 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
11. Protest knezov (angleško)
Najplemenitejše pričevanje, ki je bilo dano za reformacijo, je bil protest, ki so ga dali krščanski nemški knezi na državnem zboru v Speyerju leta 1529. Pogum, vera in odločnost teh Božjih mož je pridobila svobodo misli in vesti za prihodnje veke. Njihov protest je prenovljeni cerkvi dal ime protestanti; njegova načela so "samo jedro protestantizma".(1)
Za reformacijo je prišel temačen in grozeč dan. Navkljub wormskemu ukazu, po katerem so Lutra postavili zunaj zakona in prepovedali širiti njegov nauk ali verovati vanj, je v kraljestvu še obstajala verska strpnost. Božja previdnost je zadrževala moči, ki so nasprotovale resnici. Karel V. se je odločil uničiti reformacijo, toda pogosto je bil prisiljen zadržati udarec, ko je dvignil roko, da bi udaril. Vedno znova je bilo videti neizbežno takojšnje uničenje vseh, ki so si upali nasprotovati Rimu. Toda v kritičnem trenutku se je turška vojska prikazala na vzhodni meji ali pa se je bojeval zoper njega francoski kralj ali celo sam papež, ki je bil ljubosumen zaradi napredka nemškega kraljestva. Tako je bilo sredi spora in prepira narodov reformaciji dopuščeno, da se je okrepila in razširila.
Končno pa so papeževi sovladarji zadušili svoje spore, da so lahko skupaj vstali proti reformatorjem. Državni zbor leta 1526 je dal vsaki državi popolno svobodo glede vere do sklica splošnega/197/ zbora. Toda brž ko so minile nevarnosti, ki so zagotavljale to dovoljenje, je cesar sklical drug državni zbor v Speyerju leta 1529, da bi uničil krivoverstvo. Kneze je bilo treba pridobiti, če je le možno po mirni poti, za nasprotovanje reformaciji. Če pa to ne bi šlo, je bil Karel V. pripravljen uporabiti meč.
Papeževi služabniki so se veselili. V velikem številu so se zbrali v Speyerju in odkrito pokazali svoje sovraštvo do reformatorjev in vseh, ki so jim bili naklonjeni. Melanchthon pravi: "Mi smo gnusoba in smeti sveta, toda Kristus gleda svoje sveto ljudstvo in ga bo zaščitil."(2) Na državnem zboru je bilo navzočim evangeličanskim knezom prepovedano oznanjati evangelij celo v svojih bivališčih. Speyerčani pa so bili žejni Božje besede, zato so se tisoči kljub prepovedi zbrali k službi, ki se je opravljala v kapeli saškega volilnega kneza.
To je pospešilo krizo. Kraljevo sporočilo je oznanilo državnemu zboru, da odločitev, ki zagotavlja svobodo vesti, povzroča velike nerede, zato cesar zahteva, da se razveljavi. To samovoljno dejanje je zbudilo ogorčenje in preplah med evangeličanskimi kristjani. Nekdo je rekel: "Kristus je znova padel v Pilatove in Kajfove roke." Rimski služabniki so postali še hujši. Pobožnjaški papežev služabnik je rekel: "Turki so boljši kakor luterani; Turki namreč spoštujejo postne dni, luterani pa jih skrunijo. Če moramo izbirati med svetimi Božjimi spisi in starimi cerkvenimi zmotami, moramo zavreči prvo." Melanchthon pravi: "Faber vsak dan pred polno skupščino vrže kakšen kamen na nas, ki oznanjamo evangelij."(3)
Verska strpnost je bila zakonito vzpostavljena, zato so se evangelistične države odločile nasprotovati kršenju njihovih pravic. Lutru, ki je še bil pod prekletstvom, izrečenim z wormskim odlokom, ni bilo dovoljeno, da bi se udeležil državnega zbora. Toda njegov prostor so zasedli njegovi sodelavci in knezi, ki jih je Bog postavil, da bi branili njegovo delo v teh razmerah. Prejšnji Lutrov zaščitnik plemeniti Friedrich Saški/198/ je umrl; toda njegov brat in naslednik vojvoda Johan je veselo pozdravil reformacijo in če je šlo za verske koristi, je pokazal veliko moč in pogum, čeprav je bil prijatelj miru.
