 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
4. Posledice prekrška (angleško)
Salomon je postal samopašen in tiran predvsem zato, ker ni ohranil in gojil duha samopožrtvovalnosti.
Mojzes je nekoč ob vznožju Sinaja sporočil ljudstvu božanski ukaz: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Mz 25,8) Izraelci so se odzvali s prilaganjem primernih darov: "In pridejo, kogar koli je sililo njegovo srce, vsak, čigar duh je bil radovoljen, in prineso Gospodov dar povzdignjenja." (2 Mz 35,21) Za gradnjo svetišča so bile namreč potrebne velike in obsežne priprave. Potrebno je bilo veliko najdragocenejše in drage snovi, vendar je Gospod sprejel samo prostovoljne darove. "Od vsakega, kogar izpodbode njegovo srce, vzemite dar povzdignjenja meni," se je glasil ukaz, ki ga je ponovil Mojzes množici. (2 Mz 25,2) Prvi lastnosti za postavitev bivališča Najvišjemu/61/ sta bila posvečenje Bogu in duh požrtvovalnosti.
Podobno je bilo ljudstvo poklicano k samopožrtvovalnosti, ko je David prepustil Salomonu odgovornost za gradnjo svetišča. Zbrano množico je vprašal: "In kdo je pripravljen danes prostovoljno napolniti svojo roko za Gospoda?" (1 Let 29,5) Tisti, ki so določeni za postavitev svetišča, naj se vedno spominjajo tega vabila k posvečenju in prostovoljni službi.
Bog je za postavitev shodnega šotora v puščavi obdaril izbrane može s posebnimi veščinami in modrostjo. "In Mojzes reče Izraelovim sinovom: Glejte, Gospod je po imenu poklical Bezalela, ... iz Judove rodovine, in ga je napolnil z Božjim Duhom, ki se kaže v modrosti, razumnosti in znanosti in v vsakršni spretnosti. ... Dal mu je tudi v srce, da poučuje, njemu in Oholiabu, ... iz Danovega rodu. Napolnil ju je z modrostjo srca, da napravita vsakovrstno kovaško in rezbarsko in umetno tkano in pisano vezeno delo ... kakor tisti, ki delajo vsakovrstna ročna dela. ... In Bezalel in Oholiab bosta delala in vsi možje modrega srca, ki jim je Gospod dal modrost in razumnost." (2 Mz 35,30-35; 36,1) Nebeška bitja so sodelovala z delavci, ki jih je izbral sam Bog.
Potomci teh delavcev so podedovali precejšnjo mero nadarjenosti, ki so bile zaupane njihovim prednikom. Ti Judovci in Danovci so nekaj časa ostali ponižni in nesebični; postopoma pa so se skoraj neopazno prenehali zanašati na Boga in mu niso več želeli nesebično služiti. Zahtevali/62/ so višje plačilo za svoje storitve, ker so bili izredno vešči delavci v upodabljajoči umetnosti. V nekaterih primerih so ustregli njihovim zahtevam, pogosteje pa so našli delo pri okoliških narodih. Namesto da bi gojili plemenitega duha samopožrtvovalnosti, ki je prežemal srca njihovih slavnih prednikov, so vse bolj popuščali duhu pohlepnosti in lakomnosti. Da bi zadovoljili svoje sebične želje, so veščine, ki jim jih je podaril Bog, uporabljali v službi poganskim kraljem in s svojo nadarjenostjo pomagali ustvarjati dela, ki so sramotila njihovega Stvarnika.
Med temi možmi naj bi Salomon poiskal glavnega mojstra, da bi nadzoroval gradnjo templja na gori Moriji. Kralju so bili zaupani podrobni pisni načrti za vsak del svete stavbe; zato se je lahko v veri obrnil k Bogu za izbiro posvečenih pomočnikov, katerim bo podaril posebne veščine, da lahko natančno opravijo zahtevano nalogo. Salomon pa je opustil priložnost, da bi pokazal vero v Boga. Tirskega kralja je prosil: "Sedaj mi torej pošlji modrega moža, ki zna delati iz zlata, srebra, brona, železa in iz zagorelordečega, karmezinovega in višnjevega blaga in ki zna izrezljavati rezbe, da dela z veščaki, ki so pri meni v Judeji in Jeruzalemu." (2 Let 2,7)
Feničanski kralj je odgovoril tako, da je poslal Hurama. Ta je bil "sin žene izmed Danovih hčera, njegov oče pa je bil Tirec". (2 Let 2,14) Huram je bil po materini strani potomec Oholiaba, ki mu je Bog pred nekaj stoletji podaril posebno modrost za gradnjo svetišča.
