 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
7. Jeroboam (angleško)
Nekdanjega Salomonovega služabnika Jeroboama je na prestol postavilo deset rodov, ki se je uprlo Davidovi hiši. Na tem položaju bi lahko opravil modro prenovo tako na državljanskem kakor tudi verskem področju. Pod Salomonovo vladavino je pokazal sposobnost in zdrav razum, znanje, ki ga je pridobil v letih zveste službe, pa ga je usposobilo za preudarno vladanje. Ampak Jeroboam se ni zanašal na Boga.
Najbolj se je bal, da bi v prihodnosti srce njegovih podložnikov pridobil vladar, ki je zasedel Davidov prestol. Menil je, da bodo mnogi nagnjeni k obnovitvi svoje zvestobe oblasti s sedežem v Jeruzalemu, če bo desetim rodovom dovolil pogosto obiskovati stari sedež judovskega kraljestva. Tam se je namreč še vedno opravljala tempeljska služba, kakršno so vzpostavili med Salomonovim vladanjem. Posvetoval se je s svetovalci in se odločil, da bo z drznim dejanjem/99/ čimbolj zmanjšal možnost upora proti svoji oblasti. To bo dosegel tako, da bo znotraj meja svojega novega kraljestva postavil dve bogoslužni središči, eno v Betelu in drugo v Danu. Deset rodov se je zbiralo k čaščenju Boga v teh krajih namesto v Jeruzalemu.
Pri izvajanju tega načrta se je Jeroboam domislil spodbuditi domišljijo Izraelcev tako, da jim je postavil nekaj vidnega za simbol navzočnosti nevidnega Boga. Tako je ukazal, naj narede dve zlati teleti in jih postavijo v svetišča v bogoslužnih središčih. Jeroboam je s svojim prizadevanjem, da bi ponazoril Božanstvo, prekršil jasno Jahvejevo zapoved: "Ne delaj si rezanih podob, ... ne moli jih in ne časti jih." (2 Mz 20,4.5)
Jeroboamova želja, da bi zadržal deset rodov stran od Jeruzalema, je bila tako močna, da je spregledal osnovno pomanjkljivost svojega načrta. Ni pomislil na veliko nevarnost, kateri je izpostavil Izraelce, ko jim je postavil malikovalski simbol božanstva. Njihovi predniki so ga namreč dobro poznali v stoletjih, ko so bili v egiptovski sužnosti. Ker pa je celo sam Jeroboam prej bival v Egiptu, bi se moral naučiti, da je neumnost pred ljudi postaviti takšne poganske upodobitve. Ker pa se je trdno odločil, da severni rodovi ne bodo več vsako leto obiskovali Svetega mesta, je za to uporabil najbolj nepremišljene ukrepe. Rekel je: "Preveč je za vas hoditi gor v Jeruzalem! Glej, to so tvoji bogovi, Izrael, ki so te pripeljali gor iz egiptovske dežele!" (1 Kr 12,28)/100/ Tako jih je zapeljal, da so se klanjali zlatim podobam in sprejeli tuje oblike čaščenja.
Kralj je poskušal pregovoriti nekatere levite, ki so živeli v njegovem kraljestvu, da bi služili kot duhovniki v novopostavljenih svetiščih v Betelu in Danu; vendar mu to ni uspelo. Zato je bil prisiljen povišati v duhovniški stan "vsake vrste ljudi". (1 Kr 12,31) Mnogi zvesti so skupaj z velikim številom levitov vznemirjeni zaradi svoje prihodnosti zbežali v Jeruzalem, da so tam lahko služili Bogu v skladnosti z božanskimi zahtevami.
"In določil je praznik v osmem mesecu, petnajsti dan meseca, po podobi praznika, ki je bil na Judovem, in je daroval na oltarju. Tako je storil v Betelu ter je daroval teletoma, ki ju je bil naredil; in namestil je v Betelu duhovnike višav, ki jih je napravil." (1 Kr 12,32)
Kraljevo drzno kljubovanje Bogu, da je tako odstranil božansko določene ustanove, pa ni smelo ostati nekaznovano. Že med opravljanjem posvečenja in sežiganjem kadila na tujem oltarju, ki ga je dal postaviti v Betelu, se je pred njim pojavil Božji mož iz Judovega kraljestva. Poslan je bil, da ga obtoži zaradi vzpostavljanja novih oblik čaščenja. Prerok je zaklical zoper oltar po Gospodovi besedi in rekel: "Oltar, oltar, tako pravi Gospod: Glej, sin se bo rodil Davidovi hiši, po imenu Josija, in na tebi bo daroval duhovnike višav, ki žgo kadilo na tebi, in človeške kosti bodo žgali na tebi.
