 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
44. V levnjaku (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 6
Darij Medec je zasedel prestol, ki je poprej pripadal babilonskim vladarjem, in takoj preuredil državno oblast. Nad kraljestvo je postavil "sto in dvajset namestnikov, ... in čeznje tri vojvode, katerih eden je bil Daniel: da jim bodo dajali račune tisti namestniki ter da kralj ne bo imel škode. Tedaj je ta Daniel prekašal vojvode in namestnike, ker je bil odličen duh v njem; in kralj ga je mislil postaviti nad vse kraljestvo." (Dan 6,1-3)
Časti, ki so doletele Daniela, so v vodilnih ljudeh kraljestva zbudile zavist, zato so iskali priložnost, da bi ga obtožili. Toda niso našli ničesar, "ker je bil zvest in pregreška ali hudega dejanja ni bilo zaslediti pri njem". (Dan 6,4)
Danielovo brezhibno življenje pa je zbudilo še večjo zavist v njegovih sovražnikih. Prisiljeni so bili priznati: "Ne dobimo razloga za tožbo zoper tega Daniela, razen/539/ če najdemo kaj zoper njega, kar zadeva postavo njegovega Boga." (Dan 6,5)
Nato so se upravitelji in knezi skupaj posvetovali in skovali načrt, s katerim so upali, da bodo uničili preroka. Odločili so se prositi kralja, naj podpiše odlok, ki ga bodo sami pripravili. Tako bo trideset dni prepovedano ljudem v kraljestvu prositi katerega koli boga ali človeka, razen kralja Darija. Kršitev tega odloka bi bila kaznovana tako, da bi prestopnika vrgli v levnjak.
Potem so knezi pripravili takšen odlok in ga predstavili Dariju, da bi ga podpisal. Računali so z njegovo nečimrnostjo in ga prepričali, da bi ta odlok mogočno povečal njegovo čast in veljavo. Ker kralj ni poznal zahrbtnega namena svojih knezov, ni dojel njihovega sovraštva, ki ga je razodeval ta odlok, zato je popustil njihovemu laskanju in ga podpisal.
Danielovi sovražniki so odšli izpred Darija in se veselili pasti, ki so jo uspešno nastavili Jahvejevemu služabniku. V tej zaroti je Satan odigral pomembno vlogo. Prerok je zasedal visok položaj v kraljestvu, in hudobni angeli so se bali, da bi njegov vpliv oslabil njihov nadzor nad vladarji. Te satanske sile so spodbudile kneze k zavisti in ljubosumju; ti so skovali načrt za Danielovo uničenje; knezi pa so izročili sebe za orodje zla in ga izvršili.
Prerokovi sovražniki so za uspeh svojega načrta računali na Danielovo odločno vdanost načelu. Niso se zmotili v svoji oceni njegovega značaja. Hitro/540/ je spregledal njihov hudoben načrt v tem odloku, vendar ni niti v eni podrobnosti spremenil svojega vedenja. Zakaj naj sedaj ne bi bolj molil, ko pa je najbolj potreboval molitev? Raje se bo odpovedal celo življenju, kakor pa upanju na pomoč od Boga. Mirno je opravil svoje dolžnosti, ki jih je imel kot upravitelj knezov. Ob uri molitve je šel v sobo in z okni, odprtimi proti Jeruzalemu po svoji navadi podal svojo prošnjo nebeškemu/541/ Bogu. Svojega dejanja ni poskušal skriti. Čeprav se je popolnoma zavedal posledic svoje vdanosti Bogu, njegov duh ni omahoval. Ni dovolil niti tega, da bi bila njegova zveza z nebesi prekinjena vsaj na videz pred njimi, ki so načrtovali njegovo pogubo. V vseh primerih, kjer je imel kralj pravico ukazovati, je Daniel ubogal; toda niti kralj niti njegov odlok ga nista mogla odvrniti od zvestobe Kralju kraljev.
