Vsebina

Nazaj

Naprej

Preroki in kralji (Ellen G. White)

51. Duhovna obnova (angleško)

Ezra je pravočasno prispel v Jeruzalem. Zelo so namreč potrebovali njegov vpliv. Njegov prihod je vlil upanje in pogum v srce mnogih, ki so delali v težavnih razmerah. Odkar se je vrnila prva skupina izgnancev pod vodstvom Zerubabela in Jozueta pred sedemdesetimi leti, so veliko naredili. Tempelj je bil dokončan, mestno obzidje je bilo delno popravljeno. Veliko pa je še ostalo nedokončanega.

Med ljudmi, ki so se poprej vrnili v Jeruzalem, so bili mnogi, ki so ostali zvesti Bogu do konca življenja; toda precejšnje število otrok in vnukov je pozabilo svetost Božjega zakona. Celo nekateri odrasli, ki so jim bile zaupane odgovornosti, so odkrito grešili. Njihovo ravnanje je zelo onemogočalo trud drugih, za napredek Božjega dela. Dokler koli očitni kršilci zakona/618/ ne bodo kaznovani, se nebeški blagoslov ne bo mogel izliti na ljudstvo.

Po Božji previdnosti so tisti, ki so se vrnili z Ezrom, določili poseben čas za iskanje Gospoda. Izkušnje, ki so jih pravkar preživeli na poti iz Babilona, ko jih ni varovala nobena človeška sila, so jih naučile bogatih duhovnih naukov. Vera mnogih se je okrepila, in ko so se ti pomešali z malodušnimi in brezbrižnimi v Jeruzalemu, je bil njihov vpliv mogočen dejavnik v prenovi, ki je kmalu nastala.

Četrti dan po njihovem prihodu so bili zakladi srebra in zlata skupaj s posodami za svetiščne službe izročeni v roke tempeljskih uradnikov v navzočnosti prič in z izredno natančnostjo. Vsak predmet so pregledali "po številu in po teži". (Ezr 8,34)

Otroci ujetništva, ki so se vrnili z Ezrom, "so darovali žgalne daritve Izraelovemu Bogu" (Ezr 8,35) kot daritev za greh in v znamenje svoje hvaležnosti in zahvale za zaščito svetih angelov med potovanjem. "In izročili so kraljeve ukaze kraljevim namestnikom in deželskim oblastnikom tostran reke. Ti pa so podpirali ljudstvo in Božjo hišo." (Ezr 8,36)

Kmalu zatem je k Ezru pristopilo nekaj poglavarjev z resno pritožbo. "Izraelovo ljudstvo in duhovniki in leviti" doslej niso upoštevali svetih Jahvejevih zapovedi, da naj/619/ ne sklepajo zakonske zveze z okoliškimi narodi. "Zakaj jemali so njihove hčere zase in za svoje sinove," je bilo povedano Ezru, "in so se, sveto seme, zmešali z ljudmi teh" poganskih dežel; "in roka poglavarjev in načelnikov je bila prva v tej nezvestobi." (Ezr 9,1.2)

Ezra je raziskoval vzroke, ki so povzročili babilonsko ujetništvo, in spoznal, da je Izraelovo odpadništvo predvsem posledica mešanja s poganskimi narodi. Dojel je, da bi jim bilo prizaneseno mnogo žalostnih in ponižujočih izkušenj, če bi bili poslušni Božji zapovedi in bi se ločili od okoliških narodov. Ko je sedaj izvedel, da si kljub naukom iz preteklosti ugledni možje upajo prestopati zakone, ki so bili dani kot zaščita pred odpadništvom, je bilo njegovo srce vznemirjeno. Pomislil je na Božjo dobroto, ko je svoje ljudstvo znova postavil na trdna tla v njihovi domači deželi. Prevzela ga je pravična jeza in žalost zaradi njihove nehvaležnosti. Napisal je: "Ko sem to slišal, sem si raztrgal suknjo in plašč ter si pulil lase z glave in brado in sedel potrt. Tedaj se zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga zaradi nezvestobe tistih, ki so prišli iz ujetništva. Jaz pa sem sedel potrt do večerne daritve." (Ezr 9,3.4)

Ob večerni daritvi je Ezra vstal in si še enkrat raztrgal oblačilo in plašč, padel na kolena in razbremenil svoje srce v molitvi Nebesom. Iztegnil je roke proti Gospodu in zavpil: "O moj Bog, sramujem se in se bojim povzdigniti obličje/620/ k tebi, moj Bog; zakaj naše krivice so nam zrasle nad glavo in naša krivda je prispela do neba!