In dal je tisti dan znamenje, rekoč: To je znamenje, da je govoril Gospod: Glej, oltar se/101/ razpoči in pepel, ki je na njem, se razsuje." (1 Kr 13,2.3) Oltar se je takoj "razpočil in pepel se je razsul z oltarja natančno po znamenju, ki ga je bil dal Božji mož po Gospodovi besedi". (1 Kr 13,5)
Ko je Jeroboam to videl, ga je napolnil duh kljubovalnosti zoper Boga in je poskušal ujeti njega, ki je prinesel sporočilo. V besu "iztegne Jeroboam svojo roko od oltarja pa veli: Primite ga!" (1 Kr 13,4) Njegovo silovito dejanje je bilo takoj kaznovano. Roka, ki se je iztegnila zoper Jahvejevega poslanca, je nenadoma postala nemočna in ohromela, zato je ni mogel potegniti nazaj. Prestrašeni kralj se je obrnil na preroka, naj posreduje zanj pri Bogu. Rotil ga je: "Poprosi, prosim, blagovoljnosti Gospoda, svojega Boga, in moli zame, da se mi zopet povrne moja roka. Nato zaprosi Božji mož blagovoljnosti Gospodove, in kralju se je roka povrnila in bila je zdrava kakor prej." (1 Kr 13,6)
Jeroboamovo prizadevanje, da bi slovesno posvetil tuj oltar, je bilo zaman. Spoštovanje, ki bi mu bilo izkazovano, bi pripeljalo do nespoštovanja Jahvejevega bogoslužja v jeruzalemskem templju. Prerokovo sporočilo bi moralo Izraelovega kralja spodbuditi k spokorjenju in ga odvrniti od grešnih namenov, ki so ljudstvo odvračali od pravega čaščenja Boga. On pa je zakrknil svoje srce in se odločil hoditi po poti, ki si jo je sam izbral.
Med praznovanjem v Betelu srce Izraelcev še ni bilo popolnoma zakrknjeno. Mnogi so bili dovzetni za vpliv Svetega Duha. Gospod je načrtoval ustaviti takšne,/102/ ki so hitro stopali po poti odpadništva, preden bo prepozno. Svojega glasnika je poslal, da bi ustavil malikovalsko dejanje ter kralju in ljudem razodel, kakšne bodo posledice tega odpadništva. Da se je oltar razpočil, je bilo znamenje Božjega nezadovoljstva zaradi gnusobe, ki so jo počenjali v Izraelu.
Gospod želi rešiti, ne pa pogubiti. Veseli se reševanja grešnikov. "Kakor res živim, govori Gospod Jahve, nikakor mi ni po volji brezbožnikova smrt." (Ezk 33,11) Z opomini in prošnjami vabi tavajoče, da prenehajo grešiti ter se povrnejo k njemu in živijo. Svojim izvoljenim poslancem podarja svet pogum, da se poslušalci ustrašijo in spokorijo. Kako odločno je Božji mož pokaral kralja! Ta odločnost pa je bila nujna, saj ni bilo drugega načina za grajo obstoječega zla. Gospod je dal svojemu služabniku pogum, da bi na poslušalce naredil trajen vtis. Gospodovi glasniki se ne smejo nikoli bati človeka, temveč morajo neomajno stati za pravico. Dokler koli zaupajo v Boga, se jim ni treba bati; kajti On, ki jim je dal pooblastilo, jim tudi zagotavlja svojo zaščito.
Ko je prerok povedal sporočilo, se je hotel vrniti, vendar mu je Jeroboam rekel: "Pojdi z mano domov in se pokrepčaj, in dam ti darilo." (1 Kr 13,7) Prerok je odgovoril: "Ko bi mi dal polovico svoje hiše, ne pojdem s teboj, ker nočem jesti kruha, ne piti vode na tem mestu. Zakaj tako mi je zapovedano po/105/ Gospodovi besedi, ki mi je velela: Ne jej ondi kruha in ne pij vode, tudi se ne vračaj po poti, po kateri si šel." (1 Kr 13,8.9)
Dobro bi bilo, ko bi se prerok držal svojega načrta in se nemudoma vrnil v Judejo. Ko je šel domov po drugi poti, ga je dohitel ostareli mož, ki je zase trdil, da je prerok, in je lagal Božjemu možu, rekoč: "Tudi jaz sem prerok kakor ti in angel mi je govoril po Gospodovi besedi, veleč: Pelji ga nazaj s seboj v svojo hišo, da užije kruha in pije vode." (1 Kr 13,18) Kar naprej je ponavljal laž in ga silil z vabilom, dokler ni prepričal Božjega moža, da se je vrnil z njim.
