 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
59. Izraelova hiša (angleško)
Božja cerkev na zemlji danes oznanja resnice večnega evangelija vsakemu narodu, rodu, ljudstvu in jeziku in tako izpolnjuje starodavno prerokbo: "Izrael bo cvetel in poganjal popke; in napolnijo površje vsega sveta s sadom." (Iz 27,6) Jezusovi sledilci skupaj z nebeškimi angeli hitro prodirajo v neobdelane kraje na zemlji; sad njihovega dela pa je obilna žetev dragocenih ljudi. Oznanjevanje svetopisemskih resnic po posvečeni cerkvi danes bolj kakor kdaj poprej ljudem prinaša korist, ki je bila napovedana pred davnimi stoletji v obljubi, dani Abrahamu in vsemu Izraelu - Božji cerkvi na zemlji v vseh časih: "Bom te blagoslovil ... in v blagoslov bodi!" (1 Mz 12,2)
Ta obljuba o blagoslovu bi se morala izpolniti predvsem v stoletjih po vrnitvi Izraelcev iz dežele ujetništva. Božji/703/ načrt je bil, da bi bila vsa zemlja pripravljena na prvi Kristusov prihod, kakor se tudi danes pripravlja pot za njegov drugi prihod. Ob koncu poniževalnega ujetništva je Bog milostno svojemu ljudstvu Izraelu dal zagotovilo po Zahariju: "Vrnem se na Sion in sredi Jeruzalema bom prebival; in Jeruzalem se bo imenoval Mesto resnice in gora Gospoda nad vojskami Gora svetosti." (Zah 8,3) O njegovem ljudstvu pa je rečeno: "Glej, ... bodo mi za ljudstvo in jaz jim bom za Boga v resnici in pravičnosti." (Zah 8,7.8)
Te obljube so bile dane pod pogojem, da bodo poslušni. Grehi, ki so bili značilni za Izraelce pred ujetništvom, se niso smeli ponoviti. Gospod je opomnil ljudi, ki so se lotili obnove: "Izvršujte sodbe po resnici ter izkazujte milost in usmiljenje drug drugemu; in ne zatirajte vdove in sirote, tujca in ubožca, in nihče naj ne izmišlja hudega v svojem srcu zoper svojega brata. Govorite resnico vsak s svojim bližnjim; sodite po resnici in izrekajte razsodbo miru med svojimi vrati." (Zah 7,9.10; 8,16)
Njim, ki se bodo ravnali po teh načelih pravičnosti, so bile obljubljene bogate pozemske in duhovne nagrade. Gospod je objavil: "Kajti požene setev miru: vinska trta obrodi svoj sad in zemlja donese svojo letino in nebo da svojo roso, in vse to izročim v dedno last ostanku tega ljudstva. In zgodi se, kakor ste bili prekletstvo med poganskimi narodi, o Judova hiša in Izraelova hiša, tako vas rešim in boste blagoslov." (Zah 8,12.13)/704/
Izraelci so bili v babilonskem ujetništvu uspešno ozdravljeni čaščenja rezanih podob. Potem ko so se vrnili, so se zelo skrbno lotili verskega pouka in proučevali tisto, kar je bilo zapisano v knjigi postave in prerokih glede čaščenja pravega Boga. Obnova templja jim je omogočila, da so v celoti vpeljali obredne službe v svetišču. Pod vodstvom Zerubabela, Ezra in Nehemija so se večkrat zaobljubili, da bodo izpolnjevali vse Jahvejeve zapovedi in predpise. Nastopilo je obdobje blaginje, ki je pričalo, da je Bog pripravljen sprejeti in odpustiti, vendar so se pogubno kratkovidno vedno znova odvračali od svoje veličastne prihodnosti in si sebično lastili to, kar bi lahko prineslo ozdravitev in duhovno življenje neštetim množicam.
