 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
6. Razdelitev kraljestva (angleško)
"In legel je Salomon k svojim očetom in bil je pokopan v mestu Davida, svojega očeta; in Roboam, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu." (1 Kr 11,43)
Roboam se je kmalu po ustoličenju odpravil v Sihem, ker je pričakoval, da ga bodo tam uradno priznali vsi rodovi. "Ves Izrael se je sešel v Sihemu, da ga postavijo za kralja." (1 Kr 12,1; 2 Let 10,1)
Med navzočimi je bil tudi Jeroboam, Nebatov sin - isti Jeroboam, ki je bil med Salomonovim vladanjem znan kot "vrl junak" in komur je prerok Ahija Silonski povedal vznemirljivo sporočilo: "Glej, hočem odtrgati kraljestvo iz Salomonove roke in tebi dati deset rodov." (1 Kr 11,28. 31)
Gospod je po poslancu jasno sporočil Jeroboamu nujnost razdelitve kraljestva. Pojasnil je, da se mora razdelitev zgoditi zato, ker so ga "zapustili ter se priklanjali/87/ Astoreti, boginji Sidoncev, Kamosu, bogu Moabcev, in Milkomu, bogu sinov Amonovih, in niso hodili po mojih poteh, da se ravnajo po tem, kar je prav v mojih očeh, in po mojih postavah in sodbah kakor David, njegov oče." (1 Kr 11,33)
Jeroboamu je bilo potem še razloženo, da se kraljestvo ne more razdeliti, preden bo končana Salomonova vladavina. Gospod je objavil: "Nočem mu pa vzeti vsega kraljestva iz roke, ampak postavim ga za kneza vse dni njegovega življenja zaradi Davida, svojega hlapca, ki sem ga izvolil, ki se je ravnal po mojih zapovedih in postavah. Vzamem pa kraljestvo iz roke njegovega sina ter ga dam tebi, namreč desetero rodov." (1 Kr 11,34.35)
Čeprav je Salomon želel pripraviti Roboama, svojega izbranega naslednika, da bi modro ravnal v stiski, ki jo je napovedal Božji prerok, nikoli ni mogel dovolj močno vplivati za dobro na um svojega sina, čigar zgodnja vzgoja je bila precej zanemarjena. Roboam je od svoje matere Amonke prejel pečat neodločnega značaja. Nekaj časa si je prizadeval služiti Bogu in imel nekaj uspeha, vendar ni bil stanoviten in je na koncu popustil slabim vplivom, ki so ga obdajali že od otroštva. Napake Roboamovega življenja in končno tudi njegov odpad razodevajo hude posledice Salomonovih zakonskih zvez z malikovalskimi ženami.
Rodovi so dolgo trpeli zaradi hudih krivic zatiralskih ukrepov prejšnjega vladarja. Salomonovo objestno vladanje med odpadništvom je zahtevalo,/88/ da je ljudstvu naložil velike davke in od njega zahteval veliko hlapčevskega dela. Zato so se voditelji vseh rodov pred ustoličenjem novega vladarja odločili zvedeti, ali Salomonov sin namerava olajšati njihova bremena. "In pride Jeroboam in ves Izrael ter ogovore Roboama, rekoč: Tvoj oče nam je preobtežil jarem; sedaj nam torej polajšaj pretrdo službo svojega očeta in težki jarem, ki nam ga je naložil, in bomo ti služili." (2 Let 10,3.4)
Roboam pa se je hotel najprej posvetovati s svojimi svetovalci, preden bi povedal svoje načrte, zato je odgovoril: "Pridite zopet k meni po treh dneh. In ljudstvo odide.
In kralj Roboam se je posvetoval s starci, ki so stali v službi pred Salomonom, njegovim očetom, ko je še živel, in reče: Kako svetujete, da naj odgovorim temu ljudstvu? In mu odgovore, rekoč: Če boš dobrotljiv temu ljudstvu in jim ugodiš in jim izpregovoriš prijazne besede, ti bodo hlapci vse dni." (2 Let 10,5-7)
Roboam se je nezadovoljen obrnil k mladeničem, s katerimi se je družil v svojem otroštvu in zgodnji mladosti, ter jih povprašal: "Kaj svetujete, da naj odgovorimo temu ljudstvu, ki so govorili meni, rekoč: Polajšaj jarem, ki nam ga je naložil tvoj oče." (1 Kr 12,9; 2 Let 10,9) Mladeniči so predlagali, naj strogo ravna s podložniki svojega kraljestva in jim že na začetku jasno pokaže, da ne bo trpel vmešavanja v osebne želje.
