 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
5. Salomonovo spokorjenje (angleško)
Gospod se je dvakrat prikazal Salomonu med njegovo vladavino z besedami odobravanja in nasveta: najprej v nočni prikazni v Gibeonu, ko mu je poleg obljube o modrosti, bogastvu in časti podal še svarilo, naj ostane ponižen in poslušen, potem pa po posvetitvi templja, ko ga je Gospod še enkrat spodbudil k zvestobi. Salomonu so bila dana jasna svarila in čudovite obljube. O njem, ki se je po razmerah, značaju in življenju zdel popolnoma usposobljen za izvršitev naloge in izpolnitev nebeškega pričakovanja, pa je vendar napisano: "A on ni izpolnil, kar mu je bil Gospod zapovedal." (1 Kr 11,10) Odvrnil je "svoje srce od Gospoda, Izraelovega Boga, ki se mu je bil prikazal dvakrat, in mu je prav o tem zapovedal, naj ne hodi za drugimi bogovi". (1 Kr 11,9.10) Njegovo odpadništvo je bilo tako popolno in njegovo srce je tako zakrknilo v prestopku, da se je njegov primer zdel skoraj brezupen./75/
Salomon se je obrnil od radosti božanskega občestva, da bi poiskal zadovoljstvo v čutnem uživanju. O tej izkušnji pravi:
"Lotil sem se velikih del: zidal sem si hiše, zasajal si vinograde, napravljal sem si vrte in nasade. Kupil sem si hlapcev in dekel. ... Nakopičil sem si tudi srebra in zlata in dragotin, lastnih kraljem in deželam; oskrbel sem si pevcev in pevk in kar je človeškim sinovom v veselje: ženo in žene. Tako sem postal velik in sem prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.
In kar koli so želele moje oči, nisem jim odrekel; svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, kajti moje srce se je veselilo ob vsem mojem trudu. ... Potem sem se ozrl po vseh svojih delih, ki so jih storile moje roke, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bila nečimrnost in lovljenje vetra, in dobička ni pod soncem nobenega.
In obrnil sem se, da bi gledal modrost in nespamet in budalost. Ker kaj more delati človek, ki pride za kraljem? To, kar so oddavnaj delali. ... Tedaj sem sovražil življenje. ... In zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se trudil pod soncem." (Prd 2,4.5.7-12.17.18)
Salomon je iz lastne grenke izkušnje spoznal puhlost življenja, ki išče svojo najvišjo blaginjo v pozemskih rečeh. Postavljal je oltarje poganskim bogovom, pozneje pa je spoznal, kako ničeva je njihova obljuba o spokojnosti duha. Ponoči in podnevi so ga mučile mračne misli in mu vznemirjale dušo. Življenjska radost in duševni mir sta izginila, prihodnost pa se mu je zdela obupno temna./76/
Gospod pa ga vendar ni zapustil. S sporočili graje in strogimi kaznimi je hotel prebuditi kralja, da bi se zavedel grešnosti svoje poti. Umaknil je namreč svojo zaščito in dovolil sovražnikom, da so vznemirjali in slabili kraljestvo.
"Obudil pa je Gospod Salomonu nasprotnika, Hadada Edomca. In Bog mu je obudil drugega nasprotnika, Rezona, ... ki je ... postal načelnik trume, ... in gnusilo se mu je do Izraela, in zakraljeval je v Siriji. Tudi Jeroboam, ... Salomonov hlapec ... vrl junak, ... je dvignil roko zoper kralja." (1 Kr 11,14.23-26.28.27)
Končno je Gospod po preroku poslal Salomonu osupljivo sporočilo: "Ker je bilo to pri tebi ter nisi ohranil moje zaveze in mojih postav, ki sem ti jih zapovedal, gotovo ti odtrgam kraljestvo in ga dam tvojemu hlapcu. Toda v tvojih dneh ne storim tega zaradi Davida, tvojega očeta; tvojemu sinu ga odtrgam iz roke." (1 Kr 11,11.12)
Zaradi te obsodbe, ki je bila izrečena proti Salomonu in njegovi hiši, je kakor prebujen iz sna s poživljeno vestjo v pravi luči dojel svojo neumnost. Pokaran v duhu, z oslabljenim umom in telesom, ker se ni mogel napiti iz počenih zemeljskih zbiralnikov, se je utrujen in žejen obrnil, da bi še enkrat pil iz studenca življenja. Končno je vzgoja s trpljenjem pri njem opravila svoje delo. Dolgo ga je mučil strah, da bo na koncu uničen, ker se ni mogel odvrniti od neumnosti; sedaj pa je v danem sporočilu zaznal žarek upanja. Bog ga ni dokončno zavrgel, temveč ga je bil pripravljen rešiti iz še krutejše/77/ sužnosti, kakor je grob, iz katerega se ni mogel rešiti sam.
