 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
53. Obnovitelji obzidja (angleško)
Temeljno besedilo: Neh 2 do 4
Nehemija je varno pripotoval v Jeruzalem. Kraljeva pisma upraviteljem dežel ob poti, kjer je potoval, so mu zagotovila časten sprejem in hitro pomoč. Noben sovražnik si ni upal nadlegovati uradnika, ki so ga varovali vojaki perzijskega kralja in so mu deželni poglavarji izkazovali takšno spoštovanje. Njegov prihod v Jeruzalem z vojaškim spremstvom je kazal, da ima pomembno nalogo; to je izzvalo zavist poganskih plemen, ki so živela blizu mesta ter so pogosto dajala duška sovraštvu do Judov tako, da so jih napadali in žalili. V tem hudobnem ravnanju so se predvsem izkazali nekateri poglavarji plemen: Horončan Sanbalat, Amonec Tobija in Arabec Gesem. Že od samega začetka so ti voditelji zlonamerno opazovali Nehemijeve dejavnosti ter si z vsemi močmi prizadevali preprečiti njegove načrte in ovirati njegovo delo./635/
Nehemija je bil še naprej tako previden in preudaren kakor doslej. Vedel je, da so mu ogorčeni in odločni sovražniki pripravljeni nasprotovati, zato je molčal o naravi svojega poslanstva, dokler ga poznavanje razmer ne bo usposobilo za uresničitev načrtov. Upal je, da si bo tako zagotovil sodelovanje ljudstva in jih spodbudil k delu, preden se bo dvignilo nasprotovanje njegovih sovražnikov.
Izbral je nekaj ljudi, za katere je vedel, da so vredni zaupanja. Razložil jim je okoliščine, ki so ga pripeljale v Jeruzalem, in jim pojasnil cilj, ki ga je želel doseči, ter načrte, po katerih se bo ravnal. Njegova naloga jih je takoj z zanimanjem pritegnila in so mu obljubili pomoč.
Tretjo noč po prihodu je Nehemija vstal opolnoči z nekaj zaupnimi tovariši ter se odpravil osebno pogledat jeruzalemske razvaline. Sedeč na muli je jezdil od enega dela mesta do drugega in ocenjeval podrte zidove in vrata mesta svojih očetov. Misli judovskega domoljuba je prevzela bolečina, ko je s strtim srcem opazoval porušeno obzidje svojega ljubljenega Jeruzalema. Spomini na minulo Izraelovo veličino so bili v ostrem nasprotju z dokazi njegovega ponižanja.
Nehemija je na skrivaj v tišini dokončal svoj obhod zidov. Pravi: "Načelniki pa niso vedeli, kam sem šel ali kaj sem delal, kajti doslej nisem bil ničesar povedal Judom in duhovnikom, ne plemenitnikom in načelnikom in drugim, ki so opravljali delo." (Neh 2,16) Preostanek/636/ noči je prebedel v molitvi. Vedel je namreč, da se bo zjutraj treba resno potruditi, opogumiti in združiti potrte in razdeljene rojake.
Nehemija je imel s seboj kraljevo pooblastilo, v katerem je bilo zahtevano, naj prebivalci sodelujejo z njim v obnovi mestnega obzidja, vendar se Nehemija ni zanašal na uporabo oblasti. Raje si je prizadeval pridobiti zaupanje in naklonjenost ljudstva, vedoč, da je nujno zediniti kakor srca tako tudi roke za veliko delo, ki ga je čakalo. Ko je zjutraj sklical ljudstvo, jim je opisal dejstva, da bi prebudil njihove uspavane moči in združil razkropljeno množico.
Nehemijevi poslušalci niso vedeli za njegov ponočni obhod, tudi povedal jim ni o tem. Dejstvo, da je bil na tem obhodu, pa je veliko pripomoglo k uspehu, saj je tako lahko opisal natančno stanje mesta, kar je osupnilo njegove poslušalce. Vtis, ki ga je naredilo slabo in bedno stanje Jeruzalema, je povečal resnost in moč njegovim besedam.
