši sami. Francijo so tristo let pozneje doletele strašne nesreče zaradi tiranije nad protestantizmom, ne pa zaradi njegovega utrjevanja.
Dvom, nezaupanje in groza so zajeli vse družbene sloje. Sredi vsesplošnega preplaha se je videlo, kako globoko so Lutrovi nauki pognali korenine v mislih ljudi, ki so se odlikovali po svoji vzgoji, vplivu in neoporečnem značaju. Zaupni in častni položaji so na lepem ostali prazni. Obrtnikov, tiskarjev, znanstvenikov, vseučiliščnih profesorjev, piscev in celo dvornih uslužbencev ni bilo več. Na stotine jih je pobegnilo iz Pariza. Prostovoljno so zapustili svojo rodno deželo, s čimer so v mnogih primerih prvič pokazali, da so pristaši reformirane vere. Papeževi pristaši so osuplo gledali drug drugega pri pomisli, koliko neosumljenih krivovercev so trpeli med seboj. Svoj srd so izlili na množico skromnih žrtev, ki so bile pod njihovo oblastjo. Ječe so bile prenapolnjene in zdelo se je, da je sam zrak potemnel zaradi dima grmad, ki so bile prižgane za pristaše evangelija.
Franc I. se je hvalil kot vodja velikega gibanja kulturnega preroda, ki je označil začetek XVI. stoletja. Na svojem zboru je rad zbiral učene ljudi iz vseh dežel. Njegovi ljubezni do znanosti in preziru do neznanja in praznoverja menihov gre hvala, da je bil vsaj nekoliko strpen do reformacije. Toda navdihnjen z gorečnostjo, da uniči krivoverstvo, je ta pokrovitelj znanosti izdal odlok, s katerim je bila ukinjena svoboda tiska po vsej Franciji! Franc I. je eden izmed mnogih primerov, ki kaže, da izobrazba ni zaščita pred versko nestrpnostjo in preganjanjem.
Francija se je s svečanim in javnim obredom lotila popolnega uničenja protestantizma. Duhovniki so zahtevali, da se za žalitev, ki je bila prizadejana nebesom z napadom na mašo, mora opraviti pokora s krvjo in kralj mora zaradi koristi naroda javno odobriti to barbarsko delo./227/
Za ta grozen obred je bil določen 21. januar 1535. V ta namen so spodbudili praznoverni strah in slepo sovraštvo celotnega naroda. Pariške ulice so bile polne ljudi, ki so prišli iz vse okolice. Dan se je moral začeti z veličastno in sijajno procesijo. "Hiše, mimo katerih bo šla procesija, morajo biti okrašene s črnimi zastavami, na določenih razdaljah pa morajo biti postavljeni oltarji." Pred vsakimi vrati mora goreti bakla v čast "svetemu zakramentu". Procesija se je pred svitom formirala pri kraljevi palači. "Na čelu procesije so nosili zastave in križe posameznih župnij; za njimi so šli meščani po dva in dva in nosili bakle." Za temi so šli štirje meniški redovi oblečeni v svojo posebno nošo. Nato je prišla zbirka veličastnih relikvij. Za vsemi temi je jezdil sijajni in bleščeči sprevod cerkvenih dostojanstvenikov v svojih karmezinastih in škrlatnih oblačilih, okrašenih z dragulji.
"Hostijo je nosil pariški škof pod veličastnim baldahinom ... ki so ga nosili štirje knezi. ... Za hostijo je stopal kralj. ... Franc I. tisti dan ni nosil ne krone ne kraljevskega oblačila. Bil je gologlav, gledal je v tla, v rokah pa je nosil gorečo svečo," tako se je francoski kralj pokazal "kot spokorjenec".(23) Pri vsakem oltarju se je ponižno priklonil, pa ne zaradi grehov, ki so oskrunili njegovo dušo, niti ne zaradi nedolžne krvi, ki je omadeževala njegove roke, temveč zaradi smrtnega greha, ki so ga storili njegovi podložniki, ko so si upali obsoditi mašo. Za njim je šla kraljica, potem pa državni dostojanstveniki, ki so tudi hodili po dva in dva s prižgano baklo.
