 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
58. Osvoboditeljev prihod (angleško)
V dolgih stoletjih tesnobnega mraka, nadloge in teme, (Iz 8,22) ki so bili značilni za človeško zgodovino od dne, ko so naši prastarši izgubili svoj edenski dom, pa vse do časa, ko se je pojavil na zemlji Božji Sin kot Zveličar grešnikov, je bilo upanje padlega rodu osredotočeno v prihod Osvoboditelja, ki bo osvobodil ljudi sužnosti grehu in grobu.
Prvo sporočilo o tem upanju je bilo dano Adamu in Evi v povedi, ki je bila izrečena kači v Edenu; Gospod je objavil Satanu, da sta tudi onadva slišala: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, med tvoje potomstvo in njeno potomstvo; to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Mz 3,15)
Ko je krivi par poslušal te besede, ju je navdihnilo upanje, saj sta v prerokbi o uničenju Satanove moči spoznala obljubo/681/ o rešitvi pred pogubo, ki jo je povzročil greh. Čeprav bosta morala trpeti oblast svojega nasprotnika, ker sta padla pod njegov zapeljiv vpliv in si izbrala, da ne bosta poslušna jasni Jahvejevi zapovedi, se jima vendar ni treba prepustiti skrajnemu obupu. Božji Sin je ponudil odkup po lastni krvi za njun prestopek. Zagotovljen jima bo preizkusni čas, v katerem naj bi z vero v Kristusovo moč, da lahko reši, znova postala Božja otroka.
Satanu je uspelo odvrniti človeka od poti poslušnosti, in tako je postal "bog tega sveta". (2 Kor 4,4) Oblast, ki je bila nekoč dana Adamu, je prešla na samozvanca. Toda Božji Sin je predlagal, da bi prišel na zemljo in plačal kazen za greh, s tem pa ne bi samo odrešil človeka, marveč mu tudi povrnil zapravljeno oblast. O tej obnovi je prerokoval Miha, ko je dejal: "In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo, kraljestvo jeruzalemske hčere." (Mih 4,8) Apostol Pavel je to opisal kot "odrešitev Božje lastnine". (Ef 1,14) Psalmist je imel v mislih isto dokončno vrnitev prvotne človekove dediščine, ko je objavil: "Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej." (Ps 37,29)
To upanje na odrešitev o prihodu Božjega Sina kot Zveličarja ni nikoli izginilo iz človeških src. Že od začetka so bili ljudje, katerih vera se je dvigala nad temo sedanjosti v resničnost prihodnosti. Adam, Set, Enoh, Metuzalem, Noe, Sem, Abraham, Izak in Jakob/682/ - po teh in drugih vrednih ljudeh je Gospod ohranil dragoceno razodetje svoje volje. Tako je tudi po Izraelovih otrocih, izvoljenem ljudstvu, iz katerih je na svet prišel obljubljeni Mesija, Bog podelil spoznanje zahtev svojega zakona in zveličanja, ki bo uresničeno po spravni daritvi njegovega ljubljenega Sina.