Salomon je hvaležno priznal moč in ljubezen njega, ki je višji od visokega. (Prd 5,8) Spokorjeno je usmeril svoje korake proti vzvišeni stopnji čistosti in svetosti, od koder je tako nizko padel. Ni mogel upati, da bo kdaj lahko ušel pogubnim posledicam greha, in nikoli se ni mogel znebiti spomina na svoje razbrzdano življenje, vendar si je goreče prizadeval odvrniti druge od poti neumnosti. Ponižno je priznal grešnost svojega ravnanja ter dvignil svoj glas v opomin drugim, da ne bi bili za vedno izgubljeni zaradi slabega vpliva, ki ga je pokazal.
Pravi spokorjenec ne pozablja preteklih grehov. Nikakor ne postane brezskrben glede storjenih napak, potem ko je njegovi duši zagotovljen mir. Misli nanje, ki jih je zapeljal v greh s svojim ravnanjem, in si jih prizadeva pripeljati nazaj na pravo pot. Kolikor jasnejša svetloba ga obsije, toliko močneje si želi pripeljati noge drugih na pravo pot. Ne prikriva svojega tavanja in ga nima za nekaj lahkotnega, marveč dviga znak za nevarnost, da bi opozoril druge.
Salomon je priznal: "Srce človeških otrok je polno zlobe in blaznosti." (Prd 9,3) Potem je dejal: "Ker se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce človeških otrok polno smelosti, da delajo hudo. Čeprav grešnik stokrat stori hudo in se mu daljšajo dnevi,/78/ vendar vem zagotovo, da se bo njim, ki se boje Boga, dobro godilo, ker se ga boje; ali brezbožniku se ne bo dobro godilo, tudi ne podaljša svojih dni, ki so kakor senca, ker se Boga ne boji." (Prd 8,11-13)
Kralj je po duhu navdihnjenja za poznejše rodove zapisal zgodovino svojih zapravljenih let skupaj s svarilnimi nauki. Njegovo življenjsko delo ni bilo popolnoma izgubljeno, četudi je njegovo ljudstvo želo sadove zla od njegove setve. Salomon je pozneje v krotkosti in ponižnosti "ljudstvo učil spoznanja, in globoko je premišljal in izpraševal, tudi je sestavil/79/ mnogo pregovorov. Pridigar si je prizadeval najti prijetnih besed; in napisano je bilo, kar je pošteno, besede resnice. Besede modrih so kakor osti in kakor globoko zabiti žeblji so zbrani izreki; in izdal jih je pastir. Sicer pa, moj sin, daj se posvariti." (Prd 12,9-12)
Svoj spis je končal takole: "Poslušajmo konec vse pridige: Boga se boj in njegove zapovedi izpolnjuj, kajti to je vsa človekova dolžnost. Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo, o vsem skritem." (Prd 12,13.14)
Poznejši Salomonovi spisi razodevajo, da je potem, ko se je vedno bolj zavedal grešnosti svojega ravnanja, posebno pozornost namenil svarjenju mladih, da ne bi padli v zmote, ki so njega zavedle, da je neumno potratil najboljše nebeške darove. Osramočen in žalosten je priznal, da se je v začetku zrelosti, ko bi v Bogu moral najti tolažbo, oporo in življenje, odvrnil od nebeške luči in Božje modrosti ter čaščenje Jahveja nadomestil z malikovanjem. Ko je po žalostni izkušnji spoznal neumnost takšnega življenja, je bila njegova najgloblja želja rešiti druge pred grenko izkušnjo, ki jo je sam preživel.
