 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
37. Odhod ujetnikov v Babilon (angleško)
V devetem letu Zedekijeve vladavine je prišel "Nebukadnezar, babilonski kralj, in vsa njegova vojska zoper Jeruzalem" ter oblegal mesto. (2 Kr 25,1) Za Judo ni bilo videti upanja. Sam Gospod je oznanil po Ezekielu: "Glej, jaz sem zoper tebe, ... jaz, Gospod, sem potegnil meč iz njegovih nožnic; ne vrne se več. In kopnelo bo vsako srce in vse roke opešajo in vsak duh omedli in vsa kolena se raztajajo kakor voda. In izlijem svoj srd nadte, ogenj svoje jeze bom pihal zoper tebe; in dam te v roko živinskim ljudem, ki kujejo pogubo." (Ezk 21,3.5.7.31)
Egipčani so si prizadevali priti na pomoč obleganemu mestu; Kaldejci pa, ki so jim to hoteli preprečiti, so za nekaj časa prenehali oblegati judejsko prestolnico. V Zedekijevem srcu se je pojavilo upanje in k Jeremiju je poslal/452/ glasnika ter ga prosil, naj moli k Bogu za judovsko ljudstvo.
Prerokov strašni odgovor se je glasil, da se bodo Kaldejci vrnili in uničili mesto. Ukaz je bil izdan; zakrknjen narod ni mogel več preprečiti božanskih sodb. Gospod je svaril svoje ljudstvo: "Ne slepite sami sebe, govoreč: Gotovo pojdejo od nas ti Kaldejci! Kajti ne pojdejo! Da, ko bi pobili vsa krdela Kaldejcev, ki se bojujejo zoper vas, in bi ostalo od njih le nekoliko prebodenih mož, vstanejo vsak v svojem šotoru in požgo to mesto z ognjem." (Jer 37,9.10) Judov ostanek je moral biti odpeljan v ujetništvo, da bi se v stiskah naučil naukov, ki se jih ni hotel naučiti v ugodnejših razmerah. Zoper ta sklep svetega Čuvaja se ni bilo možno pritožiti.
Med pravičnimi, ki so še bili v Jeruzalemu in jim je bil pojasnjen božanski načrt, so bili tudi takšni, ki so se odločili spraviti zunaj dosega brezobzirnih rok sveto skrinjo, v kateri sta bili kamniti plošči z desetimi zapovedmi. To so tudi storili. Z objokovanjem in žalostjo so skrili skrinjo v jamo, kjer naj bi bila skrita pred Izraelom in Judo zaradi njihovih grehov in je nikoli več ne bodo dobili nazaj. Sveta skrinja je še vedno skrita. Odkar so jo dali na varno, še nihče ni skalil njenega miru.
Jeremija je mnogo let stal pred ljudmi kot zvesta Božja priča; sedaj pa, ko je obsojeno mesto padlo v poganske roke, je menil, da je njegovo delo opravljeno. Ko je hotel oditi, mu je to preprečil sin enega lažnivih prerokov. Sporočil je namreč,/453/ da se bo Jeremija pridružil Babiloncem, katerim naj bi se predalo tudi judovsko ljudstvo, o čemer jih je bil pogosto prepričeval. Prerok je zanikal lažno obtožbo, kljub temu pa so se "raztogotili knezi zoper Jeremija in so ga pretepli in vrgli v ječo". (Jer 37,15)
Upanje, ki je nastalo v srcih knezov in ljudstva, ko so se Nebukadnezarjeve vojske obrnile na jug, da se spopadejo z Egipčani, je kmalu zamrlo. Gospodova beseda se je glasila: "Glej, jaz sem zoper tebe, faraon, egiptovski kralj." (Ezk 29,3) Moč Egipta je bila podobna nalomljenemu trsu. Navdihnjeni prerok je napovedal: "In zvedeli bodo vsi prebivalci Egipta, da sem jaz Gospod, zato ker so bili trstovec Izraelovi hiši. In okrepčam rami babilonskemu kralju, faraonovi rami pa upadeta. In spoznajo, da sem jaz Gospod, ko denem svoj meč babilonskemu kralju v roko, in on ga potegne proti Egiptovski deželi." (Ezk 29,6; 30,25)
Medtem ko so Judovi knezi še vedno zaman pričakovali pomoč od Egipta, je kralj Zedekija s hudimi slutnjami razmišljal o Božjem preroku, ki so ga vrgli v ječo. Po mnogih dneh je kralj poslal ponj in ga skrivaj vprašal: "Ali je neka beseda od Gospoda?" Jeremija je odvrnil: "Je, namreč: V roko babilonskega kralja boš izdan. Potem reče Jeremija kralju Zedekiju: Kaj sem grešil tebi ali tvojim hlapcem ali temu ljudstvu, da ste me dali v ječo? Kje neki so vaši preroki, ki so vam prerokovali in govorili:/454/ Ne pride babilonski kralj zoper vas in zoper to deželo? Zdaj pa poslušaj, prosim, moj gospod, kralj: Predte padam in te prosim, ne pošlji me nazaj v hišo pisarja Jonatana, da ne umrem tam." (Jer 37,17-20)
Tedaj je Zedekija zapovedal, naj "denejo Jeremija v vežo straže; in dajali so mu hleb kruha na dan iz pekovske ulice, dokler ni bil ves kruh použit v mestu. Tako je ostal Jeremija v veži straže." (Jer 37,21)
Kralj si ni upal javno kazati, da verjame Jeremiju. Čeprav ga je strah nagnal, da ga je zasebno povprašal, je bil še vedno prešibak, da bi izzval neodobravanje svojih knezov in ljudstva, če bi se pokoril Božji volji, ki jo je oznanjal prerok.
