Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

8. Narodno odpadništvo (angleško)

Od časa Jeroboamove smrti pa do Elijevega prihoda pred Ahaba, je izraelsko ljudstvo stalno duhovno nazadovalo. Vladali so mu možje, ki se niso bali Jahveja in so spodbujali tuje oblike čaščenja, zato je veliko število ljudi hitro pozabilo svojo dolžnost služiti živemu Bogu, in mnogo jih je sprejelo malikovalske navade.

Jeroboamov sin Nadab je zasedal Izraelov prestol samo nekaj mesecev. Njegovo hudobno pot je nenadoma z zaroto ustavil Baasa, ki je bil eden njegovih poveljnikov, da bi prevzel oblast. Nadaba so ubili z vsem njegovim sorodstvom in nasledniki "po Gospodovi besedi, ki jo je govoril po svojem hlapcu, Ahiju Silonskem, zaradi Jeroboamovih grehov, ki jih je zagrešil in z njimi zapeljeval v greh Izraela". (1 Kr 15,29.30)

Tako je bil uničen Jeroboamov rod. Malikovalstvo, ki ga je vpeljal, je na prestopnike priklicalo povračilne sodbe Nebes; in vendar so/109/ naslednji vladarji - Baasa, Ela, Zimri, Omri - v skoraj štiridesetletnem obdobju nadaljevali po isti pogubni grešni poti.

Skoraj ves čas odpadništva v Izraelu je v Judi vladal Asa. Veliko let je Asa "delal, kar je bilo dobro in pravično v očeh Gospoda, njegovega Boga; kajti odpravil je tuje oltarje in višave in je strl stebre in posekal Ašere. In ukazal je Judi, naj išče Gospoda, Boga svojih očetov, in izpolnjuje postavo in zapoved. Odpravil je tudi iz vseh Judovih mest višave in sončne podobe. In kraljevina je imela mir pod njim." (2 Let 14,2-5)

Asova vera je bila močno preizkušena, ko je "prišel nadnje Zerah, Etiopec, z vojsko tisočkrat tisoč mož in tristo voz", ter napadel kraljestvo. (2 Let 14,9) V tej stiski Asa ni zaupal v "utrjena mesta na Judovem", ki jih je zgradil, z "zidovi okoli njih in stolpi, vrati in zapahi", niti v vrle junake v svoji dobro izurjeni vojski. (2 Let 14,6-8) Kralj je zaupal v Jahveja nad vojskami, v čigar imenu je čudovito zmagoval Izrael v prejšnjih časih. Ko je svoje sile razvrstil za boj, je prosil Boga za pomoč.

Nasprotujoči si vojski sta stali iz oči v oči. To je bil čas preizkušnje in stiske zanje, ki so služili Gospodu. Ali so priznali vsak greh? Ali imajo Judovi možje popolno zaupanje v Božjo moč, da jih lahko reši? Takšne misli so obhajale voditelje. S človeškega stališča je bilo jasno, da bo ogromna vojska iz smeri Egipta uničila vse pred seboj. Vendar se Asa med mirom ni vdajal/110/ zabavi in zadovoljstvu; pripravljal se je za vse nevarnosti. Imel je vojsko, izurjeno za boj. Prizadeval si je ljudstvo voditi, da bi sklenilo mir z Bogom. Zato sedaj ni oslabela njegova vera vanj, v kogar je zaupal, čeprav so bile njegove čete številčno manjše kakor sovražnikove.

Ker je kralj prosil za pomoč Gospoda med blaginjo, se je sedaj med stisko lahko popolnoma zanesel nanj. Njegove prošnje kažejo, da mu ni bila nepoznana čudovita Božja moč. Prosil je: "Gospod, pri tebi ni razločka pomagati, kjer je veliko ali kjer ni nobene moči. Pomagaj nam, o Gospod, naš Bog! Zakaj na tebe se opiramo in v tvojem imenu smo prišli zoper to množico. Ti, Gospod, si naš Bog; zoper tebe noben smrtnik ne premore ničesar!" (2 Let 14,11)

Asova molitev je takšna, da bi jo lahko uporabil vsak vernik. Ne vojskujemo se zoper kri in meso, marveč "zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12) V življenjskem boju se spopadamo s hudobnimi silami, ki so se razvrstile zoper pravičnost. Naše upanje ni človek, marveč živi Bog. S popolno gotovostjo vere lahko pričakujemo, da bo združil svojo vsemogočnost s človeškim orodjem, ki si prizadeva poveličati njegovo ime. Oblečeni v oklep njegove pravičnosti lahko premagamo vsakega sovražnika.

