 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
40. Nebukadnezarjeve sanje (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 2
Kmalu zatem ko so Daniel in njegovi prijatelji pričeli delati za babilonskega kralja, so se zvrstili dogodki, ki so malikovalskemu narodu razodeli moč in zanesljivost izraelskega Boga. Nebukadnezar je imel posebne sanje in "njegov duh se je vznemiril in spanje ga je minilo". (Dan 2,1) Ko pa se je kralj zbudil, se ni mogel spomniti podrobnosti sanj, kljub globokemu vtisu, ki so ga naredile nanj.
Nebukadnezar je vznemirjen zbral modre - "pismouke, rotilce, čarodeje in Kaldejce" - ter jih prosil za pomoč. Dejal je: "Imel sem sanje in moj duh je vznemirjen." (Dan 2,2.3) S to izjavo o zbeganosti jih je poprosil, naj mu razodenejo to, kar bo olajšalo njegov um.
Nato so modreci odgovorili: "Kralj, živi vekomaj! Povej nam, svojim hlapcem, sanje, pa ti oznanimo razlago." (Dan 2,4)/491/
Kralj je bil nezadovoljen z njihovim izmikajočim se odgovorom in nezaupljiv, ker so kljub svojim domišljavim trditvam, da lahko razodevajo človeške skrivnosti, vendar bili videti nepripravljeni, da bi mu pomagali; zato je ukazal in obljubil bogastvo in čast na eni strani ter smrt na drugi. Zahteval je, naj mu povedo ne samo razlago sanj, marveč tudi same sanje. "Stvar je pri meni gotova," je dejal, "če mi ne oznanite sanj in njihove razlage, boste na kosce razsekani in hiše vam bodo izprevrnjene v gnojišča; če pa razodenete sanje in jih razložite, prejmete od mene darove, plačilo in veliko čast." (Dan 2,5.6)
Modreci pa so zopet odgovorili: "Kralj naj pove svojim hlapcem sanje, pa oznanimo razlago." (Dan 2,7)
Nebukadnezar je sedaj vstal in se jezil, ker je menil, da so ga očitno izdali ti, katerim je zaupal. Dejal je: "Zagotovo vem, da hočete pridobiti časa, ker vidite, da je pri meni trden sklep: Če mi ne oznanite sanj, ostane za vas le ena sodba; zakaj namenili ste se govoriti lažnive in mamljive besede pred menoj, dokler se ne premeni čas. Zatorej mi povejte sanje, in vedel bom, da mi morete oznaniti njihovo razlago." (Dan 2,8.9)
Čarodeji so se napolnili strahu pred posledicami svojega neuspeha, zato so si prizadevali kralju razložiti, da je njegova prošnja nerazumna in njegova preizkušnja nekaj, kar se še ni zahtevalo od nikogar. "Ni človeka na zemlji," so ugovarjali, "ki bi mogel razodeti kraljevo stvar; kajti noben kralj, še tako velik in mogočen, ni nikdar zahteval take stvari/492/ od katerega koli pismouka ali rotilca ali Kaldejca. Saj stvar, ki jo kralj zahteva, je pretežka; in nikogar drugega ni, ki bi jo pred kraljem mogel razodeti, razen bogov, katerih domovanje ni pri mesu!" (Dan 2,10.11)
"Zaradi tega se kralj raztogoti in bridko srdit zapove, naj pomore vse modrijane v Babilonu." (Dan 2,12)
Med njimi, ki so jih iskali stražniki, ki so se pripravljali izpolniti kraljevski odlok, so bili tudi Daniel in njegovi prijatelji. Ko so jim povedali, da bodo zaradi ukaza morali umreti, je Daniel previdno in modro odgovoril Ariohu, poglavarju telesne straže: "Zakaj tako prenaglo kraljevo povelje?" (Dan 2,15) Arioh mu je potem ponovil kraljevo zaskrbljenost zaradi pomembnih sanj in o tem, da mu niso mogli pomagati tisti, v katere je doslej imel najvišje zaupanje. Ko je Daniel to slišal, je tvegal svoje življenje in stopil pred kralja ter prosil za čas, da bi lahko izprosil od svojega Boga, naj mu razodene sanje in njihovo razlago.