Neuspeh pri uresničevanju božanskega načrta je bil zelo očiten v Malahijevih dneh. Gospodov glasnik je strogo obravnaval zlo, ki je prikrajšalo Izraela posvetne blaginje in duhovne moči. Ko je prerok grajal prestopnike, ni prizanesel ne duhovnikom ne ljudstvu. "Prerokovanje Gospodove besede za Izraela po Malahiju" (Mal 1,1) je prišlo, da ne bi pozabili preteklih naukov in se zvesto držali zaveze, ki jo je Izraelova hiša sklenila z Jahvejem. Božje blagoslove bi si lahko zagotovili samo z iskrenim spokorjenjem. Prerok je svetoval: "In sedaj, velim, prosite blagovoljnosti mogočnega Boga." (Mal 1,9)
Načrt vekov za odrešitev človeštva vendar ne bo/705/ onemogočen zaradi nobenega Izraelovega začasnega neuspeha. Tisti, katerim je govoril prerok, morda niso sprejeli danega sporočila, Jahvejev načrt pa bo vendar neomajno napredoval do svoje dokončne izpolnitve. Gospod je objavil po svojem glasniku: "Kajti od sončnega vzhoda do zahoda bo moje ime veliko med poganskimi narodi; in na vsakem mestu se bo darovalo kadilo mojemu imenu in čisto darilo; zakaj moje ime bo veliko med poganskimi narodi." (Mal 1,11)
Zavezo za "življenje in mir", (Mal 2,5) ki jo je Bog sklenil z Levijevimi sinovi - zavezo, ki bi jim zagotovila neizmerne blagoslove, če bi jo spoštovali - je sedaj Gospod želel obnoviti z njimi, ki so bili nekoč duhovni voditelji, vendar so zaradi prestopkov postali "v preziranje in poniževanje vsemu ljudstvu". (Mal 2,9)
Grešniki so bili resno opozorjeni na dan prihajajoče sodbe in na Jahvejevo namero, da bo obiskal z naglo sodbo vsakega prestopnika. Kljub temu pa ni nihče ostal brez upanja. Malahijeve prerokbe o sodbi so spremljala vabila spokorjenim, naj se spravijo z Bogom. Gospod jih je spodbujal: "Vrnite se k meni, in obrnem se k vam." (Mal 3,7)
Kaže, da bi se vsako srce moralo odzvati takšnemu vabilu. Nebeški Bog je prosil svoje grešne otroke, naj se povrnejo k njemu, da bi lahko znova sodelovali z njim v opravljanju njegovega dela na zemlji. Gospod je iztegnil svojo roko, da bi prijel Izraela in jim pomagal po ozki poti samoodpovedi in/706/ samopožrtvovalnosti, da bi z njim delili dediščino kot Božji otroci. Ali se bodo odzvali vabilu? Ali bodo spoznali svoje edino upanje? Kako žalostno je poročilo, da so se v Malahijevem času Izraelci obotavljali pokoriti svoje srce, da bi takoj iz ljubezni poslušali ter iskreno sodelovali! Njihov odgovor kaže očitno opravičevanje: "V čem naj se vrnemo?" (Mal 3,7)
Gospod je razodel svojemu ljudstvu enega njihovih določenih grehov. Vprašal je: "Ali sme človek ukanjati Boga, da me ukanjate?" (Mal 3,8) Neposlušni še vedno niso bili prepričani o grehu in so spraševali: "V čem smo te ukanili?" (Mal 3,8)
Gospodov odgovor je bil zares jasen: "V desetinah in povzdigovalnih darovih. S prekletstvom ste prekleti, dokler me ukanjate, vsi iz tega naroda! Prinesite vso desetino v žitnice, da bo živeža v moji hiši: in izkusite me vendar v tem, pravi Gospod nad vojskami, če vam ne odprem zapornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice. In pokaram zavoljo vas požrešnika, da vam več ne pokvari zemeljskega sadu, tudi trta na polju vam ne bo nerodovitna, pravi Gospod nad vojskami. In vsi narodi vas bodo blagrovali; ker boste dežela blagougodja, pravi Gospod nad vojskami." (Mal 3,8-12)
Bog blagoslavlja delo človeških rok, da bi mu lahko vrnili njegov delež. Daje jim sonce in dež; omogoča, da zelenje uspeva; daje zdravje in sposobnosti, da si pridobimo sredstva. Vsi blagoslovi prihajajo iz njegove radodarne roke. Zato želi, da bi ljudje pokazali svojo hvaležnost in povrnili delež v desetini/707/ in darovih - v zahvalnih daritvah, v prostovoljnih daritvah in v daritvah za prestopek. Svoja sredstva morajo posvetiti v službo njemu, da njegov vinograd ne bi postal neplodna pustota. Raziskati morajo, kaj bi storil Gospod, ko bi bil na njihovem mestu. V molitvi mu morajo povedati vse svoje težave. Nesebično se morajo zanimati za napredek njegovega dela v vseh delih sveta.