Duhovniki so zahtevali, da se države, ki so sprejele reformacijo, morajo podvreči rimski upravi. Reformatorji pa so se po drugi strani sklicevali na svobodo, ki jim je že bila dana poprej. Niso mogli privoliti, da bi Rim znova spravil pod svoje nadzorstvo te države, ki so s tako velikim veseljem sprejele Božjo besedo.
Končno je bil predložen sporazum, da naj se wormski odlok strogo izvaja tam, kjer se reformacija še ni začela; a tam, "kjer ga je ljudstvo odklonilo in se mu ne bi podredilo brez nevarnosti za vstaje, naj se reformacija ne širi, naj se ne načenja spornih vprašanj, naj se ne nasprotuje opravljanju maše in naj se ne dovoli rimskokatoličanom sprejeti luteranstva".(4) Ta predlog je bil podan državnemu zboru na veliko zadovoljstvo papeževih duhovnikov in prelatov.
Ko bi bil ta sklep uveljavljen, "se reformacija ne bi mogla razširiti ... kjer še ni bila znana, in ne bi mogla biti postavljena na solidne temelje ... kjer je že obstajala".(5) Svoboda govora bi bila prepovedana. Spreobrnitve ne bi bile dovoljene. Od prijateljev reformacije se je zahtevalo, da se takoj podredijo tem omejitvam in prepovedim. Kazalo je, da upanje sveta ugaša. "Ponovna vzpostavitev oblasti rimske cerkve ... bi neizogibno povzročila vzpostavljanje starih zlorab;" in zlahka bi se našla priložnost "za popolno uničenje dela, ki je že bilo tako silno razmajano" zaradi skrajništva in razdora.(6)
Evangelistična stranka se je zbrala k posvetu, in njeni člani so gledali drug drugega v zmedenem malodušju. Spraševali so se: "Kaj je treba narediti?" Silno pomembne prednosti za svet so bile v nevarnosti. "Ali naj se vodje reformacije/199/ pokorijo in sprejmejo odlok? Kako lahko bi se reformatorji v tej krizi, ki je bila zares grozna, podali v napačno smer! Koliko dobrih izgovorov in sprejemljivih razlogov bi lahko našli za vdajo! Luteranskim knezom je bilo zagotovljeno, da bodo smeli prosto izpovedovati svojo vero. Enako bo veljalo tudi za vse njihove podložnike, ki so sprejeli reformatorske poglede pred izdajo tega odloka. Ali jim to ni zadosti? Koliko nevarnostim bi se izognili z vdajo! V kolikšne neznane nevarnosti in spopade jih lahko pahne odpor! Kdo ve, kakšne priložnosti jim utegne prinesti prihodnost? Sprejmimo mir, vzemimo oljčno vejico, ki nam jo ponuja Rim, in tako zacelimo Nemčiji rane. Z dokazi, kakršni so tile, bi reformatorji lahko opravičili sprejemanje smeri, ki bi zagotovo v kratkem času uničila njihovo delo.
