 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
43. Nevidni varuh (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 5
Pri koncu Danielovega življenja so nastale velike spremembe v deželi, v kateri je živel več kakor šestdeset let s svojimi judovskimi prijatelji ujetniki. Nebukadnezar, "silovitnik med narodi", (Ezk 28,7) je umrl in Babilon, "hvala vse zemlje", (Jer 51,41) je padel pod nerazumno vladavino njegovih naslednikov in postopoma, vendar zanesljivo propadal.
Zaradi nesposobnosti in šibkosti Belsazarja, Nebukadnezarjevega vnuka, je bil ponosni Babilon pred skorajšnjim padcem. Ker je bilo v mladosti Belsazarju dovoljeno deliti kraljevsko oblast, se je ponašal s svojo močjo in povzdigoval svoje srce zoper nebeškega Boga. Imel je obilo priložnosti spoznati božansko voljo in dojeti svojo odgovornost, da ji mora biti poslušen. Vedel je, kako je bil po Božjem sklepu njegov ded izgnan izmed ljudi; znana mu je bila tudi Nebukadnezarjeva spreobrnitev in čudežna ozdravitev. Toda Belsazar/522/ je dovolil, da sta ljubezen do užitka in samopoveličevanje izbrisalo nauke, ki jih nikoli ne bi smel pozabiti. Zapravil je priložnosti, ki so mu bile milostno podarjene, in ni izkoristil možnosti, ki so mu bile na voljo, da bi se popolneje seznanil z resnico. Kar je Nebukadnezar na koncu dosegel za ceno neizrecnega trpljenja in ponižanja, je Belsazar malomarno prezrl.
Nedolgo zatem je prišlo do preobrata. Babilon je pričel oblegati Cir, nečak Darija Medca, ki je bil vrhovni poveljnik združenih vojsk Medov in Peržanov. Vendar se je pohotni vladar počutil varnega znotraj navidezno nepremagljivih trdnjav z mogočnimi zidovi in bronastimi vrati ter pod zaščito reke Evfrat. Imeli so obilo zalog hrane, zato je čas preživljal v veseljačenju in razuzdanosti.
Belsazar je v svoji ošabnosti in objestnosti ter z lahkomiselnim občutkom varnosti "napravil tisočim svojim mogočnežem veliko gostovanje in je pil vino pred tisočimi". (Dan 5,1) Vse privlačnosti, ki jih lahko nudita bogastvo in oblast, so povečale blišč prizorišča. Med gosti na kraljevski zabavi so bile tudi lepotice s svojimi čari. Navzoči so bili nadarjeni in izobraženi ljudje. Knezi in državniki so veseljačili pod razdražujočim vplivom vina, ki so ga pili kakor vodo.
Sam kralj je bil na čelu razvratnega pijančevanja, ker so brezsramno opijanje ter nizkotni nagoni in strasti vrgli njegov razum s prestola. Ko se je veseljačenje razbohotilo, je zapovedal, "naj prineso zlate in srebrne posode, ki jih je bil ... Nebukadnezar vzel iz/523/ templja v Jeruzalemu, da bodo pili iz njih kralj in njegovi mogočneži, njegove žene in priležnice". (Dan 5,2) Kralj je hotel dokazati, da ni nič tako sveto, da tega njegove roke ne bi mogle prijeti. "Tedaj prineso zlate posode, ... in pili so iz njih kralj in njegovi mogočneži, njegove žene in priležnice. Pili so vino in hvalili bogove iz zlata in srebra, iz brona in železa, lesa in kamna." (Dan 5,3.4)
Belsazar niti malo ni pomislil, da obstaja nebeška Priča in opazuje njegovo malikovalsko razvratnost; božanski Varuh, ki je neprepoznan opazoval skrunitev, poslušal bogokletno veselje in gledal malikovanje. Kmalu pa je nepovabljeni Gost dal občutiti svojo navzočnost. Ko je bilo veseljačenje na vrhuncu, se je pojavila roka in na steno palače zapisala znake, ki so žareli kakor ogenj. Besede so bile veliki množici neznane, naznanjale pa so usodo za kralja, ki ga je zapekla vest, z njegovimi gosti vred.