Z ganljivo vznesenostjo je pisal o prednostih in odgovornostih, ki stojijo pred mladimi v Božji službi:
"Res, sladka je svetloba in dobro de očem gledati sonce. Zatorej če živi človek veliko let, naj se veseli v njih vseh, a pomni naj dni teme, da jih bo mnogo. Vse, kar prihaja, je nečimrnost. Veseli se, o mladenič, v svoji mladosti in srce ti bodi/80/ dobre volje v dneh tvoje mladosti, in hodi po poteh, ki jih želi tvoje srce in jih gledajo tvoje oči, ali vedi, da te za vse to Bog privede na sodbo. Zato odpravi nevoljo iz svojega srca in odstrani hudo iz svojega telesa; kajti mladost in jutro življenja je nečimrnost." (Prd 11,7-10)
"In spominjaj se svojega Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo hudi dnevi in se približajo leta, o katerih porečeš: Niso mi všeč! Preden otemni sonce in svetloba in mesec in zvezde ter se oblaki povrnejo po dežju, ob dnevu, ko bodo trepetali hišni varuhi in se močni možje skrive in bodo mlinarji praznovali, ker jih je že malo, in se omračijo, ki skozi okna gledajo, in se duri proti ulicam zapro; ko potihne klopotanje mlina in človek vztrepeče ob glasu ptička in se zamolklo glase vse hčere petja; ko se tudi boji višine in strahote vidi na poti in ko mandljevec cvete in se kobilica težko dvigne in jed ne diši več; kajti človek odhaja v svoje večno domovje in žalujoči pohajajo po ulicah - preden se utrga srebrna vrvica in se razbije zlata oljenica in se razpoči vedro pri studencu/81/ in se razdere črpalno kolo nad vodnjakom, in prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal." (Prd 12,1-7)
Salomonovo življenje je polno opozoril ne samo za mlade, temveč tudi za zrelejše in zanje, ki že sestopajo z griča življenja in gledajo zahajajoče sonce. Vidimo in slišimo omahljivost med mladimi, ki nihajo med pravilnim in napačnim in se jim zdi tok grešnih strasti premočan. Pri zrelejših ljudeh ne pričakujemo omahljivosti in nezvestobe; menimo namreč, da je značaj že oblikovan, načela pa trdno ukoreninjena. Vendar ni vedno tako. Ko bi Salomon moral biti po značaju že kakor mogočen hrast, se je pod vplivom skušnjav podrla njegova stanovitnost. Ko bi njegova trdnost morala biti najmočnejša, se je izkazal najšibkejši.
Iz takšnih primerov bi se morali naučiti, da sta budnost in molitev edina varnost tako za mlade kakor za starejše. Na visokem položaju in v velikih prednostih ni varnosti. Lahko da kdo veliko let doživlja pravo krščansko izkušnjo, vendar je še vedno izpostavljen Satanovim napadom. V boju z grehom v nas samih in zunanjo skušnjavo je bil poražen celo modri in mogočni Salomon. Njegov padec nas uči, da človek ne more nikoli varno zaupati v lastno modrost in poštenost, ne glede na svoje umske sposobnosti in ne glede na to, kako zvesto je v preteklosti služil Bogu.
V vsakem rodu in v vsaki deželi je obstajal isti pravi temelj/82/ in vzorec za izoblikovanje značaja. Božanski zakon "ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ... svojega bližnjega pa kakor samega sebe", (Lk 10,27) namreč vzvišeno načelo, ki se je razodelo v značaju in življenju našega Zveličarja, je edini varen temelj, edini zanesljiv vodnik. "In varnost bo v tvojih časih, obilost rešenja, modrosti in znanja;" (Iz 33,6) to modrost in znanje pa lahko podeli samo Bog.
To enako drži danes kakor takrat, ko je bilo Izraelu rečeno, naj bo poslušen njegovim zapovedim: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost vpričo ljudstev." (5 Mz 4,6) To je edino jamstvo za posameznikovo neoporečnost, čistost doma, blaginjo družbe ali trdnost naroda. Sredi življenjskih težav, nevarnosti in nasprotujočih si trditev je edino varno in zanesljivo pravilo ravnati, kakor pravi Bog. "Gospodove zapovedi so prave" in "kdor tako ravna, ne omahne nikdar." (Ps 19,8; 15,5)
Kdor upošteva svarila o Salomonovem odpadništvu, se bo izogibal prvemu približevanju tem grehom, ki so ga premagali. Samo poslušnost nebeškim zahtevam bo obvarovala človeka pred odpadništvom. Bog je podaril človeku veliko svetlobo in mnogo blagoslovov; če pa te svetlobe in blagoslovov ne sprejmemo, ne moremo biti varni pred neposlušnostjo in odpadništvom. Ko se ljudje, ki jih je Bog povzdignil na zelo odgovorne položaje, odvrnejo od njega k človeški modrosti, njihova svetloba postane tema. Sposobnosti, ki so jim zaupane, jim postanejo past.
Do konca boja bodo obstajali takšni, ki bodo odstopali od Boga. Satan bo poskrbel za takšne okoliščine, ki bodo skoraj neopazno oslabile trdnjavo srca, če/83/ nas ne bo varovala božanska moč. Na vsakem koraku se moramo vprašati: "Ali je to Gospodova pot?" Dokler bo trajalo življenje, bo treba s trdno odločnostjo brzdati nagnjenja in strasti. Niti za trenutek se ne smemo počutiti varne, če se resnično ne zanašamo na Boga in če naše življenje ni skrito s Kristusom. Budnost in molitev sta jamstvo čistosti.
