 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
38. Luč v temi (angleško)
Temna leta razdejanja in smrti, ki so označevala konec Judovega kraljestva, bi spravila v obup tudi najbolj pogumno srce, če ga ne bi spodbujale preroške besede Božjih glasnikov. Po Jeremiju v Jeruzalemu, po Danielu na babilonskem dvoru in po Ezekielu na bregovih Kebarja je Gospod v usmiljenju pojasnil svoj večni načrt ter zagotovil, da je svojemu izvoljenemu ljudstvu pripravljen izpolniti obljube, ki so bile zapisane v Mojzesovih spisih. Kar je rekel, da bo naredil zanje, ki se bodo izkazali zvesti, bo zagotovo izpolnil. Božja beseda "živi in večno ostane". (1 Pt 1,23)
V dneh potovanja po puščavi je Gospod obilno poskrbel, da bi si njegovi otroci lahko zapomnili besede njegovega zakona. Ko so se nastanili v Kanaanu, so morali v vsakem domu vsak dan ponavljati božanska navodila. Napisali so si jih razločno na podboje/464/ in vrata ter na spominske plošče. Tudi spesnili so jih, da so jih prepevali tako mladi kakor stari. Duhovniki so učili te svete predpise na ljudskih zborovanjih, upravitelji dežele pa so jih vsak dan proučevali. Gospod je zapovedal Jozuetu glede knjige postave: "Premišljaj jo dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej; zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči." (Joz 1,8)
Jozue je vsega Izraela poučeval o Mojzesovih spisih. "Ni bilo besede iz tega, kar je zapovedal Mojzes, ki je ne bi bil omenil Jozue pred vsem Izraelovim zborom in pred ženami in otročiči in tujci, ki so bivali med njimi." (Joz 8,35) V skladnosti z izrecnim Jahvejevim ukazom so v javnosti ponavljali besede knjige postave vsako sedmo leto o prazniku šotorov. Duhovnim voditeljem Izraela je bilo naročeno: "Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili bati se Gospoda, vašega Boga, in paziti, da izpolnjujejo vse besede tega zakona; da bi slišali tudi njihovi otroci, ki še ne umejo tega, in se učili bati se Gospoda, vašega Boga, vse dni, dokler boste živeli v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo posedete." (5 Mz 31,12.13)
Kako drugačna bi bila zgodovina Izraela, ko bi ubogali ta nasvet tudi v prihodnjih stoletjih! Edino če bi spoštovali sveto Božjo besedo in jo gojili v srcih ljudstva, bi lahko upali na izpolnitev božanskega/465/ načrta. Prav spoštovanje Božje postave je dalo Izraelu moč med Davidovo vladavino in v prvih letih Salomonovega vladanja. Vera v živo besedo je povzročila prenovo v Elijevih in Josijevih dneh. In prav k tem istim Spisom resnice, ki so bili najdragocenejši Izraelovi dediščini, je vabil Jeremija ter se trudil za obnovo. Kjer koli je služil, je ljudstvo resno prosil: "Poslušajte besede te zaveze!" (Jer 11,2) Te besede bi jim omogočile popolnoma razumeti Božji cilj, da bi razširil spoznanje o zveličavni resnici med vsemi ljudstvi.
V zadnjih letih Judovega odpadništva je bilo videti, da so bila svarila prerokov neuspešna. Ko so kaldejske vojske prišle že tretjič in četrtič oblegat Jeruzalem, je upanje izginilo iz vseh src. Jeremija je napovedal dokončno uničenje, ker pa jih je vztrajno prepričeval, naj se predajo, so ga nazadnje vrgli v ječo. Toda Bog ni prepustil brezupu zvestega ostanka, ki je ostal še vedno v mestu. Celo potem ko so Jeremija skrbno nadzorovali ti, ki so zaničevali njegova sporočila, je prejel nova razodetja o pripravljenosti nebes, da odpustijo in rešijo, kar je neizčrpen vir tolažbe Božji cerkvi od tistih dni do danes.
Jeremija, ki se je trdno oklepal Božjih obljub, je prebivalcem obsojenega mesta s priliko ponazoril svojo močno vero v dokončno izpolnitev Božjega namena za njegovo ljudstvo. Pred pričami je s skrbnim izpolnjevanjem vseh potrebnih zakonskih predpisov za sedemnajst seklov srebra odkupil/466/ njivo svojih prednikov v bližnji vasi Anatotu.