Izraelci so se po sporočilih, kakršno je podal tudi Malahija, poslednji prerok Stare zaveze, pa tudi po zatiranju od poganskih sovražnikov končno naučili nauka, da je prava blaginja odvisna od poslušnosti Božjemu zakonu. Pri večini ljudstva pa poslušnost ni bila izraz vere in ljubezni. Njihovi vzgibi so bili sebični. Na zunaj so služili Bogu in tako postali pomembni v očeh ljudstva. Izvoljenci niso postali luč svetu, marveč so se zaprli pred svetom, da bi se zaščitili pred zapeljevanjem v malikovalstvo. Omejitve, ki jih je določil Bog in so prepovedovale, da bi se njegovo ljudstvo poročalo s pogani, in tudi prepoved, da bi se Izrael pridružil malikovalstvu okoliških narodov, so popačili, da so postale ločitveni zid med njimi in vsemi drugimi ljudstvi. Tako so druge prikrajšali za blagoslove, ki bi jih Izrael po Božjem naročilu moral izročiti svetu.
Obenem so se Judje s svojimi grehi ločili od Boga. Niso mogli dojeti globokega duhovnega pomena svoje prispodobne službe. V svoji samopravičnosti so zaupali v lastna dela in v same daritve in obrede, namesto da bi se zanašali na/708/ zasluge njega, na kogar so kazale vse te prispodobe. Ker so hoteli "utrditi lastno pravičnost", so se obdali z zidom samozadostne podobe pobožnosti. (Rim 10,3) Niso imeli Božjega Duha in njegove milosti, in so poskušali nadomestiti to pomanjkanje s strogim izpolnjevanjem verskih obredov in običajev. Niso bili zadovoljni z obredi, ki jih je določil sam Bog, zato pa so obremenili božanske zapovedi z neštetimi zahtevami, ki so si jih sami izmislili. Kolikor bolj so se oddaljili od Boga, toliko strože so spoštovali te navade.
Ob vseh teh nepomembnih in obremenjujočih zahtevah je bilo dejansko nemogoče, da bi ljudstvo izpolnjevalo Božji zakon. Vzvišena načela pravičnosti, ki so podana v desetih zapovedih, in veličastne resnice, ki so nakazane v prispodobni službi, so bile enako zanemarjene - zakopane pod množico človeških izročil in predpisov. Kdor je resnično želel služiti Bogu in si je prizadeval izpolnjevati celotno postavo, kakor so ukazali duhovniki in poglavarji, je zdihoval pod težkim bremenom.
Izraelci so kot narod hrepeneli po Mesijevem prihodu, vendar so se v srcu in življenju tako oddaljili od Boga, da niso več mogli pravilno dojemati značaja ali poslanstva obljubljenega Odrešenika. Namesto da bi si želeli odrešitve od greha, slavo in mir svetosti, so svoje srce osredotočili na osvoboditev od narodovih sovražnikov ter obnovo posvetne moči. Pričakovali so Mesija, ki bo prišel kot zmagovalec, jih rešil sužnosti in povzdignil Izraela, da bo vladal vsem narodom. Tako je Satanu uspelo pripraviti srce ljudstva, da/709/ je zavrglo Zveličarja, ko je prišel. Ošabnost njihovega srca ter napačno dojemanje njegovega poslanstva in značaja sta jim onemogočila iskreno pretehtati dokaze njegovega mesijanstva.