Na srečo pa so sprevideli načelo, na katerem je bil utemeljen predloženi sporazum, in so se ravnali po veri. Katero načelo je bilo to? To je bila pravica Rima posiljevati vest in prepovedati svobodo raziskovanja. Ali oni sami in njihovi protestantski podložniki ne uživajo verske svobode? Da, vendar kakor milost, ki je bila posebej dogovorjena v pogodbi, ne pa kakor pravico. Za vse zunaj te pogodbe pa velja veliko načelo oblasti; vest ni bila vredna upoštevanja; Rim je bil nezmotljivi sodnik in moralo se ga je ubogati. Sprejeti predloženo pogodbo bi pomenilo privoliti, da je svoboda dovoljena samo v reformirani Saški. A za vse ostalo krščanstvo pa svobodno raziskovanje in izpovedovanje reformirane vere pomeni prestopek, ki ga je treba kaznovati z zaporom in grmado. Ali naj verski svobodi postavijo zemljepisne meje? Ali naj oznanijo, da je reformacija pridobila zadnjega spreobrnjenca, zavzela zadnji kvadratni meter zemlje? Ali naj rimska oblast ostane večno tam, kjer obstaja? Ali naj se reformatorji štejejo za nedolžne za kri stotine in tisoče ljudi, ki bi jih prizadela ta pogodba, da bi morali darovati svoja/200/ življenja v papeževih deželah? To bi pomenilo v tem usodnem času izdati delo evangelija in krščanske svobode."(7) Raje bi "darovali vse, celo svoje kneževine, krone in življenja".(8)
"Zavrzimo ta odlok," so rekli knezi. "Ko gre za vest, večina nima oblasti." Poslanci so izjavili: "Odloku iz leta 1526 gre hvala, da to cesarstvo uživa mir; če pa bo razveljavljen, se bo Nemčija napolnila z nemiri in razdori. Državni zbor ni pooblaščen narediti kar koli drugega, kakor pa ohraniti versko svobodo do cerkvenega zbora."(9) Država je dolžna ščititi svobodo vesti, tukaj pa je tudi meja njene oblasti o verskih zadevah. Vsaka posvetna oblast, ki poskuša določati ali vsiljevati verske predpise, tepta načelo, za katero so se tako plemenito bojevali evangeličanski kristjani.
Papeževi pristaši so se odločili storiti to, kar so imenovali "drzna trma". Začeli so si prizadevati napraviti razdor med zagovorniki reformacije in zastrašiti vse, ki se še niso odkrito opredelili za njeno korist. Slednjič so pred državni zbor poklicali predstavnike svobodnih mest in zahtevali od njih, naj povedo, ali sprejemajo predložene pogoje. Ti so zaprosili za odložitev, vendar zaman. Ko so torej bili postavljeni pred tako preizkušnjo, se jih je skoraj polovica članov odločila za reformatorje. Tisti, ki so na ta način odklonili darovati svobodo vesti in pravico osebnega mnenja, so dobro vedeli, da bodo v prihodnje predmet kritike, obsodbe in preganjanja. Eden izmed delegatov je rekel: "Odpovedati se moramo Božji besedi ali pa - zgoreti."(10)
Kralj Ferdinand, cesarjev zastopnik na državnem zboru, je videl, da bo odlok povzročil strašne razdore, če ne bo mogoče nagovoriti knezov, da bi ga sprejeli in podprli. To je poskušal doseči s prepričevanjem, dobro je namreč vedel, da bi uporaba moči takšne ljudi naredila še bolj odločne. "Prosil je kneze, naj sprejmejo odlok,/201/ in jih prepričeval, da jim bo cesar zato nadvse hvaležen." Toda ti zvesti možje so poznali oblast nad vsemi pozemskimi vladarji, zato so odločno odgovorili: "Poslušni bomo cesarju v vsem, kar prispeva k ohranitvi miru in češčenju Boga."(11)
