Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

54. Graja zoper oderuštvo (angleško)

Temeljno besedilo: Neh 5

Preden je bilo dokončano jeruzalemsko obzidje, je Nehemijevo pozornost pritegnilo žalostno stanje revnejšega sloja ljudi. Zaradi neurejenih razmer v deželi je bilo nekoliko zanemarjeno obdelovanje zemlje. In še več, občutili so pomanjkanje hrane, kajti zaradi sebičnega ravnanja nekaterih, ki so se vrnili v Judejo, na deželi ni počival Gospodov blagoslov.

Da bi ubogi zagotovili hrano za svoje družine, so jo morali kupovati na posojilo in za pretirano visoko ceno. Prav tako so bili prisiljeni sposoditi si denar, da so lahko plačevali visoke davke, ki so jim jih naložili perzijski kralji. Stisko revnim so še povečali bogatejši Judje, ki so izkoriščali njihovo pomanjkanje in bogateli na njihov račun.

Gospod je po Mojzesu zapovedal Izraelu, naj vsako tretje leto zberejo desetino za uboge;/646/ za dodatno pomoč so poskrbeli tako, da vsako sedmo leto niso obdelovali zemlje in je ta počivala, kar pa je obrodila sama od sebe, je bilo namenjeno ljudem v potrebi. Zvestoba ljudstva v darovanju teh prispevkov za pomoč ubogim in v druge dobrodelne namene jim je pomagala obdržati v svežem spominu resnico o tem, da je Bog lastnik vsega, oni pa imajo priložnost biti prenosniki blagoslovov. Jahvejev namen je bil, da bi Izraelci pridobili navado, ki bi izkoreninila njihovo sebičnost ter razvila velikodušen in plemenit značaj.

Bog je po Mojzesu prav tako zapovedal: "Če denarja posodiš mojemu ljudstvu, ubožcu, ki biva zraven tebe, ne bodi mu kakor oderuh, tudi mu ne naloži obresti. Ne jemlji obresti od svojega brata ne za denar, ne za hrano, ne za kar koli, kar se posoja na obresti." (2 Mz 22,25; 5 Mz 23,19) Potem je dejal: "Če bo med vami ubožec, eden tvojih bratov, v katerem koli mestu v tvoji deželi, ki ti jo daje Gospod, vaš Bog, ne zakrkni svojega srca ter ne zapri roke proti svojemu ubogemu bratu, temveč rad mu odpri roko in voljno mu daj naposodo, kolikor zadostuje njegovi potrebi, česar strada. Zakaj ubogih ne bo kar zmanjkalo v deželi, zatorej ti zapovedujem takole: Rad odpri roko svojemu bratu, potrebnemu in siromaku v tvoji deželi." (5 Mz 15,7.8.11)

V časih po vrnitvi izgnancev iz Babilona so bogati Judje ravnali prav nasprotno tem zapovedim. Ko so si bili ubogi prisiljeni izposoditi denar za plačilo davka kralju, so jim bogati posodili denar, vendar/647/ so zahtevali visoke obresti. Določili so poroštvo na zemljo ubogih in tako postopoma spravili nesrečne dolžnike v najhujše uboštvo. Mnogi so bili prisiljeni prodati svoje sinove in hčere v sužnost in zdelo se je, da ni upanja za izboljšanje njihovega stanja, ni bilo možnosti, da bi odkupili bodisi otroke bodisi zemljo; zanje ni bilo prihodnosti, marveč vse večja nesreča z nenehnim pomanjkanjem in sužnostjo. Pa vendar so bili pripadniki istega naroda, otroci iste zaveze kakor njihovi srečnejši bratje.

