 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
3. Ošabnost zaradi blaginje (angleško)
Dokler je Salomon poviševal nebeški zakon, je bil Bog z njim ter mu dajal modrost, da je lahko pravično in usmiljeno vladal nad Izraelom. Sprva je ostal skromen kljub bogastvu in posvetni časti, ki ju je bil dosegel, zato je bil njegov vpliv resnično velik. "In Salomon je gospodoval vsem kraljestvom od velereke do dežele Filistejcev in do egiptovske meje. In imel je mir na vseh straneh naokoli. In Juda in Izrael je prebival brez skrbi, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo ... vse Salomonove dni." (1 Kr 4,21.24.25)
Po zelo obetavnem jutru pa je odpadništvo pomračilo njegovo življenje. Zgodovina poroča o žalostnem dejstvu, da se je on, ki so ga imenovali Jedidija - "Gospodov ljubljenec" (2 Sam 12,25) - kogar je Bog počastil s tako očitnimi znamenji božanske naklonjenosti, da sta mu njegova modrost in pravičnost prinesla svetovno slavo, ter je druge spodbudil izkazovati čast Izraelovemu Bogu/51/ - odvrnil od čaščenja Jahveja in se priklonil pred poganskimi maliki.
Stoletja pred Salomonovim prihodom na prestol je Gospod vnaprej videl nevarnosti, kakršnim bodo izpostavljeni ti, ki bi lahko bili izbrani za Izraelove voditelje, zato je dal Mojzesu navodila za njihovo ravnanje. Navodila so se glasila, da naj si mož, ki zasede Izraelov prestol, prepiše "v knjigo prepis tega zakona", Jahvejevih uredb, "ki ga hranijo duhovniki leviti". (5 Mz 17,18) Gospod je rekel: "Ima naj jo pri sebi ter jo bere vse dni svojega življenja, da se nauči bati se Gospoda, svojega Boga, hraniti vse besede tega zakona in te postave, da bi jih izpolnjeval; da se ne povzdigne njegovo srce nad svoje brate ter da se ne gane od zapovedi ne na desno, ne na levo, da bi podaljšal dni svojega in tudi svojih sinov kraljevanja sredi Izraela." (5 Mz 17,19.20)
V zvezi s tem navodilom je Gospod posebej posvaril, da naj človek, ki ga bodo pomazilili za kralja, nima "mnogo žen, da se ne bi odvrnilo njegovo srce; tudi naj si ne nabira preveč srebra in zlata". (5 Mz 17,17)
Salomon je poznal ta opozorila in jih je nekaj časa upošteval. Njegova največja želja je bila živeti in vladati v skladnosti z uredbami, ki so bile dane na Sinaju. Njegov način vodenja državniških poslov je bil v očitnem nasprotju z običaji narodov tistega časa - narodov, ki se niso bali Boga in katerih vladarji so teptali njegov sveti zakon./52/
Salomon si je drznil stopiti na prepovedana tla, da bi okrepil odnos z mogočnim kraljestvom, ki je bilo južno od Izraela. Satan je vedel, kaj so sadovi poslušnosti; zato si je v prvih letih Salomonovega kraljevanja - v veličastnih letih zaradi kraljeve modrosti, dobrodelnosti in poštenosti - prizadeval z raznimi vplivi zahrbtno spodkopati Salomonovo zvestobo načelnosti in ga ločiti od Boga. Za uspeh sovražnikovih prizadevanj zvemo iz poročila: "Salomon je sklenil svaštvo s faraonom, egiptovskim kraljem, vzemši faraonovo hčer; in pripeljal jo je v Davidovo mesto." (1 Kr 3,1)
S človeškega vidika se zdi, da se je ta poroka izkazala za blagoslov, čeprav je bila v nasprotju z naukom Božjega zakona. Salomonova poganska žena se je namreč spreobrnila in se mu pridružila v čaščenju pravega Boga. Celo sam faraon je Izraelu dokazal svojo vdano službo tako, da je zavzel Gezer "in pomoril Kanaance, ki so prebivali v mestu, ter ga je dal v delež svoji hčeri, Salomonovi ženi". (1 Kr 9,16) Salomon je obnovil to mesto in tako na videz zelo okrepil svoje kraljestvo vzdolž sredozemske obale. Toda ko je sklenil zavezništvo s poganskim narodom in ga potrdil s poroko z malikovalsko princeso, je lahkomiselno prezrl moder predpis, ki ga je Bog določil, da bi ohranil moralno čistost svojega ljudstva. Upanje, da se bo njegova žena Egipčanka morda spreobrnila, je bil slab izgovor za greh.