Hrupno veselje je umolknilo, moški in ženske pa so v nedopovedljivi grozi opazovali roko, ki je počasi pisala skrivnostne znake. Pred njimi se je vrstil celotni prikaz dejanj njihovega hudobnega življenja; kakor da bi se znašli pred sodnim stolom večnega Boga, čigar oblasti so pravkar kljubovali. Kjer je še pred nekaj trenutki odmevalo veselo razpoloženje in bogokletno duhovičenje, je bilo sedaj videti blede obraze in slišati klice strahu. Ko Bog prestraši ljudi, ne morejo skriti globine svoje groze.
Belsazar pa je bil najbolj prestrašen. On je bil najbolj odgovoren za upor zoper Boga, ki je tisto noč dosegel vrhunec v babilonskem kraljestvu. V navzočnosti/524/ nevidnega Varuha in predstavnika njega, čigar oblasti so kljubovali in čigar ime so preklinjali, je bil kralj ohromljen od strahu. Prebudila se je njegova vest. "In vezi njegovega ledja se razrešijo in koleni trkata drugo ob drugo." (Dan 5,6) Belsazar se je brezbožno povzdignil zoper nebeškega Boga ter zaupal v svojo moč; ni pa predvideval, da si bo kdo upal vprašati: "Zakaj to počenjaš?" Sedaj se je zavedel, da mora dati račun za oskrbniško službo, ki mu je bila zaupana, in da se ne bo mogel opravičiti za zapravljene priložnosti in svoje kljubovalno vedenje.
Kralj je zaman poskušal prebrati žareče črke. Pred njim je stala skrivnost, ki je ni mogel dojeti; moč, ki je ni mogel ne razumeti ne zanikati. Obupan se je obrnil k modrijanom svojega kraljestva po pomoč. Njegovo prestrašeno vpitje je odmevalo med zbranimi, ko je klical zvezdarje, Kaldejce in rotilce, da bi prebrali napisano. Obljubil je: "Kdor koli prebere to pismo in mi oznani njegovo razlago, bo oblečen v škrlat, dobi zlato verižico na vrat in bo tretji oblastnik v kraljestvu." (Dan 5,7) Toda njegova vabila skupaj z obljubami bogatih nagrad svetovalcem, ki jim je zaupal, so bila zaman. Nebeške modrosti se ne da kupiti ali prodati. "Nato pridejo vsi kraljevi modrijani; a niso mogli brati pisma, ne oznaniti kralju njegove razlage." (Dan 5,8) Bili so ravno tako nezmožni prebrati skrivnostne znake, kakor modrijani prejšnjega rodu, ki niso mogli razložiti Nebukadnezarjevih sanj.
Tedaj se je kraljica mati spomnila Daniela, ki je več kakor pol stoletja poprej oznanil kralju Nebukadnezarju/527/ sanje o velikem kipu in njihovo razlago. Dejala je: "Kralj, živi vekomaj! Naj te ne plašijo tvoje misli in ne spremeni naj se jasnost tvojega lica! Je mož v tvojem kraljestvu, v katerem je duh svetih bogov; in v dneh tvojega očeta se je pokazalo v njem razsvetljenje in razumnost in modrost enaka modrosti bogov; in kralj Nebukadnezar ... ga je postavil za višjega pismoukov, rotilcev, Kaldejcev in vedeževalcev, ... o kralj! zato ker je imel tisti Daniel, ki mu je kralj dal ime Beltsazar, odličnega duha in znanje in razumnost, da je razlagal sanje in razjasnjeval uganke in razreševal zamotane stvari. Pokličejo naj torej Daniela, in on oznani razlago." (Dan 5,10-12)
Nato so pripeljali Daniela pred kralja. Belsazar se je trudil znova biti zbran, ko je dejal preroku: "Ali si ti Daniel, eden iz Judovih ujetnikov, ki jih je pripeljal z Judovega kralj, moj oče? Slišal sem zate, da je duh bogov v tebi ter da so našli pri tebi razsvetljenje in razumnost in izredno modrost. In sedaj so bili pripeljani predme modrijani, rotilci, da bi prebrali to pismo in mi oznanili njegovo razlago; ali ne morejo razložiti pomena stvari. O tebi pa sem slišal, da moreš dati razlago in razrešiti zamotane stvari. Če torej moreš prebrati to pismo in mi oznaniti njegovo razlago, boš oblečen v škrlat, zlato verižico dobiš na vrat in boš tretji oblastnik v kraljestvu." (Dan 5,13-16)/528/