Izraelovo upanje je bilo del obljube, ki je bila dana pri poklicanju Abrahama in pozneje večkrat ponovljena njegovim potomcem: "Blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mz 12,3) Ko je bil Abrahamu razodet Božji načrt odrešenja človeškega rodu, je njegovo srce obsijalo Sonce pravičnosti in razgnalo njegovo temo. Končno pa je sam Zveličar prišel med človeške otroke in govoril z njimi ter Judom pričal o svetlem očakovem upanju - da bodo rešeni z Odrešenikovim prihodom. Kristus je dejal: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se vzradoval." (Jn 8,56)
To isto blaženo upanje je bilo napovedano v blagoslovu, ki ga je umirajoči očak Jakob povedal nad svojim sinom Judom: "Juda, tebe, da, tebe bodo slavili tvoji bratje; tvoja roka bo tvojim sovražnikom na tilniku, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Ne vzame se žezlo od Jude niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bodo pokorni narodi." (1 Mz 49,8.10)/683/
Prihod Odrešenika sveta je bil znova napovedan na mejah Obljubljene dežele v Balaamovi prerokbi: "Vidim jo, ali ne sedaj, gledam jo, a ne od blizu: zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se dviguje iz Izraela, ki potare obe strani Moabcem in razdere vse Setove sinove." (4 Mz 24,17)
Mojzes je ohranjal v Izraelu Božji načrt, da pošlje svojega Sina kot Odrešenika padlega rodu. Malo pred svojo smrtjo je ob neki priložnosti dejal: "Preroka izmed tebe, iz tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte." (5 Mz 18,15) Mojzesu je bilo za Izraela jasno razloženo poslanstvo prihajajočega Mesija. Jahvejeva beseda njegovemu služabniku se je glasila: "Hočem jim obuditi preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, kar koli mu zapovem." (5 Mz 18,18)
V času očakov so bile z bogoslužjem povezane žrtvene daritve nenehen spomin na prihajajočega Zveličarja. Enako je bilo s celotnim obredom svetiščnih služb v Izraelovi zgodovini. V službi shodnega šotora in v templju, ki so ga pozneje postavili, so se ljudje po prispodobah in sencah vsak dan učili veličastne resnice o prihodu Kristusa kot Odrešenika, Duhovnika in Kralja./684/ Enkrat letno so bile njihove misli usmerjene na sklepne dogodke velikega boja med Kristusom in Satanom, na končno očiščenje vesolja, ko ne bo več greha in grešnikov. Daritve in darovi Mojzesovih obredov so vedno kazali vnaprej na boljšo službo, to je nebeško. Zemeljsko svetišče je bilo "podoba za sedanjo dobo", kjer so se darovali "darovi in žrtve". (Heb 9,9) Njegova sveta prostora sta spadala med "podobe nebeških stvari", (Heb 9,23) kajti Kristus, naš veliki Duhovnik, je danes "oskrbnik pravega svetišča in šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek". (Heb 8,2)
Od dne, ko je Gospod povedal kači v Edenu: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, med tvoje potomstvo in njeno potomstvo," (1 Mz 3,15) je Satan vedel, da si ne bo nikoli popolnoma polastil prebivalcev tega sveta. Ko so Adam in njegovi sinovi začeli opravljati obred daritev, kakor je zapovedal Bog, kot znamenje prihajajočega Odrešenika, je Satan v tem spoznal podobo občestva med zemljo in nebesi. V dolgih naslednjih stoletjih se je neprestano trudil pretrgati to občestvo. Neutrudno si je prizadeval lažno predstaviti Boga in napačno razlagal obrede, ki so kazali na Zveličarja. Pri veliki večini članov človeške družine je bil uspešen.
Medtem ko si je Bog želel poučiti ljudi, da Dar, ki jih spravlja z njim, izhaja iz njegove ljubezni, si je sovražnik človeštva prizadeval predstaviti Boga kot takšnega, ki se veseli njihove pogube. Daritve in uredbe, ki so jih dala nebesa, da bi razodevale božansko/685/ ljubezen, so bile tako popačene, da služijo kot sredstvo, po katerem si grešniki zaman upajo z darili in dobrimi deli pomiriti jezo žaljenega Boga. Hkrati pa si je Satan prizadeval prebuditi in okrepiti hudobne človeške strasti, da bi s stalnim prestopanjem kar naprej oddaljeval množice od Boga ter jih brezupno zvezal z okovi greha.
Ko je bila po judovskih prerokih dana pisana Božja beseda, je Satan marljivo proučeval sporočila o Mesiju. Skrbno je raziskoval besede, ki so nedvoumno jasno opisovale Kristusovo poslanstvo med ljudmi kot trpeče daritve in zmagoslavnega kralja. V pergamentnih zvitkih starozaveznih spisov je prebral, da se bo On pojavil "kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol". (Iz 53,7) Njegov obraz bo "spačen bolj kakor katerega moža, in njegova podoba bolj kakor človeških otrok". (Iz 52,14) Obljubljeni Zveličar človeštva bo "zaničevan in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, ... ki ga je Bog udaril in ponižal", (Iz 53,3.4) vendar bo kljub temu pokazal svojo silno moč, da bo "oskrbel pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi". (Ps 72,4) Zaradi teh prerokb se je Satan bal in trepetal, vendar ni opustil svojega namena, da bi, ko bi bilo mogoče, popačil usmiljene Jahvejeve načrte za odrešitev izgubljenega rodu. Odločil se je, kolikor bolj se da, zaslepiti oči ljudstva za pravi pomen mesijanskih prerokb,/686/ in tako pripraviti pot za zavrnitev Kristusa, ko bo prišel.