Iz veže straže je Jeremija še vedno svetoval, naj se pokorijo babilonski oblasti. Upirati se bi pomenilo priklicati zanesljivo smrt. Gospodovo sporočilo Judi se je glasilo: "Kdor ostane v tem mestu, umre od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju." (Jer 38,2) Izgovorjene besede so bile jasne in resnične. Prerok je v Gospodovem imenu pogumno oznanil: "Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski babilonskega kralja, in on ga vzame." (Jer 38,3)
Nazadnje so knezi, razbesnjeni zaradi neprestanih Jeremijevih nasvetov, ki so bili v nasprotju z njihovo politiko upora, drzno ugovarjali pred kraljem ter/455/ dejali, da je prerok sovražnik ljudstva, njegove besede pa so oslabile roke ljudstva in nadnje spravile nesrečo, zato ga je treba umoriti.
Strahopetni kralj je vedel, da so obtožbe lažne. Da pa bi si pridobil naklonjenost njih, ki so zasedali visoke in vplivne položaje v ljudstvu, je hlinil, da verjame njihovim lažem. Jeremija je izročil v njihove roke, da naj počno z njim, kar se jim zljubi. Preroka so vrgli v "jamo Malkija, kraljevega sina, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija dol po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato." (Jer 38,6) Bog pa mu je obudil prijatelje, ki so prosili kralja zanj in so ga znova prestavili v vežo straže.
Kralj je še enkrat skrivaj poslal po Jeremija in ga prosil, naj po resnici pove Božji namen za Jeruzalem. Jeremija je v odgovor vprašal: "Če ti jo naznanim, ali me gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal." (Jer 38,15) Kralj Zedekija je sklenil s prerokom pogodbo in mu obljubil: "Kakor res živi Gospod, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju." (Jer 38,16)
Kralj je še vedno imel priložnost pokazati pripravljenost, da upošteva Jahvejeva svarila in s tem ublaži kazni, ki so že doletele mesto in ljudstvo. Sporočilo kralju se je glasilo: "Če pojdeš in se vdaš knezom babilonskega kralja, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano/456/ z ognjem; in živel boš ti in tvoja hiša. Če pa ne pojdeš h knezom babilonskega kralja, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne rešiš iz njihovih rok." (Jer 38,17.18)
Kralj je odgovoril: "Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da me ne bi dali v njihovo roko in se ne norčevali z menoj." (Jer 38,19) Prerok pa je obljubil: "Ne bodo te dali," in goreče dodal: "Poslušaj, prosim, Gospodov glas, ki ti ga jaz oznanjam, in dobro ti bo in živela bo tvoja duša." (Jer 38,20)
Bog je do same poslednje ure razodeval, da je pripravljen izkazati usmiljenje njim, ki se bodo odločili pokoriti njegovim zahtevam. Ko bi se kralj odločil poslušati, bi bilo prizaneseno življenju ljudstva in mesto bi bilo rešeno pred požigom. Toda menil je, da je šel predaleč, da bi spremenil svojo pot. Bal se je Judov, bal se je posmehovanja, bal se je za svoje življenje. Po letih upiranja Bogu je Zedekija menil, da je preveč ponižujoče reči ljudstvu: Sprejemam Gospodovo besedo, ki jo je povedal po preroku Jeremiju; ne upam si iti v boj proti sovražniku po vseh teh svarilih.