Daniel, ki ga kraljeve obljube niso omajale, je stal pred zgroženo množico dostojanstveno miren kot služabnik Najvišjega, ki ne govori laskavo, temveč pove usodno sporočilo. Dejal je: "Tvoji darovi naj ostanejo tebi in svoja darila daj drugemu; vendar preberem kralju pismo in mu oznanim razlago." (Dan 5,17)
Prerok je najprej spomnil Belsazarja na dogodke, ki so mu bili znani, vendar ga niso naučili ponižnosti, ki bi ga lahko rešila. Omenil je Nebukadnezarjev greh in padec in Gospodovo ravnanje z njim - oblast in slavo, ki sta mu bila dana, božansko kazen zaradi njegove ošabnosti in poznejše priznanje oblasti in usmiljenja Izraelovega Boga. Potem je pogumno in odločno pokaral Belsazarja zaradi njegove velike brezbožnosti. Prikazal je kralju njegov greh in razložil nauke, ki bi se jih lahko naučil, pa se jih ni. Belsazar ni pravilno doumel dedove izkušnje, niti ni bil pozoren na svarila dogodkov, ki so bili tako pomembni zanj. Dobil je priložnost, da bi spoznal in poslušal pravega Boga, vendar si tega ni vzel k srcu, in sedaj bo požel posledice svojega upora.
Prerok je oznanil: "In ti Belsazar, ... si nisi ponižal svojega srca, čeprav si vedel vse to. A ti si se povzdignil zoper Gospoda nebes: in prinesli so predte posode njegove hiše; ti pa in tvoji mogočneži, tvoje žene in priležnice, vi ste pili vino iz njih. In hvalil si bogove iz srebra in zlata, iz brona, železa, lesa in kamna, ki ne vidijo, ne slišijo in ne čutijo; Boga pa, v čigar roki je tvoje dihanje in pri katerem so vse tvoje poti,/529/ nisi proslavil. Tedaj je bil poslan del tiste roke izpred njega in to pismo narisano." (Dan 5,22-24)
Prerok se je obrnil k sporočilu na steni, ki je bilo poslano iz nebes, in prebral: "Mene, mene, tekel, ufarsin." (Dan 5,25) Roke, ki je napisala te črke, ni bilo več videti, te štiri besede pa so še vedno svetile s strašno razločnostjo. Ljudje so sedaj napeto prisluhnili, ko je ostareli prerok oznanil: "To pa je razlaga reči: MENE: seštel je Bog tvoje kraljevanje in mu naredil konec. TEKEL: pretehtan si bil na tehtnici in izkazal si se prelahek. PERES: razdeljeno je tvoje kraljestvo in dano Medom in Peržanom." (Dan 5,26-28)
V zadnji noči neumnega veseljačenja so Belsazar in njegovi velikaši dopolnili svojo krivdo in krivdo Kaldejskega kraljestva. Božja roka, ki je zadrževala kazen, ni mogla več prelagati grozečega zla. Bog jih je želel s številnimi ukrepi previdnosti naučiti, da spoštujejo njegov zakon. "Hoteli smo ozdraviti Babilon," je dejal o njih, katerih krivda je sedaj segla do nebes, "a ni bil ozdravljen." (Jer 51,9) Zaradi nenavadne pokvarjenosti človeškega srca je Bog ugotovil, da bo treba izreči nepreklicno kazen. Belsazar mora pasti, njegovo kraljestvo pa bo prešlo v druge roke.
Ko je prerok prenehal govoriti, je kralj ukazal, naj Daniela nagradijo z obljubljenimi častmi; in tako so oblekli "Daniela v škrlat in mu dali zlato verižico okoli grla in razglasili, da bo tretji oblastnik v kraljestvu". (Dan 5,29)/530/
Skoraj stoletje poprej je Navdihnjena beseda napovedala, da se bo noč veseljačenja, v kateri bodo kralj in svetovalci tekmovali drug z drugim v preklinjanju Boga, nenadoma spremenila v čas strahu in uničenja. In sedaj so se hitro zvrstili dogodki drug za drugim natanko tako, kakor je to opisalo preroško besedilo mnogo let poprej, preden so se rodili vodilni udeleženci te drame.