Ljudstvo je na dolgo razlagalo svoje stanje Nehemiju. Dejali so: "In glej, moramo dajati svoje sinove in hčere pod jarem sužnosti, in nekatere naše hčere so že pod jarmom, in ni v moči naših rok, da jih odkupimo; saj imajo drugi naše njive in vinograde." (Neh 5,5)

Ko je Nehemija slišal za to kruto odiranje, se je njegovo srce napolnilo z ogorčenjem. Piše: "Ko sem slišal njihovo vpitje in take besede, sem se silno razsrdil." (Neh 5,6) Dojel je, da se mora odločno potegniti za pravico, če želi prekiniti zatiralsko oderuško navado. Z njemu značilno vnemo in odločnostjo je ukrepal za olajšanje svojim bratom.

Na Nehemija niti za trenutek ni vplivalo dejstvo, da so bili zatiralci bogati ljudje, katerih podporo je izredno potreboval pri obnovi mesta. Strogo je pokaral plemenitnike in poglavarje, in ko je zbral veliko množico ljudstva, jim je razložil Božje zahteve glede te težave.

Njihovo pozornost je usmeril na dogodke, ki so se zgodili/648/ med vladavino kralja Ahaza. Ponovil je sporočilo, ki ga je Bog takrat poslal Izraelu kot grajo zaradi njihove krutosti in zatiranja. Judovi otroci so bili zaradi malikovalstva izročeni v roke še bolj malikovalskih bratov, Izraelovemu ljudstvu. Slednji so popustili svojemu sovraštvu in v boju pobili na tisoče Judovih mož, zajeli vse ženske in otroke ter jih hoteli zadržati kot sužnje ali pa jih prodati v sužnost poganom.

Bog se ni vmešal v boj zaradi Judovih grehov, toda prerok Oded je pokaral krut načrt zmagoslavne vojske: "In sedaj še mislite teptati Judove in jeruzalemske otroke, da vam bodo sužnji in sužnje! Ali niste tudi sami dosti krivi proti Gospodu, svojemu Bogu?" (2 Let 28,10) Oded je opozoril Izraelovo ljudstvo, da se je zoper nje vnela Gospodova jeza in da njihovo nepravično in zatiralsko ravnanje kliče nadnje njegove sodbe. Ko so slišali te besede, so oboroženi možje izpustili ujetnike in plen pred knezi in vsem zborom. Določeni vodilni možje iz Efraimovega rodu "vzamejo ujetnike v svojo skrb ter ogrnejo gole med njimi z oblačili iz plena, in ko so jih oblekli in obuli ter jim dali jesti in piti ter jih pomazilili ter posadili slabe izmed njih na osle, so jih peljali v Jeriho, palmovo mesto, k njihovim bratom". (2 Let 28,15)

Nehemija in nekateri drugi so odkupili nekaj Judov, ki so bili prodani poganom, in sedaj je to ravnanje primerjal z vedenjem njih, ki/649/ so zaradi posvetnega dobička zasužnjili svoje brate. Dejal je: "Kar delate, ni dobro. Ali ne bi imeli hoditi v strahu našega Boga, da ne bomo v posmeh poganom, svojim sovražnikom?" (Neh 5,9)

Nehemija jim je razložil, da bi tudi sam na podlagi pooblastila perzijskega kralja lahko zahteval velik prispevek zase. Namesto tega pa ni vzel niti tega, kar mu je po pravici pripadalo, temveč je radovoljno daroval revnim, da bi jim olajšal pomanjkanje. Od teh judovskih poglavarjev, ki so bili krivi oderuštva, je zahteval, naj prenehajo krivično ravnati, naj povrnejo zemljo revnim in prav tako tudi denar, ki so ga izterjali od njih, ter naj jim posojajo brez poroštva ali obresti.

To je povedal pred vsem zborom. Poglavarji so se imeli priložnost opravičevati, če bi to hoteli. Vendar niso izustili nobenega izgovora. Dejali so: "Povrnemo jim in ne bomo jih terjali za nič, ampak hočemo storiti, kakor praviš." (Neh 5,12) Potem jih je Nehemija v navzočnosti duhovnikov "zavezal s prisego, da store po tej obljubi. ... In ves zbor je dejal: Amen! In so hvalili Gospoda. In ljudstvo je storilo po tej obljubi." (Neh 5,12.13)