Več kakor tisoč let so Judje čakali na prihod obljubljenega Zveličarja. Vsi njihovi najsvetlejši upi so počivali na tem dogodku. Tisoč let so v pesmi in prerokovanju, v svetiščnih obredih in v molitvi v svojih domovih ohranjali njegovo ime. Ko pa je prišel, ga niso prepoznali za Mesija, katerega so tako dolgo čakali. "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli." (Jn 1,11) Za njihovo srce, ki je ljubilo svet, je bil Ljubljeni iz nebes "kakor korenina iz suhe zemlje". V njihovih očeh "ni imel podobe, ne lepote"; v njem niso videli lepote, "da bi si ga bili želeli". (Iz 53,2)
Celotno življenje Jezusa iz Nazareta med judovskim narodom je grajalo njihovo sebičnost, ki se je kazala v nepripravljenosti, da bi prepoznali pravične zahteve Gospodarja vinograda, v katerem so bili postavljeni za oskrbnike. Sovražili so njegov zgled resnicoljubnosti in pobožnosti. Ko pa je nastopila končna preizkušnja, ki je pomenila ali poslušnost za večno življenje ali neposlušnost za večno smrt, so zavrgli Izraelovega Svetnika in postali odgovorni za njegovo križanje na golgotskem križu.
Kristus je ob koncu svoje pozemske službe v prispodobi o vinogradu usmeril pozornost judovskih učiteljev na bogate blagoslove, ki so bili podarjeni Izraelu, in potem je pojasnil Božjo zahtevo po njihovi poslušnosti. Jasno jim je/710/ predočil slavo Božjega namena, ki bi ga s poslušnostjo lahko izpolnili. Ko je odgrnil zagrinjalo s prihodnosti, je pokazal, kako bo ves narod zaradi tega, ker ni izpolnil njegovega načrta, zapravil njegove blagoslove in nase priklical pogubo.
Kristus je dejal: "Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd in ga ogradil s plotom in izkopal v njem klet in sezidal stolp ter ga izročil vinogradnikom in odpotoval." (Mt 21,33)
Tako je Zveličar opozoril na "vinograd Gospoda nad vojskami", za katerega je prerok Izaija stoletja poprej objavil, da je "Izraelova hiša". (Iz 5,7)
Kristus je nadaljeval, kaj je naredil lastnik vinograda: "Ko pa se približa čas sadu, pošlje svoje hlapce k vinogradnikom, da prejmejo njegove pridelke. A vinogradniki zgrabijo hlapce, in enega pretepo, drugega ubijejo, a še drugega posujejo s kamenjem. Zopet pošlje druge hlapce, ki jih je bilo več od prvih, in z njimi store ravno tako. Potem pa pošlje k njim svojega sina, rekoč: Mojega sina se bodo bali. Ko pa ugledajo vinogradniki sina, reko med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga in prilastimo si njegovo dediščino! Ter ga zgrabijo in vržejo ven iz vinograda in ubijejo." (Mt 21, 34-39)
Ko je Kristus duhovnikom opisal njihovo najhujše brezbožno dejanje, jih je vprašal: "Kadar torej pride vinogradov gospodar, kaj bo storil tem vinogradnikom?" (Mt 21,40) Duhovniki, ki so z globokim zanimanjem spremljali priliko, ne da bi pomislili na zvezo z njimi samimi, so se pridružili/711/ ljudstvu v odgovoru: "Te hudobneže hudo pogubi in svoj vinograd izroči drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali sad ob svojem času." (Mt 21,41)
Nevede so izrekli svojo kazen. Jezus jih je pogledal in ob njegovem preiskovalnem pogledu so dojeli, da bere skrivnosti njihovega srca. Njegovo božanstvo je zažarelo pred njimi z očitno močjo. V vinogradnikih so spoznali podobo samih sebe, zato so nehote zavpili: "Bog nas obvaruj!"
Kristus je slovesno in otožno vprašal: "Ali niste nikoli brali v Pismu: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda se je to zgodilo, in čudno je v naših očeh. Zato vam pravim, da se vam odvzame Božje kraljestvo in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove. In kdor pade na ta kamen, se razbije, a na kogar pade on, ga razdrobi." (Mt 21,42-44)
Kristus bi spremenil usodo judovskega naroda, če bi ga ljudje sprejeli. Toda zavist in ljubosumnost sta to onemogočila. Odločili so se, da Jezusa iz Nazareta ne bodo sprejeli za Mesija. Zavrgli so Luč sveta, in zato je njihovo življenje obdala tema, podobna polnočni temi. Napovedana kazen je zadela judovski narod. Njihove silovite nenadzorovane strasti so povzročile njihovo pogubo. V svojem slepem besu so uničili drug drugega. Njihov uporni in trmasti ponos je nadnje spravil jezo rimskih/712/ osvajalcev. Jeruzalem je bil uničen, tempelj je ležal v ruševinah, prizorišče pa je bilo podobno preorani njivi. Judovi otroci so umirali na najstrašnejše načine. Milijoni so bili suženjsko prodani v poganske dežele.