Vera kralja Asa je bila bogato nagrajena. "In Gospod je udaril Etiopce pred Asom in pred Judo; in Etiopci so zbežali. Asa pa in ljudstvo, ki je bilo pri njem, jih je zasledovalo do Gerarja, in padlo jih je iz Etiopcev toliko, da se niso mogli okrepiti,/111/ kajti strti so bili pred Gospodom in pred njegovo vojsko." (2 Let 14,12.13)

Ko so se zmagoslavne Judove in Benjaminove vojske vračale v Jeruzalem, "pride Božji Duh nad Azarija, Odedovega sina; in pride naproti Asu ter mu reče: Poslušajte me, Asa in ves Juda in Benjamin! Gospod je z vami, dokler ste vi z njim. In ko ga iščete, ga najdete; če pa ga zapustite, zapusti On vas. A vi bodite močni, in naj vam ne omagajo roke! Zakaj vaše delo prejme plačilo." (2 Let 15,1.2.7)

Asa so te besede močno opogumile in takoj je začel izvajati drugo prenovo v Judi. "Odpravi gnusobe iz vse Judove in Benjaminove dežele in iz mest, ki jih je dobil na Efraimskem gorovju, ter obnovi Gospodov oltar, ki je stal pred Gospodovo vežo. In skliče ves Judov in Benjaminov rod in tiste, ki so tujčevali pri njih iz Efraima in Manaseja in iz Simeona, kajti veliko jih je bilo iz Izraela prestopilo k njemu, ko so videli, da je bil z njim Gospod, njegov Bog. In zbero se v Jeruzalemu tretji mesec v petnajstem letu Asovega kraljevanja. In darovali so Gospodu tisti dan iz plena, ki so ga bili pripeljali, sedemsto volov in sedem tisoč ovac. In so stopili v zavezo, da bodo iskali Gospoda, Boga svojih očetov, iz vsega srca in iz vse svoje duše, ... ter so ga našli; in Gospod jim je dal pokoj vseokoli." (2 Let 15,8-12. 15)/112/

Dolgo Asovo poročilo zveste službe pa so pokvarile nekatere napake, ki jih je naredil v času, ko ni popolnoma zaupal v Boga. Ko je ob neki priložnosti Izraelov kralj vdrl v Judovo kraljestvo in osvojil utrjeno mesto Ramo, sedem kilometrov od Jeruzalema, je Asa to mesto skušal rešiti tako, da je sklenil zavezo s sirskim kraljem Benhadadom. Ta spodrsljaj, ko ni popolnoma zaupal samo Bogu med stisko, je strogo pokaral prerok Hanani, ki se je pojavil pred Asom s sporočilom:

"Ker si se opiral na sirskega kralja in se nisi zanašal na Gospoda, svojega Boga, zato je vojna moč sirskega kralja ubežala tvoji roki. Ali niso imeli Etiopci in Lubimi velikanske vojske in zelo mnogo voz in konjenikov? Vendar, ker si se opiral ob Gospoda, ti jih je dal v roko. Zakaj Gospodove oči gledajo po vsej zemlji, da se izkaže močnega pri teh, katerih srce je nerazdeljeno proti njemu. V tem si nespametno storil, kajti poslej boš imel vojne." (2 Let 16,7-9)

Namesto da bi se Asa ponižal pred Bogom zaradi svoje napake, se je razsrdil nad vidcem in ga poslal v ječo; "kajti jezen je bil nad njim za to reč. In Asa je tisti čas delal silo nekaterim iz ljudstva". (2 Let 16,10)

"V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je pa zbolel Asa na nogah, in njegova bolezen je bila silno huda. A tudi v svoji bolezni ni iskal Gospoda, ampak zdravnike." (2 Let 16,12) Kralj je umrl v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja in nasledil ga je sin Josafat./113/

Dve leti pred Asovo smrtjo je Ahab zavladal v Izraelovem kraljestvu. Že od začetka je njegovo vladanje označevalo nenavadno in hudo odpadništvo. Njegov oče Omri je bil ustanovitelj Samarije in je "delal, kar je bilo zlo v Gospodovih očeh, še huje je delal kakor vsi, ki so bili pred njim". (1 Kr 16,25) Ahabovi grehi pa so bili še večji. On je "več storil, da razdraži v jezo Gospoda, Izraelovega Boga, kakor vsi kralji v Izraelu, ki so bili pred njim", delal je, "kakor da bi mu bilo premalo, da je hodil v grehih Jeroboama, Nebatovega sina". (1 Kr 16,33.31) Ker ni bil zadovoljen s spodbujanjem oblik bogoslužja v Betelu in Danu, je drzno zapeljal ljudstvo v največje poganstvo tako, da je čaščenje Jahveja zamenjal s čaščenjem Baala.