Od časa naših očetov smo v veliki krivdi do tega dne, in zaradi svojih krivic smo bili izročeni mi, naši kralji in naši duhovniki rokam kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenjenju in očitni sramoti, kakor je danes. In sedaj nam je za kratek trenutek izkazal milost Gospod, naš Bog, da nam je pustil ostanek rešencev in dal, da smemo zabiti šotorov klin na njegovem svetem kraju, da bi nam naš Bog razsvetlil oči ter nas malo poživil v naši sužnosti. Zakaj sužnji smo; vendar pa nas ni zapustil naš Bog v naši sužnosti, ampak nam je naklonil milost pred kralji Perzije, da bi nam pripravil oživitev, da postavimo Božjo hišo in popravimo njene razvaline, ter da bi nam dali zid v Judi in v Jeruzalemu. In sedaj, naš Bog, kaj hočemo reči po vsem tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi, ki si jih zapovedal po svojih hlapcih, prerokih. Po vsem tem pa, kar je prišlo nad nas za naša huda dela in za našo veliko krivdo (ker si nas ti, naš Bog, kaznoval manj, kakor zaslužijo naše krivice, in si nam dal toliko rešencev tukaj), ali bomo zopet prelamljali tvoje zapovedi in sklepali svaštvo z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe? Ali se ne bi srdil nad nami, dokler nas ne bo konec, da ne ostane nikogar in se nihče ne reši? O Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen; kajti preostali smo kot rešenci, kakor se danes vidi. Glej, pred teboj smo v svoji krivdi, kajti nihče ne more stati pred teboj zaradi tega." (Ezr 9,6-11.13-15)/621/

Žalost, ki so jo čutili Ezra in njegovi tovariši nad zlom, ki se je zahrbtno vtihotapilo v samo jedro Gospodovega dela, je obrodila spokorjenje. Mnogi, ki so grešili, so bili globoko ganjeni. "Kajti ljudstvo je grozno jokalo." (Ezr 10,1) Vsaj nekoliko so se pričeli zavedati ostudnosti greha in kakšna gnusoba je to v Božjih očeh. Dojeli so svetost zakona, ki je bil dan na Sinaju, in mnogi so zatrepetali ob misli na svoje grehe.

Eden od navzočih, Sekanija po imenu, je priznal, da so vse Ezrove besede resnične. Priznal je: "Nezvesto smo ravnali proti svojemu Bogu, ker smo si jemali žene tujke iz ljudstev dežele. A zdaj je še upanje Izraelu ob tem!" (Ezr 10,2) Sekanija je predlagal, naj bi vsi, ki so se pregrešili, sklenili zavezo z Bogom, da bodo opustili greh in da se jim sodi po zakonu. Ezru je velel: "Vstani, ker to je tvoj posel, in mi bomo pri tebi in srčen izvrši to! Nato vstane Ezra in zapriseže poglavarje duhovnikov, levitov in vsega Izraela, da bodo storili po tej besedi." (Ezr 10,4.5)

Tako se je začela čudovita prenova. Ezra je z neskončnim potrpljenjem in tankočutnostjo in skrbno obzirnostjo do pravic in blaginje vsakega vpletenega posameznika skupaj s svojimi družabniki poskušal pripeljati potrtega Izraela na pravo pot. Predvsem pa je bil Ezra učitelj postave, zato se je osebno posvečal preiskovanju vsakega primera, da bi ljudje dojeli svetost tega zakona in blagoslove, ki jih lahko prejmejo s poslušnostjo./622/

Kjer koli je Ezra deloval, je obudil zanimanje za proučevanje Svetih spisov. Določili so tudi učitelje, da so poučevali ljudi. Tako je bil Gospodov zakon poveličan in postavljen v čast. Preiskovali so preroške knjige in še posebej besedila, ki so napovedovala prihod Mesija, ki bo prinesel upanje in tolažbo mnogim žalostnim in utrujenim srcem.