Vladar je ugodil tej prošnji. "Potem gre Daniel v svojo hišo in razloži stvar svojim tovarišem Hananiju, Misaelu in Azariju." (Dan 2,17) Skupaj so prosili modrosti od Vira svetlobe in spoznanja. Bili so popolnoma prepričani, da jih je Bog postavil tja, kjer so se sedaj znašli, ter opravljajo njegovo delo in izpolnjujejo svojo dolžnost. V težavah in nevarnostih so se vedno obrnili k njemu po vodstvo in zaščito, On pa je vedno zagotovil pomoč. S skrušenim srcem so se znova ponižali pred Sodnikom vse zemlje ter ga prosili, naj/493/ jim podari rešitev v tej posebni stiski. Njihove prošnje niso bile zaman. Bog, ki so ga častili, je sedaj počastil nje. Gospodov Duh je prišel nadnje, Danielu pa je bila v nočnem videnju "razodeta tista skrivnost". (Dan 2,19)
Daniel se je najprej zahvalil Bogu za dobljeno razodetje. "Hvaljeno bodi Božje ime od vekomaj do vekomaj!" je vzkliknil. "Zakaj njegova je modrost in moč; in On spreminja čase in ure, On odstavlja kralje, modrost daje modrim in razumnost razumnim, razodeva globoke in skrite stvari; On ve, kar je v temi, in pri njem je zgolj svetloba. Tebe, o Bog mojih očetov, zahvaljujem in slavim, da si mi dal modrost in moč in si mi sedaj oznanil, česar smo te prosili: zakaj ti si nam oznanil kraljevo stvar." (Dan 2,20-23)
Daniel se je nemudoma odpravil k Ariohu, kateremu je bil kralj ukazal pomoriti modrijane, in mu rekel: "Ne mori babilonskih modrijanov; pelji me pred kralja, in oznanim kralju razlago." (Dan 2,24) Stražnik je hitro popeljal Daniela pred kralja z besedami: "Našel sem moža med ujetniki z Judovega, ki bo povedal kralju razlago." (Dan 2,25)
Opazujmo judovskega ujetnika, ki stoji miren in zbran pred vladarjem najmogočnejšega svetovnega cesarstva. Najprej je povedal, da odklanja časti, temveč želi poveličati Boga, ki je vir vse modrosti. Na zaskrbljeno kraljevo vprašanje: "Ali si tisti, ki mi moreš povedati sanje, kakor sem jih videl, in njihovo razlago?"/494/ je odgovoril: "Skrivnosti, za katero je kralj vpraševal, ne morejo kralju oznaniti modrijani, rotilci, pismouki in čarodeji. Toda Bog je v nebesih, ki razodeva skrivnosti, in On je oznanil kralju Nebukadnezarju, kar se zgodi v poslednjih dneh." (Dan 2,26-28)
Daniel je dejal: "Tvoje sanje in prikazni tvoje glave na tvojem ležišču so bile te: Tebi, o kralj, je bilo v mislih na tvojem ležišču, kaj se bo zgodilo po tem času; in On, ki razodeva skrivnosti, ti je oznanil, kaj se zgodi. Kar se pa tiče mene, ta skrivnost se mi ni razodela zaradi modrosti, ki bi bila v meni mimo vseh živečih, temveč zato, da se kralju oznani razlaga in ti zveš misli svojega srca.
Ti, o kralj, si videl, in glej: velika podoba. Ta podoba, ogromna in prelepe svetlosti, je stala proti tebi in bila je videti grozna. Glava te podobe je bila iz čistega zlata, prsi in njeni rami iz srebra, njen trebuh in ledje iz brona, njena stegna iz železa, njene noge nekaj iz železa in nekaj iz ila. Gledal si, dokler se ni kamen odtrgal brez rok in je udaril podobo na njene noge, železne in ilovnate, ter jih je razdrobil. Tedaj je bilo hkrati razdrobljeno železo, il, bron, srebro, zlato, in bilo je kakor pleve na gumnu poleti: veter je odnesel vse, da temu ni bilo najti sledi. Kamen pa, ki je bil udaril podobo, je postal velika gora in je napolnil vso zemljo.