Po človeškem mnenju je bilo neumno dejanje odkupiti zemljišče, ki je že bilo na področju, ki so ga nadzorovali Babilonci. Sam prerok je napovedoval uničenje Jeruzalema, opustošenje Judeje in dokončni padec kraljestva. Prerokoval je dolgo obdobje ujetništva v oddaljenem Babilonu. Ker je bil že star, ni mogel upati, da bo sam imel korist od opravljenega nakupa. Njegovo proučevanje prerokb, ki so bile zapisane v Pismih, pa je v njegovem srcu ustvarilo trdno prepričanje, da ima Gospod namen vrniti svoje otroke iz ujetništva v staro posest Obljubljene dežele. Jeremija je z očmi vere videl izgnance, ki so se vračali po koncu let stiske in ponovno poselili deželo svojih očetov. Z nakupom zemlje v Anatotu je tudi drugim vlil upanje, ki je tako mogočno potolažilo njegovo srce.
Ko je podpisal listino o kupčiji in dobil sopodpise prič, je Jeremija naročil svojemu pisarju Baruhu: "Vzemi ti pismi, to zapečetano kupno pismo in to odprto pismo, in položi ju v prsteno posodo, da tam ostaneta mnogo dni. Zakaj tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še se bodo kupovale hiše in njive in vinogradi v tej deželi." (Jer 32,14.15)
Ob tem izrednem nakupu je bilo upanja za Judo tako malo, da je bila Jeremijeva neomajna vera neusmiljeno preizkušena, brž ko je opravil podrobnosti nakupa in zagotovil/469/ ohranitev pisanih poročil. Ali je bil domišljav, ko si je prizadeval spodbuditi Judo? Ali je zbujal lažno upanje, ko si je želel, da bi ljudje zaupali obljubam Božje besede? Ti, ki so sklenili zavezni odnos z Bogom, so se že dolgo posmehovali Božji skrbi zanje. Ali se bodo obljube izvoljenemu ljudstvu sploh kdaj popolnoma izpolnile?
Prerok je zmeden v duhu in obremenjen z žalostjo zaradi trpljenja ljudi, ki se niso hoteli spokoriti za svoje grehe, prosil Boga za nadaljnja pojasnila glede božanskega namena za ljudi.
Molil je: "Oh, Gospod, Jahve! Glej, ti si naredil nebesa in zemljo s svojo preveliko močjo in s svojo iztegnjeno ramo: tebi ni pretežka nobena stvar; ki izkazuješ milost tisočim in poplačuješ krivice očetov v naročje njihovih sinov za njimi. Ti mogočni, veliki, silni Bog, čigar ime je Gospod nad vojskami, velik v svetu in mogočen v dejanju, ti, čigar oči so odprte nad vsemi potmi človeških otrok, da daš vsakemu po njegovih poteh in po sadu njegovih del; ki si delal znamenja in čudeže v Egiptovski deželi in še do tega dne in v Izraelu in med drugimi ljudmi in sebi pridobil ime, kakršno je dandanašnji. In izpeljal si svoje ljudstvo Izraela iz Egiptovske dežele z znamenji in čudeži in z mogočno roko in z iztegnjeno ramo in z velikim strahom; in dal si jim to deželo, ki si bil zanjo prisegel njihovim očetom, da jim jo daš, deželo, ki se cedi mleka in/470/ medu. Toda ko so prišli vanjo ter jo posedli, niso poslušali tvojega glasu in niso hodili po tvoji postavi; kar koli si jim zapovedal storiti, niso storili. Zato si storil, da jih je zadela vsa ta nesreča." (Jer 32,17-23)
Nebukadnezarjeve vojske so se ravno pripravljale z napadom zavzeti sionske zidove. Na tisoče jih je umrlo v zadnjem obupnem poskusu, da bi ubranili mesto. Mnogo več tisoč pa jih je pomrlo zaradi lakote in bolezni. Usoda Jeruzalema je bila že zapečatena. Oblegovalni stolpi sovražnih sil so že segali čez zidove. Prerok je nadaljeval v svoji molitvi k Bogu: "Glej, nasipe so nanesli proti temu mestu, da ga vzemo; in mesto bo dano v roke Kaldejcem, ki ga oblegajo, zavoljo meča in lakote in kuge. In kar si govoril, se godi; in glej, ti to vidiš. In vendar si mi velel, Gospod, Jahve: Kupi si tisto polje z denarjem in najemi priče - in mesto je dano v roke Kaldejcem!" (Jer 32,24.25)