Tako je bil na čelo Salomonove skupine delavcev/63/ postavljen mož, čigar prizadevanja ni spodbujala nesebična želja, da bi služil Bogu. Služil je mamonu, bogu tega sveta. V vlakna njegovega značaja so bila vtkana načela sebičnosti.
Huram je zaradi svojih izrednih sposobnosti zahteval visoka plačila. Postopoma so napačna načela, ki jih je gojil, sprejeli tudi njegovi sodelavci. Ko so z njim dan za dnem delali, so popuščali nagnjenju, da so primerjali svoje plačilo z njegovim ter tako pozabili na sveti značaj svojega dela. Zapustil jih je duh samoodpovedi, njegov prostor pa je zasedel duh pohlepnosti. Zaradi tega so zahtevali višje plačilo in ga tudi dobili.
Pogubni vplivi, ki so bili tako sproženi, so preželi vse panoge Gospodovega dela in se razširili po kraljestvu. Zahtevanje in doseganje višjega plačila je dalo mnogim priložnost, da so se vdali razkošju in potratnosti. Bogati so zatirali uboge. Duh samopožrtvovalnosti je skoraj izginil. V daljnosežnih posledicah teh vplivov lahko zasledimo enega glavnih vzrokov za strašno odpadništvo njega, ki je nekoč spadal med najmodrejše smrtnike.
Ostro nasprotje med duhom in vzgibi ljudi, ki so postavljali shodni šotor v puščavi, in teh, ki so gradili Salomonov tempelj, vsebuje nauk globokega pomena. Koristoljubnost, ki je zaznamovala graditelje templja, ima danes dvojnika v sebičnosti, ki vlada na svetu. Duh pohlepnosti in hlepenje po najvišjem položaju in najvišjem plačilu je zelo razširjen./64/ Redko naletimo na prostovoljno službo in veselo samoodpoved, kakršne so imeli postavljalci shodnega šotora. Vendar je to edini duh, ki bi moral spodbujati Jezusove sledilce. Naš božanski Učitelj je pokazal zgled, kako naj delajo njegovi učenci. Ko je rekel: "Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudi," (Mt 4,19) jima ni ponudil določene vsote kot nagrado za njuno službo. Z njim sta morala sodelovati v samoodpovedi in požrtvovalnosti.
Nikar ne delajmo zaradi plačila. Naša spodbuda, da delamo za Boga, ne sme imeti nič skupnega s službo sebi. Nesebična vdanost in duh požrtvovalnosti sta vedno bila in vedno bosta najpomembnejši lastnosti za sprejemljivo službo. Naš Gospod in Učitelj je določil, da v njegovo delo ne bi bila vtkana niti ena nit sebičnosti. V svoja prizadevanja moramo vnesti obzirnost in znanje, natančnost in modrost, ki jih je Bog popolnosti zahteval od graditeljev pozemskega svetišča. Vendar se moramo pri vsakem našem delu zavedati, da so tudi največje nadarjenosti ali najsijajnejša služba sprejemljive samo, ko sebe položimo na oltar kot živo in popolno daritev.
Naslednje odstopanje od pravih načel, ki je na koncu povzročilo padec Izraelovega kralja, je bilo popuščanje skušnjavi, da bi si prilastil slavo, ki pripada samo Bogu.
Od dneva, ko je bila Salomonu zaupana gradnja templja, pa do časa, ko je bil dokončan, je imel pred seboj zaobljubljeni namen, "da zgradi hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga". (2 Let 6,7) Ta cilj je bil jasno povedan zbranim Izraelovim množicam/65/ pri posvečenju templja. Kralj je v svoji molitvi priznal, da je Jahve rekel: "Moje ime bo ondi." (1 Kr 8,29)
Eden najbolj ganljivih delov Salomonove posvetitvene molitve je bila njegova prošnja Bogu za tujce, ki bodo prišli iz oddaljenih dežel, da bi izvedeli več o njem, čigar slava se je razširila med narodi. Kralj je prosil: "Slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu in o tvoji mogočni roki in o tvoji iztegnjeni rami." (1 Kr 8,42) Za vsakega takšnega tujega molivca je Salomon prosil: "Ti poslušaj v nebesih, ... in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu." (1 Kr 8,43)
Ob koncu posvetitve je Salomon opomnil Izraela, naj bo zvest in vdan Bogu, da "bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega". (1 Kr 8,60)
Načrtovalec templja je bil večji od Salomona; stavba je razodevala Božjo modrost in slavo. Kdor ni poznal tega dejstva, je seveda občudoval in hvalil Salomona kot načrtovalca in graditelja; toda kralj si ni lastil časti za njegovo načrtovanje ali gradnjo.