Kralj je vpričo državnega zbora končno povedal volilnemu knezu in njegovim prijateljem, da bo odlok "moral biti izdan v obliki cesarskega dekreta," in da "njim ne ostane nič drugega, razen da se podredijo večini". Ko je to rekel, je zapustil skupščino, ne da bi dal reformatorjem kakršno koli priložnost za premislek ali odgovor. "Zaman je bila k njemu poslana delegacija, da bi se vrnil." Edini odgovor na njihove ugovore je bil: "Zadeva je končana; ostaja vam samo vdaja."(12)
Cesarska stranka je bila prepričana, da so se krščanski knezi odločili podrediti Svetemu pismu kot veljavi, ki je večja od človeških naukov in zahtev. Vedela je, da bo papeštvo končno premagano povsod, kjer so bila sprejeta njihova načela. Ker pa so gledali samo na to, "kar se vidi", kakor so to delali že tisoči pred njihovim časom, so laskali samemu sebi, da je cesarjeva in papeževa zadeva močna, a zadeva reformatorjev slaba. Ko bi bili reformatorji odvisni samo od človeške podpore, bi bili nebogljeni, kakor so domnevali papeževi pristaši. Vendar so bili močni, čeprav so bili majhni po številu in sprti z Rimom. "Proti odločitvam državnega zbora so se sklicevali na Božjo besedo, proti cesarju Karlu V. pa na Jezusa Kristusa, Kralja kraljev in Gospoda gospodov."(13)
Ko kralj Ferdinand ni hotel upoštevati prepričanja njihove vesti, so se knezi odločili, ne oziraje se na njegovo odsotnost, brez odlašanja podati svoj protest pred narodnim zborom. Državnemu zboru je bila podana naslednja resna izjava:
"S tem pismom protestiramo pred Bogom, našim edinim stvarnikom, zaščitnikom, odrešenikom in zveličarjem, ki bo nekega dne naš sodnik, kakor tudi pred vsemi ljudmi in vsemi ustvarjenimi bitji, da mi zase in za svoje pristaše nikakor/202/ ne sprejemamo in ne privoljujemo na nič, kar je podano v odloku, če nasprotuje Bogu, njegovi besedi, naši pravi vesti in zveličanju naših duš.
Kaj! Naj potrdimo ta odlok! Ali naj priznamo, da človek nima pravice sprejeti Božjega spoznanja, ko ga Bog pokliče, naj ga spozna! Ni nobenega drugega zdravega nauka razen tega, ki se ujema z Božjo besedo. ... Gospod prepoveduje oznanjevati kateri koli drug nauk. ... Sveto pismo mora biti razloženo z drugimi in jasnejšimi besedili. ... Ta sveta knjiga je v vseh stvareh, ki jih kristjan potrebuje, lahko razumljiva in namenjena za razganjanje teme. Zato smo se po Božji milosti odločili ohraniti čisto in nepokvarjeno oznanjevanje njegove edine besede, ki jo vsebujejo svetopisemske knjige Starega in Novega zakona, ne da bi dodali kar koli, kar je v nasprotju z njim. Ta beseda je edina resnica; je zanesljivo merilo vsega nauka in vsega življenja in se nikoli ne bo zmotila ali nas zapeljala. Kdor zida na tem temelju, bo kljuboval vsem peklenskim močem, a vsa človekova nečimrnost, ki se ji upira, bo padla pred Božjim obličjem.
Zato odklanjamo jarem, ki je s silo dan na nas. Hkrati pa pričakujemo, da bo njegovo cesarsko veličanstvo ravnalo z nami, kakor se spodobi krščanskemu knezu, ki ljubi Boga bolj kakor vse drugo. In izjavljamo, da smo pripravljeni izkazovati njemu kakor tudi vam, plemenita gospoda, vso ljubezen in poslušnost, kar štejemo za svojo pravično in zakonito dolžnost."(14)
Na državni zbor je to napravilo globok vtis. Večina se je napolnila z občudovanjem in vznemirjenjem zaradi srčnosti protestnikov. Prihodnost se jim je zdela temačna in negotova. Razdori, prepiri in prelivanje krvi so se zdeli neizogibni. A reformatorji, ki so bili prepričani o pravičnosti svoje zadeve in zaupali roki Vsemogočnega, so bili "polni poguma in odločnosti.