Roboamu je ugajalo pričakovanje, da bo lahko razkazal neomejeno oblast, zato se je odločil, da ne bo upošteval nasveta starcev/89/ v svojem kraljestvu in bo mladeniče postavil za svoje svetovalce. Tako se je zgodilo, da je na določen dan, ko je prišel Jeroboam in vse ljudstvo k Roboamu slišat, kako bo ravnal kralj, je "odgovoril ljudstvu trdo, ... ter jim je govoril ... takole: Moj oče vam je naložil težek jarem, jaz pa še pridenem vašemu jarmu; moj oče vas je tepel z biči, jaz pa vas bom s trnovkami." (1 Kr 12,13.14; 2 Let 10,13.14)
Ko bi Roboam in njegovi neizkušeni svetovalci razumeli božansko voljo za Izraela, bi prisluhnili prošnji ljudstva za odločne spremembe v načinu vladanja. Toda v dani priložnosti, ki so jo dobili na srečanju v Sihemu, niso znali logično razmišljati od vzroka do posledice in so za vedno izgubili svoj vpliv nad velikim delom ljudstva. Njihova jasna odločnost, da nadaljujejo in še okrepijo tlačenje, ki je bilo vpeljano pod Salomonovo vladavino, je bila v neposrednem nasprotju z Božjim načrtom za Izraela. Tako so ljudje dobili zadosten razlog za dvom o iskrenosti njihovih spodbud. S tem nespametnim in brezsrčnim poskusom razkazovanja moči so kralj in njegovi izbrani svetovalci razodeli nadutost zaradi položaja in oblasti.
Gospod ni dovolil Roboamu uresničiti namena, ki ga je objavil. Med rodovi je bilo veliko tisočev takšnih, ki jih je zatiranje med Salomonovo vladavino ogorčilo, in ti so sedaj menili, da ne morejo drugače, kakor da se uprejo Davidovi hiši. "In ko je videl ves Izrael, da jim kralj ni ugodil, odgovori ljudstvo kralju in reče: Kakšen/90/ delež nam je v Davidu? In dediščine nimamo v Jesejevem sinu. K svojim šotorom, o Izrael! Sedaj glej svojo hišo, David! In Izrael se je razšel v svoje šotore." (1 Kr 12,16; 2 Let 10,16)
Razdor, ki ga je povzročil prenagljeni Roboamov odgovor, se je izkazal nepopravljiv. Takrat se je dvanajst Izraelovih rodov razdelilo. Judov in Benjaminov rod sta sestavljala spodnji ali južni del Judovega kraljestva pod Roboamovim vodstvom; deset severnih rodov pa je oblikovalo in ohranilo ločeno državo, znano kot Izraelovo kraljestvo z Jeroboamom kot vladarjem. Tako se je izpolnila prerokova napoved o razdelitvi kraljestva. "Kajti Gospod je tako ravnal." (1 Kr 12,15)
Ko je Roboam videl, da mu je deset rodov odtegnilo vdanost, je bil izzvan k ukrepanju. Po uglednem možu v svojem kraljestvu Adoramu, ki je bil pristojen za obvezna dela, jih je poskušal pomiriti. Toda poslanec miru je bil deležen ravnanja, ki je pričalo o čustvih do Roboama. "Ves Izrael ga je lučal s kamenjem, da je umrl." (1 Kr 12,18) Kralja Roboama je prestrašil ta dokaz moči upora, zato je pohitel in stopil na svoj voz ter pobegnil v prestolnico.