Del službe tistega dne je bil vladarjev govor najvišjim kraljevskim uslužbencem v veliki dvorani škofove palače. Stopil je prednje z žalostnim obrazom in z ganljivimi besedami objokoval "popačenost, bogokletje, dan žalosti in sramote", ki so prišli nad narod. "Tedaj je povabil vsakega zvestega podložnika, naj mu pomaga iztrebiti nevarno in škodljivo krivoverstvo, ki grozi, da bo uničilo Francijo. Dejal je: 'Kakor drži, gospodje, da sem jaz vaš kralj, tako bi dal posekati vsakogar, ko bi vedel, da je kdo od mojih/228/ udov okužen ali omadeževan s to ogabno gnilobo. ... Še več: Ko bi videl, da je s tem oskrunjen kateri moj otrok, mu ne bi prizanesel. ... Sam bi ga izročil v daritev Bogu.' Solze so dušile njegov glas, ves zbor pa je jokal in enodušno vpil: 'Živeli in umrli bomo za katoliško vero!'"(24)
Strašna tema se je zgrnila nad narod, ki je zavrgel luč resnice. Razodela se je milost, ki prinaša zveličanje; toda ko je Francija spoznala njeno moč in svetost, ko je tisoče osvojila njena božanska lepota, ko je bilo tisoče mest in vasi obsijanih z njeno svetlobo, se je obrnila vstran in izbrala temo raje kakor luč. Zanemarili so nebeško luč, ki jim je bila darovana. Zlo so poimenovali dobro in dobro zlo, dokler niso padli kot žrtev svoje trmaste samoprevare. Četudi so v bistvu verovali, da opravljajo službo Bogu s preganjanjem njegovega ljudstva, jih njihova iskrenost ni osvobajala krivde. Trmasto so odklonili luč, ki bi jih lahko rešila pred prevaro in omadeževanjem njihovih duš s prelivanjem krvi.
Svečana prisega za uničenje krivoverstva je bila opravljena v veliki stolnici, v kateri je ljudstvo, ki je pozabilo živega Boga, tri stoletja pozneje ustoličilo boginjo Razuma. Ponovno je bila organizirana procesija in predstavniki Francije so se lotili dela, za katero so prisegli. "Na krajših razdaljah so bile postavljenje grmade, na katerih so sežigali protestantske kristjane, vse pa je bilo pripravljeno tako, da so bile butare prižgane prav tedaj, ko je kralj prišel mimo in je bila procesija priča usmrtitve."(25) Podrobnosti trpljenja, ki so jih zdržale te priče za Kristusa, so preveč grozne, da bi jih opisovali; žrtve pa vendar niso kazale nikakršnega obotavljanja. Ko so nekega vernika silili k odpovedi, je odvrnil: "Verujem samo to, kar so nekoč oznanjali preroki in apostoli in kar veruje družba/229/ svetih. Moja vera ima zaupanje v Boga, ki bo premagal vse peklenske moči."(26)
Sprevod se je ustavljal pri vseh mučilnih prostorih. Po vrnitvi na izhodiščni prostor ob kraljevi palači se je množica razšla, kralj in prelati pa so se umaknili. Bili so zelo zadovoljni z dnevnimi dogodki in so čestitali drug drugemu, da se bo delo, ki so ga sedaj začeli, nadaljevalo do popolnega uničenja krivoverstva.
