 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
42. Prava veličina (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 4
Čeprav je bil Nebukadnezar povzdignjen na vrh svetovne slave in ga je celo Najvišji priznal kot "kralja kraljev", (Ezk 26,7) je občasno vendar pripisoval Jahveju slavo svojega kraljestva in sijaj svoje vladavine. Tako je bilo potem, ko je sanjal o velikem kipu. To videnje je nanj naredilo velik vtis enako kakor misel, da bo babilonsko kraljestvo kljub svoji velikosti na koncu propadlo in ga bodo nasledila druga ter bo nazadnje vse zemeljske sile ukinilo kraljestvo, ki ga bo ustanovil nebeški Bog, čigar kraljestvo ne bo nikoli uničeno.
Nebukadnezar je v svojem poznejšem življenju pozabil svojo vzvišeno predstavo Božjega namena glede narodov. Ko pa je bil njegov ošabni duh ponižan pred množico v ravnini Duri, je še enkrat priznal, da je Božje kraljestvo "večno in njegovo gospostvo od roda do roda". (Dan 4,3) Čeprav je bil malikovalec/514/ po rojstvu in vzgoji ter bil na čelu malikovalskega ljudstva, je vendar imel prirojen občutek za pravico in pravičnost, zato ga je Bog lahko uporabil kot sredstvo za kaznovanje upornih in za izpolnitev božanskega načrta. "Silovitniki med narodi" (Ezk 28,7) so bili izročeni Nebukadnezarju po letih potrpežljivega in napornega dela, da bi premagal Tir. Tudi Egipt je padel v plen njegovih zmagoslavnih vojsk; in ko je narod za narodom postajal del babilonskega kraljestva, je njegova slava postajala vse večja kot najmogočnejšega vladarja svojega časa.
Nič čudnega ni, da se je uspešni vladar, ki je bil tako častihlepen in ošaben, znašel v skušnjavi, da zapusti pot ponižnosti, ki edina vodi k pravi veličini. V premorih med osvajalnimi pohodi je veliko razmišljal o utrjevanju in lepšanju svoje prestolnice, dokler ni Babilon postal največja slava njegovega kraljestva, zlato mesto, "hvala vse zemlje". (Jer 51,41) Njegova graditeljska strast in imeniten uspeh v oblikovanju Babilona kot enega od svetovnih čudes sta podpirala njegovo ošabnost, dokler se ni znašel v hudi nevarnosti in pokvaril poročilo o sebi kot modrem vladarju, ki ga je Bog lahko uporabljal kot orodje za uresničitev božanskega načrta.
Usmiljeni Bog je dal kralju še ene sanje, da bi ga posvaril pred nevarnostjo in pastjo, ki je bila nastavljena za njegovo pogubo. V nočnem videnju je Nebukadnezar videl veliko drevo, ki je zraslo sredi zemlje, njegov vrh pa je segal v nebo, njegove veje pa so se iztezale do koncev zemlje. Črede govedi in drobnice z gora in hribov so se zbirale v zavetju njegove sence in ptice/515/ so si spletale gnezda v njegovih vejah. "Njegovo listje je bilo lepo in njegov sad obilen in živeža je bilo na njem dosti za vse, ... in z njim se je živilo sleherno meso." (Dan 4,12)
Ko je kralj opazoval visoko drevo, je videl Varuha, Svetnika, ki se je bližal drevesu in glasno zavpil:
"Posekajte drevo in mu porežite veje, posmukajte mu listje ter raztresite njegov sad! Zveri naj zbeže izpod njega in ptiči z njegovih vej! Toda njegov panj s koreninami pustite v zemlji, to pa v železnih in bronastih okovih, v travi na polju; in nebeška rosa naj ga moči in z zvermi mu bodi delež v zemeljski travi. Njegovo človeško srce naj bo spremenjeno in naj se mu da zverinsko srce; in sedem časov naj mine nad njim. Po sklepu varuhov je to poročilo in povelje svetih je ta beseda, da bi spoznali živeči, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče, in more najnižjega izmed ljudi postaviti nad njim." (Dan 4,14-17)
Kralja so sanje zelo vznemirile, saj so očitno napovedale nesrečo. Zato jih je ponovil pismoukom, rotilcem, čarodejem in Kaldejcem, vendar jih nihče od modrijanov ni mogel razložiti, čeprav so bile zelo jasne.