Prerokova molitev je bila milostno uslišana. Gospodova beseda je namreč prišla Jeremiju v tistih urah obupa, ko je bila vera glasnika resnice preizkušena z ognjem, rekoč: "Glej, jaz sem Gospod, Bog vsega mesa; ali bi mi bila pretežka kakšna stvar?" (Jer 32,27) Mesto je bilo tik pred tem, da pade v roke Kaldejcem; njegova vrata in palače so gorele. Kljub dejstvu, da je bilo uničenje neizbežno in so bili prebivalci Jeruzalema odpeljani kot ujetniki, se bo še vedno uresničil večni Jahvejev načrt za Izraela. Gospod je v nadaljnjem odgovoru na molitev/471/ svojega služabnika objavil glede teh, katere bodo doletele kazni:
"Glej, jaz jih zberem iz vseh pokrajin, kamor sem jih pregnal v svoji jezi in v svojem srdu in v veliki togoti, in pripeljem jih nazaj v ta kraj in jim dam prebivati na varnem. In ljudstvo mi bodo in jaz jim bom Bog. In dam jim eno srce in eno pot, da se me bodo bali vse dni, njim v dobro in njihovim otrokom za njimi. In sklenem z njimi večno zavezo, da se ne obrnem od njih, da jim ne bi delal dobrega; in svoj strah dam v njihovo srce, da ne krenejo od mene. In veselil se jih bom in jim delal dobro, in vsadim jih v to deželo v resnici iz vsega svojega srca in iz vse svoje duše. Kajti tako pravi Gospod: Kakor sem pripeljal nad to ljudstvo vso to veliko nesrečo, tako pripeljem nadnje vse to dobro, katero jim obetam. Tedaj se bo kupovalo polje v tej deželi, ki pravite, da je opustošena, da ni v njej ne človeka, ne živali, da je dana v roko Kaldejcem. Njive bodo kupovali za denar in vpisovali v pismo in pečatili in privzemali priče v Benjaminovi deželi in v krajih okoli Jeruzalema in v Judovih mestih in v pogorskih mestih in v mestih na nižavi in v mestih na Jugu; kajti pripeljem nazaj njihove ujetnike, govori Gospod." (Jer 32,37-44)
Zagotovilo o rešitvi in obnovitvi je bilo potrjeno takole: "Prišla je pa Gospodova beseda Jeremiju drugič, ko je bil še zaprt v veži straže, rekoč:/472/
Tako pravi Gospod, ki to napravlja, Gospod, ki snuje in uresniči to, Gospod mu je ime: Kliči me, in odgovorim ti in pokažem ti velike in nedosežne reči, katerih ne poznaš. Kajti tako pravi Gospod, Izraelov Bog, o hišah tega mesta in o hišah Judovih kraljev, ki jih podirajo v obrambo zoper nasipe in meč. Glej, jaz ga pripravim v pravi stan in zdravje, ter jih ozdravim in jim razodenem obilost miru in resnice. In nazaj pripeljem Judove ujetnike in Izraelove ujetnike, in sezidam jih kakor poprej. In očistim jih vse njihove krivice. ... In to mesto mi bo v ime, v veselje in hvalo in diko pri vseh zemeljskih narodih, ki bodo slišali vse to dobro, katero jim storim; in bali se bodo in tresli ob vsem tem dobrem in ob vsem tem miru, ki jim ga dodelim.
Tako pravi Gospod: Še se bo slišal v tem kraju, ki o njem pravite: Opustošen je, da ni ne človeka, ne živali, v Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah, opustošenih tako, da ni v njih človeka, ne prebivalca, ne živine, slišal se bo glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, glas govorečih: Hvalite Gospoda nad vojskami, ker dober je Gospod, ker vekomaj traja njegova milost, glas njih, ki prinašajo žrtve v zahvalo v Gospodovo hišo. Zakaj nazaj pripeljem ujetnike te dežele, da bo kakor poprej, govori Gospod.
Tako pravi Gospod nad vojskami: Zopet bo v tem kraju, ki je opustošen, da ni v njem človeka ali živine, in v vseh njegovih/473/ mestih domovanje pastirjem, ki vodijo črede na počitek. V mestih na gorah, v mestih v nižavi in v mestih na Jugu in v Benjaminovi deželi in v krajih okoli Jeruzalema in v Judovih mestih bodo zopet prehajale črede pod roko njega, ki jih šteje, pravi Gospod.