Kralj je bil še v slavnostni dvorani, obdan z njimi, katerih usoda je bila zapečatena, tedaj ga je sel obvestil, da je njegovo mesto zavzel sovražnik, čigar naprave so se mu zdele tako nenevarne, in "da so celo tesni vhodi zasedeni, ... in vojščaki so zbegani". (Jer 51,32) Kralj in njegovi velikaši so pili iz svetih Jahvejevih posod ter častili svoje bogove iz zlata in srebra, Medi in Peržani pa so preusmerili tok Evfrata in vkorakali v središče nezaščitenega mesta. Cirova vojska je bila sedaj pred obzidjem palače, mesto je bilo polno sovražnih vojakov kakor kobilic; njihove zmagoslavne vzklike pa je bilo slišati skupaj z obupnimi klici osuplih veseljakov.
"Še to noč je bil umorjen Belsazar, kralj Kaldejcev," in tuji vladar je zasedel prestol. (Dan 5,30)
Judovski preroki so jasno napovedovali, kako bo padel Babilon. Bog jim je v videnjih razodel prihodnje dogodke, zato so oznanili: "Kako je vzet Šešak in zasedena hvala vse zemlje! Kako je Babilon postal predmet strmenju med narodi! Kako je razsekano in razdrobljeno kladivo vse/531/ zemlje! Kako je Babilon v strmenje med narodi. Od glasu: Babilon je vzet! se potrese zemlja in vpitje se bo čulo med narodi." (Jer 51,41; 50,23.46)
"Mahoma pade Babilon in bo potrt. Kajti pride zoper njega, zoper Babilon, razdejalec, ujeti bodo njegovi junaki, zdrobljeni vsi njegovi loki, zakaj mogočni Bog, ki obilo povrača, je Gospod, On gotovo povrne. In upijanim njegove kneze in njegove modrijane, deželne poglavarje in namestnike in njegove junake; in spali bodo večno spanje in se ne prebude, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami." (Jer 51,8.56.57)
"Zanko sem ti nastavil, in ujel si se tudi, o Babilon, ne da bi bil zaznal; zalotili so te in zgrabili, ker si se vojskoval zoper Gospoda. Odprl je Gospod svojo orožnico in vzel je iz nje svoje orožje nevolje; zakaj Gospod, Jahve nad vojskami, ima pokončevalno delo v Kaldejski deželi. Tako pravi Gospod nad vojskami: Silo trpe Izraelovi sinovi in Judovi sinovi skupaj, in kateri koli so jih ujeli, jih trdo drže, branijo se jih izpustiti. Njihov odrešenik je močan, Gospod nad vojskami je njegovo ime: gotovo se potegne za njihovo pravdo, da upokoji deželo in vznemiri prebivalce v Babilonu." (Jer 50,24.25.33.34)
"Preširoko zidovje Babilona bo docela razrušeno in njegova visoka vrata se požgo z ognjem." (Jer 51,58) Tako je Gospod nad vojskami storil konec "napuhu prevzetnih" in ponižal "ponos silovitnikov". (Iz 13,11) Tako je/532/ "Babilon, dika kraljestev, s katerim so se ponašali prevzetni Kaldejci", postal kakor Sodoma in Gomora - za vedno preklet kraj. (Iz 13,19) Navdihnjena beseda je objavila: "Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šotora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede. Ampak ležale bodo tam zverine puščave, in njihove hiše bodo polne sov, in tam bodo bivali noji ter pošasti bodo tam skakale. In volkovi bodo tulili po njihovih opustošenih palačah in šakali po njihovih zabavnih gradovih. In naredim, da bo Babilon posestvo ježu in močvirje, in pometem ga z metlo pokončanja, govori Gospod nad vojskami." (Iz 13,20-22; 14,23)