V stoletjih takoj po potopu je Satanu uspelo po svetu razširiti upor proti Bogu. Tako so hitro pozabili celo nauk iz potopa. Satan je spet z mojstrskim podtikanjem napeljal človeške otroke, da so se postopoma drzno uprli. Znova se je zdelo, da zmaguje, vendar Božji načrt za grešno človeštvo zaradi tega ne bo opuščen. Po potomstvu zvestega Abrahama, iz Semove rodovine, se je za prihodnje rodove ohranilo znanje o Jahvejevih dobrohotnih načrtih. Od časa do časa je Bog obudil glasnike resnice, da so usmerjali pozornost na pomen daritvenih obredov in še posebej na Jahvejevo obljubo o prihodu njega, na kogar so kazali vsi predpisi daritvenega ustroja. Tako je bil svet obvarovan pred splošnim odpadom.
Božanski načrt pa ni bil izpeljan brez najodločnejšega nasprotovanja. Sovražnik resnice in pravičnosti se je na vse možne načine trudil, da bi Abrahamovi potomci pozabili svoj vzvišeni in sveti poklic ter se obrnili k čaščenju lažnih bogov. Pogosto so bila njegova prizadevanja skoraj uspešna. Stoletja pred prvim Kristusovim prihodom je zemljo pokrivala tema in mrak narode. Satan je s peklensko senco zatemnil pot ljudi, da bi jim onemogočil pridobiti spoznanje o Bogu in prihodnjem svetu./687/ Množice so živele v smrtni senci. Njihovo edino upanje je bilo, da se ta tema dvigne, da se lahko razodene Bog.
Božji maziljenec David je v preroškem videnju napovedal, da bo Kristusov prihod "kakor jutranja svetloba, ko sonce vzhaja, jutro brez oblakov". (2 Sam 23,4) Tudi Ozea je pričal: "Njegov izhod je gotov kakor jutranji svit." (Oz 6,3) Tiho in nežno se na zemlji zdani in zarja razžene temne sence ter prebuja zemljo v življenje. Tako bo tudi Sonce pravičnosti vzšlo "in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2) Množice, ki bodo živele "v deželi smrtne sence", bodo videle "veliko svetlobo". (Iz 9,2)
Prerok Izaija je prevzet gledal to veličastno rešitev in vzkliknil: "Zakaj Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in nad njegovim kraljestvom, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost Gospoda nad vojskami stori to." (Iz 9,6.7)
V zadnjih stoletjih Izraelove zgodovine pred prvim Jezusovim prihodom so na splošno menili, da naslednja prerokba govori/688/ o Mesijevem prihodu: "Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil Jakobove rodove ter nazaj pripeljal Izraelove ohranjence; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje prav do konca zemlje." (Iz 49,6) Prerok je napovedal: "In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo." (Iz 40,5) O tej luči ljudem je pogumno pričal Janez Krstnik, ko je vzkliknil: "Jaz sem glas, vpijočega v puščavi: Poravnajte Gospodovo pot, kakor je povedal prerok Izaija." (Jn 1,23)
Na Kristusa se je nanašala preroška obljuba: "Tako pravi Gospod, Izraelov Odrešenik, njegov Svetnik, njemu, ki ga zaničuje vsakdo, ki je gnus narodov. ... Tako pravi Gospod: ... Stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: Pojdite ven! Njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! ... Lačni ne bodo ne žejni; tudi zračna prikazen jih ne omami in sonce ne zadene; kajti njihov milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev voda jih bo peljal." (Iz 49,7-10)
Stanovitni ljudje v judovskem narodu, potomci svete rodovine, ki so ohranili znanje o Bogu, so krepili svojo vero z razmišljanjem o tem in podobnih besedilih. Z velikim veseljem so brali, kako ga bo Gospod pomazilil, "da oznanja blagovestje krotkim", da obvezuje "potrte v srcu", oznani/689/ "svobodo jetnikom" in okliče "milostno Gospodovo leto". (Iz 61, 1.2) Vendar je bilo njihovo srce polno žalosti, ko so pomislili na trpljenje, ki ga bo moral zdržati, da bi izpolnil božanski načrt. S temeljito srčno ponižnostjo so raziskovali besede v preroških spisih: "Kdo je veroval našemu oznanilu in komu se je razodela Gospodova rama? Kajti On je vzrastel kakor mladika pred njim in kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga bili želeli. Bil je zaničevan in preziran med možmi, Mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali. Zares, On je nosil naše bolezni in si je naložil naše bolečine; mi pa smo ga šteli za kaznovanega, ki ga je Bog udaril in ponižal. A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, bil je potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in njegove rane so bile nam v ozdravljenje. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot; in Gospod mu je naložil krivice vseh nas. Mučili so ga, a ponižal se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki molči pred svojimi strižci; in ni odprl svojih ust./690/ Iz stiske in iz sodbe je bil vzet - a izmed njegovih vrstnikov kdo je pomislil, da je bil odrezan iz dežele živečih? Zaradi prestopka mojega ljudstva ga je zadel udarec. In dali so mu grob pri brezbožnih, a pri bogatinu je bil po svoji mučni smrti, zato ker ni storil krivice in ni bilo zvijače v njegovih ustih." (Iz 53,1-9)
Sam Jahve je objavil po Zahariju o trpečem Zveličarju: "Prebudi se, o meč, zoper mojega Pastirja in zoper Moža, ki je moj Družabnik!" (Zah 13,7) Kristus je moral kot zamena in porok za grešnega človeka pretrpeti kazen božanske pravice. Moral je občutiti pomen pravice. Spoznal je, kaj pomeni, če grešnik stoji pred Bogom brez posrednika.
Po psalmistu pa je Odrešenik prerokoval o samem sebi: "Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil. Da, za jed so mi dali žolča in v moji žeji so mi dali piti octa." (Ps 69,20.21)
Napovedal je, kako se bo ravnalo z njim: "Kajti obdali so me psi, hudobnikov krdelo me je obkrožilo, prebodli so moje roke in moje noge. Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko." (Ps 22,16-18)/691/
Ti opisi grenkega trpljenja in krute smrti Obljubljenega so kljub žalosti bogati z obljubami. Saj je o njem, ki "ga je hotel Gospod streti" in izpostaviti mukam, da bi postal "daritev za greh", Jahve objavil, da "bo videl zarod, podaljšal svoje dni, in kar je Gospodu po volji, bo uspevalo v njegovi roki. Od nadloge svoje duše bo videl sad in se sitil. S svojim poznanjem bo moj pravični hlapec mnoge storil pravične; in njihove krivice bo naložil nase. Zato mu dam velike v delež in delil bo plen z mogočnimi; zato, ker je žrtvoval svojo dušo v smrt in je bil grešnikom prištet; On je nesel greh mnogih in prosil za grešnike." (Iz 53,10-12)
Ljubezen do grešnikov je spodbudila Kristusa, da je plačal ceno odrešenja. "In videl je, da ni nobenega moža, in se je zavzel, da ni nobenega posrednika." (Iz 59,16) Nihče drug ne bi mogel odkupiti ljudi iz sovražnikove oblasti. "Zato mu je rešitev napravila njegova rama, in njegova pravičnost, ta ga je podpirala. Glej, moj hlapec, ki ga podpiram, moj izvoljenec, ki je moji duši po volji: svojega Duha sem dal nanj, pravico bo oznanjal poganskim narodom." (Iz 59,16; 42,1)
V svojem življenju ne bo zahteval nobenih pravic zase. Spoštovanje, ki ga ljudje izkazujejo položaju, bogastvu in nadarjenosti, bo Božjemu Sinu tuje. Mesija ne bo uporabil nobenega sredstva, ki jih ljudje uporabljajo, da si zagotovijo vdanost ali izsilijo/692/ spoštovanje. Njegova popolna samoodpoved je opisana z besedami: "Vpil ne bo, ne hrupa napravljal, in njegov glas se ne bo slišal po ulicah. Nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne pogasi." (Iz 42,2.3)
Zveličar se bo vedel očitno drugače kakor učitelji njegovega časa. V njegovem življenju ne bo videti hrupnega razpravljanja, razkošnega čaščenja, ne bo si prizadeval, da bi mu ploskali. Mesija bo skrit v Bogu, Bog pa se bo razodeval v značaju svojega Sina. Brez spoznanja o Bogu bi bilo človeštvo za vedno izgubljeno. Brez božanske pomoči bi se ljudje pogrezali vse globlje. Življenje in moč je moral podariti On, ki je ustvaril svet. Človekove potrebe ni možno zadovoljiti nikakor drugače.