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim tisto dobro besedo, ki sem jo obljubil za Izraelovo hišo in Judovo hišo." (Jer 33,1-4.6-14)
Tako je bila potolažena Božja cerkev v eni najtemnejših ur svojega dolgega boja s silami zla. Satan je na videz zmagal v svojem prizadevanju, da bi uničil Izraela; ampak Gospod je vodil trenutne dogodke in v prihodnjih letih je njegovo ljudstvo dobilo priložnost, da se je odkupilo za preteklost. Njegovo sporočilo cerkvi se je glasilo:
"Ti torej se ne boj, moj hlapec Jakob, ... in ne plaši se Izrael! Zakaj, glej, jaz te otmem iz daljave in tvoj zarod iz dežele njegove sužnosti; in vrne se Jakob in bo počival in mirno živel, in nihče ga ne bo strašil. Kajti povrnem ti zdravje in zacelim tvoje rane." (Jer 30,10.17)
Na veseli dan obnove bodo rodovi razdeljenega Izraela znova združeni v eno ljudstvo. Gospoda bodo priznali kot vladarja nad vsemi Izraelovimi rodovinami. Dejal je: "In bodo moje ljudstvo. Z veseljem prepevajte zaradi Jakoba in ukajte zaradi glave narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: Reši, o Gospod, svoje ljudstvo,/474/ Izraelov ostanek! Glej, jaz jih pripeljem iz severne dežele in jih zberem od skrajnih koncev zemlje, med njimi slepega in hromega. ... Z jokom pridejo, in milo proseče jih popeljem; storim, da pojdejo poleg potokov voda po ravni poti, na kateri se ne spotaknejo; zakaj oče sem Izraelu in Efraim je moj prvorojenec." (Jer 31,1.7-9)
Tisti, ki so bili nekoč znani kot ljubljenci Nebes nad vsemi drugimi zemeljskimi ljudstvi, so bili sedaj ponižani v očeh narodov in so se v izgnanstvu učili naukov poslušnosti, ki so bili tako potrebni za njihovo prihodnjo srečo. Dokler se ne naučijo tega nauka, Bog ne more zanje narediti tega, kar si želi. "Strahoval te bom primerno in te ne bom pustil čisto brez kazni," (Jer 30,11) jim je dejal in razložil, da jih kaznuje zaradi njihove duhovne blaginje. Vendar ljudstvo, ki je bilo predmet njegove nežne ljubezni, ne bo za vekomaj zavrženo. Bog bo razodel svoj načrt pred vsemi narodi sveta in navidezni poraz spremenil v zmago, da bi rešil, ne pa uničil. Prerok je prejel sporočilo:
"On, ki je razkropil Izraela, ga zbere, in čuval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je odkupil Jakoba in ga oprostil iz roke močnejšega od njega. In prišli bodo in veselo peli na Sionski višavi, in vreli bodo vkup h Gospodovim dobrotam: k žitu in vinu in olju in k mladi drobnici in govedi; in njihova duša bo podobna namočenemu vrtu, in stradali ne bodo/475/ nikdar več. ... Njihovo žalost spremenim v veselje ter jih potolažim in razveselim po njihovi žalosti. In poživim dušo duhovnikov z mastjo in moje ljudstvo se nasiti z mojo dobroto, govori Gospod." (Jer 31,10-14)
"Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Še bodo govorili to besedo v Judovi deželi in v njegovih mestih, ko nazaj pripeljem njihove ujetnike: Blagoslovi te Gospod, o prebivališče pravičnosti, gora svetosti! In Juda in vsa njegova mesta bodo stanovala v njej skupaj, kmetovalci in kateri hodijo s čredami. Zakaj obilo napojim od žeje opešano dušo in vsako dušo, ki omedleva, nasitim." (Jer 31,23-25)
"Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem z Izraelovo hišo in z Judovo hišo novo zavezo; ne po zavezi, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti v dan, ko sem prijel njihovo roko, da jih izpeljem iz Egiptovske dežele, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jim jaz bil soprog, govori Gospod. Kajti to je zaveza, ki jo sklenem z Izraelovo hišo po tistih dnevih, govori Gospod: svojo postavo dam v njihovo osrčje in v srce jim jo zapišem, in bom jim Bog in oni mi bodo ljudstvo. In ne bodo več učili vsak svojega prijatelja in vsak svojega brata, govoreč: Spoznajte Gospoda! Zakaj kolikor jih bo, me bodo spoznali vsi, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. Kajti odpustim njihovo krivico in ne bom se več spominjal njihovih grehov." (Jer 31,31-34)/476/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!