Tako je prerok pogumno, vendar mirno in ponižno objavil, da nima nobena pozemska sila pravice postaviti se med človeka in Boga. Obdajali so ga malikovalci, sam pa je bil zvesta priča te resnice. Njegova neustrašna vdanost pravici je bila svetla luč v moralni temi tega poganskega dvora. Daniel stoji pred današnjim svetom kot pravi zgled krščanske neustrašnosti in zvestobe.
Knezi so ves dan prežali na Daniela. Trikrat so ga videli, da je odšel v svojo sobo, in trikrat so slišali glas njegove goreče molitve k Bogu. Naslednje jutro pa so podali tožbo kralju. Daniel, njegov najbolj spoštovan in zvest državnik, je kljuboval kraljevemu odloku. Spomnili so ga: "Ali nisi podpisal prepovedi, da bodi vsak, ki bo v tridesetih dneh prosil kaj katerega boga ali človeka razen tebe, o kralj, vržen v levnjak? Kralj odgovori in reče: Res je to po postavi Medov in Peržanov, ki je neomajna." (Dan 6,12)
Potem so zmagoslavno obvestili Darija o vedenju njegovega najzaupnejšega svetovalca. Poudarili so: "Tisti Daniel, ki je izmed ujetnikov iz Judeje, se/542/ ne meni zate, o kralj, ne za prepoved, ki si jo podpisal, temveč trikrat na dan opravlja svojo molitev." (Dan 6,13)
Ko je vladar slišal te besede, je takoj dojel past, ki so jo nastavili njegovemu zvestemu služabniku. Spoznal je, da jih k predlogu za kraljev odlok ni spodbudila gorečnost za kraljevo slavo in čast, temveč zavist proti Danielu. "Kralju pa, ko je slišal te besede, ni bilo nikakor pogodu," da je sodeloval v storjenem zlu in je "do sončnega zahoda" poskušal rešiti prijatelja. (Dan 6,14) Knezi pa, ki so pričakovali takšno kraljevo ravnanje, so prišli predenj z besedami: "Vedi, o kralj, da je pri Medih in Peržanih postava, da se ne sme spremeniti nobena prepoved, ne naredba, ki jo je kralj postavil." (Dan 6,15) Čeprav je bil odlok sklenjen na hitro, je bil nespremenljiv in ga je bilo treba izvršiti.
"Nato kralj zapove, in pripeljejo Daniela ter ga vržejo v levnjak. Kralj spregovori in reče Danielu: Tvoj Bog, ki mu služiš neprestano, On naj te reši!" (Dan 6,16)
Pred vhod v levnjak so zavalili kamen in sam kralj ga je zapečatil "s svojim prstanom in s prstani svojih mogočnežev, da se glede Daniela nič ne bi spremenilo. Nato odide kralj v svojo palačo ter prenoči ob postu, ne dovoli žen pripeljati predse, in spanje ga mine." (Dan 6,17.18)
Bog ni preprečil Danielovim sovražnikom, da ga ne bi vrgli v levnjak; dovolil je hudobnim angelom in zlobnim ljudem, da so tako daleč uresničili svoj namen; vendar je s tem storil, da je bila rešitev njegovega služabnika še bolj izrazita in poraz sovražnikov resnice in pravičnosti/543/ še popolnejši. "Res, človeški srd ti je v slavo," je izpričal psalmist. (Ps 76,10) Zaradi poguma tega človeka, ki se je raje odločil hoditi za pravico namesto ravnati preračunljivo, je bil poražen Satan, Božje ime pa je bilo poveličano in počaščeno.