Jeremija je s solzami rotil Zedekija, naj reši sebe in ljudstvo. Z bolečino v srcu mu je govoril, da se ne bo rešil, če ne bo ubogal Božjega nasveta, vse njegovo imetje pa bo postalo plen Babiloncev. Toda kralj se je podal po napačni poti in ni hotel spremeniti svojega ravnanja. Odločil se je/457/ upoštevati nasvet lažnivih prerokov in ljudi, ki so ga resnično zaničevali in se posmehovali njegovi slabosti, ker je popuščal njihovim željam. Žrtvoval je vzvišeno svobodo človeka in postal klečeplazen suženj javnega mnenja. Ni se sicer trdno odločil delati slabo, prav tako pa ni bil pripravljen pogumno stati za pravico. Čeprav je bil prepričan o koristnosti Jeremijevega nasveta, ni imel moralne moči, da bi ubogal, zato je stalno nadaljeval v napačni smeri.
Kralj je bil celo premalo odločen, da bi svojim dvorjanom in ljudstvu povedal, da se je pogovarjal z Jeremijem, tako zelo je strah pred ljudmi prežel njegovo srce. Kako veliko uničenje bi preprečil Zedekija, ko bi se pogumno postavil in objavil, da veruje prerokovim besedam, ki so se napol že izpolnile! Moral bi reči: Poslušal bom Gospoda in rešil mesto pred popolno pogubo. Ne upam si prezreti Božjih ukazov iz strahu pred ljudmi ali da bi pridobil njihovo naklonjenost. Ljubim resnico in sovražim greh, zato bom ravnal po nasvetu Vsemogočnega Izraelovega Boga.
Tedaj bi ljudstvo spoštovalo njegov pogum in tisti, ki so omahovali med vero in nevero, bi se odločno postavili za to, kar je prav. Sama neustrašnost in pravičnost takšnega ravnanja bi navdala njegove podložnike z občudovanjem in zvestobo. Imel bi veliko podporo in Judi bi bilo prizaneseno neizrecno gorje pokola, lakote in požiga.
Zedekijeva slabotnost je bila greh, za katerega je plačal strašno kazen. Sovražnik je vdrl kakor nezadržen plaz ter opustošil mesto. Judovska vojska/458/ je zbežala v zmedi. Dežela je bila podjarmljena. Zedekija je bil ujet, njegove sinove pa so pobili pred njegovimi očmi. Kralja so odpeljali iz Jeruzalema kot ujetnika, mu iztaknili oči, po prihodu v Babilon pa je bedno umrl. Kaldejci niso prizanesli čudovitemu templju, ki je več kakor štiri stoletja krasil vrh Sionske gore. "In sežgali so z ognjem Božjo hišo in porušili jeruzalemsko zidovje in požgali vse palače v njem in uničili vse dragocene posode v njih." (2 Let 36,19)
Ob Nebukadnezarjevi končni zmagi nad Jeruzalemom so mnogi ubežali strahotam dolgega obleganja, vendar so bili pokončani z mečem. Nekateri teh, ki so preživeli, predvsem vodilni duhovniki in častniki/459/ ter deželni knezi, pa so bili odpeljani v Babilon in tam usmrčeni kot izdajalci. Drugi so postali ujetniki in služili Nebukadnezarju in njegovim sinovom, "dokler ni zavladalo perzijsko kraljestvo, da bi se dopolnila Gospodova beseda po Jeremijevih ustih". (2 Let 36,20.21)
O samem Jeremiju pa je zapisano: "Povelje pa je dal Nebukadnezar, babilonski kralj, Nebuzaradanu, glavarju telesne straže, zastran Jeremija, rekoč: Vzemi ga in dobro pazi nanj in ne stori mu nič hudega, temveč delaj z njim, kakor ti poreče." (Jer 39,11.12)
Ko so babilonski uradniki osvobodili preroka iz ječe, se je odločil deliti usodo majhnega ostanka, najubožnejših iz ljudstva, ki so jih Kaldejci pustili, da bodo "vinogradniki in kmetovalci". (Jer 52,16) Nad temi so Babilonci postavili Gedalija za upravitelja. Minilo pa je le nekaj mesecev, ko je bil nanovo določeni upravitelj izdajalsko ubit. Voditelji so ubogo ljudstvo, ki je doživelo tolike nesreče, navsezadnje prepričali, da so si poiskali zavetje v Egiptu. Jeremija je povzdignil svoj glas proti temu odhodu. Rotil je: "Ne hodite v Egipt!" (Jer 42,19) Navdihnjenega nasveta pa niso ubogali in ves Judov ostanek, moški in ženske in otroci, je zbežal v Egipt. "Kajti niso poslušali Gospodovega glasu. In dospeli so v Tahpanhes." (Jer 43,7)
Prerokovanja o usodi, ki jo je Jeremija objavil o ostanku, ki se je uprl Nebukadnezarju in zbežal v Egipt, so bila združena z obljubami o odpuščanju njim, ki se bodo spokorili za svoje neumno dejanje in se vrnili. Gospod ne bo prizanesel tem, ki so se odvrnili/460/ od njegovega nasveta k zapeljivim vplivom egiptovskega malikovalstva, vendar bo usmiljen z njimi, ki se bodo izkazali vdani in zvesti. Dejal je: "In kateri ubeže meču, se vrnejo iz Egiptovske dežele v Judovo deželo, neznatni po številu. In izkusi ves ostanek Judov, kolikor jih je šlo v Egiptovsko deželo, da bi tam prebivali, čigava beseda obvelja, moja ali njihova." (Jer 44,28)
Prerokova žalost nad skrajno pokvarjenostjo ljudi, ki bi morali biti duhovna luč sveta, njegova žalost zaradi usode Siona in ljudstva, ki je bilo odpeljano v babilonsko ujetništvo, je razodeta v žalostinkah, ki so ostale kot spomin na neumnost odvračanja od Jahvejevih nasvetov k človeški modrosti.
