 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
39. Na babilonskem dvoru (angleško)
Temeljno besedilo: Dan 1
Med Izraelci, ki so bili kot ujetniki odpeljani v Babilon v začetku sedemdesetletnega ujetništva, so bili tudi krščanski domoljubi. Ti so bili zelo zvesti načelom in jih ni pokvarila sebičnost, marveč so slavili Boga, četudi so zaradi tega vse izgubili. V deželi ujetništva so izpolnili Božji namen tako, da so poganskim narodom pričali o blagoslovih, ki jih prinaša poznavanje Jahveja. Bili so njegovi predstavniki. Nikoli niso sklepali sporazumov z malikovalci. Svojo vero in ime - častilci živega Boga - so morali nositi v visoki časti. In to so tudi počeli. Boga so častili tako v blaginji kakor v stiski, Bog pa je počastil nje.
Dejstvo, da so Jahvejevi častilci postali babilonski ujetniki in da so bile posode iz Božje hiše prenesene v tempelj babilonskih bogov, so zmagovalci ošabno navajali kot dokaz, da so njihova vera/479/ in običaji boljši od judovske vere in običajev.
Bog pa je prav po ponižanju, ki ga je doživel Izrael, ker ga je zapustil, dokazal svojo vrhovno oblast, svetost svojih predpisov in zanesljive sadove poslušnosti. To pričevanje je dal na edini možni način - po njih, ki so mu bili vdani.
Med temi, ki so mu ostali zvesti, so bili Daniel in njegovi trije prijatelji. Ti so slikovito ponazorili to, kaj lahko postanejo ljudje, ki se združijo z Bogom modrosti in moči. Ti mladeniči kraljevskega rodu so bili iz svojih sorazmerno preprostih judovskih domov odpeljani v najbolj veličastno mesto in celo na dvor največjega vladarja sveta. Nebukadnezar je "ukazal Aspenazu, načelniku svojih dvornikov, naj pripelje mladeničev iz Izraelovih sinov od kraljevega zaroda in od plemenitnikov, brez kakršnega koli madeža, lepe postave in dovzetnih za pouk v vsej modrosti, bistre pameti in obdarovanih z razumnostjo in sposobnih, da stoje v kraljevi palači ter da bi jih učili pismenstva in jezika Kaldejcev". (Dan 1,3.4)
"Bili pa so med njimi, iz Judovih sinov: Daniel, Hananija, Misael in Azarija." (Dan 1,6) Nebukadnezar je v njih videl izredno obetavne sposobnosti, zato se je odločil, da jih izučijo za pomembne položaje v njegovem kraljestvu. Da bi jih popolnoma usposobil za njihovo življenjsko delo, je določil, da so se učili kaldejščine, tri leta pa so jim bile zagotovljene izredne izobraževalne prednosti, ki so bile dostopne samo knezom kraljestva.
Danielu in njegovim tovarišem so spremenili imena/480/ v takšna, ki so predstavljala kaldejska božanstva. Judje so svojim otrokom dajali imena, ki so imela velik pomen. Pogosto so označevala značajske lastnosti, ki so si jih starši želeli razviti v otroku. Knez, v katerega oskrbo so bili izročeni mladi ujetniki, "je imenoval Daniela Beltsazarja, Hananija Sadraha, Misaela Mesaha in Azarija Abednega". (Dan 1,7)
Kralj ni silil judovskih mladeničev, naj se odrečejo svoji veri v prid malikovalstvu, vendar je upal, da se bo to postopoma zgodilo. Ko jim je določil malikovalska imena in jih je vsak dan povezoval z malikovalskimi običaji ter izpostavljal vplivu vabljivih obredov poganskega čaščenja, je upal, da jih bo napeljal k temu, da se bodo odpovedali veri svojega naroda in se pridružili babilonskemu čaščenju.