To poročilo nas uči pomembnega nauka. "Korenina vsega zla namreč je srebroljubje." (1 Tim 6,10) Želja po dobičku je postala očarljiva strast našega rodu. Do bogastva pa se velikokrat pride na nepošten način. Množice se bojujejo z revščino, prisiljeni so garati za nizko plačo, ne morejo si zagotoviti niti najnujnejših življenjskih potreb. Garanje in pomanjkanje brez upanja na boljši jutri/650/ še bolj otežuje njihovo breme. Zaskrbljeni in zatirani ne vedo, kam naj se obrnejo po pomoč. Vse to pa samo zato, da premožni lahko zadovoljijo svojo objestnost ali popuščajo svoji želji po bogatenju.

Ljubezen do denarja in razkazovanja je iz tega sveta naredila razbojniško jamo. Sveto pismo opisuje pohlepnost in zatiranje, ki bosta prevladovala tik pred drugim Kristusovim prihodom. Jakob piše: "Dajte torej vi, bogatini. ... Zaklade ste si nabrali v zadnjih dneh! Glejte, plačilo delavcev, ki so poželi vaše polje, pa ste jim ga utrgali, kriči; in vpitje žanjcev je prišlo do ušes Gospoda nad vojskami. V požrešnosti in razkošnosti ste živeli na zemlji; svoja srca ste redili v dan klanja. Obsodili, umorili ste pravičnega, ne ustavlja se vam." (Jak 5,1.3-6)

Celo med njimi, ki trdijo, da hodijo v Gospodovem strahu, so takšni, ki ravnajo kakor Izraelovi poglavarji. Ker imajo oblast, izsilijo več, kakor je pravično, in tako postanejo zatiralci. Ker pa se v življenju ljudi, ki nosijo Kristusovo ime, kaže lakomnost in izdajalstvo, ker cerkev ohranja v svojih knjigah imena njih, ki so si pridobili bogastvo po krivici, ljudje zaničujejo Kristusovo vero. Samopašnost, prevara in oderuštvo pačijo vero mnogih ter uničujejo njihovo duhovnost. Cerkev je precej odgovorna za grehe svojih vernikov. Če ne povzdigne svojega glasu zoper zlo, ga podpira.

Svetovne navade niso kristjanovo merilo. Kristjan ne sme posnemati njegovega prekanjenega ravnanja, prevar/651/ in izsiljevanja. Vsaka krivica, storjena sočloveku, je kršitev zlatega pravila. Vsaka krivica, ki je storjena Božjemu otroku, je storjena samemu Kristusu v podobi njegovih svetih. Vsak poskus izkoriščanja nevednosti, slabosti ali nesreče drugega se v nebeških knjigah zapisuje kot prevara. Kdor se resnično boji Boga, bo raje noč in dan garal in jedel kruh revščine, kakor pa popustil želji po dobičku, ki prizadene vdovo in sirote ali prikrajša tujca za njegovo pravico.

Že najmanjše odstopanje od pravičnosti podre ograje in pripravi srce, da bo ravnalo še bolj krivično. Kolikor bolj si človekovo srce prizadeva pridobiti prednost na škodo drugega, toliko bolj postane neobčutljivo na vpliv Božjega Duha. Tako zagotovljen dobiček je strašna izguba.

Vsi smo bili dolžniki božanski pravici, vendar nismo imeli ničesar, s čimer bi poplačali dolg. Potem pa se nas je usmilil Božji Sin, ki je plačal ceno za naše odrešenje. Postal je ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu. (2 Kor 8,9) Z dobrodelnostjo do njegovih ubogih otrok lahko dokažemo iskrenost svoje hvaležnosti za usmiljenje, ki nam ga je izkazal. Apostol Pavel pravi: "Delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si z njimi domači po veri." (Gal 6,10) Njegove besede so v skladnosti z Zveličarjevimi: "Kajti uboge imate vedno pri sebi, in kadar hočete, jim morete dobro storiti. Vse torej, kar hočete, da ljudje vam store, tako storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki." (Mr 14,7; Mt 7,12)/652/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!