Za ženo si je vzel "Jezabelo, hčer Etbaala, kralja Sidoncev", in Baalovega velikega duhovnika, "in je šel in služil Baalu ter ga je molil. In zgradil je Baalu oltar v Baalovi hiši, ki jo je bil sezidal v Samariji." (1 Kr 16,31.32)

Ahab pa ni samo vpeljal čaščenja Baala v prestolnici, marveč je pod vodstvom Jezabele postavil poganske oltarje na mnogih višavah, kjer so v zavetju gozdičkov duhovniki in drugi, povezani s to zapeljivo obliko malikovanja, širili svoj pogubni vpliv, dokler ni skoraj ves Izrael hodil za Baalom. "Saj ni bilo nikogar mimo Ahaba, ki se je prodal, da bi delal, kar je zlo v Gospodovih očeh, ker ga je izpodbadala Jezabela, njegova žena. In velike gnusobe je počenjal s tem, da je hodil za grdimi maliki, prav po vsem, kar so delali Amorejci, ki jih je Gospod/114/ zapodil pred Izraelovimi sinovi." (1 Kr 21,25.26)

Ahab je bil moralno slaboten. Ko se je s poroko združil s pogansko žensko odločnega značaja in močne volje, je to pogubno vplivalo nanj in na narod. Ker ni imel trdnih načel in visokih meril, kaj je prav, je odločni Jezabelin duh zlahka oblikoval njegovega duha. Njegova sebična narava ni bila zmožna ceniti izkazovanja Božje milosti Izraelu in svojih dolžnosti kot varuha in vodja izvoljenega ljudstva.

Zaradi pogubnega vpliva Ahabovega vladanja je Izrael odtaval daleč od živega Boga in popačil svoje poti pred njim. Po več letih so izgubili občutek spoštovanja in Božjega strahu, sedaj pa se je zdelo, kakor da ni nikogar, ki bi si upal izpostaviti svoje življenje, da bi se javno uprl prevladujočemu bogoskrunstvu. Temna senca odpadništva je pokrila vso deželo. Povsod je bilo videti podobe Astarote in Baala. Množili so se malikovalski templji in posvečeni gaji, kjer so častili delo človeških rok. Zrak je bil onesnažen zaradi dima daritev, ki so bile darovane lažnim bogovom. Po gričih in dolinah je odmevalo pijano vpitje poganskih duhovnikov, ki so darovali soncu, mesecu in zvezdam.

Jezabela in njeni brezbožni duhovniki so s svojim vplivom učili ljudstvo, da so bili postavljeni maliki božanstva, ki vladajo s svojo skrivnostno močjo prvinam, kot so zemlja, ogenj in voda. Vse nebeške blagoslove - žuboreče potoke, reke osvežilne vode, nežno roso, nalive dežja, ki so poživljali zemljo in povzročali,/115/ da so polja obilo rodila - so pripisovali zaslugi Baala in Astarote, ne pa Darovalcu vsakega dobrega in popolnega daru. Ljudstvo je pozabilo, da so hribi in doline, reke in studenci v rokah živega Boga, ki upravlja sonce, nebeške oblake in vse naravne sile.

Gospod je po zvestih poslancih neprestano pošiljal opozorila odpadlemu kralju in ljudstvu, vendar so bile vse besede opomina zaman. Zaman so navdihnjeni poslanci zagovarjali Jahvejevo pravico, da je edini Bog v Izraelu; zaman so poviševali zakone, ki jim jih je zaupal. Ljudstvo je očarano zaradi veličastnih in osupljivih malikovalskih obredov sledilo zgledu kralja in dvora ter se vdajalo omamnim in poniževalnim užitkom čutnega čaščenja. V svoji zaslepljenosti so zavrgli Boga in ga nehali častiti. Luč, ki jim je bila tako milostljivo podarjena, je postala tema. Čisto zlato je potemnelo.

Ojoj, kako je minila Izraelova slava! Še nikoli prej se ni izvoljeno Božje ljudstvo tako globoko pogreznilo v odpadništvo. Baalovih prerokov je bilo štiristo petdeset poleg štiristo Ašerinih prerokov. (1 Kr 18,19) Samo Božja čudežna moč je še lahko ohranila narod pred popolnim uničenjem. Izrael se je prostovoljno ločil od Jahveja, pa vendar je Gospod v svoji milosti še vedno hrepenel po njih, ki so bili zapeljani v greh. Odločil se jim je poslati enega svojih najmogočnejših prerokov, po komer se bodo mnogi znova vrnili k zvestobi Bogu svojih očetov./116/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!