Nehemija je ljudstvu opisal njihovo sramoto med pogani - njihova vera je bila onečaščena, Boga so preklinjali. Povedal jim je, da je v oddaljeni deželi slišal za njihovo stisko, si zanje zadobil naklonjenost Nebes in da se je med molitvijo odločil prositi za dovoljenje kralja, ki jim je tako priskočil na pomoč. Boga ni samo prosil, da bi mu kralj zagotovil dovoljenje, temveč da bi mu prav tako dal oblast in pomoč, ki bo potrebna v tem/637/ delu. Njegova molitev je bila uslišana na takšen način, da je bilo jasno, da je načrt od Gospoda.
Potem ko je Nehemija to povedal, je razložil, da ga podpirata združeni veljavi Izraelovega Boga in perzijskega kralja. Nato je naravnost vprašal ljudstvo, ali bodo izkoristili to priložnost in obnovili obzidje.
Vabilo je seglo naravnost v njihovo srce. Njihov strah se je spremenil v sram, ko so pomislili na to, kako so jim Nebesa izkazala naklonjenost, in z novim pogumom so soglasno rekli: "Vstanimo in zidajmo! In potrjene so bile njihove roke za dobro delo." (Neh 2,18)
Nehemija se je z vsem srcem lotil dela. Njegovo upanje, odločnost, navdušenje in stanovitnost so bili nalezljivi ter so druge navdali z enako velikim pogumom in vzvišenim namenom. Vsak je postal Nehemija na svojem področju in pomagal krepiti srca in roke svojega bližnjega.
Ko so Izraelovi sovražniki slišali, kaj Judje upajo, da bodo dokončali, so se jim posmehovali in jih zaničevali, rekoč: "Kaj pomeni to, kar počenjate? Ali se hočete upreti kralju?" (Neh 2,19) Nehemija pa je odvrnil: "Bog nebes nam da srečo, in mi, njegovi hlapci, hočemo vstati in zidati. Vam pa ni deleža, ne pravice, ne spomina v Jeruzalemu." (Neh 2,20)
Med prvimi, na katere je vplival Nehemijev duh gorečnosti in resnosti, so bili duhovniki. Zaradi njihovega vplivnega položaja so ti možje lahko storili veliko za napredek ali pa oviranje dela. Njihova začetna pripravljenost na sodelovanje je pomembno prispevala k uspehu. Večina/638/ knezov in poglavarjev v Jeruzalemu se je plemenito lotila svoje dolžnosti in ti zvesti možje so častno omenjeni v Božji knjigi. Bilo je tudi nekaj imenitnikov Tekojčanov, ki pa "niso upognili vratu k službi svojega Gospoda". (Neh 3,5) Spomin na te malomarne uradnike je ožigosan s sramoto in se je prenašal kot svarilo vsem prihodnjim rodovom.
V vsakem verskem gibanju so ljudje, ki ne morejo zanikati, da je to Božje delo, vendar se držijo po strani in ne storijo ničesar, da bi pomagali. Dobro bi bilo, ko bi si takšni zapomnili, da se v nebesih zapisujejo takšne stvari - v knjigi, v kateri ni nič izpuščeno, v njej ni napak in po njej jim bo sojeno. Tam je zapisana vsaka zamujena priložnost za službo Bogu; tudi vsako dejanje vere in ljubezni bo ostalo kot spomin za vse večne čase.
V primerjavi s spodbudnim vplivom Nehemijeve navzočnosti je bil zgled Tekojčanov nepomemben. Ljudstvo je bilo na splošno prežeto z domoljubnostjo in vnemo. Sposobni in vplivni možje so organizirali različne družbene razrede prebivalcev v skupine, vsak vodja pa je bil odgovoren za obnovitev določenega dela obzidja. O nekaterih je zapisano, da so gradili "proti svoji hiši vprek". (Neh 3,10)
Sedaj ko se je delo dejansko začelo, Nehemijeva odločnost ni popuščala. Z neutrudno budnostjo je nadzoroval gradnjo, usmerjal delavce, posvečal pozornost oviram in reševal nujne primere. Na vsej dolžini obzidja, ki se je raztezalo kakšnih pet kilometrov, je bilo neprestano čutiti njegov vpliv. Z ustreznimi besedami je opogumljal zaskrbljene, spodbujal počasne in hvalil marljive. Vedno je opazoval/639/ gibanje svojih sovražnikov, ki so se od časa do časa zbirali v daljavi in pogovarjali, kakor da bi kovali zaroto, potem pa so se približali delavcem in poskušali odvrniti njihovo pozornost od dela.