Evangelij miru, ki ga je Francija odklonila, mora biti zagotovo izkoreninjen, vendar s strašnimi posledicami. 21. januarja 1793, dvesto oseminpetdeset let od dneva, ko je bila Franciji zaupana popolna iztrebitev reformacije, je šel skozi pariške ulice drug sprevod s popolnoma drugačnim namenom. "Kralj je bil znova glavna oseba, znova je bilo mnogo krika in vika; znova se je slišalo vpitje po več žrtvah; znova so bila postavljena morišča; dan je bil napolnjen s prizori strašnega morjenja. Ludvik XVI. se je z rokami otepal paznikov in rabljev, ko so ga vodili proti tnalu, na katerem so ga morali potem trdno držati, dokler ni padla sekira, da se je odsekana glava skotalila po krvavem odru."(27) Kralj pa ni bil edina žrtev; v bližini je bilo dva tisoč osemsto ljudi pomorjenih z giljotino na tisti krvavi dan, ko je vladalo nasilje.
Reformacija je pokazala svetu odprto Sveto pismo, odpečatila predpise Božjih zapovedi in vest ljudi spodbujala k njegovim zahtevam. Neskončna Ljubezen je razodela ljudem nebeške uredbe in načela. Bog je rekel: "Hranite jih torej in izpolnjujte; kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev, ki bodo slišala vse te postave, tako da poreko: res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Mojz 4,6.) Francija je z odklanjanjem nebeškega daru posejala seme nereda in pogube; neizbežne posledice in sad tega dela pa so se pokazale v revoluciji in vladavini nasilja./230/
Pogumni in goreči Farel je bil prisiljen pobegniti iz svojega rodnega kraja dosti časa pred preganjanjem, ki so ga izzvali plakati. Odšel je v Švico in tam je s svojim delom kot Zwinglijev pomočnik pomagal nagibati kazalec v korist reformacije. Tukaj je preživel svoja zadnja leta, a vendar je še dalje odločno vplival na reformacijo v Franciji. Po prvih letih svojega izgnanstva si je posebej prizadeval razširiti evangelij v svoji rodni deželi. Precej časa je uporabil za oznanjevanje med rojaki v bližini meje, od koder je z neutrudljivo pozornostjo opazoval boj in pomagal z besedami opogumljanja in svetovanja. Ob podpori drugih izgnancev so bili spisi nemških reformatorjev prevedeni v francoščino in s francoskim Svetim pismom vred tiskani v velikih količinah. Kolporterji so ta dela prodajali po vsej Franciji. Kolporterje so oskrbovali s knjigami po nižji ceni, tako da so ti z dobičkom lahko vzdrževali sebe in nadaljevali delo.
Farel je začel svoje delo v Švici v preobleki skromnega učitelja. Umaknil se je v zakotno župnijo in se posvetil poučevanju otrok. Poleg predvidenih predmetov jih je previdno učil tudi svetopisemske resnice z upanjem, da bodo po otrocih prišle do staršev. Nekaj jih je začelo verovati. Zato so se duhovniki odločili ustaviti delo in so nahujskali k nasprotovanju praznoverne deželane. Duhovniki so vztrajali: "To ne more biti Kristusov evangelij, saj vidite, da njegovo oznanjevanje ne prinaša miru, temveč vojno."(28) Ko so ga pregnali iz enega mesta, je odšel drugam kakor nekoč prvi učenci. Pešačil je iz vasi v vas, iz mesta v mesto, trpel lakoto, mraz in utrujenost in bil povsod v smrtni nevarnosti. Oznanjal je po trgih, cerkvah in včasih s prižnic v stolnicah. Včasih se je znašel v cerkvi brez poslušalcev; občasno je moral zaradi kričanja in posmehovanja prekiniti pridigo; pogosto so ga siloma odstranili izza prižnice. Večkrat se ga je lotila drhal in ga pretepla skoraj do smrti. Vendar/231/ je šel naprej. Čeprav je bil pogosto odstranjen iz boja, se je z neutrudno vztrajnostjo vračal vanj. Videl je, da so mesta in vasi, ki so bile dotlej papeške trdnjave, odpirale vrata evangeliju. Majhna župnija, v kateri je najprej delal, je kmalu sprejela reformirano vero. Mesti Morat in Neuchatel sta opustili rimske običaje in odstranili malikovalske podobe iz svojih cerkev.