Že na samem začetku svoje poklicne poti so bili postavljeni pred odločilno preizkušnjo značaja. Določeno je bilo, da naj jedo hrano in pijejo vino s kraljeve mize. S tem jim je hotel kralj izkazati svojo naklonjenost in skrb za njihovo blaginjo. Ker pa je bil del hrane s kraljeve mize darovan malikom, je bila vsa hrana posvečena malikovalstvu; kdor je jedel od nje, je s tem izkazal spoštovanje babilonskim bogovom. Zvestoba Jahveju je Danielu in njegovim prijateljem prepovedovala, da bi se pridružili takšnemu spoštovanju. Že samo pretvarjanje, da jedo hrano in pijejo vino, bi pomenilo, da so zatajili svojo vero. Če bi to storili, bi se izenačili s poganstvom ter oskrunili načela Božjega zakona./481/
Prav tako si niso upali tvegati, da bi vpliv razkošja in razuzdanosti oslabil njihov telesni, duševni in duhovni razvoj. Poznali so zgodovino Nadaba in Abihuja. Poročilo o njuni nezmernosti in njenih posledicah je ohranjeno v starih spisih Peteroknjižja. Vedeli so, da bi pitje vina škodljivo vplivalo na njihovo telesno in duševno moč.
Daniela in njegove prijatelje so starši navadili na strogo zmernost. Učili so jih, da bodo pred Bogom odgovorni za svoje sposobnosti in da ne smejo nikoli krniti ali slabiti svojih moči. Ta vzgoja je Daniela in njegove prijatelje ohranjala sredi vplivov izprijenosti babilonskega dvora. Na pokvarjenem in razkošnem dvoru so jih obdajale močne skušnjave, vendar so ostali neomadeževani. Nobena sila in noben vpliv jih ni mogel odvrniti od načel, ki so se jih naučili v mladosti, ko so proučevali Božjo besedo in dejanja.
Ko bi Daniel želel, bi si lahko v svojih okoliščinah poiskal zadovoljiv izgovor za opuščanje svojih strogih navad zmernosti. Lahko bi dejal, da je pač odvisen od kraljeve naklonjenosti in podvržen njegovi oblasti, in zato mora jesti od kraljeve hrane in piti njegovo vino; če ostane zvest božanskemu nauku, bi s tem užalil kralja in najbrž izgubil svoj položaj in življenje. Neposlušen Gospodovi zapovedi pa bi ohranil kraljevo naklonjenost in si zagotovil prednosti umskega razvoja in laskav posveten uspeh./482/
Daniel pa se ni obotavljal. Božje odobravanje mu je bilo dragocenejše od naklonjenosti najmogočnejšega zemeljskega vladarja - dragocenejše tudi od samega življenja. Odločil se je ostati neomajen v svoji poštenosti, pa naj se zgodi kar koli. "Ampak Daniel se je namenil v srcu, da se ne bo omadeževal s kraljevo jedjo in z vinom, ki ga je pil kralj." (Dan 1,8) Pri tej odločitvi so ga podpirali njegovi trije prijatelji.
Mladi Judje so se pri tej odločitvi čvrsto oprli na Boga in niso domišljavo ravnali po svoje. Niso hoteli biti posebneži, vendar bi jim bilo ljubše tudi to, kakor da bi osramotili Boga. Ko bi v tem primeru popustili zlu in se podredili pritisku razmer, bi njihovo teptanje načel oslabilo občutek za dobro in stud do greha. Prvi napačni korak bi vodil k naslednjemu, dokler skušnjave ne bi pretrgale njihove zveze z nebesi.
"Bog pa je dal Danielu doseči milost in usmiljenje pri knezu dvornikov," (Dan 1,9) zato je bila prošnja, da se ne bi omadeževali, sprejeta z naklonjenostjo. Knez pa se je še vedno obotavljal, da bi jim ugodil. Danielu je pojasnil: "Bojim se svojega gospoda, kralja, ki vam je določil jed in pijačo. Kajti čemu naj vidi, da so vaši obrazi medlejši kakor drugih mladeničev vaše starosti? Tako bi bili krivi, če bi mi kralj vzel glavo." (Dan 1,10)
Potem je Daniel poklical oskrbnika, ki je bil posebej odgovoren za judovske mladeniče, ter ga prosil, da bi opravičil njihovo neuživanje kraljeve hrane in pijače. Prosil ga je, naj jih preizkusi za deset dni, v tem/483/ času naj judovskim mladeničem daje samo preprosto hrano, njihovi vrstniki pa naj jedo kraljevo izbrano hrano.