Nehemija pri vsem svojem delu ni pozabil vira svoje moči. Svoje srce je stalno dvigoval k Bogu, vzvišenemu Nadzorniku vsega. Govoril je: "Bog nebes nam da srečo." (Neh 2,20) Te besede so vedno znova odmevale in prevzemale srce delavcev na obzidju./640/
Obnova jeruzalemskega obzidja pa ni minila neovirano. Satan se je trudil izzvati nasprotovanje in povzročiti malodušnost. Sanbalat, Tobija in Gesem, njegovi glavni pomočniki v tem početju, so se odločili ovirati obnovo. Prizadevali so si spreti delavce. Posmehovali so se naporom delavcev in trdili, da je naloga nemogoča in obsojena na neuspeh. "Kaj delajo ti slabotni Judje?" je vpil Sanbalat posmehljivo: "Ali bodo neki dan dokončali? Ali hočejo v življenje povrniti kamen z grobljišča, ki je vendar sežgano?"/641/ (Neh 4,2) Tobija je še bolj zaničevalno dodal: "Kar koli naj zidajo, če lisica pride nanj, poruši njihov kamniti zid!" (Neh 4,3)
Graditelji so kmalu doživeli dejavnejše nasprotovanje. Tako so bili prisiljeni nenehno stražiti pred zarotami svojih nasprotnikov, ki so trdili, da so prijatelji, hkrati pa si želeli na različne načine povzročiti zmedo in težave in zasejati negotovost. Prizadevali so si uničiti pogum Judov, kovali so zarote, kako bi Nehemija pritegnili v svoje pasti. Nezvesti Judje so bili pripravljeni pomagati v izdajalskem načrtu. Razširila se je novica, da Nehemija kuje zaroto proti perzijskemu vladarju, ker se želi povišati na položaj kralja nad Izraelom, vsi, ki mu pomagajo, pa so izdajalci.
Nehemija pa je še naprej prosil Boga za vodstvo in podporo in "ljudstvo je imelo pogum za delo". (Neh 4,6) Delo je napredovalo, dokler niso zapolnili vrzeli in celotno obzidje zgradili do polovice nameravane višine.
Ko so Izraelovi sovražniki videli, da njihov trud nič ne pomaga, so postali besni. Doslej si niso upali biti nasilni, saj so vedeli, da Nehemija in njegovi tovariši delujejo s kraljevim dovoljenjem. Bali so se, da bi z dejavnim nasprotovanjem lahko povzročili vladarjevo jezo. Toda sedaj so v svoji ogorčenosti zakrivili zločin, za katerega so obtožili Nehemija. Zbrali so se na posvet in "vsi skup se zarote, da se pojdejo bojevat zoper Jeruzalem". (Neh 4,8)
Medtem ko so Samarijani kovali zaroto zoper Nehemija in njegovo delo, so nekateri vodilni/642/ Judje postali nezadovoljni in so ga skušali spraviti ob pogum tako, da so pretiravali pri opisovanju težav, ki so spremljale zidanje. Govorili so: "Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu." (Neh 4,10)
Malodušnost pa je prišla še iz druge strani. Judje, ki so poleg prebivali, ampak niso sodelovali pri delu, so zbirali izjave in poročila sovražnikov in jih uporabili, da bi oslabili pogum in povzročali nezadovoljstvo.
Toda kazalo je, da roganje in posmeh, nasprotovanje in grožnje navdihujejo Nehemija s še trdnejšo odločnostjo in še večjo previdnostjo. Dojel je nevarnost, s katero se je bilo treba spopasti v tem boju s sovražnikom, vendar je ostal neustrašen. Pravi: "Mi pa smo molili k svojemu Bogu in postavili stražo zoper nje, dan in noč. ... Tedaj sem postavil na spodnje kraje prostora za zidom, na goljave, ljudstvo po njihovih rodovinah z njihovimi meči, sulicami in loki. In ko sem vse ogledal, sem vstal in velel plemenitnikom in načelnikom in drugemu ljudstvu: Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega, in bojujte se za svoje brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in hiše!