Kar je Bog nameraval dokončati za svet po izvoljenem narodu Izraelu, bo na koncu opravil po svoji današnji cerkvi na zemlji. Svoj vinograd/713/ je zapustil vinogradnikom, svojemu ljudstvu, ki se drži zaveze in zvesto daje "sad ob svojem času". (Mt 21,41) Gospod ni nikoli ostal brez pravih predstavnikov na zemlji, ki jim je bilo njegovo delo na prvem prostoru. Te Božje priče sestavljajo duhovnega Izraela in njim se bodo izpolnile vse zavezne obljube, ki jih je Jahve dal svojemu starodavnemu ljudstvu.
Danes Božja cerkev lahko dokonča božanski načrt za zveličanje izgubljenega človeštva. Mnogo stoletij je Božje ljudstvo trpelo zaradi omejevanja svobode. Oznanjevanje čistega evangelija je bilo prepovedano in zanje, ki so si upali kršiti človeške zakone, so bile določene najstrožje kazni. Zaradi tega je bil Gospodov veliki duhovni vinograd skoraj popolnoma brez delavcev. Ljudje so bili prikrajšani za luč Božje besede. Tema zmote in vraževerja je grozila, da bo uničila poznanje prave vere. Božja cerkev na zemlji je bila resnično v ujetništvu v tem dolgem obdobju neusmiljenega preganjanja, kakor so bili tudi Izaelci ujetniki v Babilonu med svojim izgnanstvom.
Hvala Bogu, da njegova cerkev ni več v sužnosti. Duhovnemu Izraelu so bile vrnjene vse prednosti, ki so bile določene Božjemu ljudstvu med njihovo rešitvijo iz Babilona. V vseh delih sveta se moški in ženske odzivajo na nebeško sporočilo, za katero je Janez v Razodetju prerokoval, da bo oznanjeno tik pred drugim Kristusovim prihodom: "Bojte se Boga in dajte mu slavo, kajti prišla je ura njegove sodbe." (Raz 14,7)/714/
Hudobne vojske nimajo več moči držati cerkve v ujetništvu, kajti "padel je, padel Babilon, veliko mesto, ki je z vinom srda svoje nečistosti napojilo vse narode". (Raz 14,8) Duhovnemu Izraelu je tudi dano sporočilo: "Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib." (Raz 18,4) Kakor so izgnani sužnji ubogali sporočilo: "Bežite izsredi Babilona" (Jer 51,6) in so se vrnili v Obljubljeno deželo, tako bodo tisti, ki se danes bojijo Boga ter se ravnajo po sporočilu in zapustijo duhovni Babilon, kmalu stali kot znamenje zmage božanske milosti na novi zemlji, v nebeškem Kanaanu.
V Malahijevem času je bil na zasmehljivo vprašanje nespokorjenih: "Kje je Bog sodbe?" (Mal 2,17) dan resen odgovor: "In naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in Angel zaveze, ki ga želite. ... Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo obstoji, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor zlato in srebro, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravičnosti. Tedaj bo Judovo in jeruzalemsko darilo prijetno Gospodu kakor v starodavnih dneh in kakor v nekdanjih letih." (Mal 3,1-4)
Tik pred prihodom obljubljenega Mesija je Kristusov znanilec sporočil: "Spokorite se!" farizeji in saduceji, "kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 3,2)/715/
Danes od Boga določeni poslanci v duhu in moči Elija in Janeza Krstnika usmerjajo pozornost obsojenega sveta na slovesne dogodke, ki se bodo kmalu zgodili v zadnjih urah časa preizkušnje in ko se bo pojavil Jezus Kristus kot Kralj kraljev in Gospod gospodov. Kmalu bo sojeno vsakemu človeku za dela, ki jih je storil v telesu. Prišla je ura Božje sodbe in verniki njegove cerkve na zemlji imajo resno odgovornost, da opozorijo ljudi, ki stojijo na samem robu večne pogube. Vsakemu človeku na svetu, ki želi prisluhniti, morajo biti pojasnjena načela, za katera gre v velikem boju, od katerih je odvisna usoda vsega človeštva.