Načela, ki jih vsebuje ta znameniti protest ... sestavljajo samo bistvo protestantizma. Ta protest ugovarja dvema človeškima zlorabama v verskih zadevah: prva je/203/ vmešavanje državne oblasti, druga pa je samovoljna cerkvena oblast. Na mesto teh zlorab protestantizem postavlja moč vesti nad oblast in veljavo Božje besede nad vidno cerkev. Na prvem mestu odklanja civilno moč o Božjih stvareh in pravi s preroki in apostoli: 'Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.' Vpričo krone Karla V. povišuje krono Jezusa Kristusa. Gre pa še naprej: Utemeljuje načelo, da morajo biti vsi človeški nauki podrejeni Božji besedi."(15) Protestniki so se predvsem potegovali za pravico svobodnega izražanja svojega prepričanja o resnici. Niso želeli samo verovati in poslušati, temveč tudi učiti, kar pravi Božja beseda, in so duhovništvu in oblastem odpovedovali pravico do oviranja pri tem. Speyerski protest je bil resno pričevanje zoper versko nestrpnost in odločna obramba pravice vseh ljudi, da služijo Bogu tako, kakor narekuje njihova vest.
Izjava je bila dana. Zapisala se je v spomin tisočev in zaznamovala v nebeških knjigah, od koder je ne more izbrisati nikakršen človeški napor. Vsa evangelistična Nemčija je sprejela protest kot izraz svoje vere. Vsepovsod so ljudje v tej izjavi videli obljubo nove in boljše dobe. Neki knez je rekel protestantom v Speyerju: "Vsemogočni Bog, ki vam je dal milost za odločno, svobodno in neustrašno izpoved, naj vas ohrani v tej krščanski stanovitnosti do dneva večnosti."(16)
Če bi reformacija potem, ko je dosegla nekoliko uspeha, privolila, da bi se prilagodila razmeram, s čimer bi pridobila naklonjenost sveta, bi se s tem izneverila Bogu in sama sebi ter bi tako postala vzrok za svoje lastno uničenje. Doživljaj teh plemenitih reformatorjev vsebuje nauk za vse prihodnje veke. Satan ni spremenil svojega načina delovanja proti Bogu in njegovi besedi; še vedno nasprotuje temu, da bi bilo Sveto pismo vodilo življenja, kakor je to delal v XVI. stoletju. V današnjem času je precejšnje odstopanje od njegovega nauka in predpisov, zato se je potrebno vrniti k velikemu protestantskemu/204/ načelu - Sveto pismo in samo Sveto pismo je pravilo vere in dolžnosti. Satan še deluje z vsemi sredstvi, s katerimi more, da bi uničil versko svobodo. Protikrščanska moč, ki so jo protestniki v Speyerju zavrnili, si sedaj z novo močjo prizadeva znova pridobiti izgubljeno vrhovno oblast. Enaka neomajna vdanost Božji besedi, ki se je pokazala v tej krizi reformacije, je edino upanje za današnjo reformo.
Za protestante so se pokazali znaki nevarnosti; obstajali pa so tudi znaki Božje roke, ki se je iztegnila, da bi zaščitila zveste. To je bilo takrat, ko je "Melanchthon naglo vodil svojega prijatelja Simona Grynäusa skozi speyerske ulice proti Renu in ga priganjal, naj se čimprej spravi čez reko. Pozneje je bil presenečen nad takšno naglico. Melanchthon je povedal: 'Neki neznani starec resnega in svečanega videza je stopil predme in mi rekel, da bo za nekaj trenutkov prišel sodni uslužbenec, ki ga je Ferdinand poslal aretirat Gryn"usa.'"
Gryn"us se je namreč tisti dan pohujšal zaradi pridige vodilnega katoliškega učitelja Fabra; po koncu pridige je stopil k njemu in ga pograjal zaradi "neke odvratne zmote". Faber je prikril svojo jezo, vendar je potem takoj odšel h kralju, ta pa ga je pooblastil, da sme ujeti nadležnega heidelberškega profesorja. Melanchton ni dvomil, da je Bog rešil njegovega prijatelja tako, ko je poslal enega izmed svojih svetih angelov, naj ga opozori.