Vsi, ki bodo stopili v Božje mesto, bodo tja prišli skozi tesna vrata - z mučnim naporom; ker "ne pride vanj nič nečistega". (Raz 21,27) Kdor pa je padel, naj se ne vda obupu. Ostareli ljudje, ki so nekoč častili Boga, lahko omadežujejo svoje srce in žrtvujejo vrline na oltarju poželenja; če pa se spokorijo in opustijo greh ter se povrnejo k Bogu, je zanje še vedno upanje. On, ki pravi: "Bodi zvest do smrti, in dam ti venec življenja," prav tako vabi: "Zapusti naj brezbožnik svojo pot in krivični mož svoje misli in povrni se h Gospodu, in usmilil se ga bo, in k našemu Bogu, ker je bogat v odpuščanju." (Raz 2,10; Iz 55,7) Bog sovraži greh, vendar ljubi grešnika. Dejal je: "Ozdravim njihov odpad, rad jih hočem ljubiti." (Oz 14,4)
Salomonovo spokorjenje je bilo iskreno, toda škode, ki jo je povzročil zgled njegovega grešnega življenja, ni bilo mogoče popraviti. Med njegovim odpadništvom so bili v kraljestvu ljudje, ki so ostali zvesti Bogu in ohranili čistost in zvestobo. Mnogi pa so bili zapeljani; zato spokorjeni kralj ni mogel ustaviti sil zla, ki jih je sprožilo uvajanje malikovanja in posvetnosti./84/ Njegov vpliv za dobro je zelo oslabel. Mnogi so se obotavljali popolnoma zaupati njegovemu vodstvu. Čeprav je kralj priznal svoj greh in v korist poznejših rodov zapisal poročilo o svoji neumnosti in spokorjenju, ni nikoli mogel upati, da bo v celoti izničil pogubni vpliv svojih napačnih dejanj. Mnogi so, opogumljeni zaradi njegovega odpadništva, vztrajno nadaljevali delati zlo in samo zlo. V upadanju morale pri vladarjih, ki so nastopili po njem, lahko zasledimo žalosten vpliv, ker je onečastil sposobnosti, ki jih je dobil od Boga.
Salomona je bolečina grenkega razmišljanja o hudobnem ravnanju prisilila reči: "Modrost je boljša kakor vojno orožje, toda en grešnik pokazi mnogo dobrega. Je zlo, ki sem ga videl pod soncem, pomota namreč, ki jo povzroča vladar; neumnost posajajo na najvišja mesta." (Prd 9,18; 10,5. 6)
"Mrtve muhe napravijo, da se mazilarju mazilo skazi in usmradi: enako malo neumnosti lahko prevlada modrost in slavo." (Prd 10,1)
Med mnogimi nauki, ki se jih naučimo iz Salomonovega življenja, ni nobeden močneje poudarjen kakor moč vpliva za dobro ali slabo. Najsi bo naše delovno območje še tako omejeno, vendarle širimo vpliv za dobro ali slabo. Brez naše vednosti ali nadzora prinaša drugim blagoslov ali prekletstvo. Lahko je obremenjen z mrakom nezadovoljstva in sebičnosti ali pa zastrupljen s smrtonosnim madežem kakšnega priljubljenega greha; lahko pa je poln poživljajoče moči vere, poguma in upanja ter okrašen z vonjem ljubezni. Vendar pa zagotovo vpliva za dobro ali slabo./85/
Strašna misel je, da je naš vpliv vonj smrti za smrt, vendar je to mogoče. Kdo bi lahko ocenil izgubo ene same duše, če je bila zapeljana, da bo izgubila večno srečo! Pa vendar naše prenagljeno dejanje ali nepremišljena beseda lahko tako usodno vplivata na življenje drugega, da se bosta izkazali za pogubo njegovi duši. Ena pomanjkljivost značaja lahko mnoge odvrne od Kristusa.
Ko posejano seme obrodi sad in tega znova posejemo, se žetev množi. Ta zakon drži tudi v našem odnosu z drugimi. Vsako dejanje ali beseda pomeni seme, ki bo obrodilo sad. Vsako dejanje pozorne prijaznosti, poslušnosti in samoodpovedi se bo ponovilo v drugih in po njih še v več naslednjih. Zatorej je vsako dejanje zavisti, zlobe ali spora seme, ki bo pognalo "korenino bridkosti", zaradi česar bodo omadeževani mnogi. (Heb 12,15) In koliko večje število bodo potem okužili ti "mnogi"! Takšno sejanje dobrega in slabega ima posledice sedaj in za večnost./86/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!