Bog je nekaj časa v svojem sočutnem usmiljenju trpel to hudo napako, kralj pa bi z modrim ravnanjem lahko/53/ vsaj precej ustavil zle vplive, ki jih je sprožila njegova nepremišljenost. Toda Salomon je pričel pozabljati Vir svoje moči in slave. Ko je nagnjenje pridobilo oblast nad razumom in je naraslo samozaupanje, je hotel po svoje uresničiti Gospodov namen. Menil je, da politične in gospodarske povezave z okoliškimi kraljestvi lahko tem narodom prinesejo spoznanje o pravem Bogu, zato je drugo za drugim sklepal nesveta zavezništva z narodi. Zaveze so bile pogosto zapečatene s porokami s poganskimi princesami. Jahvejeve zapovedi so bile odrinjene zaradi običajev okoliških narodov.
Salomon si je laskal, da bosta modrost in moč njegovega zgleda vodila njegove žene od malikovalstva k čaščenju pravega Boga in da bodo tako sklenjena zavezništva pritegnila okoliške narode v tesen odnos z Izraelom. Prazni upi! Salomonovo mnenje, da ima dovolj moči za upiranje vplivu poganskih zvez, je bila pogubna napaka. Pogubno je bilo tudi zmotno upanje, da bodo drugi spoštovali in ubogali Božje svete zapovedi, čeprav jih bo sam prestopal.
Zavezništva in gospodarske povezave s poganskimi narodi so kralju prinesle sloves, čast in bogastva tega sveta. Lahko je dobival zlato iz Ofirja in srebro iz Tarsisa v velikih količinah. "In kralj je storil, da je bilo v Jeruzalemu srebra in zlata kakor kamenja, in ceder je pripravil toliko, da jih je bilo obilo kakor smokvovega drevja." (2 Let 1,15) Zakladi/54/ z vsemi spremljajočimi skušnjavami so v Salomonovem času postali dostopni izredno velikemu številu ljudi; plemenito zlato značaja pa je temnelo in propadalo.
Salomonovo odpadništvo je bilo tako postopno, da je odtaval daleč od Boga, preden se je tega zavedel. Skoraj neopazno je vse manj zaupal v božansko vodstvo in blagoslov ter se vse bolj zanašal na lastno moč. Po malem je odtegoval Bogu neomajno poslušnost, zaradi katere je Izrael postal poseben narod, in se vse bolj prilagajal običajem okoliških narodov. Med popuščanjem skušnjavam, ki so spremljale njegov uspeh in slavni položaj, je pozabljal na Vir svoje blaginje. Ker si je prizadeval prekositi druge narode v moči in blišču, je s sebičnimi cilji popačil nebeške darove, ki jih je prej uporabljal v slavo Bogu. Denar, ki bi moral biti v svetem skladu za pomoč ubogim in porabljen za širjenje načel svetega življenja po svetu, je sebično porabil za častihlepne zamisli.
Kralja je prevzela nepremagljiva želja, da bi druge narode prekosil po zunanjem blišču, zato je spregledal potrebo po lepoti in popolnosti značaja. Ker se je želel proslaviti pred svetom, je prodal svojo čast in poštenost. Velike dohodke, ki jih je pridobil v trgovanju z mnogimi deželami, je povečal še s pobiranjem velikih davkov. Tako so ošabnost, častihlepnost, zapravljivost in uživanje povzročili krutost in pretirano tlako. Vesten in obziren duh, ki je bil značilen za njegovo ravnanje z ljudmi v prvih letih vladanja, se je sedaj spremenil. Od najmodrejšega/55/ in najbolj usmiljenega vladarja se je izpridil v tlačitelja. Nekoč sočuten in bogaboječ varuh ljudstva je postal zatiralec in samodržec. Ljudstvu je nalagal davek za davkom, da bi lahko zbiral sredstva za vzdrževanje svojega razkošnega dvora.