O Mesiju je bilo še prerokovano: "Ne bo opešal, ne bo potrt, dokler ne ustanovi pravice na zemlji; in otoki bodo čakali njegovega nauka." (Iz 42,4) Božji Sin bo "poveličal postavo in jo postavil v čast". (Iz 42,21) Ne bo zmanjšal njene pomembnosti in obvezujočih zahtev; namesto tega jo bo povišal. Hkrati pa bo božanske odredbe osvobodil bremen, ki jim jih je naložil človek in zaradi česar so mnogi zapadli v malodušnost med svojim prizadevanjem, da bi zadovoljivo služili Bogu.
Jahvejeva beseda pravi o Zveličarjevem poslanstvu: "Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti, in primem te za roko in te bom čuval, in dam te v/693/ zavezo ljudstvu, v svetlobo poganskim narodom, da odpreš slepe oči, da izvedeš iz zapora jetnike, iz ječe nje, ki sede v temi. Jaz sem Gospod, to je moje ime, in svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale rezanim podobam. Prejšnje, glejte, se je zgodilo in novo naznanjam; preden nastane, vam to napovedujem." (Iz 42,6-9)/694/
Po obljubljenem Potomcu bo Izraelov Bog osvobodil Sion. "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad. Glej, devica bo spočela in rodila Sina, in imenovala bo njegovo ime Emanuel. Smetano in med bo jedel, ko bo vedel zametati hudo in voliti dobro." (Iz 11,1; 7,14.15)
"Gospodov Duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. In njegovo blagougodje bo v Gospodovem strahu; in ne bo sodil po videzu svojih oči, ne pravde odločal po sluhu svojih ušes, temveč v pravičnosti bo sodil siromake in nepristransko bo odločal pravdo krotkim na zemlji. In udari zemljo s šibo svojih ust in z dihom svojih ust usmrti krivičnika. In pravičnost bo pas njegovih ledij in zvestoba pas njegovega bedra. In zgodi se v tistem času: po Davidovi korenini, ki stoji v znamenje ljudstvom, bodo vprašali poganski narodi; in njegovo počivališče bo slavno." (Iz 11,2-5.10)
"Glej, mož, Odraslek mu je ime. ... On sezida Gospodov tempelj in On bo nosil veličastvo in sedel in gospodoval na svojem prestolu in bo duhovnik na svojem prestolu." (Zah 6,12.13)
Moral se je odpreti studenec "v očiščenje greha in nečistosti". (Zah 13,1) Človeški otroci so morali slišati blaženo vabilo:/695/ "Hej, vsi, kateri koli ste žejni, pridite k vodam, in kateri nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, pravim, kupite brez denarja in brez plačila vina in mleka! Čemu trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj trud za to, kar ne more nasititi? Poslušajte vendar mene in jejte, kar je dobro, in tolstino veselo uživaj vaša duša! Nagnite uho in pridite k meni, poslušajte, in vaša duša bo živela! In sklenem z vami večno zavezo: Davidove stanovitne milosti." (Iz 55,1-3)
Izraelu je bila dana obljuba: "Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za vojvodo in zapovednika narodom. Glej, rod, ki ga nisi spoznal, pokličeš, in rodovi, ki te niso spoznali, priteko k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zavoljo Izraelovega Svetnika, ker te je oslavil." (Iz 55,4.5)
"Blizu sem pripravil svojo pravičnost, ni daleč, in moje zveličanje se ne bo obotavljalo; in na Sionu dam zveličanje; Izrael bo moja slava." (Iz 46,13)