Farel si je dolgo želel razobesiti protestantsko zastavo v Ženevi. Ko bi bilo to mesto pridobljeno, bi postalo primerno središče reformacije za Francijo, Švico in Italijo. S tem ciljem pred seboj je delal dalje, dokler ni pridobil mnoga okoliška mesta in vasi. Potem je z enim izmed sodelavcev stopil v Ženevo. Dovoljeno mu je bilo imeti samo dve pridigi. Duhovniki, ki so si zaman prizadevali nagovoriti deželno oblast, da bi ga obsodila, so se odločili, da ga pokličejo pred cerkveni zbor, na katerega so prišli z orožjem, skritim pod plašči, s trdnim sklepom, da ga ubijejo. Pred dvorano se je zbrala razbesnela drhal s kiji in meči, da bi ga zagotovo usmrtila, če bi poskušal pobegniti z zbora. Vendar je bil otet zaradi navzočnosti oblasti in vojske. Naslednje jutro so ga s sodelavcem vred prepeljali čez jezero na varno. Tako se je končal njegov prvi poskus, da bi Ženevi oznanil evangelij.
Za naslednji poskus je bilo izbrano skromnejše orodje - mladenič, ki je bil tako skromnega videza, da so ga hladno sprejeli celo tako imenovani prijatelji reforme. Kaj pa bo naredil takšen človek tam, kjer je bil Farel pregnan? Kako bo lahko kljuboval burji tako plah in neizkušen človek, ko pa je bil najmočnejši in najpogumnejši prisiljen pobegniti? "Ne z vojsko ne z močjo, ampak po mojem duhu, pravi Gospod nad vojskami. Kar je slabotno na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočno. Ker Božja neumnost je modrejša od ljudi in Božja slabost močnejša od ljudi." (Zah 4,6; 1 Kor 1,27.25.)
Froment je začel svoje delo kot učitelj. Otroci so doma ponavljali resnice, ki so se jih učili/232/ v šoli. Kmalu so prišli starši poslušat razlago Svetega pisma, dokler se ni učilnica napolnila s pozornimi poslušalci. Izvode Novega zakona in druge brošure so delili brezplačno, pa so tako prišli do mnogih, ki se niso upali javno poslušati novih naukov. Čez nekaj časa je bil ta delavec prisiljen pobegniti; toda resnice, ki jih je oznanjal, so ostale globoko v mislih ljudi. Reformacija je bila zasajena, se dalje krepila in širila. Oznanjevalci so se vračali in z njihovim delom je bilo končno vpeljano protestantsko bogoslužje v Ženevi.
Mesto se je že bilo opredelilo za reformacijo, ko je po mnogih potovanjih in težavah Kalvin stopil skozi njegova vrata. Vračal se je v Basel s svojega zadnjega obiska v rodni vasi; ugotovil je, da je glavna cesta zasedena z vojsko Karla V., zato je moral potovati po daljši poti skozi Ženevo.
V tem obisku je Farel spoznal Božjo roko. Čeprav je Ženeva že sprejela reformirano vero, je bilo potrebno v njej opraviti še veliko dela. Ljudje se spreobračajo k Bogu kot posamezniki, ne pa kakor celotne skupnosti; obnovitveno delo mora biti opravljeno v srcu in vesti z močjo Svetega Duha, ne pa z odloki cerkvenih zborov. Ženevljani, ki so sicer zavrgli rimsko oblast, niso bili takoj pripravljeni opustiti tudi pregreh, ki so cvetele pod njeno vladavino. Ni bila lahka naloga tukaj vzpostaviti čista evangeljska načela in pripraviti ljudi, da bi izpolnili vrednejši položaj, k čemur ga je, kakor je kazalo, poklicala previdnost.