Tako je bilo, ko je Salomona obiskala kraljica iz Sabe. Slišala je bila za njegovo modrost in veličasten tempelj, ki ga je postavil, ter se odločila, da ga bo preizkušala "z ugankami" (1 Kr 10,1; 2 Let 9,1) in sama videla njegova slavna dela. V spremstvu služabnikov ter kamel, ki so nosile/66/ dišave in obilo zlata in draguljev, se je podala na dolgo potovanje v Jeruzalem. "In ko je dospela k Salomonu, je govorila z njim o vsem, kar ji je bilo na srcu." (1 Kr 10,2; 2 Let 9,1) Z njim je govorila o skrivnostih narave; Salomon pa jo je poučil o Bogu narave, o velikem Stvarniku, ki prebiva v najvišjih nebesih ter vlada nad vsem. "In Salomon ji je razložil vse, kar ga je vprašala; in ni bilo stvari, ki bi bila skrita Salomonu, da bi ji ne bil povedal." (1 Kr 10,3; 2 Let 9,2)
"Ko pa je slišala kraljica iz Sabe vso Salomonovo modrost in je videla hišo, ki jo je zgradil, ... ji je od strmenja zastala sapa." (1 Kr 10,4.5; 2 Let 9,3.4) Priznala je: "Resnična je bila beseda, ki sem jo slišala v svoji deželi o tvojih stvareh in o tvoji modrosti! Toda nisem hotela verjeti, dokler nisem prišla in sem s svojimi očmi videla vse. In glej, še polovice mi niso povedali: več imaš modrosti in dobrot, kakor je bila govorica, ki sem jo slišala. Blagor tvojim ljudem in blagor tem tvojim hlapcem, ki vedno stoje pred teboj, ki poslušajo tvojo modrost!" (1 Kr 10,6-8; 2 Let 9,5-7)
Salomon je kraljico tako izčrpno poučil o viru svoje modrosti in blaginje, da ob koncu svojega obiska ni mogla poveličati predstavnika, temveč je bila prisiljena vzklikniti: "Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki ti je bil blagovoljen, da te je posadil na Izraelov prestol! Ker Gospod ljubi Izraela vekomaj, zato te je postavil za kralja, da izvršuješ sodbo in pravičnost." (1 Kr 10,9; 2 Let 9,8) Bog je načrtoval, da bi takšen vtis dobila vsa ljudstva. In ko "so vsi kralji zemlje hrepeneli po Salomonovem obličju, da bi slišali njegovo modrost, ki mu jo je dal/67/ Bog v srce", (2 Let 9,23) je Salomon nekaj časa poveličeval Boga tako, da jih je spoštljivo usmerjal na Stvarnika nebes in zemlje, Vladarja vesolja in Vsemodrega.
O, kakšna bi bila Salomonova zgodovina, ko bi še naprej s ponižnim duhom usmerjal pozornost ljudi s sebe na njega, ki mu je dal modrost, bogastvo in čast! Toda kakor navdihnjeno pero poroča o njegovih vrlinah, prav tako zvesto priča o njegovem padcu. Salomon je na vrhuncu veličine in obdan z darovi sreče postal omamljen, izgubil je ravnotežje in padel. Posvetni ljudje so ga neprestano hvalili, zato se več ni mogel upreti laskanju, ki so mu ga izkazovali. Modrost, ki mu je bila zaupana, da bi lahko poveličeval Darovalca, ga je navdala z ošabnostjo. Na koncu je dovolil, da so ljudje o njem govorili kot o najbolj vrednem hvale za neprimerljivo razkošje stavbe, ki je bila načrtovana in postavljena v čast "imenu Gospoda, Izraelovega Boga". (2 Let 6,7)
Tako je Jahvejev tempelj postal znan med narodi kot Salomonov tempelj. Človeški predstavnik si je prilastil slavo, ki je pripadala njemu, ki je višji od visokega. (Prd 5,8) Še danes o templju, o katerem je Salomon rekel: "Da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po tvojem imenu," (2 Let 6,33) najpogosteje govorijo kot o Salomonovem, ne pa o Jahvejevem templju.
Človek ne more pokazati večje značajske slabosti, kakor če dovoli, da mu ljudje pripisujejo slavo za darove, ki so jih dala nebesa. Pravi kristjan ima Boga za prvega in/68/ poslednjega in v vsem najboljšega. Nobeni častihlepni vzgibi ne bodo ohladili ljubezni do Boga; neomajno in vztrajno si bo prizadeval, da bo čast pripisana njegovemu nebeškemu Očetu. Ko smo zvesti v poveličevanju Božjega imena, so naše spodbude pod božanskim nadzorom, mi pa smo zmožni razvijati duhovno in umsko moč.