Mesija bo z besedami in dejanji med svojo pozemsko službo razodeval človeštvu slavo Boga Očeta. Vsako dejanje v njegovem življenju, vsaka izgovorjena beseda in vsak čudež bo padlemu človeštvu oznanjal neskončno Božjo ljubezen. "Pojdi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog!/696/ Glejte, Gospod, Jahve, prihaja kot mogočni in njegova rama gospoduje zanj; glejte, njegovo plačilo je pri njem in njegovo povračilo pred njim! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo. In tisti dan bodo glušci slišali besede pisma, in iz mraka in teme bodo videle oči slepcev. In krotki bodo pomnožili svoje veselje v Gospodu, in ubožni med ljudmi se bodo radovali v Izraelovem Svetniku. In kateri so se v duhu motili, zadobe razsodnost, in godrnjači bodo dovzetni za nauk." (Iz 40,9-11; 29,18.19.24)
Tako je Bog po prerokih in očakih ter v prispodobah in simbolih temu svetu spregovoril o prihajajočem Osvoboditelju od greha. Dolg seznam navdihnjenih prerokb je kazal na prihod "dragocenosti vseh narodov". (Hag 2,7) Celo sam kraj rojstva in čas prihoda sta bila natančno napovedana.
Davidov Sin se je moral roditi v Davidovem mestu. Iz Betlehema, je rekel prerok, "mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti. In ti, Betlehem, Judova zemlja, nikakor nisi najmanjši med Judovimi knezi, kajti iz tebe pride Vojvoda, ki bo pasel moje ljudstvo, Izraela." (Mih 5,1; Mt 2,6)/697/
Angel Gabriel je Danielu oznanil čas prvega prihoda in nekaj najpomembnejših dogodkov iz obdobja Zveličarjevega dela. Dejal je: "Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili najsvetejše." (Dan 9,24) Dan v preroštvu pomeni eno leto. Glej 4 Mz 14,34; Ezk 4,6. Sedemdeset tednov ali štiristo devetdeset dni je štiristo devetdeset let. Dana je tudi izhodiščna točka tega obdobja: "Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida/698/ Jeruzalem, do Maziljenca, Vojvode, bo sedem tednov in dvainšestdeset tednov," (Dan 9,25) to je devetinšestdeset tednov ali štiristo triinosemdeset let. Ukaz, da se obnovi in pozida Jeruzalem, ki ga je izdal Artakserks Longiman, je pričel veljati jeseni leta 457 pred Kristusom. Glej Ezr 6,14; 7,1.9. Od tega časa nas štiristo triinosemdeset let privede v jesen leta 27 našega štetja. Glede na prerokbo to obdobje sega v čas Mesija, Maziljenca. Leta 27 je bil Jezus ob svojem krstu pomaziljen s Svetim Duhom in kmalu zatem je nastopil svojo službo. Tedaj je bilo objavljeno sporočilo: "Čas je dopolnjen!" (Mr 1,15)
Angel je potem rekel: "In trdno zavezo sklene z mnogimi za en teden" (sedem let). (Dan 9,27) Sedem let po začetku Zveličarjeve službe se je moral evangelij oznanjati izrecno Judom; tri leta in pol ga je oznanjal sam Kristus, potem pa apostoli. "Sredi tedna pa stori, da preneha klalna in jedilna daritev." (Dan 9,27) Pomladi leta 31 je bil Kristus, prava Daritev, darovan na Golgoti. Takrat se je zagrinjalo v templju raztrgalo na dvoje, kar je pomenilo, da sta svetost in pomen daritvenih služb prenehala. Nastopil je čas, da prenehata zemeljska klalna in jedilna daritev.
En teden - sedem let - se je končal leta 34. Takrat so Judje s kamnanjem Štefana dokončno zapečatili svoje zavračanje evangelija. Učenci, ki so se razkropili zaradi preganjanja, "so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija". (Dej 8,4) Kmalu zatem se je spreobrnil tudi Savel, preganjalec, in postal Pavel, apostol poganov.