V Jeruzalemu je zbral "vso Judovo hišo in Benjaminov rod, sto in osemdeset tisoč izbranih vojščakov, da se bojujejo z Izraelovo hišo in zopet pridobe kraljestvo Roboamu, Salomonovemu sinu. Pa pride Božja beseda Semaju, Božjemu možu, govoreč: Govori Roboamu, Salomonovemu sinu, Judovemu kralju, in vsej/91/ Judovi in Benjaminovi hiši in drugemu ljudstvu in veli: Tako pravi Gospod: Ne hodite gor in ne bojujte se s svojimi brati, Izraelovimi sinovi; vrnite se vsak v svojo hišo, zakaj od mene je prišla ta reč. In poslušali so Gospodovo besedo in se vrnili domov, kakor je velel Gospod." (1 Kr 12,21-24)
Roboam si je tri leta prizadeval potegniti nauk iz svoje žalostne izkušnje iz začetka svojega vladanja, in ta trud se mu je izplačal. "In prezidal je mesta na Judovem v trdnjave. In utrdil je trdnjave in namestil poveljnike vanje/92/ in preskrbel živeža, olja in vina, ... ter jih je povsem dobro utrdil." (2 Let 11,5.11.12) Toda skrivnost Judovega uspeha v prvih letih Roboamove vladavine ni ležala v teh dejanjih. Judov in Benjaminov rod sta uživala ugodnosti zato, ker sta priznavala Boga za vrhovnega Vladarja. Njihovo število so povečali mnogi bogaboječi ljudje iz severnih rodov. Poročilo pravi: "In za duhovniki so prihajali iz vseh Izraelovih rodov tisti, ki so nagnili svoje srce, da bi iskali Gospoda, Izraelovega Boga, v Jeruzalem darovat Gospodu, Bogu svojih očetov. S tem so pomagali do moči Judovemu kraljestvu in utrjevali Roboama, Salomonovega sina, tri leta; kajti tri leta so hodili po Davidovi in Salomonovi poti." (2 Let 11,16.17)
Če bi Roboam še naprej ravnal tako, bi dobil priložnost obilno popraviti pretekle napake in povrniti zaupanje, da je zmožen preudarno vladati. Navdihnjeno pero pa je zapisalo žalostno poročilo o Salomonovem nasledniku, ki je zamudil širiti močan vpliv v prid zvestobi Jahveju. Po naravi je bil trmast, samozavesten, svojevoljen in nagnjen k malikovalstvu, vendar bi lahko razvil močan značaj, stanovitno vero in poslušnost božanskim zahtevam, ko bi bil popolnoma zaupal v Boga. Med minevanjem časa pa se je kralj zanašal na moč položaja in na trdnjave, ki jih je utrdil. Postopoma se je vdal podedovani slabosti, dokler ni svojega vpliva popolnoma podredil malikovanju. "In zgodi se, ko je bilo utrjeno Roboamovo kraljestvo in se je on ojačil, da je zapustil/93/ Gospodovo postavo in ves Izrael z njim." (2 Let 12,1)
Kako žalostne in polne pomena so besede: "In ves Izrael z njim." Ljudstvo, ki ga je Bog izvolil za luč okoliškim narodom, se je odvrnilo od svojega Vira moči ter postalo podobno narodom okoli sebe. Kakor je bilo s Salomonom, tako je bilo z Roboamom - vpliv slabega zgleda je zapeljal mnoge. Kakor je bilo z njima, je bolj ali manj še danes z vsakomer, ki se prepusti grešnemu življenju - vpliv slabega ravnanja ni omejen samo na storilca. Nihče ne živi sam. Nihče v svoji krivičnosti ne propada sam. Vsako življenje je luč, ki razsvetljuje in razveseljuje pot drugih, ali pa je temen in poguben vpliv, ki vodi v obup in pogubo. Druge vodimo ali navzgor k sreči in večnemu življenju ali pa navzdol k žalosti in večni smrti. Če pa s svojimi dejanji podpiramo ali spodbujamo k delu hudobne sile v ljudeh okoli nas, sodelujemo v njihovem grehu.
Bog pa ni dovolil, da bi odpadništvo Judovega vladarja ostalo nekaznovano. "In v petem letu kralja Roboama je prišel gor Sisak, egiptovski kralj, proti Jeruzalemu, zato ker so bili nezvesti Gospodu, z tisoč dvesto vozovi in šestdeset tisoč konjeniki in brezštevilnim moštvom, ki je prišlo z njim iz Egipta. ... In dobil je utrjena mesta, ki so bila Judova, in prispel je k Jeruzalemu.
Tedaj pride Semaja, prerok, k Roboamu in k Judovim poglavarjem, ki so se zaradi Sisaka zbrali v/94/ Jeruzalemu, in jim reče: Tako pravi Gospod: Vi ste zapustili mene, zato sem tudi jaz pustil vas v Sisakove roke." (2 Let 12,2-5)
Ljudstvo se še ni toliko pogreznilo v odpadništvo, da bi prezrlo Božje kazni. V izgubah, ki jih je povzročil Sisakov napad, so spoznali Božjo roko in se za nekaj časa ponižali. "Pravičen je Gospod," so priznali. (2 Let 12,6)
"In ko je videl Gospod, da so se ponižali, pride Gospodova beseda k Semaju, govoreč: Ponižali so se, ne bom jih pokončal, temveč dam jim malo pomoči, in moj srd se ne bo razlil nad Jeruzalemom po Sisakovi roki. Vendar pa mu morajo biti podložni, da spoznajo, kaj je meni služiti in kaj služiti zemeljskim kraljestvom.
