Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

57. Prenova (angleško)

Temeljno besedilo: Neh 13

Judovsko ljudstvo je slovesno in javno priseglo, da bo poslušno Božjemu zakonu. Toda ko Ezrovega in Nehemijevega vpliva nekaj časa ni bilo, so se mnogi odvrnili od Gospoda. Nehemija se je vrnil v Perzijo. Med njegovo odsotnostjo iz Jeruzalema se je priplazilo zlo ter zagrozilo, da bo pokvarilo ljudstvo. Malikovalci niso pridobili opore le v samem mestu, marveč so s svojo navzočnostjo omadeževali celo tempeljske prostore. S sklepanjem zakonskih zvez sta se sprijateljila veliki duhovnik Eliasib in Amonec Tobija, ki je bil najbolj ogorčen Izraelov sovražnik. Posledica te nesvete zveze je bila, da je Eliasib dovolil Tobiju zasedati stanovanje, ki je spadalo k templju in so ga poprej uporabljali kot skladišče za desetine in darove ljudstva.

Zaradi krutosti in izdajstva Amoncev in Moabcev do Izraelcev je Bog po/669/ Mojzesu določil, naj bodo za večno ločeni od njegovega ljudstva. (Glej 5 Mz 23,3-6) Veliki duhovnik pa je kljuboval temu navodilu in vrgel ven darove, ki so bili spravljeni v shrambi Božje hiše, da bi naredil prostor predstavniku izobčenega rodu. Večjega zaničevanja Boga ne bi mogel pokazati, kakor da je izkazal takšno naklonjenost temu sovražniku Boga in njegove resnice.

Nehemija je po vrnitvi iz Perzije izvedel za predrzno oskrunitev, zato je hitro ukrepal, da bi pregnal vsiljivca. Pravi: "In bilo mi je silno žal, in sem pometal vse stvari Tobijeve hiše iz shrambe. Nato sem ukazal, in očistili so shrambe, in sem zopet vanje znosil posode Božje hiše, jedilne daritve in kadilo." (Neh 13,8.9)

Vendar ni bil oskrunjen samo tempelj, temveč so bili tudi darovi nepravilno uporabljani. To bi lahko ogrozilo radodarnost ljudstva. Ni bilo več njihove vneme in gorečnosti - desetino so prinašali nejevoljno. Zakladnica Gospodove hiše je bila slabo založena. Mnogi pevci in drugi, ki so bili zaposleni v svetiščni službi, pa niso prejemali zadostne podpore, in so zapustili Božje delo, da bi delali drugod.

Nehemija pa se je namenil popraviti to nepravilno uporabo. Zbral je tiste, ki so opustili delo v Gospodovi hiši "ter jih postavil na njihovo mesto". (Neh 13,11) To je ljudem vlilo zaupanje in ves Juda je "prinesel desetino žita in vina in olja v založne shrambe." (Neh 13,12) Ljudje, ki "so bili šteti za zveste," so postali "pazniki nad zalogami, in bilo jim je poverjeno, da delijo svojim bratom". (Neh 13,13)/670/

Druga posledica sklepanja zakonskih zvez s pogani je bila nespoštovanje sobote, razločevalnega znamenja med Izraelci kot častilci pravega Boga in vsemi drugimi narodi. Nehemija je ugotovil, da poganski trgovci in obrtniki iz okoliških krajev prihajajo v Jeruzalem in zapeljujejo mnoge Izraelce h kupovanju ob sobotah. Bilo je nekaj takšnih, ki jih ni bilo mogoče prepričati, da bi žrtvovali načela, vendar so jih drugi prestopali in se pridružili poganom v njihovem prizadevanju, da bi premagali tankovestnost zvestejših. Mnogi so si javno drznili prestopati soboto. Nehemija piše: "Tisti čas sem videl v Judeji, da so nekateri ob sobotah tlačili tlačilnice in spravljali snopovje in z njimi obkladali osle, pa tudi z vinom, z grozdjem in s smokvami in z vsakršnimi tovori, ki so jih prinašali v Jeruzalem ob sobotnem dnevu. ... Tudi so prebivali v mestu Tirci, ki so prinašali ribe in različno blago ter prodajali ob sobotah Judovim sinovom." (Neh 13,15.16)