Jezus, božanski Učitelj, je vedno poveličeval ime svojega nebeškega Očeta. Svoje učence je učil moliti: "Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime." (Mt 6,9) In nikakor niso smeli pozabiti priznati: "Ker tvoje je kraljestvo, moč in slava." (Mt 6,13) Vzvišeni Zdravnik je tako skrbno usmerjal pozornost s sebe na Vir svoje moči, da osupla množica teh, ki so videli, "da mutci govore in so pohabljeni zdravi in hromi hodijo in slepci vidijo", ni poveličevala Jezusa, marveč "so slavili Izraelovega Boga". (Mt 15,31) Kristus je v čudoviti molitvi tik pred križanjem dejal: "Jaz sem te oslavil na zemlji." (Jn 17,4) Prosil je: "Oslavi svojega Sina, da tudi tvoj Sin tebe oslavi. Oče pravični! Svet tebe ni spoznal, a jaz sem te spoznal, in ti so spoznali, da si me ti poslal; in oznanil sem jim tvoje ime, in oznanjeval ga bom: da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih." (Jn 17,1.25.26)
"Tako pravi Gospod: Ne hvali se modri s svojo modrostjo, in ne hvali se mogočni s svojo mogočnostjo, tudi ne bogati s svojim bogastvom; ampak s tem naj se hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene,/69/ da sem jaz Gospod, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji; kajti to mi je po volji, govori Gospod. Hvalil bom Božje ime, ... in poveličeval ga z zahvaljevanjem. Vreden si, naš Gospod in Bog, prejemati slavo in čast in moč. Slavil te bom, Gospod, moj Bog, iz vsega svojega srca in poveličeval bom tvoje ime vekomaj. Poveličujte Gospoda z menoj in skupno povišujmo njegovo ime." (Jer 9,23.24; Ps 69,30; Raz 4,11; Ps 86,12; 34,3)
Sprejemanju vodil, ki so peljala stran od duha požrtvovalnosti in se nagibala k samopoveličevanju, se je pridružilo še eno veliko popačenje božanskega načrta za Izraela. Bog je načrtoval, da bi bilo njegovo ljudstvo luč svetu. Z njih naj bi svetila slava njegovega zakona, ki bi jo razodevali v praktičnem življenju. Da bi njegovo izvoljeno ljudstvo izvršilo ta načrt, mu je Bog omogočil zasesti pomemben položaj med narodi na zemlji.
V Salomonovih dneh se je Izraelovo kraljestvo raztezalo od Hamata na severu do Egipta na jugu ter od Sredozemskega morja do reke Evfrat. Po tem območju so potekale mnoge naravne poti svetovne trgovine. Karavane iz oddaljenih dežel so neprestano hodile sem in tja. Tako je bila Salomonu in njegovemu ljudstvu dana priložnost, da ljudem iz vseh narodov razodenejo značaj Kralja kraljev ter jih poučijo, kako naj ga spoštujejo in so mu poslušni. To spoznanje bi moralo biti podano/70/ vsemu svetu. Po nauku o žrtvenih daritvah bi morali pred narodi povišati Kristusa, da bi lahko živeli vsi, ki si to želijo.
Ker je bil Salomon postavljen na čelo ljudstva, ki je bilo določeno za svetilnik okoliškim narodom, bi moral uporabiti od Boga dano modrost in moč vpliva, da bi ustanovil in vodil veliko gibanje za razsvetljenje njih, ki niso poznali Boga in njegove resnice. Tako bi bile množice pripeljane k zvestobi božanskim navodilom, Izrael bi bil zaščiten pred hudobnimi poganskimi navadami, Gospod slave pa bi bil mogočno počaščen. Toda Salomon je ta vzvišeni cilj izgubil spred oči. Ni izrabil svojih sijajnih priložnosti, da bi razsvetlil nje, ki so neprestano hodili skozi njegovo deželo ali pa se celo zadrževali v najpomembnejših mestih.