Temu malikovalskemu ljudstvu je bilo še enkrat dokazano dejstvo, da lahko skrivnosti nebeškega kraljestva razumejo samo tisti, ki ljubijo Boga in se ga bojijo. Kralj je zmeden poslal po svojega uradnika Daniela, človeka, ki ga je cenil zaradi njegove poštenosti in neomajnosti ter neprekosljive modrosti./516/
Ko je Daniel na kraljev poziv prišel predenj, je Nebukadnezar dejal: "Beltsazar, višji pismoukov, ker vem, da je v tebi duh svetih bogov ter da ti nobena skrivnost ni pretežka, povej mi prikazni mojih sanj, ki sem jih videl, in njihovo razlago!" (Dan 4,9) Ko je Nebukadnezar povedal sanje, je dejal: "Beltsazar, povej njihovo razlago, ker mi jih ne morejo razložiti vsi modrijani mojega kraljestva; ti pa to moreš, ker v tebi je duh svetih bogov." (Dan 4,18)
Daniel je razumel smisel sanj in se prestrašil njihovega pomena. Strmel je "skoraj eno uro, in njegove misli so ga plašile". (Dan 4,19) Ko je kralj videl Danielovo obotavljanje in žalost, mu je izrazil naklonjenost kot svojemu uradniku. Dejal je: "Beltsazar, naj te ne plašijo sanje in njihova razlaga!" (Dan 4,19)
Daniel je odvrnil: "Moj gospod, da bi veljale tvoje sanje tvojim sovražnikom in tvojim nasprotnikom njihova razlaga!" (Dan 4,19) Prerok se je zavedal, da mu je Bog naložil pomembno nalogo: Nebukadnezarju razodeti sodbo, ki ga bo doletela zaradi ošabnosti in predrznosti. Daniel je moral razložiti sanje v jeziku, ki ga je kralj lahko razumel; in čeprav je zaradi strašnega pomena sanj onemel od osuplosti, mora vendar povedati resnico, ne glede na posledice.
Potem je Daniel oznanil sklep Vsemogočnega. Dejal je: "Drevo, ki si ga videl, da je postalo veliko in močno in njegova visokost je segala do neba in ga je bilo videti po vesoljni zemlji in njegovo listje je bilo lepo in njegov sad/517/ obilen in živeža na njem dosti za vse, pod katerim so bivale poljske zveri in na njegovih vejah so gnezdile nebeške ptice: to si ti, o kralj, ki si postal velik in mogočen; kajti tvoja velikost je vzrasla in sega do neba in tvoje gospostvo do konca zemlje.
A da je videl kralj Varuha in Svetnika, da je stopil z neba in velel: Posekajte drevo in ga izničite, toda njegov panj s koreninami pustite v zemlji, to pa v železnih in bronastih okovih, v travi na polju in naj ga moči nebeška rosa in s poljskimi zvermi mu bodi delež, dokler ne mine sedem časov nad njim - to je razlaga, o kralj, in to je sklep Najvišjega, ki pride nad mojega gospoda, kralja: Pahnejo te ven izmed ljudi in pri poljski zverini ti bo bivališče, in travo ti bodo dajali jesti kakor volom in nebeška rosa te bo močila, in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče. In da so veleli naj ostane drevesu panj s koreninami, pomeni, da ti bo kraljestvo zopet utrjeno, brž ko spoznaš, da vladajo nebesa." (Dan 4,20-26)
Potem ko je Daniel zvesto razložil sanje, je povabil ošabnega vladarja, naj se spokori in obrne k Bogu, da bi lahko s pravičnimi deli preprečil grozečo nesrečo. Prerok je rotil: "O kralj, bodi ti ugoden moj svet, da pretrgaj svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice/518/ z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša tvoja blaginja." (Dan 4,27)
Nebukadnezar je bil nekaj časa pod vplivom prerokovega svarila in nasveta, toda srce, ki ga Božja milost ne spremeni, kmalu pozabi pričevanje Svetega Duha. Popuščanje svojim nagnjenjem in častihlepnost še nista bila izkoreninjena iz kraljevega srca in pozneje so se te lastnosti znova pojavile. Kljub nasvetu, ki mu je bil tako milostno podan, in kljub svarilom iz preteklosti je Nebukadnezar znova dovolil, da ga je prevzel duh ljubosumja zaradi kraljestev, ki bodo nastala za njim. Njegova vladavina, ki je bila doslej izredno pravična in usmiljena, je postala kruta. Zakrknil je svoje srce in uporabil od Boga prejete sposobnosti, da je častil in poveličeval sebe bolj kakor Boga, ki mu je podaril življenje in oblast.