To so tiste sanje," je s prepričanjem povedal Daniel, in kralj je z največjim zanimanjem poslušal vsako podrobnost,/497/ vedoč, da so bile to sanje, ki so ga morile. (Dan 2,28-36) Tako je bil njegov um pripravljen z naklonjenostjo sprejeti razlago. Kralj kraljev se je odločil sporočiti veliko resnico babilonskemu vladarju. Bog mu je želel razodeti, da ima On oblast nad kraljestvi sveta, oblast za postavljanje in odstavljanje kraljev. Nebukadnezarjev um se je moral prebuditi, če je mogoče, da bo začutil svojo odgovornost nebesom. Pokazani so mu bili prihodnji dogodki, ki segajo prav do konca časa.
Daniel je nadaljeval: "Ti, o kralj, si kralj kraljev, ki mu je dal Bog nebes kraljestvo, moč in oblast in slavo, in kjer koli bivajo človeški sinovi, poljske zveri in nebeške ptice, tebi jih je dal v roko in tebe postavil za vladarja njim vsem - ti si tista glava iz zlata. A za teboj nastopi drugo kraljestvo, slabše od tvojega, in potem tretje kraljestvo iz brona, ki bo gospodovalo vsej zemlji. In četrto kraljestvo bo močno kakor železo; prav kakor železo zdrobi in razbije vse, tako bo ono, enako razruševalnemu železu, zdrobilo in razrušilo vse tisto. In da si videl noge in prste deloma iz lončarjevega ila in deloma iz železa, pomeni, da bo razdeljeno kraljestvo; vendar bo v njem nekaj trdnosti železa, kajti videl si železo zmešano z ilovico. In kakor prsti na nogah, deloma iz železa in deloma iz ila, tako bo kraljestvo deloma močno, deloma razdrobljivo. Da pa si videl železo zmešano z ilovico, pomeni, da se bodo/498/ med seboj mešali z ženitvijo, pa se vendar ne bodo držali drug drugega, kakor se železo ne more zmešati z ilom. A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu: vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke: prav kakor si videl, da se je raz goro odtrgal kamen brez človeških rok in je zdrobil železo, bron, il, srebro in zlato. Veliki Bog je oznanil kralju, kaj se zgodi po tem času; in resnične so tiste sanje in njihova razlaga zanesljiva." (Dan 2,37-45)
Kralj je bil prepričan o resničnosti razlage, zato je ponižno in spoštljivo padel na obraz in se poklonil, rekoč: "V resnici, vaš Bog je Bog bogov in Gospod kraljem in razodevalec skrivnosti, ker si mogel razodeti to skrivnost." (Dan 2,47)
Nebukadnezar je preklical ukaz o pokončanju modrijanov. Njihovemu življenju je bilo prizaneseno zaradi Danielovega občestva z Razodevalcem skrivnosti. "Potem je poveličal kralj Daniela in mu dal mnogo velikih darov ter ga postavil za vladarja nad vso Babilonsko pokrajino in za prvega načelnika vsem modrijanom v Babilonu. Daniel pa je prosil kralja, in ta je poveril poslovodstvo Babilonske pokrajine Sadrahu, Mesahu in Abednegu; a Daniel je bil na kraljevem dvoru." (Dan 2,48.49)
V letopisih človeške zgodovine se zdijo blaginja narodov, vzpon in padec cesarstev odvisni od človeške volje in junaštva. Dogodki se zdijo/499/ predvsem odvisni od njegove moči, častihlepnosti ali muhavosti. Ko pa se v Božji besedi odgrne zavesa, nad igrami in protiigrami človeških teženj, vplivov in strasti, za njimi in po njih zagledamo služabnike Vsemogočnega, ki tiho in vztrajno izvršujejo namere njegove volje.