Pride torej Sisak, egiptovski kralj proti Jeruzalemu in vzame zaklade Gospodove hiše in zaklade kraljeve hiše, pobere vse, vzame tudi zlate ščite, ki jih je napravil Salomon. In kralj Roboam naredi namesto njih ščite iz brona in jih izroči poveljnikom stražarjev, ki so čuvali vrata kraljeve hiše. In ko se je ponižal, se je odvrnila od njega Gospodova jeza, da ga ni docela pokončal. Tudi je bilo pri Judi še nekoliko dobrega." (2 Let 12, 7-10.12)
Ko pa se je umaknila roka stiske in si je narod znova opomogel, so mnogi pozabili svoje bojazni ter se znova obrnili k malikovanju. Med njimi je bil sam kralj Roboam. Čeprav se je ponižal zaradi nesreče, ki ga je prizadela,/95/ te izkušnje ni naredil za prelomnico v svojem življenju. Pozabil je nauk, s katerim ga je Bog hotel poučiti, in se povrnil h grehom, ki so nad ljudstvo priklicali sodbe. Po nekaj klavrnih letih, v katerih je kralj delal, "kar je bilo hudo, ker ni pripravil svojega srca, da bi iskal Gospoda, ... je Roboam legel k svojim očetom in pokopali so ga v Davidovem mestu; in Abija, njegov sin, je zakraljeval na njegovem mestu". (2 Let 12,14.16)
Po razdelitvi kraljestva v začetku Roboamove vladavine je Izraelova slava pričela bledeti in nikoli ni bila v celoti obnovljena. V naslednjih stoletjih so Davidov prestol občasno zasedali ljudje z moralnimi vrlinami in daljnovidno razsodnostjo. Pod vodstvom teh vladarjev so se blagoslovi, ki so jih bili deležni v Judi, razširili tudi na okoliške narode. Občasno so Jahvejevo ime povišali nad vse lažne bogove in spoštovali njegov zakon. Od časa do časa so se pojavili mogočni preroki, ki so krepili roke vladarjev ter spodbujali ljudstvo, da bi ostalo zvesto. Seme zla pa je že pognalo, ko je Roboam zasedel prestol, in nikoli več ni bilo popolnoma izkoreninjeno. Sčasoma je nekoč priljubljeno Božje ljudstvo padlo tako nizko, da je prišlo v pregovor med pogani.
Kljub pokvarjenosti teh, ki so se nagibali k malikovanju, je usmiljeni Bog naredil vse, kar je mogel, da je rešil razdeljeno kraljestvo pred popolnim uničenjem. Med minevanjem let se je zdelo, da bo njegov načrt za Izraela dokončno propadel zaradi prevar ljudi, ki so jih navdihovale satanske sile, vendar je še vedno razodeval svoje/96/ dobrotljive namere s sužnostjo in prenovo izvoljenega ljudstva.
Razdelitev kraljestva je bila šele začetek čudovite zgodovine, v kateri sta se razodevali Božja potrpežljivost in nežno usmiljenje. Po strogi preizkušnji trpljenja, ki so jo zdržali zaradi podedovanih in pridobljenih nagnjenj k zlu, so ljudje, ki jih je Bog želel očistiti za svoje posebno ljudstvo, "goreče za vsa dobra dela", (Tit 2,14) končno priznali:
"Prav nihče ni tebi enak, o Jahve; ti si velik in veliko je tvoje ime v moči. Kdo se te ne bi bal, o Kralj narodov! ... Zakaj med vsemi modrimi pri narodih in v vseh njihovih kraljestvih ni nobeden tebi enak. Gospod pa je Bog v resnici, živi Bog in večni Kralj." (Jer 10,6.7.10)
Malikovalci pa so se končno morali naučiti nauka, da lažni bogovi nimajo moči pomagati in rešiti. "Bogovi, ki niso ustvarili nebes in zemlje, izginejo iznad zemlje in izpod neba." (Jer 10,11) Človek lahko najde pokoj in mir samo v zvestobi živemu Bogu, Stvarniku vsega in Vladarju nad vsem.
Kaznovana in spokorjena Izrael in Juda sta končno soglasno obnovila svoje zavezno občestvo z Jahvejem nad vojskami, Bogom svojih očetov; o njem so dejali: "On je naredil zemljo s svojo krepostjo, ustanovil vesoljni svet s svojo modrostjo in s svojo razumnostjo je razpel nebesa./97/ Ko se On oglaša, nastane šum voda na nebu; On vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in spušča veter iz svojih zakladnic. Nespameten je postal vsak človek, je brez spoznanja; vsak zlatar se osramočuje z mališko podobo; kajti lažniva je njegova ulita podoba in sape ni v nobeni med njimi. Nečimrnost so, smeha vredno delo; ob času njihovega obiskovanja poginejo. Njim ni podoben On, ki je Jakobov delež; kajti On je upodobil vse, in Izrael je rod njegove posesti: Gospod nad vojskami je njegovo ime." (Jer 10,12-16)/98/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!