Takšno stanje bi se lahko preprečilo, ko bi voditelji uporabili svojo oblast. Toda želja, da bi zagotovili lastne koristi, jih je napeljala, da so bili naklonjeni brezbožnim. Nehemija jih je neustrašno pokaral, ker so zanemarili svojo dolžnost. Strogo jih je vprašal: "Kakšna je to huda razvada, ki jo imate, da oskrunjate sobotni dan? Ali niso tudi vaši očetje delali tako, in ali ni naš Bog spravil vseh teh nesreč nad nas in nad to mesto? In vi pripravljate še več srda nad Izraela s tem, da oskrunjate soboto!" (Neh 13,17. 18) Potem je ukazal, naj pred mrakom nad vrati Jeruzalema pred soboto zaprejo duri in jih ne odprejo, dokler ne mine sobota. Ker je bolj zaupal lastnim služabnikom/671/ kakor pa tistim, ki bi jih določili jeruzalemski upravitelji, jih je postavil pred vrata in poskrbel, da so bila njegova navodila izpolnjena.

Ker "kramarji in prodajalci raznovrstnega blaga" niso hoteli odstopiti od svojega namena, so "ostali čez noč zunaj pred Jeruzalemom, enkrat ali dvakrat", ker so upali, da bodo dobili priložnost za trgovanje ali z meščani ali s podeželani. (Neh 13,20) Nehemija jih je opozoril, da bodo kaznovani, če bodo nadaljevali takšno početje. Vprašal jih je: "Zakaj ostajate čez noč okoli obzidja?/672/ Če še enkrat to storite, položim na vas roko! Od tega časa niso več prišli v soboto." (Neh 13,21) Prav tako je ukazal levitom stražiti vrata, vedel je, da bodo bolj spoštovani kakor navadno ljudstvo; zaradi njihove tesne zveze s službo Bogu je bilo upravičeno pričakovati, da bodo bolj vneti pri uveljavljanju poslušnosti njegovemu zakonu.

Potem je Nehemija obrnil svojo pozornost na nevarnost, ki je znova grozila Izraelu zaradi sklepanja zakonskih zvez in druženja s pogani. Zapisal je: "Tudi sem videl v tistem času Jude, ki so se poročili z ženami iz Asdoda, Amona in Moaba; in njihovi otroci so polovico govorili asdodsko in niso znali judovsko, temveč govorili so po jeziku tega ali onega ljudstva." (Neh 13,23.24)

Te nezakonite zveze so v Izraelu povzročale veliko zmedo, zakaj sklepali so jih nekateri možje na višjih položajih, upravitelji, h katerim so se ljudje upravičeno zatekali po nasvet in jih imeli za zgled. Ker je Nehemija dojel, kakšna poguba grozi narodu, če bodo tako nadaljevali, se je resno pogovoril s kršilci. Opozoril jih je na Salomonov primer in jih spomnil, da med vsemi narodi ni vstal kralj, kakršen je bil ta mož, komur je Bog podaril veliko modrost. Pa vendar so malikovalke odvrnile njegovo srce od Boga, njegov zgled pa je pokvaril Izraela. Nehemija je strogo vprašal: "Ali naj poslušamo vas, ki delate tako veliko zlo?" (Neh 13,27) Priseči so mu morali, "da ne bodo dajali svojih hčer njihovim sinovom, ne jemali njihovih hčer svojim sinovom ali sami sebi". (Neh 13,25)

Ko jim je ponovil Božje zapovedi, grožnje in strašne sodbe, ki so prizadele Izraela/673/ v preteklosti prav zaradi istega greha, se je prebudila njihova vest. Pričelo se je delo prenove, ki je odvrnilo pretečo Božjo jezo in zagotovilo njegovo odobravanje in blagoslove.

V sveti službi pa so bili nekateri, ki so zagovarjali svoje poganske žene in dejali, da se ne morejo ločiti od njih. Vendar niso delali razlike; niso se ozirali na ugled ali položaj. Kdor koli od duhovnikov ali poglavarjev ni hotel pretrgati svoje zveze z malikovalci, je bil takoj odstavljen s službe Gospodu. Vnuk velikega duhovnika, ki se je poročil s hčerjo zloglasnega Sanbalata, ni bil samo odstavljen s položaja, marveč je bil takoj tudi izgnan iz Izraela. Nehemija je molil: "Spominjaj se jih, o moj Bog, da so onečistili duhovništvo in zavezo duhovništva in levitov!" (Neh 13,29)

Koliko duševne stiske je povzročila ta nujna strogost zvestemu Božjemu delavcu, bo razodela samo končna sodba. Nenehno se je bojeval z nasprotovanji, napredoval pa je samo s postom, ponižnostjo in molitvijo.