Farel je bil prepričan, da je v Kalvinu našel enega izmed tistih, ki se mu bodo pridružili pri tem delu. V Božjem imenu je resno rotil mladega evangelista, naj ostane in dela tukaj. Preplašeni Kalvin se je obotavljal. Bil je boječ in miroljuben, zato se je bal stopiti v stik s pogumnim, neodvisnim in celo ošabnim duhom Ženevljanov. Zaradi nežnega zdravja in navad za proučevanje je iskal mirnejši prostor. Veroval je, da bo s peresom lahko bolje ustregel delu reformacije, zato je hotel poiskati miren/233/ kotiček za proučevanje, odkoder bi s tiskom dajal navodila cerkvam in jih utrjeval. Toda zdelo se mu je, da je Farelovo resno vabilo prišlo iz nebes, zato se ga ni upal odkloniti. Pozneje je povedal, da se mu je zdelo, "da se je nanj stegnila Božja roka iz nebes in ga zgrabila ter nepreklicno postavila na prostor, ki si ga je tako nepotrpežljivo želel zapustiti".(29)
Tisti čas so protestantskemu delu grozile velike nevarnosti. Papeževa prekletstva so grmela proti Ženevi in mogočni narodi so ji pretili, da jo bodo uničili. Kako bo moglo to majhno mesto odkloniti močnejšo duhovniško oblast, ki je tako pogosto prisilila kralje in cesarje, da so se ji pokorili? Kako se bo postavila nasproti armadam velikih svetovnih osvajalcev.
V vsem krščanstvu je bil protestantizem obdan s strašnimi sovražniki. Prve zmage reformacije so minile, Rim pa je nabiral nove moči, ker je upal, da jo bo dokončno uničil. V tistem času je bil vzpostavljen jezuitski red, najbolj surov, najbolj nesramen in najmočnejši borec za papeštvo. Jezuiti so razdrli vse pozemske zveze in človeške pravice, mrtvi so bili do zahtev naravnih nagnjenj, popolnoma so utišali razum in glas vesti ter poznali samo oblast in pravila svojega reda. Njihova edina dolžnost pa je bila povečati njegovo moč.(p) Kristusov evangelij je usposobil svoje pristaše srečati se z nevarnostjo in prenašati trpljenje, mraz, lakoto, utrujenost in revščino ter visoko povzdigniti zastavo resnice kljub natezalnicam, ječam in grmadam. Jezuiti so v boju proti močem reformacije navdihovali svoje pristaše s skrajništvom, ki jih je usposabljalo pretrpeti enake nevarnosti, in proti sili resnice postaviti vse orožje prevare. Noben zločin zanje ni bil tako velik, da ga ne bi izvršili, nobena zvijača tako podla, da je ne bi izpeljali, in nobena pretveza pretežka, da je ne bi uporabili. Čeprav so bili pod prisego večne revščine in ponižnosti, so se učili, kako bi si pridobili bogastvo in moč, da bi strmoglavili protestantizem in ponovno vzpostavili papeško vrhovno oblast./234/
Ko so prišli člani reda, so se pokazali pod plaščem svetosti, obiskovali so ječe in bolnišnice, stregli bolnim in revnim, trdili so, da so se odpovedali svetu in nosijo sveto Jezusovo ime, ki je hodil naokrog, deleč dobrote. Toda pod to neoporečno zunanjostjo so se skrivali hudodelski in rabeljski načrti. Temeljno načelo reda je bilo, da cilj opravičuje sredstva. Po tem zakonu se laž, tatvina, krivoprisežništvo in skrivni umor niso samo opravičevali, ampak so se celo priporočali, če je šlo za korist cerkve. Na različne načine so jezuiti prišli v državno upravo, postali so kraljevi svetovalci in upravljali ljudsko politiko. Delali so kakor hlapci, da bi vohunili svoje gospodarje. Ustanavljali so šole za vzgojo sinov knezov in plemičev in šole za navadno ljudstvo; otroke protestantskih staršev so primoravali k pokoravanju papeževim navadam. Ves zunanji sijaj in razkošje rimskega bogoslužja je bilo načrtovano zato, da bi ljudstvu zmešali um, očarali in zasužnjili domišljijo. Tako se je dogajalo, da so sinovi izdali svobodo, za katero so se njihovi očetje bojevali in prelivali kri. Jezuiti so se hitro razširili po vsej Evropi, in kjer koli so se nastanili, je znova oživela papeška moč.