"Melanchthon je nepremično stal na bregu Rena in čakal, da bi rečni tok rešil Grynaeusa pred preganjalci. Ko ga je zagledal na nasprotni strani, je vzkliknil: 'Končno je rešen pred okrutnimi čeljustmi tistih, ki so žejni nedolžne krvi.' Ko se je vrnil domov, je zvedel, da so uradniki med iskanjem Grynäusa pretresli njegovo hišo od podstrešja do kleti."(17)
Reformacija je morala biti podana svetovnim velikašem še na veličastnejši način. Kralj Ferdinand ni hotel poslušati evangeličanskih knezov; toda njim je bila dana možnost, da so povedali svojo zadevo/205/ pred cesarjem in pred zbranimi cerkvenimi in državnimi dostojanstveniki. Karel V. je želel pomiriti spore, ki so vznemirjali cesarstvo; zato je leto dni po speyerskem protestu sklical zbor v Augsburgu, za katerega je napovedal, da mu namerava predsedavati osebno. Nanj so bili poklicani tudi protestantski voditelji.
Reformaciji so pretile velike nevarnosti; toda njeni zagovorniki so zaupali svojo zadevo Bogu in se zaobljubili odločno stati za evangelij. Svetovalci so prosili saškega volilnega kneza, naj ne gre na državni zbor. Govorili so, da cesar zahteva navzočnost knezov, da bi jih ujel v past. "Ali ne tvega vse, če odide in se zapre med zidove mesta mogočnega sovražnika!" Drugi pa so velikodušno izjavljali: "Knezi naj se vedejo pogumno, in Božje delo bo rešeno." Luter je dejal: "Bog je zvest; ne bo nas zapustil."(18) Volilni knez se je s spremstvom podal v Augsburg. Vsi so se zavedali nevarnosti, ki preži nanj, in mnogi so odšli z otožnim obrazom in vznemirjenim srcem. Toda Luter, ki jih je spremljal do Coburga, je poživljal njihovo pojemajočo vero s petjem pesmi, ki jo je napisal na tem potovanju: "Grad trden je Gospod, naš Bog." Mnoge temačne slutnje so izginile, mnoga potrta srca so se razveselila ob zvokih navdihnjenega napeva.
Protestantski knezi so se odločili sistematično sestaviti točke svoje vere in jih podprte z dokazi Svetega pisma predstaviti državnemu zboru; pripravo te naloge so zaupali Lutru, Melanchthonu in njunim sodelavcem. Protestanti so to veroizpoved sprejeli kot izraz svoje vere in so se zbrali, da bi podpisali ta pomemben dokument. To je bil svečan in kritičen čas. Reformatorji so si želeli, da njihova zadeva ne bi bila pomešana s političnimi vprašanji; čutili so, da reformacija ne sme imeti nobenega drugega vpliva razen tega, ki izhaja iz Božje besede./206/ Ko so se krščanski knezi zbrali k podpisu veroizpovedi, se je Melanchthon vmešal rekoč: "Te stvari naj predlagajo bogoslovci in pridigarji; veljavo svetovnih mogočnikov pa prihranimo za druge zadeve." Johan Saški je odvrnil: "Bog varuj, da me izključite. Odločil sem se delati, kar je prav, ne oziraje se na mojo krono. Želim priznati Gospoda. Moj volilni klobuk in hermelin mi nista toliko dragocena kakor križ Jezusa Kristusa." Po teh besedah je podpisal dokument. Naslednji knez, ki je vzel pero v roke, je rekel: "Če tako zahteva čast mojega Gospoda Jezusa Kristusa, sem pripravljen ... zapustiti svoja posestva in življenje. Raje se odpovem svojim podložnikom in kneževinam, raje zapustim deželo svojih očetov s palico v roki, kakor pa da sprejmem drugačen nauk, ki ga vsebuje ta veroizpoved."(19) Takšna sta bila vera in pogum teh Božjih mož.