Ko so pa slišali naši sovražniki, da nam je bilo povedano, in je Bog uničil njihov naklep, smo se vrnili vsi na zid, vsak k svojemu delu. In bilo je od tega dne, da je polovica mojih hlapcev opravljala delo, druga polovica pa je držala sulice in ščite,/643/ loke in oklepe. ... In bremenarji so nakladali, vsak z eno roko delajoč, z drugo pa držeč orožje. In zidar je vsak imel meč pripasan k ledju, in tako so zidali." (Neh 4,9.13-18)
Poleg Nehemija je stal trobentač, na različnih delih obzidja pa so stali duhovniki, ki so nosili svete trobente. Ljudstvo je bilo razkropljeno naokoli po svojem delu, ko pa se je približala nevarnost na nekem kraju, je bil dan znak, naj vsi nemudoma pohitijo tja. Nehemija pravi: "Tako smo se trudili pri delu in polovica jih je držala sulice do jutranje zarje, dokler so prisvetile zvezde." (Neh 4,21)
Od teh, ki so živeli v mestih in vaseh zunaj Jeruzalema, so odslej zahtevali, da so prenočevali znotraj obzidja, da bi varovali delo in bili pripravljeni za svojo dolžnost ob jutranji zarji. To je preprečevalo nepotrebne zamude in odstranilo priložnost, ki bi jo lahko izkoristili sovražniki in napadli delavce, ko bi se vračali domov ali z doma. Tudi Nehemija in njegovi tovariši se niso izogibali napornemu delu ali težavnim nalogam. Niti podnevi niti ponoči, tudi ne v kratkem času, ki je bil določen za spanec, si niso sneli oblačila ali odložili orožja.
Nasprotovanje in malodušnost, ki so ju doživeli graditelji v Nehemijevem času zaradi odkritih sovražnikov in lažnih prijateljev, je značilna izkušnja tudi njih, ki danes opravljajo Božje delo. Kristjani niso preizkušani samo z ogorčenostjo, zaničevanjem in nasiljem sovražnika, temveč tudi z brezbrižnostjo, nedoslednostjo, mlačnostjo in izdajalstvom priznanih prijateljev in pomočnikov. So tarča posmeha in zaničevanja./644/ Isti sovražnik, ki spodbuja zaničevanje, ob ustrezni priložnosti uporabi tudi bolj krute in nasilne ukrepe.
Satan izkorišča vsako neposvečeno lastnost, da bi dosegel svoj namen. Med njimi, ki trdijo, da podpirajo Božje delo, so tudi takšni, ki se pridružijo Božjim sovražnikom in izpostavijo Božje delo napadom najbolj ogorčenih sovražnikov. Celo tisti, ki si želijo napredek Božjega dela, bodo slabili roke njegovih služabnikov, ko bodo poslušali, prenašali in napol verovali klevetanju, bahanju in grožnjam njegovih nasprotnikov. Satan dosega izredne uspehe po svojih pomočnikih in vsi, ki popustijo njihovemu vplivu, so podvrženi zapeljivi moči, ki popači modrost modrih in razumnost razumnih. Toda Božje ljudstvo naj se podobno kakor Nehemija ne ustraši in ne zaničuje svojih sovražnikov. Zaupa naj v Boga in nenehno gre naprej, svoje opravilo naj izvršuje nesebično in njegovi previdnosti zaupa delo, ki ga opravlja.
Nehemija je sredi velike malodušnosti zaupal v Boga, v njem je imel varno zavetje. On pa, ki je bil podpora svojemu služabniku takrat, je bil upanje svojega ljudstva v vseh časih. V vsaki stiski lahko njegovo ljudstvo z zaupanjem reče: "Če je Bog z nami, kdo je proti nam?" (Rim 8,31) Naj bodo zarote Satana in njegovih pomočnikov še tako premetene, jih bo Bog razkrinkal in onemogočil vsak njihov načrt. Odgovor vere danes naj bo Nehemijev odgovor: Naš Bog se bo bojeval za nas, kajti Bog dela in nihče ne more preprečiti končnega uspeha./645/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!