Božja sodba je bila več mesecev prelagana. Namesto da bi potrpežljivost kralja spodbudila k spokorjenju, je popuščal svoji ošabnosti, dokler ni izgubil zaupanja v razlago sanj in se posmehoval svojim prejšnjim strahovom.
Leto po prejetem opominu se je Nebukadnezar sprehajal po svoji palači in ošabno razmišljal o svoji vladarski moči in o svojem graditeljskem uspehu. Vzkliknil je: "Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga zgradil za kraljevsko prebivališče z močjo svoje mogočnosti in v čast svoje slave?" (Dan 4,30)
Ko je bilo ošabno bahanje še na kraljevih ustnicah, je glas iz nebes oznanil, da je nastopil trenutek Božje/519/ sodbe. Slišal je Jahvejev sklep: "Tebi, o kralj Nebukadnezar se pravi: Kraljestvo ti je odvzeto! In spode te izmed ljudi in pri poljski zverini bo tvoje prebivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor volom in sedem časov mine nad teboj, dokler ne spoznaš, da vlada Najvišji v človeškem kraljestvu ter ga da, komur hoče." (Dan 4,31.32)
V trenutku mu je bil odvzet razum, ki mu ga je dal Bog; izginila sta razsodnost, ki jo je kralj imel za popolno, in modrost, na katero je bil ponosen; nekoč mogočen vladar pa je postal blaznež. Njegove roke niso več mogle držati žezla. Nebukadnezar ni upošteval opomina, sedaj pa mu je bila odvzeta oblast, ki mu jo je podaril Stvarnik; izgnan izmed ljudi je jedel "travo kakor voli in njegovo telo se je močilo z nebeško roso, da so mu lasje zrasli kakor orlom perje in nohti kakor ptičji kremplji". (Dan 4,33)
Sedem let je povzročal osuplost vseh svojih podložnikov, sedem let je bil ponižan pred vesoljnim svetom. Potem mu je bil povrnjen razum; ponižno se je ozrl navzgor v nebeškega Boga in priznal božansko roko v svoji kazni. Javno je objavil spoznanje o svoji krivdi in veliki Božji milosti, da je znova zdrav. Dejal je: "Ob koncu tistih dni pa sem povzdignil jaz Nebukadnezar oči proti nebesom, in moj razum se mi je povrnil, in hvalil sem Najvišjega in slavil sem in poveličeval njega, ki večno živi, čigar gospostvo je večno gospostvo in njegovo/520/ kraljestvo od roda do roda. In vse prebivalce zemlje je šteti za nič, in po svoji volji ravna z nebeško vojsko in s prebivalci zemlje, in nikogar ni, ki more njegovi roki braniti in mu reči: Kaj delaš? V tistem času se mi je povrnil moj razum in v čast mojega kraljestva se mi je povrnila moja slava in svetlost; in moji svetovalci in mogočneži so me iskali, in bil sem zopet postavljen v svoje kraljestvo in posebna velikost mi je bila pridejana." (Dan 4,34-36)
Nekoč ošaben vladar je postal ponižen Božji otrok; okrutni in prevzetni vladar je postal moder in sočuten kralj. Ta, ki je kljuboval nebeškemu Bogu in ga preklinjal, je sedaj priznal oblast Najvišjega in si goreče prizadeval zagovarjati Jahvejev strah in srečo svojih podložnikov. Sodba Kralja kraljev in Gospoda gospodov je Nebukadnezarja naučila nauka, ki bi ga morali poznati vsi vladarji - da prava veličina prihaja iz prave dobrote. Priznal je Jahveja za živega Boga, rekoč: "Sedaj jaz Nebukadnezar slavim, povišujem in poveličujem Kralja nebes, zakaj vsa njegova dela so resnica in njegove poti pravica; in tiste, ki žive prevzetno, zna On ponižati." (Dan 4,37)
Tedaj se je izpolnil Božji namen, da bi ga slavilo največje svetovno kraljestvo. Nebukadnezarjevo javno priznanje Božje usmiljenosti, dobrote in oblasti je bilo poslednje dejanje v njegovem življenju, ki ga je zapisala sveta zgodovina./521/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!