Napočil je čas, da stopijo pred cesarja. Karel V. je sedel na svojem prestolu obdan z volilnimi knezi in vojvodi, ko je sprejemal protestantske reformatorje. Ti so potem prebrali izpoved svoje vere. V tej vzvišeni skupščini so bile podane evangeljske resnice in razodete zmote papeške cerkve. Ta dan se upravičeno imenuje "največji dan reformacije in najslavnejši dan v zgodovini krščanstva in človeštva".(20)
Minilo je komaj nekaj let, od kar je wittenberški menih stal sam v Wormsu pred narodnim zborom. Sedaj so tukaj namesto njega stali najplemenitejši in najmogočnejši knezi cesarstva. Lutru je bilo prepovedano priti v Augsburg, toda bil je navzoč s svojo besedo in molitvami. O tem je napisal: "Zelo se veselim, da sem doživel to uro, v kateri je bil Kristus javno povišan s tako slavnimi izpovedovalci vere in v tako veličastni skupščini."(21) Tako se je izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: "Govoriti hočem o tvojih pričevanjih tudi pred kralji." (Ps 119,46.)/207/
V Pavlovih dneh je bil evangelij prav zato, ker je bil zaradi njega v ječi, oznanjen knezom in plemenitnikom cesarskega mesta. Tako je bilo tudi ob tej priložnosti, ko ga je cesar prepovedal oznanjati s prižnice, pa se je oznanjal v kraljevi palači. Cesarski velikaši in knezi so z občudovanjem poslušali to, kar so mnogi šteli za neprimerno, da bi poslušali hlapci. Kralji in velikaši so bili občinstvo, kronani knezi pa so bili pridigarji, pridiga pa je bila kraljevska Božja resnica. Neki pisec pravi: "Od apostolskih dni nikoli ni bilo večjega dela in veličastnejšega izpovedovanja vere."(22)
"Vse, kar so rekli luterani, je res; tega ne moremo ovreči," je izjavil papeški škof. "Ali lahko z razumnimi dokazi spodbijemo veroizpoved, ki so jo sestavili volilni knez in njegovi zavezniki?" je drugi vprašal dr. Ecka. Ta je odvrnil: "S spisi apostolov in prerokov - ne; toda s spisi cerkvenih očetov in zborov - da." Prejšnji vpraševalec je k temu pristavil: "Razumem, po vaših besedah so luterani v Svetem pismu, mi pa smo zunaj njega."(23)
Nekaj nemških knezov so pridobili za reformirano vero. Sam cesar je izjavil, da so protestantski članki čista resnica. Veroizpoved je bila prevedena v mnoge jezike in razširjena po vsej Evropi, a milijoni so jo sprejeli v prihodnjih rodovih kot izraz svoje vere.
