 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
41. Razbeljena peč (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 3
Sanje o velikem kipu so Nebukadnezarju razgrnile dogodke, ki segajo vse do konca časa. Dane so mu bile, da bi lahko razumel svojo vlogo v svetovni zgodovini in zvezo, ki bi jo njegovo kraljestvo moralo vzdrževati z nebeškim kraljestvom. V razlagi sanj je bil jasno poučen o ustanovitvi Božjega večnega kraljestva. Daniel je dejal: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke. ... In resnične so tiste sanje in njihova razlaga zanesljiva." (Dan 2,44.45)
Kralj je priznal Božjo oblast, rekoč Danielu: "V resnici vaš Bog je Bog bogov ... in razodevalec skrivnosti." (Dan 2,47) Nebukadnezar se je nekaj časa potem bal Gospoda,/503/ toda njegovo srce še ni bilo očiščeno posvetne častihlepnosti in težnje po samopoviševanju. Blaginja, ki je spremljala njegovo vladanje, ga je prežemala z ošabnostjo. Sčasoma je prenehal izkazovati čast Bogu ter se povrnil k malikovalstvu s še večjo vnemo in skrajništvom.
Besede "ti si tista glava iz zlata" so se globoko vtisnile v vladarjev um. (Dan 2,38) Modrijani v njegovem kraljestvu so to izkoristili kakor tudi vladarjevo vrnitev k malikovalstvu. Zato so predlagali, da bi naredil kip, ki bi bil podoben tistemu iz sanj. Postavil naj bi ga nekam, kjer bi vsi videli zlato glavo, ki naj bi po razlagi predstavljala njegovo kraljestvo.
Kralj se je zadovoljen s predlogom odločil to udejanjiti; šel pa je celo dlje. Namesto da bi naredil kip, kakršnega je videl, se je odločil odstopiti od izvirnika. Vrednost njegovega kipa se ne bo zmanjševala od glave proti petam, marveč bo v celoti zlata - tako bo simbol Babilona kot večnega, neuničljivega in vsemogočnega kraljestva, ki bo strlo vsa druga kraljestva, samo pa bo stalo vekomaj.
Misel na ustanovitev kraljestva in vladarske rodovine, ki bi trajala večno, je naredila globok vtis na mogočnega vladarja, čigar orožju se niso mogli upreti narodi sveta. Z navdušenjem, ki je izviralo iz brezmejne častihlepnosti in sebične ošabnosti, se je posvetoval z modrijani o tem, kako naj se to izpelje. Pozabil je pomembno napoved, ki je bila povezana s sanjami o velikem kipu. Prav tako je pozabil, da je Izraelov Bog po svojem služabniku Danielu pojasnil pomen kipa in da so bili zaradi te razlage/504/ ugledni ljudje kraljestva rešeni sramotne smrti. Pozabil je vse, razen svoje težnje, da bi utrdil svojo oblast in prevlado. Tako so se kralj in njegovi državni svetovalci odločili, da si z vsemi možnimi sredstvi prizadevajo povišati Babilon kot vrhovno silo, ki se ji mora pokoriti ves svet.
Simbolična ponazoritev, s katero je Bog razodel kralju in ljudstvu svoj namen, ki ga ima z narodi sveta, je bila sedaj uporabljena za poveličanje človeške oblasti. Danielova razlaga je bila zavržena in pozabljena, resnica pa je bila napačno predstavljena in zlorabljena. Simbol, ki so ga Nebesa določila, da bi človeškemu umu omogočil vpogled v pomembne dogodke prihodnosti, bo uporabljen, da bi oviral širjenje spoznanja, ki ga je Bog želel podati svetu. Tako je po zamislih častihlepnih ljudi Satan želel popačiti božanski načrt za človeški rod. Sovražnik človeštva je vedel, da ima čista resnica zveličavno moč; ko pa se uporabi za samopoviševanje in uresničitev človeških zamisli, pa postane moč za zlo.