Čeprav se je oskrbnik bal, da si bo z odobritvijo te prošnje nakopal kraljevo nezadovoljstvo, je kljub temu privolil. Daniel pa je vedel, da je zmagal. Po izteku desetih dni se je izkazalo, da je izid prav nasproten temu, česar se je knez bal. "In po desetih dneh so se kazali njihovi obrazi boljši in mesnatejši od vseh mladeničev, ki so jedli kraljevo jed." (Dan 1,15) Judovski mladeniči so po zunanjem videzu izrazito prekašali svoje tovariše. Zato je bilo Danielu in njegovim trem prijateljem dovoljeno še naprej med šolanjem uživati preprosto hrano.
Judovski mladeniči so se tri leta šolali, da so si pridobili "pismenstvo in jezik Kaldejcev". (Dan 1,4) V tem času so bili neomajno zvesti Bogu in se vedno zanašali na njegovo moč. Svojim navadam samopožrtvovalnosti so pridružili še resnost namena, marljivost in stanovitnost. Na kraljev dvor in v družbo njih, ki niso niti poznali niti se bali Boga, niso prišli zaradi ošabnosti ali slavohlepja; bili so ujetniki v tuji deželi, tja pa jih je postavila Neskončna Modrost. Ločeni od vpliva doma in posvečenih prijateljev so želeli ostati neoporečni v čast svojega zatiranega ljudstva in v slavo Boga, čigar služabniki so bili.
Gospod je z odobravanjem sprejel odločnost in samopožrtvovalnost judovskih mladeničev ter njihovo čistost vzgiba, zato jih je spremljal njegov blagoslov. Podaril "jim je znanje in razumnost v vsem slovstvu in modrosti, in Daniel je znal/484/ razbirati vse prikazni in sanje". (Dan 1,17) Tako se je izpolnila obljuba: "Tiste, ki me časte, počastim tudi jaz." (1 Sam 2,30) Daniel se je z neomajnim zaupanjem oprijel Boga, nadenj pa je prišel duh preroškega daru. Medtem ko je prejemal človeška navodila glede dolžnosti življenja na dvoru, ga je Bog učil razpoznavati skrivnosti prihodnosti in jih zapisati za prihodnje rodove. V prispodobah in znamenjih mu je kazal dogodke, ki so obsegali zgodovino tega sveta vse do konca časa.
Ko je nastopil čas, da bi bili mladeniči preizkušeni v znanju, so jih skupaj z drugimi poklicali k izpitu za službo v kraljestvu. "A med njimi vsemi ni bilo nobenega kakor Daniel, Hananija, Misael in Azarija." (Dan 1,19) Njihovo globoko dojemanje, obsežno znanje, ubrano in pravilno izražanje so pričali o popolni krepkosti in čilosti njihovih umskih sposobnosti. "In v vsaki stvari modrosti in razumnosti, za katero jih je vprašal kralj, jih je našel desetkrat boljše kakor vse pismouke in rotilce, ki so bili po vsej njegovi državi. Zato so stali v službi pred kraljem." (Dan 1,20.19)
Na babilonskem dvoru so se zbrali predstavniki iz vseh dežel, najbolj nadarjeni možje, najbolj bogato obdarjeni z naravnimi darovi, ki so imeli najboljšo kulturo, ki jo je svet lahko ponudil - med vsemi temi se nihče ni mogel kosati z judovskimi mladeniči. Po telesni moči in lepoti, po umski sposobnosti in izobraženosti jim ni bilo tekmeca. Postavnost, odločnost in prožnost koraka, prijeten videz ter bister um, svež dah - vse to so bili dokazi o dobrih navadah, znamenja plemenitosti, s katero narava počasti nje, ki so poslušni njenim zakonom./485/
Daniel in njegovi prijatelji so bili v pridobivanju babilonskega znanja veliko uspešnejši kakor njihovi vrstniki, vendar njihovo znanje nikakor ni bilo sad naključja. Znanje so si pridobili z zvesto uporabo svojih sposobnosti pod vodstvom Svetega Duha. Bili so povezani z Virom vse modrosti, spoznanje Boga so sprejeli za temelj svoje vzgoje. Z vero so prosili za modrost, živeli pa so v skladnosti s svojimi molitvami. Ravnali so tako, da jih je Bog lahko blagoslovil. Izogibali so se tega, kar bi lahko oslabilo njihove sposobnosti, ter izkoristili vsako priložnost za izpopolnjevanje svojega znanja na vseh področjih. Spoštovali so življenjska načela, kar jim je krepilo razum. Njihovo pridobivanje znanja je imelo en sam cilj - poveličati Boga. Zavedali so se, da morajo imeti bister um in popoln krščanski značaj, če želijo stati kot predstavniki prave vere sredi lažnih poganskih verstev. Sam Bog pa je bil njihov učitelj. Medtem ko so neprestano molili, se vestno učili in ohranjali zvezo z Nevidnim, so hodili z Bogom kakor Enoh.