Mnogi, ki so se poročili s pogani, so se odločili oditi z njimi v izgnanstvo ter so se skupaj s tistimi, ki so bili izobčeni iz zbora, pridružili Samarijanom. Tako so se odločili tudi nekateri, ki so zasedali visok položaj v Božjem delu in so se jim postopno popolnoma prilagodili. Ker so si Samarijani želeli okrepiti to zvezo, so obljubili, da se bodo še bolj prilagodili judovski veri in običajem. Odpadniki so se odločili prekositi svoje nekdanje brate in so postavili tempelj na gori Garizim kot nasprotje Božje hiše v Jeruzalemu. Njihova vera je bila še naprej/674/ mešanica judovstva in poganstva; njihova trditev, da so Božje ljudstvo, pa je povzročila razkol, tekmovalnost in sovraštvo med dvema narodoma iz roda v rod.

Za prenovo, ki bi jo bilo treba opraviti danes, potrebujemo ljudi, ki kakor Ezra in Nehemija ne bodo prikrivali ali opravičevali greha, in se ne bodo bali zagovarjati Božje časti. Ljudje, na katerih počiva breme tega dela, ne smejo biti mirni, ko vidijo greh, in si ne smejo prizadevati prikriti zla s plaščem lažne ljubezni. Vedeti morajo, da Bog ne gleda na osebo in da se lahko strogost do nekaterih izkaže kot usmiljenost za mnoge. Prav tako morajo vedeti, da naj ta, ki graja zlo, vedno kaže Kristusovega duha.

Ezra in Nehemija sta se v svojem delu ponižala pred Bogom ter priznala svoje grehe in grehe ljudstva. Prosila sta za odpuščanje, kakor da bi bila sama ta, ki sta storila zlo. Potrpežljivo sta delala, molila in trpela. Njunega dela pa ni najbolj oteževalo odkrito sovraštvo poganov, marveč skrivno nasprotovanje lažnih prijateljev. Ti so svoj vpliv uporabili v službi zla in desetkratno povečali breme Božjih služabnikov. Ti izdajalci so prenašali Gospodovim sovražnikom obvestila, da so jih uporabili v boju zoper njegovo ljudstvo. Njihove zle strasti in upornost so se vedno bojevale z jasnimi Božjimi zahtevami.

Uspeh, ki je spremljal Nehemijeva prizadevanja, kaže, kaj lahko dosežejo molitev, vera in modro odločno delovanje. Nehemija ni bil duhovnik; tudi prerok ni bil. Ni se potegoval za položaj. Bil je prenovitelj, ki je bil obujen/675/ za pomemben čas. Njegov cilj je bil spraviti ljudstvo z Bogom. Navdihnjen z veličastnim načrtom je uporabil vso svojo moč, da bi ga dosegel. Njegov trud je označevala plemenita in neomajna poštenost. Ko je prišel v stik z zlom in nasprotovanjem, se je tako odločno postavil za pravico, da so bili ljudje spodbujeni k delu z novo vnemo in pogumom. Niso mogli drugače kakor pa priznati njegovo zvestost, domoljubnost in močno ljubezen do Boga. Ko so to spoznali, so bili pripravljeni iti za njim.

Marljivost pri opravljanju dolžnosti, ki nam jo določi Bog, je pomemben del prave vere. Ljudje bi morali izrabiti okoliščine kot Božje sredstvo za izvršitev njegove volje. Hitro in odločno ukrepanje o pravem času bo zagotovilo veličastno zmago, zamuda in zanemarjanje dolžnosti pa bosta povzročila neuspeh in osramotila Boga. Če voditelji v delu resnice niso vneti, če so brezskrbni in neodločni, bo cerkev nemarna, mlačna in željna užitka. Če pa so prežeti s sveto težnjo služiti Bogu in samo njemu, bo ljudstvo enodušno, polno upanja in vneto.