Poslednji babilonski vladar, ki je bil tudi prispodoba prvega, je doživel kazen božanskega Varuha: "Tebi, o kralj Nebukadnezar, se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto!" (Dan 4,31) "Stopi dol in sedi v prah, o devica, babilonska hči! Sedi na tla, brez prestola. Sedi molče in pojdi v temo, hči Kaldejcev! Zakaj ne boš se več imenovala Gospa kraljestev. Razsrdil sem se bil zoper svoje ljudstvo, oskrunil sem svojo dediščino in dal sem jih tebi v pest: nisi jim izkazala nobene milosti, ... In rekla si: večno bom gospa! In tako nisi tega premislila v srcu, pomislila nisi konca temu./533/ Sedaj torej čuj to, razkošnica, ki brez skrbi sediš in praviš v svojem srcu: Jaz sem, in nobene več ni razen mene; ne bom sedela vdova in okusila ne bom brezotročnosti. ... Docela te zadene oboje navzlic tvojemu obilnemu vražarstvu, vkljub tvojemu silno številnemu čaranju. Zakaj ti si se zanašala na svojo hudobnost, govorila si: Nihče me ne vidi. Tvoja modrost in tvoja vednost, ti sta te premotili; in govorila si v svojem srcu: Jaz sem, in nobene druge več razen mene! Zatorej te zadene nesreča, ki je ne boš znala s čaranjem odpraviti, zgrne se nadte poguba, ki je ne boš mogla odvrniti, in zadene te nagloma pokončanje, ki ga še ne slutiš. Postavi se, pravim, s svojim čaranjem in z množino svojega vražarstva, v katerem si se trudila od svojih mladih nog, če boš morda imela kaj uspeha, če morebiti koga prestrašiš! Opešala si zaradi tolikega svojega posvetovanja. Postavijo naj se torej razkladalci nebes, ogledovalci zvezd, ki oznanjajo na mesece, kar te bo zadelo, in naj te rešijo! Glej, kakor strnišče so, ... ne rešijo se sami plamena. ... Nihče te ne reši." (Iz 47,1.5-15)/534/
Vsakemu narodu, ki se je pojavil na odru zgodovine, je bilo dovoljeno zasesti svoj prostor na zemlji, da bi se pokazalo, ali bo izpolnil načrt Varuha in Svetnika. Prerokovanja so napovedala vzpone in napredovanje velikih svetovnih kraljestev: Babilona, Medo-Perzije, Grčije in Rima. V vsakem od teh, kakor tudi v manj mogočnih kraljestvih, se je zgodovina ponovila. Vsako je dobilo obdobje preizkušnje; vsako je bilo neuspešno, njegova slava je zbledela, moč pa minila.
Medtem ko so narodi zavrgli Božja načela in tako sami sebe spravili v pogubo, se je skozi vse veke vendarle uresničeval božanski zmagoslavni namen. To je videl prerok Ezekiel v čudovitem prikazu med izgnanstvom v Kaldejski deželi, ko so se pred njegovimi začudenimi očmi vrstila znamenja, ki so razodela vrhovno Moč, ki upravlja zadeve vladarjev sveta.
Na bregovih reke Kebar je Ezekiel videl vihar, ki je prihajal s severa, "velik oblak in med njim ogenj, neprestano švigajoč, in svetloba okoli njega; in izsredi njega se je svetilo kakor lice kovine, izsredi ognja". (Ezk 1,4) Kolesa, ki so se križala med seboj, so premikala štiri živa bitja. Visoko nad vsem tem "je bila podoba prestola, ki je bil videti kakor kamen safir; in na podobi prestola je bila podoba kakor človekova, zgoraj na njem. In prikazala se je na kerubimih podoba človeške roke, pod njihovimi perutnicami." (Ezk 1,26; 10,8) Kolesa so imela tako zapleteni ustroj, da so na prvi pogled dajala vtis zmede; vendar so se premikala v popolni skladnosti. Nebeška bitja,/535/ ki jih je ohranjala in vodila roka pod perutmi kerubimov, so poganjala ta kolesa, nad njimi na safirnem prestolu pa je sedel Večni Bog, okoli prestola pa se je razprostirala mavrica, znamenje božanske milosti.
Kakor je zapletena kolesa vodila roka pod perutmi kerubov, tako je tudi zapleteno delovanje človeških dogodkov pod božanskim nadzorom. Dogodke na tej zemlji sredi spopadov in razburkanosti narodov še vedno vodi On, ki sedi nad kerubi.