Pravi uspeh na katerem koli področju ni sad priložnosti ali naključja ali usode. Je delo Božje previdnosti, nagrada vere in preudarnosti, vrline in vztrajnosti. Dobre duševne lastnosti in visoko moralni značaj niso sad naključja. Bog daje priložnosti; uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili.
Ko je Bog deloval v Danielu in njegovih prijateljih, da so hoteli in ravnali po njegovi dobri volji, so sami delali za svoje zveličanje. (Flp 2,13) Tukaj se kaže/486/ delovanje božanskega načela sodelovanja, brez katerega ne moremo doseči pravega uspeha. Človeški napor ne pomeni nič brez božanske moči; brez človeškega prizadevanja pa je božansko delovanje pri mnogih brezuspešno. Da bi bila Božja milost z nami, moramo opraviti svoj delež. Njegova milost je dana, da v nas povzroča hotenje in delovanje, vendar nikoli ni dana, da bi nadomestila naše prizadevanje.
Kakor je Gospod sodeloval z Danielom in njegovimi prijatelji, tako bo sodeloval z vsemi, ki si prizadevajo spolnjevati njegovo voljo. Dal bo tudi Svetega Duha, da bo podprl vsako pravo odločitev in vsak plemenit sklep. Kdor hodi po poti poslušnosti, se bo spopadal z mnogimi ovirami. Za ta svet jih lahko vežejo močni zahrbtni vplivi, vendar je Gospod zmožen izničiti vse, kar želi premagati njegove izvoljence; v njegovi moči lahko premagajo vsako skušnjavo ter zdržijo vsako težavo.
Bog je Daniela in njegove prijatelje povezal z babilonskimi velikaši, da so lahko sredi malikovalskega ljudstva predstavili njegov značaj. Kako so postali usposobljeni za tako zaupen in časten položaj? Zvestoba v malem je zaznamovala njihovo celotno življenje. Boga so častili tako v najmanjših dolžnostih kakor tudi v večjih odgovornostih.
Kakor je Bog poklical Daniela, naj priča zanj v Babilonu, tako vabi tudi nas, naj bomo njegove priče v današnjem svetu. Želi, da bi tako v malih kakor v velikih življenjskih odgovornostih ljudem razodevali načela njegovega kraljestva. Mnogi čakajo, da bi jim bilo določeno kakšno pomembno delo, obenem pa vsak dan izgubljajo priložnosti za razodevanje zvestobe/487/ Bogu. Vsak dan neuspešno in z razdeljenim srcem opravljajo male življenjske dolžnosti. Dneve zapravljajo s čakanjem na kakšno pomembnejše delo, v katerem bi domnevno pokazali velike sposobnosti in tako potešili svoje slavohlepne težnje.
V življenju pravega kristjana ni nič nepomembno; v očeh Vsemogočnega je pomembna vsaka dolžnost. Gospod natanko meri vsako možnost za službo. Neuporabljene sposobnosti se upoštevajo prav tako kakor uporabljene. Sojeni bomo po tem, kar bi morali narediti, vendar tega nismo naredili, ker nismo uporabili svojih moči, da bi poveličali Boga.