Ljudstvo je pričelo nergati. Spoštovanje in občudovanje, ki so ju nekoč gojili do kralja, se je spremenilo v nezadovoljstvo in gnus.
Gospod je posvaril izraelske vladarje, naj nimajo preveč konj, da se ne bi zanašali na človeško moč. Toda Salomon je popolnoma zavrgel to zapoved, in so mu "vodili ... konje iz Egipta in iz vseh dežel. In Salomon je nabral voz in konjikov in je imel tisoč in štiristo voz in dvanajst tisoč konjikov, ki jih je razstavil po voznih mestih in pri kralju v Jeruzalemu." (2 Let 1,16; 9,28; 1 Kr 10,26)
Kralj je vse bolj in bolj imel razkošje in razbrzdanost ter naklonjenost sveta za kazalce veličine. Iz Egipta, Fenicije, Edoma, Moaba in drugih krajev so mu vodili lepe in privlačne ženske. Njihovo število je naraslo na tisoč. Njihova vera je bila čaščenje malikov. Naučene so bile opravljati krute in poniževalne obrede. Kralj je zaslepljen z njihovo lepoto zanemaril svoje dolžnosti do Boga in svojega kraljestva.
Njegove žene so širile močan vpliv nanj in postopoma so ga pregovorile, da se jim je pridružil pri njihovem čaščenju. Salomon je prezrl navodilo, ki ga je Bog dal za pregrado proti odpadništvu,/56/ in se nato še sam vdal čaščenju lažnih bogov. "In ko je bil Salomon star, so mu njegove žene naklonile srce, da je šel za drugimi bogovi; in ni bilo njegovo srce popolnoma vdano Gospodu, njegovemu Bogu, kakor je bilo srce njegovega očeta Davida. In Salomon je hodil za Astoreto, boginjo Sidoncev, in za Milkomom, gnusobo Amoncev." (1 Kr 11,4.5)
Na južnem delu Oljske gore nasproti gore Morije, kjer je stal prečudovit Jahvejev tempelj, je Salomon postavil mogočne stavbe za malikovalska svetišča. Da bi ugodil svojim ženam, je dal tja postaviti ogromne malike, spačene podobe iz lesa in kamna sredi nasadov mirt in oljk. Tam pred oltarji poganskih bogov so opravljali najbolj poniževalne poganske obrede "Kamosu, gnusobi Moabcev ... in Molohu, gnusobi Amonovih sinov". (1 Kr 11,7)
Salomonovo ravnanje pa je prineslo tudi zanesljivo kazen. Ločitev od Boga zaradi zveze z malikovalci je povzročila njegovo propadanje. Ko je prenehal biti zvest Bogu, je izgubil oblast nad seboj. Njegove vrline so izginile. Njegova rahločutnost je otopela, vest pa zakrnela. On, ki je v prvih letih svojega vladanja pokazal toliko modrosti in ljubezni, da je vrnil nebogljeno dete nesrečni materi, (1 Kr 3,16-28) je padel tako nizko, da je privolil v postavitev malika, komur so darovali žive otroke kot žrtve. V svoji mladosti je bil obdarjen z razsodnostjo in znanjem, v svoji zreli dobi pa tako navdihnjen, da je napisal: "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Prg 14,12) V poznejših letih pa je zataval tako daleč/57/ od čistosti, da je privolil v razuzdane in ogabne obrede, ki so bili povezani s čaščenjem Kamosa in Astorete. Pri posvetitvi templja je dejal svojemu ljudstvu: "Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, našemu Bogu." (1 Kr 8,61) Potem pa je sam postal prestopnik in je v srcu in življenju preklical svoje besede. Zmotno je menil, da svoboda pomeni razuzdanost. Poskušal je - ampak za kakšno ceno - združiti svetlobo in temo, dobro in zlo, čistost in nečistost, Kristusa in Belijala.
Salomon je bil največji med kralji, ki so kdaj držali žezlo, postal pa je razuzdanec, orodje in suženj drugih. Njegov značaj, ki je bil nekoč plemenit in kreposten, je postal slaboten in popustljiv. Njegovo vero v živega Boga so spodrinili brezbožniški dvomi. Nevera je pokvarila njegovo srečo, oslabila njegova načela in ponižala njegovo življenje. Pravičnost in velikodušnost iz prvih let njegove vladavine sta se spremenili v samodrštvo in nasilništvo. Kako bedna in šibka je človeška narava! Kako malo lahko Bog stori za človeka, ki je izgubil občutek odvisnosti od njega.