Božja beseda je polna ostrih in očitnih nasprotij. Greh in svetost stojita drug ob drugem, da bi se ob pogledu nanju lahko ognili enemu in sprejeli drugo. Strani, ki opisujejo Sanbalatovo in Tobijevo sovraštvo, laži in izdajstvo, prav tako opisujejo Ezrovo in Nehemijevo plemenitost, predanost in požrtvovalnost. Svobodno se lahko odločimo, koga bomo posnemali. Strašne posledice prestopanja Božjih zapovedi so postavljene nasproti blagoslovom, ki so sad poslušnosti. Sami pa se moramo odločiti, ali bomo trpeli eno ali uživali drugo./676/

Pozidava in prenova, ki so ju izvršili vrnjeni izgnanci pod vodstvom Zerubabela, Ezra in Nehemija, kaže podobo dela duhovne obnove, ki se mora zgoditi v poslednjih dneh zgodovine tega sveta. Izraelov ostanek je bil slabotno ljudstvo, izpostavljeno besnenju svojih sovražnikov. Vendar je po njih Bog imel cilj ohraniti na zemlji spoznanje o sebi in svojem zakonu. Oni so bili varuhi pravega bogoslužja, oskrbniki svetih izrekov. Doživljali so razne izkušnje med obnovo templja in jeruzalemskega obzidja. Spopadali so se z močnim nasprotovanjem. Voditelji v tem delu so nosili težko breme, vendar so ti možje napredovali z neomajnim zaupanjem, s ponižnim duhom in z odločnim zanašanjem na Boga. Verovali so, da bo z njegovo pomočjo zmagala resnica. Kakor nekoč kralj Ezekija se je tudi Nehemija "oklepal Gospoda, ni se umaknil, hodeč za njim, temveč je izpolnjeval njegove zapovedi. ... In Gospod je bil z njim." (2 Kr 18,6.7)

Duhovno obnovo, katere prispodoba je bilo delo, opravljeno v Nehemijevih dneh, je Izaija opisal z besedami: "In pozidajo stare razvaline in postavijo, kar je bilo v nekdanjih časih porušeno, ter obnove zapuščena mesta, pustišča mnogih rodov. In kateri so od tebe, pozidajo stare razvaline: podstave prejšnjih rodov zopet postaviš, in imenoval se boš Zagrajevalec vrzeli, Popravljalec cest v prebivanje." (Iz 61,4; 58,12)

Tukaj prerok opisuje ljudi, ki so si med splošnim odstopom od resnice in pravičnosti, prizadevali/677/ obnoviti načela, ki so temelj Božjega kraljestva. Takšni so zagrajevalci vrzeli, ki je nastala v Božjem zakonu - obzidju, ki je bilo postavljeno okoli izvoljencev za njihovo zaščito, in poslušnost tem predpisom pravice, resnice in čistosti naj bi bila njihova nenehna varnost.

Prerok z nedvoumnimi besedami opisuje posebno delo tega ljudstva ostanka, ki obnavlja zid. "Če obrneš od sobote svojo nogo, da ne boš delal, kar te veseli, v moj sveti dan, in boš soboto imenoval naslado, Gospodov sveti dan, častitljiv, in če ga boš častil, ne hodeč po svojih poteh, ne delajoč, kar te veseli, in ne govoreč praznih besed: tedaj se boš razveseljeval v Gospodu, in dam ti, da boš jezdil po višinah zemlje, in storim, da boš užival dediščino Jakoba, svojega očeta; zakaj Gospodova usta so govorila." (Iz 58,13.14)

V času konca bo obnovljena vsaka božanska uredba. Zagrajena bo vrzel, ki je nastala v zakonu, ko je človek spremenil soboto. Božje ljudstvo ostanka, ki stoji pred svetom kot prenovitelj, mora razložiti, da je Božji zakon temelj vsake trajne prenove in da mora sobota iz četrte zapovedi stati kot spomin na stvarjenje, kot nenehni spomenik Božje moči. Jasno in razločno morajo razložiti pomembnost poslušnosti vsem predpisom desetih zapovedi. Sodelovali bodo s Kristusom v zagrajevanju vrzeli, ker jih bo gnala njegova ljubezen. Bodo zagrajevalci vrzeli in popravljalci cest v prebivanje. (Glej Iz 58,12)/678/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Še več dobrih knjig lahko najdete na založbi Logos!