Plemenit značaj ni sad naključja; ne nastane zaradi posebne naklonjenosti ali darov Previdnosti. Je namreč sad samodiscipline, podrejanja nižje narave višji ter izročitve sebe službi Bogu in bližnjim.
Po zvestobi načelom zmernosti, ki so jo pokazali mladi Judje, Bog govori današnji mladini. Potrebni so ljudje, ki bodo kakor Daniel udejanjali pravico in si jo upali zagovarjati. Potrebna so čista srca, močne roke in neomajen pogum, kajti boj med pregreho in krepostjo zahteva stalno budnost. Satan prihaja k vsakemu človeku s skušnjavo v različnih zapeljivih oblikah, da bi popustil poželenju.
Telo je najpomembnejše sredstvo, po katerem se razvijata um in srce pri izoblikovanju značaja. Zato sovražnik ljudi usmerja svoje skušnjave na slabitev in zmanjševanje telesnih moči. Njegov uspeh na tem področju pogosto pomeni izročitev/488/ celotnega bitja zlu. Če nagnjenja telesne narave niso pod vplivom višje sile, povzročajo zanesljivo pogubo in smrt. Telo je treba podrediti višjim silam bitja. Strasti mora nadzorovati volja, ki mora biti tudi sama pod Božjim nadzorom. Življenje naj vodi dostojanstvena moč razuma, ki je posvečen z božansko milostjo. Umske sposobnosti, telesna krepkost in dolgost življenja so odvisni od nespremenljivih zakonov. S poslušnostjo tem zakonom lahko človek premaga samega sebe, svoja nagnjenja, "poglavarstva in oblasti, svetovne mogočnike te teme, hudobne vojske hudobnosti v nebeških prostorih". (Ef 6,12)
Za starodavni obred, ki je prispodoba evangelija, so smeli na Božji oltar položiti brezmadežno daritev. Daritev, ki je predstavljala Kristusa, je morala biti brezhibna. Božja beseda kaže na to kot ponazoritev tega, kar naj bi postali njegovi otroci - živa daritev, sveta in brezmadežna. (Rim 12,1; Ef 5,27)
Ugledni Judje so bili ljudje z enakimi strastmi kakor mi, vendar so se uprli zapeljivim vplivom babilonskega dvora ter ostali trdni, ker so se zanašali na neskončno moč. V njih je poganski narod videl ponazoritev Božje dobrote in blagohotnosti ter Kristusove ljubezni. Njihova izkušnja je za nas zgled zmage načel nad skušnjavo in čistosti nad pokvarjenostjo ter vdanosti in zvestobe nad brezbožnostjo in malikovalstvom.
Danielovega duha lahko ima tudi današnja mladina; črpajo lahko iz istega vira moči,/489/ imajo lahko enako moč samonadzora ter razodevajo enako milost v svojem življenju tudi v neugodnih razmerah. Po božanski milosti lahko ostanejo trdni pri svoji odločitvi, da bodo poveličali Boga, čeprav jih obdajajo skušnjave, da bi popustili svojim nagnjenjem, še posebej v večjih mestih, kjer so dostopne vsakršne oblike vabljive čutne pregrehe. Z odločnostjo in budnostjo se lahko uprejo vsaki skušnjavi, ki napada njihovo srce. Zmagal pa bo samo ta, ki se odloči delati, kar je prav, zato ker je to prav.
Kakšno življenjsko poslanstvo so opravili plemeniti Judje! Ko so se poslovili od doma svojega otroštva, niso niti sanjali, kakšna usoda jih čaka. Zvesto in neomajno so se podredili božanskemu vodstvu, in Bog je po njih lahko izpolnil svoj namen.
Iste čudovite resnice, ki so se razodele po teh ljudeh, Bog želi razodeti po mladih in otrocih današnjega časa. Danielovo življenje in življenje njegovih prijateljev je zgled tega, kaj bo naredil zanje, ki se mu podredijo in si z vsem srcem prizadevajo izpolniti njegovo voljo./490/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!