Več kakor dva tisoč let je minilo, odkar je Ezra "pripravil svoje srce, da bo preiskoval Gospodov zakon in ga spolnjeval", (Ezr 7,10) pa vendar ta čas ni zmanjšal vpliva njegovega pobožnega zgleda. Dolga stoletja je poročilo o njegovem življenju posvečenja navdihovalo mnoge, da so se odločili preiskovati in spolnjevati Gospodov zakon.

Ezrovi vzgibi so bili vzvišeni in sveti; k vsemu, kar je počel, ga je spodbujala globoka ljubezen do ljudi. Usmiljenje in nežnost do grešnikov, bodisi zavestnih ali iz nevednosti, bi morala biti nazoren nauk vsem, ki si prizadevajo doseči prenovo. Božji služabniki morajo biti trdni kakor skala, kadar gre za načela pravičnosti; vendar pa morajo hkrati kazati tudi naklonjenost in prizanesljivost. Kakor Ezra naj prestopnikom predočijo načela, ki so temelj vsake pravičnosti, ter jih tako učijo pot življenja.

V naših dneh, ko Satan na različne načine poskuša zaslepiti ljudi za obvezujoče zahteve Božjega zakona, so potrebni ljudje, ki bodo mnoge pripravili do tega, da bodo trepetali ob "zapovedi našega Boga". (Ezr 10,3) Potrebni so pravi prenovitelji, ki bodo usmerili prestopnike k vzvišenemu Zakonodajalcu ter jih poučili, da "je Gospodova postava popolna, oživlja/623/ dušo". (Ps 19,7) Potrebujemo ljudi, ki poznajo Sveto pismo, ljudi, katerih vsaka beseda in dejanje povišujeta Jahvejeve predpise, ljudi, ki si prizadevajo okrepiti vero. O, kako zelo potrebujemo učitelje, ki bodo navdihnili srce s spoštovanjem in ljubeznijo do Pisem.

Splošno razširjeno krivičnost danes lahko pripišemo predvsem zanemarjanju proučevanja in poslušnosti Svetim spisom, kajti ko je Božja beseda odrinjena, je zavržena njena moč, da brzda hudobne grešne strasti naravnega srca. Ljudje sejejo v meso in iz njega žanjejo pokvarjenost.

Zanemarjanje Svetega pisma pa povzroča zavračanje Božjega zakona. Nauk, da so ljudje osvobojeni poslušnosti božanskim predpisom, je oslabil silo moralne obveznosti ter odprl zapornice poplave krivičnosti na svet. Brezzakonje, razuzdanost in pokvarjenost so se razširili kakor vsesplošen potop. Povsod je videti zavist, zla sumničenja, hinavščino, odtujitev, tekmovalnost, razdore, izdajo svetega zaupanja in popuščanje poželenju. Ves ustroj verskih načel in naukov, ki bi moral biti temelj in okvir družbenega življenja, je podoben majavi gmoti, ki se bo vsak trenutek zrušila.

Glas, ki je spregovoril s Sinaja, v zadnjih dneh zgodovine sveta še vedno oznanja: "Ne imej drugih bogov zraven mene." (2 Mz 20,3) Človek se je s svojo voljo uprl Božji, vendar ne more utišati besede zapovedi. Človeški um se ne more izogniti odgovornosti višji oblasti. Teorije in ugibanja lahko prevladujejo; človek si lahko prizadeva znanost postaviti nasproti razodetju in tako/624/ odpraviti Božji zakon, toda vse glasneje bo slišati ukaz: "Moli Gospoda, svojega Boga, in njemu samemu služi." (Mt 4,10)

Nič ne more oslabiti ali utrditi Jahvejevega zakona. Je takšen, kakršen je. Vedno je bil in vedno bo svet, pravičen in dober ter popoln sam po sebi. Ni ga mogoče preklicati ali spremeniti. "Poveličati" ali "oskruniti" ga so samo človeške besede.