Zgodaj naslednje jutro je kralj Darij pohitel k levnjaku in zavpil k Danielu z žalostnim glasom: "O Daniel, služabnik živega Boga, ali te je mogel tvoj Bog, ki mu služiš neprestano, rešiti levov?" (Dan 6,20)
Prerokov glas je odgovoril: "O kralj, živi vekomaj! Moj Bog je poslal svojega angela, in zaprl je žrela levom, da mi niso škodovali, kajti pred njim sem bil spoznan za nedolžnega, in tudi pred teboj, kralj, nisem storil nič žalega. Tega se kralj silno oveseli in zapove, naj izvlečejo Daniela iz jame. In potegnejo Daniela iz jame, in nobene poškodbe ni bilo videti na njem, ker je upal v svojega Boga. In kralj zapove in pripeljejo tiste može, ki so ovadili Daniela, in vržejo v levnjak nje, njihove otroke in žene; in niso še prileteli do tal v jamo, že so jih levi zgrabili ter jim strli vse kosti." (Dan 6,21-24)
Še enkrat se je slišalo poganskega kralja poveličevati Danielovega Boga kot pravega Boga. "Tedaj je kralj Darij pisal vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji: mir naj se vam pomnoži! Povelje dajem, da naj po vsej kraljevini, kamor sega moje gospostvo, ljudje trepetajo in se boje Danielovega Boga; zakaj On je živi Bog in ostane večno, in njegovo gospostvo bo/544/ trajalo do konca; On rešuje in otimlje ter dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji; ta je otel Daniela iz oblasti levov." (Dan 6,25-27)
Hudobno nasprotovanje Božjemu služabniku je bilo sedaj popolnoma uničeno. "Daniel je imel srečo ob kraljevanju Darija in ob kraljevanju Cira, Perzijca." (Dan 6,28) Druženje z njim je te poganske vladarje prisililo priznati, da je njegov Bog "živi Bog in ostane večno, in njegovo gospostvo bo trajalo do konca". (Dan 6,26)
Iz poročila o Danielovi rešitvi se lahko naučimo, da naj bi bili med preizkušnjo in potrtostjo Božji otroci to, kar so bili, ko so bili polni upanja in obdani z vsem, kar so si poželeli. Daniel je bil v levnjaku isti Daniel, ki je stopil pred kralja kot najvišji med državnimi upravitelji in kot prerok Najvišjega. Človek, čigar srce se zanaša na Boga, bo enak med največjo preizkušnjo kakor tudi med uspehom, ko ga osvetljuje luč in naklonjenost Boga in človeka. Vera dosega nevidno in se oprime večnih resničnosti.
Nebesa so zelo blizu njim, ki trpijo zaradi pravičnosti. Kristus se poisti s potrebami svojega zvestega ljudstva; trpi s svojimi svetimi, kdor koli pa se dotakne njegovih izvoljenih, se dotakne njega. Moč, ki je blizu za rešitev pred telesnimi poškodbami ali nesrečo, je tudi blizu za rešitev pred večjim zlom ter pomaga Božjemu služabniku ohraniti neoporečnost v vseh razmerah in zmagati po božanski milosti./545/
Danielova izkušnja kot državnika v kraljestvih Babilona in Medo-Perzije razodeva resnico, da poslovnež ni nujno hinavski in preračunljiv, temveč ga lahko poučuje Bog na vsakem koraku. Daniel, prvi upravitelj največjega svetovnega kraljestva, je bil hkrati Božji prerok, ki je prejemal luč od nebeškega navdiha. Bil je človek z enakimi poželenji kakor mi, navdihnjeno pero pa ga opisuje kot brezmadežnega. Njegovo poslovanje je bilo podvrženo podrobni preiskavi sovražnikov in se je izkazalo brezhibno. Je zgled tega, kaj lahko postane vsak poslovnež, če je njegovo srce spreobrnjeno in posvečeno in če so njegovi vzgibi pravi v Božjih očeh.