V teh zadnjih urah časa preizkušnje ljudi, ko se bo kmalu za večno zapečatila usoda vsakega človeka, Gospod nebes pričakuje, da bo njegova cerkev delala kakor nikoli doslej. Nje, ki jih je spoznanje dragocene resnice osvobodilo v Kristusu, ima Gospod Jezus za izvoljene, ki jih ljubi bolj kakor druge ljudi na zemlji. Računa z njimi, da bodo izkazali hvaležnost njemu, ki jih je poklical iz teme v čudovito svetlobo. Blagoslovi, ki jih daje tako velikodušno, morajo biti preneseni tudi drugim. Veselo sporočilo zveličanja mora priti v vsak narod, rod, jezik in ljudstvo.
Gospod slave je v prikaznih starih prerokov predstavljen kot On, ki daje posebno luč svoji cerkvi/716/ v dneh teme in nevere, ki so značilni za čas tik pred njegovim drugim prihodom. Kot Sonce pravičnosti bo obsijal svojo cerkev "z ozdravljenjem pod svojimi perutmi". (Mal 4,2) Vsak učenec pa mora širiti vpliv za življenje, pogum, pomoč in pravo ozdravljenje.
Kristus bo prišel v najtemnejšem času zgodovine tega sveta. Noetovi in Lotovi dnevi opisujejo stanje sveta tik pred prihodom Sina človekovega. Sveto pismo kaže naprej na ta čas in pravi, da bo Satan z vso močjo delal "s sleherno prevaro krivice". (2 Tes 2,9.10) Njegovo prizadevanje je jasno prikazano z vse gostejšo temo, pomnoževanjem zmot, krivoverstev in prevar v poslednjih dneh. Ne samo da Satan zavaja svet, marveč tudi njegove prevare osvajajo cerkve, ki trdijo, da pripadajo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Veliko odpadništvo se bo razvilo v temo, ki bo takšna kakor opolnoči. Za Božje ljudstvo bo to noč preizkušnje, noč joka in preganjanja zaradi resnice. Toda v tej noči bo zasijala Božja luč.
On dela, da "iz teme zasveti luč". (2 Kor 4,6) Ko "je bila zemlja pusta in prazna ter je bila tema nad breznom in je Božji Duh plaval nad vodami", je Bog rekel: "Bodi svetloba! In bila je svetloba." (1 Mz 1,2.3) Tako bo tudi v noči duhovne teme Bog izrekel besede: "Bodi svetloba." Svojemu ljudstvu pravi: "Vstani, sveti se, sionska hči! Zakaj tvoja svetloba je prišla in Gospodova slava je zasijala nad teboj." (Iz 60,1)/717/
V Svetem pismu piše: "Kajti glej, tema pokriva zemljo in mrak narode; a nad teboj zasije Gospod in njegova slava bo očitna nad teboj." (Iz 60,2) Kristus, odsvit Očetove slave, je prišel na zemljo kot njena luč. Prišel je razodet Boga ljudem in o njem je zapisano, da je bil pomaziljen "s Svetim Duhom in močjo" in "je hodil okrog, deleč dobrote". (Dej 10,38) V nazaretski shodnici je dejal: "Gospodov Duh je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo, da razglasim milostno Gospodovo leto." (Lk 4,18.19) Za to delo je pooblastil tudi svoje učence. Dejal je: "Vi ste luč svetu, tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slave vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,14.16)
To je delo, ki ga opisuje prerok Izaija, ko pravi: "Ali ne, da deliš lačnemu svoj kruh in da izgnane siromake pripelješ domov? Ko vidiš nagega, da ga pokriješ, in se ne skrivaš pred svojim sorodnim mesom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja svetloba in zdajci zacvete tvoje zdravje, in pred teboj pojde tvoja pravičnost, Gospodova slava bo tvoja zadnja straža." (Iz 58,7. 8)
Tako bo v noči duhovne teme po Božji cerkvi zasvetila njegova slava, dvignila bo ponižane in potolažila žalujoče./718/
Povsod okoli nas je slišati žalost, ki vlada na svetu. Vsepovsod so potrebni in stiskani. Takšnim moramo pomagati lajšati in blažiti življenjske težave in bedo. Potrebe srca pa lahko poteši samo Kristusova ljubezen. Če v nas prebiva Kristus, bo naše srce polno božanskega sočutja. Zapečaten vodnjak goreče Kristusove ljubezni bo odpečaten.