Med človeškimi zakoni in Jahvejevimi predpisi bo prišlo do zadnjega velikega spopada med resnico in zmoto. Sedaj stopamo na to bojišče - ne v boj med tekmovalnimi cerkvami, ki se bojujejo za prevlado, temveč med vero Svetega pisma in verami bajk in izročil. Sile, ki so se združile zoper resnico, sedaj odločno delajo. Sveta Božja beseda, ki nam je bila izročena za tako visoko ceno trpljenja in prelitja krvi, se premalo ceni. Le malo jih je, ki jo resnično sprejemajo kot življenjsko pravilo. Nezvestoba je dosegla skrb zbujajoče razsežnosti, vendar ne samo v svetu, marveč tudi v cerkvi. Mnogi so zatajili nauke, ki so sami stebri krščanske vere. Velika dejstva o stvarjenju, kakor so jih zapisali navdihnjeni pisci, človekov padec v greh, sprava, nespremenljivost zakona - vse to je dejansko zavrgel velik del tako imenovanega krščanskega sveta. Tisoči, ki so ponosni na svoje znanje, imajo odločno zaupanje v Sveto pismo za dokaz slabosti, za dokaz učenosti pa kritizirajo Svete spise ter dajejo duhovni pomen in razlago njihovih najpomembnejših resnic./625/

Kristjani se morajo pripravljati na to, kar bo kmalu prišlo na svet kot splošno presenečenje. Ta priprava mora potekati v marljivem proučevanju Božje besede in prizadevanju, da uskladijo življenje z njenimi navodili. Neskončni pomen o večnosti zahteva od nas kaj več poleg umišljene vere, vere besed in običajev, kjer je resnica potisnjena na stranski tir. Bog zahteva novo življenje in prenovo. S prižnice bi se morale slišati samo besede Svetega pisma in ničesar drugega. Toda Sveto pismo je oropano svoje moči, posledice pa se kažejo v izumiranju duhovnega življenja. V mnogih današnjih pridigah ni najti božanskega razodetja, ki prebuja vest in oživlja srce. Poslušalci ne morejo reči: "Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal Pisma?" (Lk 24,32) Mnogi kličejo po živem Bogu in hrepenijo po božanski navzočnosti. Božja beseda naj spregovori srcu. Ljudje, ki so doslej poslušali samo izročila in človeške zamisli in pravila, naj slišijo glas njega, ki lahko obnovi njihovo srce za večno življenje.

Preroki in očaki so izžarevali veliko luč. S Siona, Božjega mesta, so bile govorjene veličastne resnice. Gospod želi, da bi luč enako svetila tudi danes po njegovih sledilcih. Če so sveti ljudje iz Stare zaveze tako jasno pričali o zvestobi, mar naj ne bi tisti, na katere sveti nakopičena luč stoletij, še odločneje pričali o moči resnice? Slava prerokb usmerja svojo luč na našo pot./626/ Prispodoba se je srečala s svojim vzorcem v smrti Božjega Sina. Kristus je vstal od mrtvih in oznanil ob odprtem grobu: "Jaz sem vstajenje in življenje." (Jn 11,25) Na svet je poslal svojega Duha, da bi nas spomnil vsega. S čudežno močjo je ohranil svojo pisano besedo skozi stoletja.

Prenovitelji, katerih ugovor nam je prinesel naziv protestanti, so čutili, da jih je Bog poklical, da bi izročili luč evangelija svetu. Da bi to opravili, so bili pripravljeni žrtvovati svoje imetje, svobodo in celo samo življenje. Kljub preganjanju in smrti je bil evangelij oznanjen blizu in daleč. Božja beseda je bila izročena ljudem: vsi družbeni sloji, visoki in nizki, bogati in revni, učeni in nevedni, so goreče preiskovali Besedo zase. Ali smo mi v tej poslednji bitki velikega boja tako zvesti svoji dolžnosti, kakor so bili prvi reformatorji svoji?

"Zatrobite v trobento na Sionu, posvetite post, razglasite praznično zborovanje! Zberite ljudstvo, posvetite zbor, skličite starešine, zberite otroke. ... Duhovniki, Gospodovi služabniki, naj jokajo med vežo in oltarjem in govore: Prizanesi, Gospod, svojemu ljudstvu in ne dajaj svoje dediščine v zasramovanje. Ali tudi še sedaj, govori Gospod, se spreobrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom in z jokom in žalovanjem! Raztrgajte si srca, ne pa oblačil, in spreobrnite se h Gospodu, svojemu Bogu; kajti On je milostiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti in žal mu je hudega. Kdo ve, če se ne obrne in mu bo žal in pusti za seboj blagoslov?" (Jl 2,15-17.12-14)/627/


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!