Nebukadnezar je iz svojih bogatih zakladnic dal narediti velik zlat kip, ki je bil po svojih splošnih potezah podoben tistemu, ki ga je videl v sanjah, le da je bil izdelan iz ene same kovine. Čeprav so bili Kaldejci navajeni veličastnih upodobitev svojih poganskih božanstev, še nikoli poprej niso naredili česa tako veličastnega, kakor je bil ta blesteč kip. Visok je bil trideset in širok tri metre. Nič čudnega ni bilo, da je v deželi, kjer je vladalo čaščenje malikov, lep in dragocen/505/ kip stal v dolini Duri; saj je predstavljal slavo Babilona in njegovo veličastnost in moč ter bil posvečen kot predmet čaščenja. Za to je bilo potemtakem tudi poskrbljeno in izdan je bil ukaz, da morajo na dan posvetitve vsi izkazati svojo popolno zvestobo babilonski oblasti tako, da se poklonijo pred kipom.
Nastopil je določeni dan in velika množica iz vseh ljudstev, narodov in jezikov se je zbrala v dolini Duri. Po kraljevem ukazu je ob zvoku glasbe vsa množica "padla ... poklanjajoč se zlati podobi". (Dan 3,7) Tisti dan se je zdelo, da so sile teme dosegle pomembno zmago; čaščenje zlatega kipa je bilo na dobri poti, da postane stalni del ustaljenih oblik malikovalstva, ki je bilo priznano kot državna vera v deželi. Satan je upal, da bo preprečil Božji načrt, po katerem naj bi ujeti Izraelci v Babilonu postali blagoslov vsem poganskim narodom.
Bog pa je sklenil drugače. Niso vsi pripognili kolen pred malikovalskim simbolom človeške moči. Sredi množice častilcev so bili trije, ki so se trdno odločili, da ne bodo osramotili nebeškega Boga. Njihov Bog je Kralj kraljev in Gospod gospodov; nikomur drugemu se ne bodo klanjali.
Nebukadnezarju, ki je sijal od zmage, je bilo hitro sporočeno, da so med njegovimi podložniki takšni, ki si upajo biti neposlušni njegovemu ukazu. Nekateri modrijani, ki so Danielovim zvestim prijateljem zavidali zaradi dodeljenih časti, so takoj obvestili kralja/506/ o hudi kršitvi njegove volje. Zavpili so: "Kralj, živi vekomaj! Judovski možje, ki si jim poveril poslovodstvo Babilonske pokrajine: Sadrah, Mesah in Abednego; ti možje, o kralj, se ne menijo zate: tvojim bogovom ne služijo in zlate podobe, ki si jo postavil, ne molijo." (Dan 3,9.12)
Kralj je ukazal može privesti predse. Vprašal je: "Ali je z namenom, Sadrah, Mesah in Abednego, da ne služite mojim bogovom in ne molite zlate podobe, ki sem jo postavil?" (Dan 3,14) Z grožnjami jih je želel pripraviti, da bi se pridružili množici. Pokazal je na ognjeno peč ter jih opomnil na kazen, ki jih bo doletela, če bodo vztrajali v neposlušnosti njegovi volji. Toda Judje so odločno pričali o svoji zvestobi nebeškemu Bogu ter o svoji veri v njegovo moč za rešitev. Priklanjanje kipu so vsi imeli za čaščenje. Takšno spoštovanje pa so lahko izkazali samo Bogu.
Medtem ko so trije Judje stali pred kraljem, je bil prepričan, da imajo nekaj, česar drugi modrijani v njegovem kraljestvu niso imeli. Zvesto so opravljali vsako dolžnost. Želel jih je še enkrat preizkusiti. Če bodo samo nakazali svojo pripravljenost, da se pridružijo množici v čaščenju kipa, se bo vse dobro končalo zanje. Dodal je: "Če pa je ne boste molili, zdajci boste vrženi v gorečo, razbeljeno peč." (Dan 3,15) Potem je s kljubovalno iztegnjeno roko vprašal: "Kdo je tisti bog, ki vas reši iz moje roke?" (Dan 3,15)
Kraljeve grožnje pa so bile zaman. Teh mož ni mogel odvrniti/507/ od njihove vdanosti Vladarju vesolja. Iz zgodovine svojih očetov so se naučili, da neposlušnost Bogu prinaša sramoto, nesrečo in smrt; Gospodov strah pa je začetek modrosti in temelj vsakega pravega napredka. Pogumno so kljubovali peči in rekli: "Nebukadnezar, ni nam treba tebi odgovarjati v tej reči. Bodisi, da nas naš Bog, ki mu služimo, more rešiti iz goreče, razbeljene peči - in On nas reši iz tvoje roke, o kralj! bodisi da ne, znano bodi tebi, kralj, da ne bomo služili tvojim bogovom in zlate podobe, ki si jo postavil, ne bomo molili." (Dan 3,16-18)
Kraljev bes je bil brezmejen. "Tedaj se Nebukadnezar napolni jeze in pogled njegovega obličja se spremeni zoper Sadraha, Mesaha in Abednega," (Dan 3,19) predstavnike zaničevanega in ujetega ljudstva. Ukazal je razbeliti peč sedemkrat bolj kakor ponavadi, potem pa je naročil močnim vojakom, naj zvežejo častilce Izraelovega Boga kot uvod v naglo smrt.