Ker si je pravi prerok dovolil ravnati v nasprotju z načelom dolžnosti, je Bog dovolil, da ga je doletela kazen za prestopek. Ko sta se z lažnim prerokom vrnila v Betel in sedela za mizo, je na lažnega preroka prišel duh Vsemogočnega, "in zavpije proti Božjemu možu, ki je prišel z Judovega, rekoč: Tako pravi Gospod: Ker si bil nepokoren Gospodovim ustom in nisi izpolnil zapovedi, ki ti jo je zapovedal Gospod, ... zato ne pride tvoje truplo v grob tvojih očetov." (1 Kr 13,21.22)
To prerokovanje o obsodbi se je kmalu dobesedno izpolnilo. "In potem, ko je zaužil kruha in se napil, mu je osedlal osla. ... In ko je šel, naleti nanj lev na poti ter ga usmrti; in njegovo truplo je ležalo na poti in osel je stal pri njem, lev pa je tudi stal poleg trupla. In glej, ljudje so šli mimo in/106/ videli truplo na tleh na poti, ... ter oznanijo v mestu, kjer je prebival stari prerok. In ko to zasliši stari prerok, ki ga je nazaj pripeljal s poti, reče: Božji mož je, ki je bil nepokoren Gospodovim ustom." (1 Kr 13,23-26)
Kazen, ki je doletela nezvestega glasnika, je bila dodaten dokaz o resničnosti prerokovanja, ki ga je izgovoril ob oltarju. Če bi bilo preroku dovoljeno varno nadaljevati potem, ko je bil nepokoren Gospodovi besedi, bi lahko kralj uporabil to dejstvo, da bi poskušal opravičiti lastno neposlušnost. V razpočenem oltarju, ohromeli roki in strašni usodi njega, ki si je drznil biti nepokoren jasni Jahvejevi zapovedi, je Jeroboam lahko spoznal nezadovoljstvo žaljenega Boga. Te kazni bi ga morale posvariti, naj ne vztraja v grehu. Jeroboam pa se še zdaleč ni spokoril, "ampak je postavil še več duhovnikov višavam izmed vsake vrste ljudi; kdor koli mu je ugajal, njega je posvetil, da bodi duhovnik višavam". (1 Kr 13,33) Tako ni hudo grešil sam, temveč je v greh napeljal tudi Izraela. "In ta reč je postala v greh Jeroboamovi hiši, da je morala izginiti in biti potrebljena s površja zemlje." (1 Kr 13,34)
Proti koncu svojega dvaindvajsetletnega težavnega vladanja je bil Jeroboam hudo poražen v vojni z Roboamovim naslednikom Abijem. "Tudi si ni opomogel Jeroboam nič več v Abijevih dnevih; in Gospod ga je udaril, da je umrl." (2 Let 13,20)
Odpadništvo, ki se je začelo med Jeroboamovim vladanjem, je postajalo vse očitnejše, dokler ni bilo zaradi tega uničeno Izraelovo kraljestvo. Celo pred njegovo smrtjo/107/ je Ahija, ostareli prerok iz Sila, ki je pred veliko leti napovedal povišanje Jeroboama na prestol, objavil: "In Gospod udari Izraela, da se bo majal kakor trst v vodi, in izdere Izraela iz te dobre dežele, ki jo je dal njihovim očetom, ter jih razkropi onostran velereke, zato ker so si napravili Ašere, da bi dražili Gospoda v jezo. In izda Izraela sovražniku zaradi Jeroboamovih grehov, s katerimi je grešil in v greh zapeljeval Izraela." (1 Kr 14,15.16)
Pa vendar se Gospod ni odpovedal Izraelu, ne da bi prej naredil vse, kar je mogel, da bi jih znova povrnil k zvestobi njemu. V dolgih in temnih letih, ko je vladar za vladarjem drzno kljuboval Nebesom in vodil Izraela še globlje v malikovalstvo, je Bog pošiljal svojemu odpadlemu ljudstvu sporočilo za sporočilom. Po prerokih jim je neprenehoma ponujal možnost, da bi ustavili plimo odpadništva in se vrnili k njemu. Med leti, ki so tekla po razdelitvi kraljestva, sta živela in delovala Elija in Elizej, po deželi pa je bilo slišati tudi prisrčna vabila Ozeja, Amosa in Obadija. Izraelsko kraljestvo ni bilo nikoli brez plemenitih prič o mogočni Božji moči za rešitev od greha. Celo v najtemnejših urah so nekateri ostali zvesti svojemu božanskemu Vladarju in so sredi malikovalstva živeli brezmadežno v očeh svetega Boga. Ti zvesti so bili prišteti med pobožni ostanek, po katerem se bo končno izpolnil večni Jahvejev namen./108/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!