Veliko ljudi je, ki nimajo več upanja. Prinesite jim sončno svetlobo. Mnogi so ostali brez poguma. Spregovorite jim spodbudne besede. Molite zanje. So takšni, ki potrebujejo kruh življenja. Berite jim iz Božje besede. Mnogi so duhovno bolni, in jih ne more ozdraviti noben zemeljski balzam, niti zdravnik. Molite za takšne. Pripeljite jih k Jezusu. Povejte jim, da obstaja balzam v Gileadu in da je tam tudi Zdravnik. (Jer 8,22)
Svetloba je blagoslov, splošen blagoslov, ki izliva svoje zaklade na nehvaležen, grešen in nemoralen svet. Tako je tudi s svetlobo Sonca pravičnosti. Vsa zemlja, ki je sedaj ovita v temo greha, žalosti in bolečine, se mora razsvetliti s spoznanjem Božje ljubezni. Svetloba, ki sveti z nebeškega prestola, ne bo prikrajšana nobeni verski skupnosti, sloju ali razredu ljudi.
Sporočilo upanja in usmiljenja je treba oznaniti na vseh koncih sveta. Kdor koli želi, lahko seže po Božji sili in si jo prilasti ter se spravi z njim, in bo sklenil mir. Pogani naj ne bodo več oviti v polnočno temo. Mrak naj izgine pred svetlimi žarki Sonca pravičnosti./719/
Kristus je zagotovil vse, da bo njegova cerkev preobraženo telo, ki ga razsvetljuje Luč sveta in ga krasi Emanuelova slava. Njegov namen je, da bi vsakega kristjana obdajalo duhovno ozračje svetlobe in miru. Želi si, da bi v svojem življenju razodevali njegovo radost.
"Vstani, sveti se, sionska hči! Zakaj tvoja svetloba je prišla in Gospodova slava je zasijala nad teboj." (Iz 60,1) Kristus prihaja z močjo in veliko slavo. Prihaja v svoji slavi in slavi svojega Očeta. Na tej poti ga bodo spremljali tudi sveti angeli. Medtem ko je ves svet pogreznjen v temo, bo v vsakem prebivališču svetih luč. Oni bodo zagledali prvi žarek svetlobe njegovega drugega prihoda. Njegova slava bo zasvetila z najčistejšo svetlobo. Kristusa Odrešenika bodo občudovali vsi, ki so mu služili. Grešniki bodo zbežali, Kristusovi sledilci pa se bodo veselili v njegovi navzočnosti.
Takrat bodo odrešeni izmed ljudi prejeli obljubljeno dediščino. Tako bo dobesedno izpolnjen Božji načrt za Izraela. Človek ne more preprečiti Božjih namenov. Tudi sredi delovanja zla se Božji načrti zanesljivo izvršujejo vse do dokončanja. Tako je bilo z Izraelovo hišo skozi vso zgodovino razdeljenega kraljestva; in tako je tudi z današnjim duhovnim Izraelom.
Videc s Patmosa je gledal skozi stoletja v čas obnove Izraela na novi zemlji in pričal:
"Potem sem videl, in glej: velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in/720/ jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njihovih rokah; in kličejo z velikim glasom, rekoč: Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!
In vsi angeli so stali okrog prestola in starešin in četverih živih bitij in so padli pred prestolom na obličje in so molili Boga, rekoč: Amen! Blagoslov in slava in modrost in zahvala in čast in moč in krepkost našemu Bogu na veke vekov!
In slišal sem kakor glas velike množice in kakor glas mnogih voda in kakor glas močnih gromov, govorečih: Aleluja! ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni. Veselimo se in radujmo in dajajmo slavo njemu. Ker je Gospod gospodov in Kralj kraljev in z njim bodo zmagali poklicani in izvoljeni in zvesti." (Raz 7,9-12; 19,6.7; 17,14)/721/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!