Apostol Pavel je z neprimerljivo lepimi in prisrčnimi besedami atenskim modrijanom predstavil božanski načrt, ki ga je imel pri stvarjenju in razdelitvi ras in narodov. Dejal je: "Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, ... je naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njihovemu prebivanju: da bi iskali Boga, ali ga ne bi kako otipali in našli." (Dej 17,24-27)
Bog je oznanil, da kdor koli hoče, lahko stopi "v vezi zaveze". (Ezk 20,37) Pri stvarjenju je imel namen, da bi zemljo naselila bitja, katerih obstoj bi bil v blagoslov njim samim in drugim ter v čast njihovemu Stvarniku. Kdor koli hoče, se lahko najde v tem načrtu. O njih je rečeno: "To ljudstvo, ki sem si ga ustanovil, bo pripovedovalo mojo hvalo." (Iz 43,21)
Bog je v svojem zakonu oznanil načela, ki so temelj vse prave blaginje tako narodov kakor tudi posameznikov. O njem je Mojzes povedal Izraelcem tole: "Kajti to bo vaša modrost in razumnost. Zakaj to ni prazna beseda za vas, marveč to je vaše življenje." (5 Mz 4,6; 32,47) Blagoslovi, ki so bili zagotovljeni Izraelu, so pod/500/ enakimi pogoji in v enaki meri zagotovljeni vsakemu narodu in posamezniku pod nebom.
Na stotine let pred prihodom določenih narodov na prizorišče je Vsevedni Bog videl skozi čas ter napovedal vzpon in padec svetovnih kraljestev. Bog je Nebukadnezarju objavil, da bo babilonsko kraljestvo padlo in bo nastalo drugo kraljestvo, ki bo prav tako imelo svojo preizkusno dobo. Ker pa ne bo poveličevalo pravega Boga, bo njegova slava zbledela, njegov prostor pa bo zasedlo tretje kraljestvo. Tudi to bo minilo in narode sveta bo pokorilo četrto kraljestvo, ki bo močno kakor železo.
Ko bi se vladarji Babilona - najsijajnejšega med vsemi zemeljskimi kraljestvi - vedno bali Jahveja, bi prejeli modrost in moč, ki bi jim zagotovil občestvo z njim in jih krepili. K Bogu pa so se zatekli samo, ko so jih zadele nadloge in težave. V takšnih časih, ko jim njihovi pomembni ljudje niso mogli pomagati, so iskali pomoč od ljudi, kakršen je bil Daniel - mož, za katerega so vedeli, da časti živega Boga in mu Bog vrača s častjo. (1 Sam 2,30) K takšnim so se zatekali, da so razrešili skrivnosti Previdnosti; kajti čeprav so bili vladarji ošabnega Babilona ljudje najvišjih umskih sposobnosti, jih je greh ločil od Boga, zato pa niso mogli razumeti razodetij in opominov, ki so bili dani glede prihodnosti.
V zgodovini narodov lahko proučevalec Božje besede opazuje dobesedno izpolnitev božanske prerokbe. Babilon je bil končno razdejan in uničen; minil je, ker so se imeli njegovi uspešni vladarji za neodvisne od/501/ Boga in so pripisovali slavo svojega kraljestva človeškim dosežkom. Medo-perzijsko kraljestvo je zadela nebeška kazen, ker so teptali Božji zakon. Gospodov strah ni našel prostora v srcih velike večine ljudstva. Brezbožnost, bogokletnost in pokvarjenost so prevladovale povsod. Naslednja kraljestva so bila še bolj nizkotna in pokvarjena; drsela so vse globlje in globlje na lestvici moralnih vrednot.
Vsak vladar na zemlji je dobil oblast od Nebes; njegov uspeh pa je bil odvisen od tega, kako je uporabljal dano oblast. Vsakomur tako velja beseda božanskega Opazovalca: "Opašem te, dasi me ne poznaš." (Iz 45,5) Toda besede, ki so bile izrečene Nebukadnezarju, naj bodo vsakomur življenjski nauk: "Pretrgaj svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenostjo do ubogih, da se podaljša tvoja blaginja." (Dan 4,27)
Če razumemo, da pravičnost povišuje narod in se prestol utrjuje s pravičnostjo in vzdržuje z dobrotljivostjo, (Prg 14,34; 16,12; 20,28) ter spoznamo delovanje teh načel v razodevanju oblasti njega, "ki odstavlja kralje in postavlja kralje" (Dan 2,21) pomeni, da razumemo smisel zgodovine.
Edino v Božji besedi je to jasno predstavljeno. Tukaj spoznavamo, da moč narodov ali posameznikov ne nastaja zaradi priložnosti ali zmožnosti, za katere se zdi, da jih delajo nepremagljive; ne izhaja iz njihove domišljave veličine. Določa jo zvestoba, s katero izpolnjujejo Božji namen./502/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!