Jeremija je sredi ruševin še vedno lahko rekel: "Prevelika Gospodova dobrotljivost je, da nismo docela pokončani." (Žal 3,22) Neprestano je molil: "Preiskujmo ter izsledujmo svoje poti in vrnimo se h Gospodu!" (Žal 3,40) Ko je bila Juda še vedno kraljestvo med narodi, je prerok vpraševal Boga: "Ali si docela zavrgel Judo? Ali se je Siona naveličala tvoja duša?" (Jer 14,19) In bil je toliko pogumen, da je prosil: "Ne zaničuj nas zaradi svojega imena!" (Jer 14,21) Popolna prerokova vera v večni Božji načrt, da bo iz zmede naredil red in pokazal narodom sveta in vsemu vesolju svojo pravičnost in ljubezen, ga je sedaj spodbujala, da je z zaupanjem prosil zanje, ki se bodo odvrnili od zla k pravičnosti.
Toda Sion je bil sedaj dokončno uničen. Božje ljudstvo je živelo v sužnosti. Preroka je premagala žalost,/461/ da je zavpil: "Kako samotno je ostalo mesto, ki je bilo polno ljudstva! Podobno je vdovi - prej oblastno med narodi, kneginja med pokrajinami, sedaj plačuje davek! Joka in joka ponoči in solze ji teko po licih; nihče je ne tolaži izmed vseh njenih ljubiteljev; vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, postali so ji sovražniki.
Juda je šel v pregnanstvo zaradi stiske in velike sužnosti: prebiva med pogani, pokoja ni našel; vsi njegovi preganjalci so ga dohiteli v tesnobi. Poti na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznovanje; vsa njena vrata so zapuščena, njeni duhovniki zdihujejo; njene device so žalostne in sama je v bridkosti. Njeni zatiralci so ji postali glava, njeni sovražniki mirno žive; kajti Gospod jo je užalil zavoljo obilosti njenih pregreh; njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca." (Žal 1,1-5)
"Kako je pokril Gospod z gostim oblakom sionsko hčer v svoji jezi! Iz nebes na zemljo je vrgel Izraelovo diko in ni se spomnil podnožja svojih nog v dan svoje jeze! Podrl je Gospod neusmiljeno vsa Jakobova prebivališča, v svojem srdu je porušil trdnjave Judove hčere; na tla je zvrnil, kakor oskrunjeno je zavrgel kraljestvo z njegovimi knezi. V srditi jezi je zdrobil vsak Izraelov rog; umaknil je svojo desnico, ko je prišel sovražnik, in požgal je Jakoba kakor plameneč ogenj, ki vse požira. Svoj lok je napel kakor sovražnik, postavil se je s svojo desnico kakor nasprotnik in pomoril je vse,/462/ kar je bilo drago očem; v šotoru sionske hčere je izlil kakor ogenj svojo togoto.
Kaj naj ti izpričam, kakšen zgled naj ti dam, o jeruzalemska hči? Kaj naj primerjam tebi, da te potolažim, o devica, sionska hči? Kajti veliko je kakor morje tvoje potrtje, kdo te more ozdraviti?" (Žal 2,1-4.13)
"Spomni se, o Gospod, kaj nas je zadelo, ozri se in poglej našo sramoto! Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše inozemcem. Sirote smo, brez očeta, naše matere so kakor vdove. Naši očetje so grešili in ni jih več; nam pa je nositi njihove krivice. Hlapci nam gospodujejo, nikogar ni, ki bi nas oprostil iz njihove roke. Zato omedleva naše srce, zavoljo tega so nam otemnele oči.
Ti, Gospod, ostaneš vekomaj, tvoj prestol od roda do roda. Zakaj nas vekomaj pozabljaš, ali nas hočeš zapustiti za dolge čase? Pelji nas nazaj k sebi, o Gospod, da se povrnemo; ponovi naše dni kakor v prejšnjih časih!" (Žal 5,1-3.7.8.17.19-21)/463/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!