Misijonskega duha, ki ga je Bog vsadil v Salomonovo srce in v srce vseh pravih Izraelcev, je spodrinil trgovski duh. Priložnosti, ki so se jim ponudile ob stiku z mnogimi narodi, so izrabili za osebno poveličevanje. Salomon je želel okrepiti svoj politični položaj tako, da je gradil utrjena mesta ob trgovskih križiščih. Obnovil je Gezer poleg Jope, ki je stal ob cesti med Egiptom in Sirijo; Bet-horon, zahodno od Jeruzalema, ki je nadzoroval prehod iz središča Judeje v Gezer in na obalo; Megido, ki leži ob karavanski cesti iz Damaska v Egipt ter od Jeruzalema proti severu; in "Tadmor v puščavi" vzdolž karavanskih poti z vzhoda. (2 Let 8,4) Vsa ta mesta so bila močno/71/ utrjena. Trgovske prednosti izhoda na Rdeče morje so povečali z gradnjo ladjevja "v Ezion-geberju, ... na bregu Rdečega morja, v Edomski deželi". (1 Kr 9,26) Izurjeni pomorščaki iz Tira so potovali "s Salomonovimi hlapci" mornarji na teh ladjah v "Ofir in tam naložili zlata, ... silno veliko sandalovine in dragih kamnov". (1 Kr 9,27.28; 10,11)
Dohodek kralja in mnogih njegovih podložnikov je mogočno narastel, ampak kakšna je bila cena za vse to! Nepregledne množice ljudi, ki so se prerivale/72/ na poteh, so ostale brez spoznanja o Jahveju, in sicer zaradi pohlepnosti in kratkovidnosti njih, katerim so bili zaupani Božji izreki.
V očitnem nasprotju s Salomonom pa je ravnal Kristus, ko je živel na zemlji. Zveličar, ki je imel "vso oblast", (Mt 28,18) ni nikoli uporabil te moči za samopoveličevanje. Popolnosti njegove službe človeštvu niso omadeževale nikakršne sanje o pozemski zmagi ali posvetni veličini. Povedal je: "Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil svojo glavo." (Mt 8,20) Kdor je odgovoril na najpomembnejše vabilo in pričel služiti Vrhovnemu Delavcu, naj dobro prouči njegov način dela. On je izkoristil priložnosti, ki so se mu ponudile na velikih prometnih poteh.
Jezus je presledke med potovanji preživel v Kafarnaumu, ki je postal znan kot njegovo mesto. (Mt 9,1) Ker leži na poti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, je bil zelo prikladen za središče Zveličarjevega dela. Skozenj so potovali ljudje iz mnogih dežel ali pa so se v njem ustavili, da so si odpočili. Tam se je Jezus srečeval z ljudmi vseh narodnosti in slojev in tako so bili njegovi nauki odneseni v druge dežele in v mnoge domove. Na ta način so se ljudje začeli zanimati za prerokovanja, ki so vnaprej kazala na Mesija, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja in svet je zvedel za njegovo poslanstvo.
V današnjih dneh so priložnosti za stik z ljudmi vseh slojev in mnogih narodnosti veliko večje kakor v dneh Izraela, kajti poti v različne smeri so se tisočkratno pomnožile./73/
Kakor Kristus naj poslanci Najvišjega danes zavzamejo svoj položaj na teh prometnih poteh, kjer bodo srečali mimoidoče množice iz vseh delov sveta. Kakor On, ki je skril svoj jaz v Bogu, naj sejejo evangeljsko seme in druge seznanijo z dragocenimi resnicami Svetega pisma, da se bodo globoko ukoreninile v umu in srcu ter obrodile sad za večno življenje.
Resni so nauki o Izraelovem neuspehu v letih, ko so se vladar in ljudstvo odvrnili od vzvišenega namena, ki so ga bili poklicani doseči. V čemer so bili oni toliko šibki, da jim je spodletelo, morajo biti močni pripadniki današnjega Božjega Izraela, predstavniki nebes, ki sestavljajo pravo Kristusovo cerkev. Kajti na njih počiva naloga, da dokončajo delo, ki je bilo zaupano ljudem, ter naznanijo dan končne nagrade. Še vedno pa se bo treba srečevati z istimi vplivi, ki so premagali Izraela med Salomonovo vladavino. Sile sovražnika vsake pravičnosti so se močno utrdile. Samo z Božjo močjo lahko zmagamo. Spopad, ki je pred nami, zahteva duha samoodpovedi, nezaupanje vase in zanašanje samo na Boga ter modro izkoriščanje vseh priložnosti za reševanje ljudi. Gospodov blagoslov bo spremljal njegovo cerkev, ko bo združeno napredovala in svetu, ki leži v temi zmote, razodevala lepoto svetosti, ki se kaže v duhu samopožrtvovalnosti, kakršnega je imel Kristus, v poveličevanju božanskega namesto človeškega ter v ljubeči in neutrudni službi njim, ki tako zelo potrebujejo evangeljske blagoslove./74/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!