Mnoge prerokbe o Zveličarjevem prihodu so spodbujale Jude, da so živeli v neprestanem pričakovanju./699/ Mnogi so umrli v veri, vendar niso doživeli izpolnitve obljube. Gledali so jih oddaleč ter verovali in priznavali, da so tujci in romarji na zemlji. Od časa Enoha so očaki in preroki ponavljali in ohranjali živo upanje v njegov prihod.
Bog sprva ni razodel natančnega časa prvega prihoda. Tudi ko je Danielovo prerokovanje to oznanilo, niso vsi pravilno razlagali tega sporočila.
Minevala so stoletja in končno so glasovi prerokov umolknili. Nad Izraelom je počivala močna zatiralčeva roka. Ko so se Judje odvrnili od Boga, je njihova vera zbledela, upanje pa je skoraj prenehalo razsvetljevati prihodnost. Mnogi niso razumeli besed prerokov. Tisti, katerih vera bi morala ostati močna, pa so bili nagnjeni govoriti: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezk 12,22) Na nebeškem posvetu pa je že bila določena ura Kristusovega prihoda. "Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina, ... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo." (Gal 4,4.5)
Človeštvu se morajo podati nauki v človeškem jeziku. Poslanec zaveze je moral spregovoriti. Njegov glas se je moral slišati tudi v njegovem templju. On, Vir resnice, mora ločiti resnico od plev človeških izrekov, ki so jo naredili neuspešno. Načela Božje vladavine in načrt odrešenja morajo biti jasno opredeljena. Nauki Stare zaveze morajo biti popolnoma razloženi ljudem./700/
Ko se je Zveličar končno pojavil "enak človeku" (Flp 2,7) in pričel svojo službo milosti, mu je Satan lahko ranil samo peto, medtem ko je Kristus z vsakim ponižnim dejanjem ali s trpljenjem ranil glavo svojega sovražnika. Trpljenje, ki ga je povzročil greh, je prizadelo srce Brezgrešnega. Ko je Kristus trpel nasprotovanje grešnikov, je plačeval dolg za grešnega človeka in lomil okove, v katere je bilo ujeto človeštvo. Vsaka bolečina in vsaka žalitev je prispevala k rešitvi človeštva.
Ko bi Satan lahko napeljal Kristusa, da bi popustil eni sami skušnjavi, ko bi ga lahko napeljal, da bi z enim samim dejanjem ali celo mislijo omadeževal svojo popolno čistost, bi knez teme zmagal nad človekovim Porokom in si zadobil celotno človeško družino. Ampak Satan je lahko samo povzročal gorje, ni pa mogel omadeževati. Lahko je povzročal smrtno muko, ni pa mogel oskruniti. Kristusovo življenje je spremenil v eno samo dolgo prizorišče nasprotovanj in preizkušenj, vendar je z vsakim napadom izgubljal svojo oblast nad človeštvom.
V puščavi skušnjav, v Getsemanskem vrtu in na križu je naš Zveličar pomeril orožje s knezom teme. Njegove rane so postale znamenje zmage za človeški rod. Ko je Kristus v smrtni muki visel na križu ter so se hudobni duhovi veselili in ga hudobni ljudje sramotili, je Satan dejansko ranil njegovo peto. Toda prav to dejanje je strlo kači glavo. S smrtjo je Kristus uničil "njega, ki ima oblast smrti, to je Hudiča". (Heb 2,14) To dejanje je zapečatilo usodo voditelja upora in za zmeraj zagotovilo načrt zveličanja./701/ Jezus je s smrtjo premagal njeno moč; ko je vstal, je odprl vrata groba za vse svoje sledilce. V tem poslednjem velikem boju spoznamo izpolnjeno preroštvo: "To ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Mz 3,15)
"Ljubljeni, sedaj smo Božji otroci, a ni se še pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakor je." (1 Jn 3,2) Naš Odrešenik je odprl pot, da lahko tudi najbolj grešni, najbolj potrebni, najbolj zatirani in zaničevani pridejo k Očetu. "O Gospod, ti si moj Bog; poviševal te bom, poveličeval tvoje ime; kajti storil si čuda, sklepe od starodavna, zvestobo in resnico." (Iz 25,1)/702/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!