"Zvežejo torej tiste može v njihovih spodnjih in vrhnjih suknjah in plaščih in v drugih njihovih oblačilih in jih vržejo v gorečo, razbeljeno peč. Zaradi tega pa, ker je bilo kraljevo povelje naglo in peč nenavadno razgreta, je plamen umoril tiste može, ki so nesli gor Sadraha, Mesaha in Abednega." (Dan 3,21.22)
Ampak Gospod ni pozabil svojih. Ko so bile njegove priče vržene v peč, se jim je/508/ razodel sam Zveličar ter so skupaj hodili sredi ognja. Plameni so izgubili svojo uničujočo moč pred Gospodarjem vročine in mraza.
Kralj je gledal s svojega prestola in pričakoval, da bodo možje, ki so mu kljubovali, popolnoma zgoreli. Njegovo zmagoslavno razpoloženje pa se je na lepem spremenilo. Plemstvo, ki je stalo blizu, je videlo, da je pobledel, ko je vstal s prestola in napeto zrl v razbeljeni plamen. Ves preplašen se je obrnil k svojim svetovalcem in vprašal: "Ali nismo vrgli treh mož zvezanih v ogenj? ... Glej, vidim štiri može razvezane, hodeče posredi ognja, in ni jim nič zlega; in četrti je videti kakor sin bogov." (Dan 3,24.25)
Kako pa je poganski kralj vedel, kakšen je Božji Sin? Judovski ujetniki, ki so zasedali zaupne položaje v Babilonu, so mu s svojim življenjem in značajem prikazali resnico. Ko so jih povprašali za razloge njihove vere, so jih podali brez obotavljanja. Preprosto in jasno so razložili načela pravičnosti in tako ljudi okoli sebe poučili o Bogu, ki ga molijo. Govorili so o Kristusu kot prihajajočem Odrešeniku, tako je kralj v podobi četrtega sredi ognja prepoznal Božjega Sina.
Nebukadnezar je sedaj pozabil na svojo veličino in dostojanstvo, stopil s svojega prestola in šel proti peči ter vpil: "Služabniki najvišjega Boga, pojdite ven in pridite sem!" (Dan 3,26)
Sadrah, Mesah in Abednego so prišli pred silno množico in pokazali, da niso poškodovani. Navzočnost njihovega Zveličarja jih je obvarovala pred pogubo, samo njihove vezi so bile sežgane. "In namestniki, deželni glavarji/509/ in oblastniki in kraljevi svetovalci so se zbrali in so videli, da ni imel ogenj nobene moči do njihovih teles: lasje na njihovih glavah niso bili osmojeni, tudi njihove spodnje suknje se niso nič spremenile in smod ognja jih ni bil prešinil." (Dan 3,27)
Veliki zlati kip, ki je bil postavljen s takšnim bliščem, je bil pozabljen. V navzočnosti živega Boga so se ljudje prestrašili in trepetali. Kralj je ponižno priznal: "Hvaljen bodi Sadrahov, Mesahov in Abednegov Bog, ki je poslal svojega angela in rešil svoje služabnike, ki so upali vanj in prestopili kraljevo povelje in žrtvovali svoja telesa, da ne bi služili nobenemu bogu in ga ne molili razen le svojega Boga." (Dan 3,28)
Izkušnja tega dne je Nebukadnezarja spodbudila, da je izdal ukaz: "V vsakem ljudstvu, narodu ali jeziku, kdor bi izrekel kaj pregrešnega zoper Sadrahovega, Mesahovega in Abednegovega Boga, bodi na kosce razsekan in hiša mu bodi sprevrnjena v gnojišče; zato ker ni drugega boga, ki more tako rešiti kakor ta," je poudaril razlog svojega ukaza. (Dan 3,29)
S temi in podobnimi besedami je babilonski kralj želel sporočiti vsem ljudstvom na zemlji svoje prepričanje, da sta moč in oblast judovskega Boga vredni največjega čaščenja. Bog pa je bil zadovoljen s kraljevim prizadevanjem, da mu je izkazal svoje spoštovanje ter razglasil svojo zvestobo po vsem babilonskem kraljestvu.