Da bi se povečala njihova moč, je bilo ukazano obnoviti inkvizicijo.(r) Papeški vladarji so znova vzpostavili strašno sodišče, čeprav se je nanj gledalo s splošnim gnusom celo v katoliških deželah, in grozote, ki so prestrašne, da bi lahko zagledale dnevno luč, so se spet ponavljale v skrivnih zaporih inkvizicije. V mnogih deželah je bilo na tisoče ljudi, cvetov naroda, najboljših in najplemenitejših, najbolj izobraženih in najbolje vzgojenih, pobožnih in vdanih pridigarjev, marljivih in rodoljubnih državljanov, sijajnih znanstvenikov, nadarjenih umetnikov in spretnih obrtnikov pobitih ali pa so bili prisiljeni zbežati drugam.
Ta sredstva je Rim uporabil, da bi ugasnil luč reformacije, ljudem odvzel Sveto pismo in znova vzpostavil neznanje in praznoverje temačnega/235/ veka. Toda protestantizem ni bil uničen zaradi Božjega blagoslova in delovanja plemenitih ljudi, ki jih je Bog obudil za nadaljevanje Lutrovega dela. Njegova moč ni bila odvisna od naklonjenosti knezov ali njihovega orožja. Najmanjše dežele, najskromnejši in najslabotnejši narodi so postali njegovi obrambni stolpi. Tu je bila majhna Ženeva sredi mogočnih sovražnikov, ki so si jo prizadevali uničiti; tu je bila Nizozemska na peščenih obalah Severnega morja, ki se je bojevala zoper nasilje Španije, takrat največje in najbogatejše kraljevine; tu je bila pusta in nerodovitna Švedska, ki je izbojevala zmago reformacije.
Kalvin je delal v Ženevi skoraj trideset let; najprej je v njej ustanovil cerkev, ki se bo držala čiste svetopisemske morale, potem pa je razširil reformacijo po vsej Evropi. Njegovo javno življenje ni bilo brezhibno, niti njegov nauk ni bil brez zmot. Bil pa je orodje za razširjanje resnic, ki so bile posebno pomembne v njegovem času, in ohranjanje protestantskih načel proti naglemu poviševanju papeštva in za vpeljavanje čistosti in preprostosti življenja v protestantske cerkve namesto ošabnosti in pokvarjenosti, ki ga je prinašal rimski nauk.
Iz Ženeve so izhajali spisi in pridigarji, da so razširili nauke reformacije. Pregnanci iz vseh dežel so se obračali na Ženevo, da so dobili nauke, nasvete in ohrabritve. Kalvinovo mesto je postalo zavetje za pregnane protestante iz vse zahodne Evrope. Na begu pred strašnim neurjem, ki je divjalo dolga stoletja, so begunci prišli pred ženevska vrata. Lačni, ranjeni in iztrgani iz svojih domov in sorodnikov so našli topel sprejem in nežno gostoljubnost. Za novi dom, ki so ga našli tukaj, pa so se oddolžili tako, da so v mesto, ki jih je sprejelo, prinesli svojo spretnost, znanje in pobožnost. Mnogi, ki so tukaj našli zavetje, so se pozneje vrnili v svoje dežele, da so se borili proti rimskemu nasilju. Pogumni škotski reformator John Knox, nekoliko angleških puritancev, protestanti Nizozemske in Španije in francoski hugenoti so odnesli iz Ženeve baklo resnice, da bi razgnali temo v svoji domovini./236/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!