V letih odpadništva se je Izraelovo duhovno nazadovanje neprestano stopnjevalo. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa je kralj združil svoje koristi s Satanovimi pomočniki? Sovražnik je deloval po njih in pomračil um Izraelcev glede tega, kaj je pravo in lažno čaščenje; tako so postali lahek plen. Trgovanje z drugimi narodi jih je pripeljalo v tesen odnos z njimi, ki niso ljubili Boga, zato se je tudi ljubezen Izraelcev do Boga zelo ohladila. Otopel je njihov oster občutek o vzvišenosti in svetosti Božjega značaja. Ker niso hoteli hoditi po poti/58/ poslušnosti, so postali zvesti sovražniku pravičnosti. Poročanje z malikovalci je postala splošna navada in Izraelcem se kmalu ni več studilo čaščenje malikov. Mnogoženstvo je postalo sprejemljivo. Malikovalske matere so vodile svoje otroke opazovat poganske obrede. V življenju nekaterih je bilo pravo bogoslužje, ki ga je ustanovil Bog, zamenjano z najmračnejšim malikovalstvom.
Kristjani se morajo razlikovati in ločiti od sveta, njegovega duha in vplivov. Bog nas lahko popolnoma obvaruje na svetu, vendar mi ne smemo biti od sveta. Njegova ljubezen ni negotova in spremenljiva. Vedno bedi nad svojimi otroki z neizmerljivo skrbjo. Zahteva pa nerazdeljeno zvestobo. "Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne morete Bogu služiti in mamonu." (Mt 6,24)
Salomon je bil obdarjen s čudovito modrostjo, toda svet ga je ločil od Boga. Ljudje niso danes nič močnejši od Salomona; prav tako zlahka podležejo vplivom, ki so povzročili njegov padec. Kakor je Bog svaril Salomona pred nevarnostjo, tako še danes svari svoje otroke, naj ne ogrožajo svoje duše z naklonjenostjo do sveta. Prosi nas: "Zato odidite izmed njih in se ločite, ... in nečistega se ne dotikajte, in jaz vas sprejmem, in bom vam Oče in vi boste meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni." (2 Kor 6,17.18)
V blaginji preži nevarnost. V vseh časih sta bogastvo in čast vedno ogrožali ponižnost in duhovnost. Ni nam težko nositi praznega kozarca,/59/ do roba nalitega pa moramo previdno držati v ravnotežju. Težave in nasprotovanja utegnejo povzročiti žalost, vendar je blaginja najnevarnejša za duhovno življenje. Če človek ni neprestano podrejen Božji volji in ni posvečen z resnico, bo blaginja vsekakor zbudila naravno nagnjenje k prevzetnosti.
V dolini ponižanja, kjer se ljudje zanašajo na Boga, da jih uči in vodi na vsakem koraku, obstaja sorazmerna varnost. V smrtni nevarnosti pa so ljudje, ki stojijo na vrhu in se zanje misli, da so izredno modri. Če se takšni ne bodo zanašali na Boga, bodo gotovo padli.
Kadar koli popustimo ošabnosti in častihlepnosti, je življenje omadeževano, kajti ošabnost, ki se ne zaveda svoje potrebe, zapira srce pred neskončnimi nebeškimi blagoslovi. Kdor želi poveličati samega sebe, bo ostal brez Božje milosti, po kateri bi lahko dosegel obilo pravega bogastva in najgloblje veselje. Kdor pa vse izroči Kristusu in vse naredi zanj, bo doživel izpolnitev obljube: "Gospodov blagoslov bogati, trud pa ničesar ne pridene." (Prg 10,22) Zveličar z nežnim dotikom milosti iz našega srca odpravlja nemir in nesveto častihlepnost, sovraštvo spreminja v ljubezen, nevero pa v zaupanje. Kadar ogovori človeka: "Pojdi za menoj," privlačnost posvetnega navdušenja izgubi vso moč. Ob zvoku njegovega glasu iz srca beži duh lakomnosti in pohlepnosti, ljudje pa vstanejo osvobojeni in gredo za njim./60/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!