Stroga privrženost zahtevam nebes nam bo zagotovila tako duhovne kakor posvetne blagoslove. Daniel je bil neomajno zvest Bogu in nepopustljiv v premagovanju sebe - s svojim plemenitim dostojanstvom in neomajno poštenostjo je že v mladosti zadobil "milost in usmiljenje pri knezu dvornikov". (Dan 1,9) Iste značilnosti so označevale njegovo poznejše življenje. Kmalu se je dvignil na položaj prvega upravitelja babilonskega kraljestva. Med vladavino zaporednih vladarjev in propadom naroda ter ustanovitvijo drugega svetovnega kraljestva so bile njegova modrost, državniške sposobnosti in tankočutnost tako popolne, njegova vljudnost in srčna dobrota pa tako pristni ter je bil tako zvest načelu, da so bili celo njegovi sovražniki prisiljeni priznati, "da niso mogli dobiti razloga za tožbo, ne hudega dejanja, zato ker je bil zvest". (Dan 6,4)/546/
Danielu so ljudje izkazali čast z zaupanjem državnih odgovornosti in skrivnosti kraljestev, Bog pa ga je počastil kot svojega poslanca ter mu dal veliko razodetij skrivnosti za prihodnje veke. Svojih čudovitih prerokovanj, ki so zapisana v Dan 7 do 12, celo sam prerok ni popolnoma razumel; šele pred koncem njegove življenjske naloge mu je bilo dano blaženo upanje, da bo "ob koncu časa" - v sklepnem obdobju zgodovine tega sveta - znova vstal in dobil svoj delež. Ni mu bilo dano, da bi razumel vse, kar mu je Bog razodel iz svojega božanskega načrta. "Hrani na skrivnem te besede in zapečati knjigo," mu je bilo naročeno glede preroških spisov, ker naj bi ostali zapečateni do "časa konca". (Dan 12,4) Angel je še enkrat naročil zvestemu Jahvejevemu poslancu: "Pojdi, Daniel, kajti besede bodo na skrivnem hranjene in zapečatene do časa konca. Ti pa pojdi, dokler ne pride konec! Počival boš in vstaneš, da prejmeš svoj delež, ob koncu dni." (Dan 12,9.13)
Ko se približujemo koncu zgodovine tega sveta, prerokovanja, ki jih je zapisal Daniel, zahtevajo našo posebno pozornost, saj se nanašajo na čas, v katerem živimo. Z njimi morajo biti povezani nauki poslednje knjige Nove zaveze. Satan je mnoge napeljal k mnenju, da preroških delov v Danielovih in Janezovih spisih ne moremo razumeti. Toda obljuba je jasna, da bodo posebni blagoslovi spremljali proučevanje prav teh prerokovanj. "Toda razumni bodo umeli," (Dan 12,10) je bilo rečeno o Danielovih videnjih, ki bodo odpečatena/547/ v zadnjih dneh. Tudi v razodetju, ki ga je Kristus dal svojemu služabniku Janezu za smerokaz Božjemu ljudstvu skozi stoletja, je zapisana obljuba: "Blagor mu, kdor bere, in njim, ki slišijo besede prerokovanja in hranijo, kar je v njem pisano." (Raz 1,3)
Iz vzpona in padca narodov, kar je jasno razloženo v knjigah Daniela in Razodetja, se moramo naučiti, kako ničvredni sta samo zunanja in posvetna slava. Kako docela je propadel Babilon z vso svojo močjo in veličastnostjo, kakršne naš svet nikoli več ni videl - z močjo in veličastnostjo, ki sta se ljudem tistega časa zdeli trdni in trajni. "Kakor cvet trave" je minil. (Jak 1,10) Tako je minilo tudi medo-perzijsko kraljestvo in potem še grško in rimsko. Tako mine vse, kar ni utemeljeno v Bogu. Samo kar je povezano z njegovim načrtom in izraža njegov značaj, je lahko trajno. Njegova načela so edina stanovitna prvina, kar jih pozna svet.
Skrbno proučevanje izvrševanja Božjega načrta v zgodovini narodov in v razodetju prihodnjih dogodkov nam bo pomagalo oceniti pravo vrednost vidnega in nevidnega ter spoznati, kaj je pravi življenjski cilj. Ko bomo tako videli minljive stvari v luči večnosti, bomo kakor Daniel in njegovi prijatelji živeli pravično, plemenito in trajno. Če se bomo v tem življenju naučili načel kraljestva našega Gospoda in Zveličarja, blaženega kraljestva, ki bo trajalo večno, se lahko pripravimo na njegov prihod, da bomo skupaj z njim stopili v našo last./548/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!