Zgodovina narodov govori tudi nam danes. Vsakemu narodu in vsakemu posamezniku je Bog določil prostor v svojem vzvišenem načrtu. On, ki ne dela napak, danes s svinčnico v rokah preizkuša ljudi in narode. Naše lastne odločitve določajo usodo vsakega izmed nas, Bog pa vlada nad vsem za dokončanje svojih načrtov.
Prerokovanja, ki jih je veliki Jaz sem dal v svoji Besedi, povezujejo člen za členom v verigo dogodkov od preteklosti do prihodnosti ter nam oznanjajo, kje smo danes v sprevodu vekov in kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Vse, kar so prerokovanja napovedovala, da se bo zgodilo vse do naših dni, je zapisano na straneh zgodovine, zato smo lahko prepričani, da se bo izpolnilo vse po redu, kar se še ima zgoditi.
Danes nam znamenja časov kažejo, da stojimo na pragu velikih in resnih dogodkov. Povsod na našem svetu vlada vznemirjenost. Pred našimi očmi se izpolnjuje Zveličarjevo prerokovanje o dogodkih, ki se bodo zvrstili pred njegovim prihodom: "Slišali pa boste o bojih in glasove o bojih. ... Vstane namreč narod proti narodu in kraljestvo zoper kraljestvo,/536/ in bodo lakote in potresi po raznih krajih." (Mt 24,6.7)
Današnji čas ima največji pomen za vse, ki živijo na zemlji. Vladarji in državniki, ljudje, ki zasedajo najvišje odgovorne položaje in oblastniki, razumni moški in ženske vseh slojev so usmerili svojo pozornost na dogodke, ki se vrstijo okoli nas. Opazujejo odnose med narodi. Spremljajo napetost, ki je zajela vse prvine na tem svetu, in spoznavajo, da se bo zgodilo nekaj velikega in odločilnega - da je svet na samem robu velikanske stiske.
Sveto pismo in samo Sveto pismo nam omogoča pravilni vpogled v te dogodke. V njem so razodeti veliki končni prizori zgodovine našega sveta, dogodki, v katerih senci že živimo, od zvoka njihovega približevanja pa se zemlja trese in človeška srca omagujejo od strahu.
"Glej, Gospod izprazni deželo in jo pokonča; in preobrnivši ji lice, razkropi njene prebivalce, ... ker so prestopali zakone, preobračali postavne naredbe, prelomili večno zavezo. Zato je prekletstvo požrlo zemljo, ... in malo ljudi je ostalo." (Iz 24,1-6)
"Gorje tega dneva! Zakaj Gospodov dan je blizu in pride kakor razdejanje od Vsegamogočnega. ... Zrnje je zgnilo pod svojimi grudami; kašče so opustošene, skednji razdrti, kajti žito se je posušilo. Kako ječi živina! Goveje črede tavajo klavrno, ker nimajo paše; tudi črede drobnice trpe pokoro. Usahnila je vinska trta,/537/ opešala smokev; margarana, tudi palma in jablana in vse drevje na polju je suho, in človeške otroke je minilo veselje." (Jl 1,15.17.18.12)
"Bolečino trpim v globini svojega srca! Razgraja mi moje srce! Molčati ne morem! Kajti čuješ glas trombe, moja duša, ropot vojske; podiranje za podiranjem se oznanja. Zakaj opustošena je vsa dežela." (Jer 4,19.20)
"Gorje, ker velik je ta dan, da mu ni enakega; to je čas Jakobove stiske; vendar bo rešen iz nje. Ker si rekel: Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru." (Jer 30,7; Ps 91,9.10)
"O sionska hči! ... Ondi te Gospod odkupi iz pesti tvojih sovražnikov. In sedaj so se zbrali zoper tebe mnogi narodi, ki pravijo: Bodi oskrunjena in naše oko naj gleda svoje veselje na Sionu! Ali oni ne poznajo Gospodovih misli in ne umejo njegovega sklepa." (Mih 4,10-12) Bog se ne bo izneveril svoji cerkvi v uri največje nevarnosti. Obljubil ji je rešitev. Dejal je: "Glej, jaz pripeljem nazaj ujetnike Jakobovih šotorov in usmilim se njegovih prebivališč." (Jer 30,18)
Takrat bo izpolnjen Božji načrt; tedaj bodo vsi pod soncem spoštovali načela njegovega kraljestva./538/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!