Božji zvesti služabniki niso tega delali sami. Medtem ko so se poglavarstva in oblasti in duhovi hudobnosti pod nebom združili proti njim, Gospod ni zapustil svojega ljudstva. Ko bi se njihove oči lahko odprle, bi videli očitne dokaze Božje navzočnosti in pomoči, kakor je to bilo omogočeno starodavnemu preroku. Ko je Elizejev služabnik pokazal svojemu učitelju številno armado, ki ju je obkolila in onemogočila vsakršno možnost za izhod, je prerok molil: "Gospod, prosim, odpri mu oči, da bo videl." (2 Kralj 6,17.) In glej, gora je bila polna ognjenih voz in konj, nebeška armada se je postavila, da bi zaščitila Božjega moža. Tako so angeli ščitili delavce pri delu za reformacijo./208/
Eno izmed načel, ki ga je Luter odločno poudarjal, je bilo, da se zaradi podpore reformacije ni treba zateči k posvetni moči in ni treba prijeti za orožje, da bi jo branili. Veselil se je, da so cesarski knezi sprejeli evangelij; toda ko so mu ti predložili, da bi se združili v obrambno zvezo, je izjavil, da mora "evangeljski nauk braniti Bog sam. ... Čim manj se bodo ljudje vmešavali v to, tem bolj očitno bo Božje posredovanje za njegovo korist. Vse politične previdnostne ukrepe je štel za izraze ničvrednega strahu in grešnega nezaupanja."(24)
Ko so se sovražne moči združile, da bi uničile reformirano vero, in je kazalo, da je bilo na tisoče mečev potegnjenih iz nožnic za njeno uničenje, je Luter zapisal: "Satan je pokazal svoj bes; brezbožni višji duhovniki so skovali zaroto; grozijo nam z vojno. Svetujte ljudem, naj se junaško borijo pred Božjim prestolom z vero in molitvijo, tako da bodo naši sovražniki primorani mirovati, ker jih bo premagal Božji Duh. Naša glavna potreba in naše glavno delo je molitev; ljudstvo naj ve, da je sedaj izpostavljeno ostrini meča in Satanovi jezi, in zato naj moli."(25)
Pozneje je glede predložene zveze knezov reformacije Luter izjavil, da je meč Duha edino orožje, ki ga je treba uporabiti v tej vojni. Saškemu volilnemu knezu je pisal: "Po svoji vesti ne moremo odobriti predložene zveze. Raje bomo desetkrat umrli, kakor pa da bi videli, da je evangelij povzročil eno prelito kapljo krvi. Naš delež je biti kakor ovce za klanje. Nositi moramo Kristusov križ. Vaše veličanstvo naj bo brez strahu. Mi bomo napravili veliko več z molitvami kakor pa vsi naši sovražniki s svojo bahavostjo. Vaše roke naj se ne oskrunijo s krvjo vaših bratov. Če cesar zahteva, da stopimo pred njegovo sodišče, smo pripravljeni stopiti. Vi ne morete braniti naše vere: Vsakdo mora verovati na svoje lastno tveganje in nevarnost."(26)/209/
S skrivnega molitvenega prostora je prišla moč, ki je pretresla svet med veliko reformacijo. Tam so Gospodovi služabniki s svetim zaupanjem stopili s svojimi nogami na skalo njegovih obljub. Med bojem v Augsburgu za Lutra "ni minil dan, da ne bi preživel najmanj tri ure v molitvi, in to so bile ure, ki si jih je vzel od najbolj ugodnih za proučevanje". V tišini svoje sobe je slišal izlivanje svoje duše pred Bogom v besedah "polnih češčenja, strahu in upanja, kakor da se pogovarja s prijateljem". Govoril je: "Jaz vem, da si ti naš Oče in naš Bog, in da boš ti razgnal preganjalce svojih otrok; saj si tudi ti z nami vred v nevarnosti. Vsa ta zadeva je tvoja, in samo po tvoji volji smo se je lotili s svojimi rokami. Torej, Oče, obrani nas!"(27)
Melanchthonu, ki je bil potrt zaradi bremena skrbi in strahu, je pisal: "Milost in mir v Kristusu - v Kristusu pravim, ne v svetu. Amen. S strašnim sovraštvom sovražim te ogromne skrbi, ki te razjedajo. Če je delo nepravično, ga opusti; če pa je pravično, čemu naj dvomimo o obljubi njega, ki nam pravi, naj spimo brez strahu? ... Kristusu ni treba zapustiti dela pravičnosti in resnice. On živi, On vlada; čemu potem strah, ki ga imamo mi?"(28)
Bog je slišal vpitje svojih služabnikov. Knezom in pridigarjem je podelil milost in pogum, da so obranili resnico pred vladarji teme tega sveta. Gospod pravi: "Glej, polagam na Sionu vogelni kamen, izvoljen, dragocen, in kdor veruje vanj, ne bo osramočen." (1 Pet 2,6.) Protestantski reformatorji so zidali na Kristusu, in peklenska vrata jih niso mogla premagati./210/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!