Kralj je naredil prav, ko je javno povedal svoje verovanje in si prizadeval poveličati nebeškega Boga nad drugimi bogovi; toda ko si je prizadeval prisiliti svoje podložnike, naj podobno/510/ izpovedo svojo vero in pokažejo podobno spoštovanje, je Nebukadnezar presegel svoje pravice, ki jih je imel kot posvetni vladar. Ni imel pravice, ne pravne ali moralne, groziti ljudem s smrtjo, če ne bi častili Boga, kakor je tudi ni imel za ukaz, da vržejo v ogenj vse, ki niso hoteli moliti zlatega kipa. Bog človeka nikoli ne sili k poslušnosti. Vsem daje vso svobodo, da se odločijo, komu bodo služili.
Ko je Gospod rešil svoje zveste služabnike, je razodel, da se poteguje za zatirane ter kara vse pozemske sile, ki se upirajo nebeški/511/ veljavi. Trije Judje so vsemu babilonskemu ljudstvu razodeli svojo vero v Boga, ki ga molijo. Zanašali so se nanj. V uri svoje preizkušnje so se spomnili obljube: "Ko pojdeš skozi vode, bom pri tebi, in preko rek, te ne poplavijo; ko pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge." (Iz 43,2) Na čudovit način je bila vpričo vseh počaščena njihova vera v živo Besedo. Predstavniki različnih narodov, ki jih je Nebukadnezar povabil na posvetitev, so novice o čudežni rešitvi prenesli v mnoge dežele. Bog je bil poveličan po vsej zemlji zaradi zvestobe svojih otrok.
Iz izkušnje judovskih mladeničev v ravnini Duri se lahko naučimo pomembnih naukov. V teh naših dneh bodo mnogi Božji služabniki, čeprav bodo nedolžni, izpostavljeni ponižanju in slabemu ravnanju od rok ljudi, ki jih spodbuja Satan ter so polni zavisti in verskega skrajništva. Še posebej se bo jeza ljudi dvignila proti njim, ki posvečujejo soboto iz četrte zapovedi. Na koncu bo izdan tudi odlok, ki bo to prepovedal pod grožnjo s smrtjo.
Med stisko bo Božje ljudstvo potrebovalo neomajno vero. Njegovi otroci morajo razodevati, da je On edini, ki ga častijo, in da jih nič ne more napeljati k lažnemu čaščenju, četudi bi šlo celo za življenje. Zvestemu srcu bodo ukazi grešnega in smrtnega človeka/512/ nepomembni ob besedi večnega Boga. Resnice se bodo držali, četudi jih bodo zato dali v ječo, jih izgnali ali usmrtili.
Gospod se bo tudi v času konca zgodovine sveta tako mogočno potegoval zanje, ki neomajno stojijo za pravico, kakor se je v dneh Sadraha, Mesaha in Abednega. On, ki se je sprehajal z Judi sredi goreče peči, bo tudi s svojimi sledilci, kjer koli že bodo. Njegova večna navzočnost jih bo tolažila in podpirala. Sredi časa "stiske, kakršne ni bilo, odkar je narod", (Dan 12,1) bodo njegovi izvoljeni ostali trdni. Satan niti z vsemi svojimi hudobnimi četami ne more premagati niti najslabotnejšega izmed Božjih svetih. Ščitili jih bodo angeli neprekosljive moči, Jahve pa se bo njim v dobro razodel kot "Bog bogov", (Dan 2,47) ki lahko reši nje, ki zaupajo vanj./513/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!