 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
36. Zadnji Judov kralj (angleško)
Zedekija je na začetku svojega vladanja užival popolno zaupanje babilonskega kralja, za izkušenega svetovalca pa je imel preroka Jeremija. Ko bi se pošteno vedel do Babiloncev in se ravnal po sporočilih, ki jih je Gospod pošiljal po Jeremiju, bi ga spoštovali mnogi na visokih položajih in bi imel priložnost podati jim spoznanje o pravem Bogu. Izgnanci bi imeli tako že v Babilonu ugodnejše razmere in bi jim bile zagotovljene mnoge posebne pravice; Božje ime bi lahko bilo poveličevano daleč naokrog po svetu; kdor pa je ostal v Judovi deželi, bi mu bile prizanesene strašne nesreče, ki so jih končno tudi doletele.
Jeremija je Zedekiju in vsem Judom, tudi tistim, ki so bili odpeljani v Babilon, svetoval, naj se mirno podvržejo začasni oblasti svojih zavojevalcev. Še posebej je bilo pomembno, da si izgnanci prizadevajo za mir v deželi, v katero so bili odpeljani. To pa je/440/ bilo v nasprotju z nagnjenji človeškega srca. Satan je izkoristil te okoliščine ter v Jeruzalemu in Babilonu med ljudstvom obudil lažne preroke. Ti so oznanjali, da bo jarem suženjstva kmalu strt in bo obnovljena prejšnja slava judovskega naroda.
Upoštevanje teh laskavih prerokb bi lahko sprožilo usodne korake kralja in izgnancev in onemogočilo Božje usmiljene načrte zanje. Da bi Gospod preprečil upor, ki bi povzročil veliko trpljenje, je Jeremiju zapovedal, naj se brez odlašanja spoprime s težavo ter opozori Judovega kralja na zanesljive posledice upora. Tudi izgnanci so bili opozorjeni po pismih, naj ne nasedajo mnenju, da je rešitev blizu. "Naj vas ne varajo vaši preroki, ki so med vami, in vaši vedeži," je svaril. (Jer 29,8) V zvezi s tem so njegovi glasniki oznanili načrt, da bo Gospod obnovil Izraela ob koncu sedemdesetih let ujetništva.
S kakšnim nežnim usmiljenjem je Bog seznanil svoje zasužnjeno ljudstvo s svojimi načrti za Izraela! Vedel je, da bo njihov položaj v Babilonu zelo otežen, če jih bodo lažnivi preroki prepričali k pričakovanju hitre rešitve. Vsak njihov protest ali upor bi prebudil nezaupanje in strogost kaldejskih oblasti ter povzročil omejevanje njihovih pravic. Posledica tega bi bilo trpljenje in uničenje. Zato je želel, da bi mirno sprejeli svojo usodo in naredili svoje sužnjevanje čimbolj znosno. Svetoval jim je: "Zidajte hiše in prebivajte v njih; sadite vrtove/441/ in uživajte njihov sad. In iščite blaginje tistemu mestu, kamor sem vas preselil, in prosite zanj Gospoda, ker v njegovi blaginji bo vam blaginja." (Jer 29,5.7)
Med lažnimi učitelji v Babilonu sta bila dva, ki sta trdila, da sta sveta, vendar je bilo njuno življenje pokvarjeno. Jeremija je obsojal hudobno ravnanje teh mož in ju svaril pred nevarnostjo, ki jima je pretila. Jezna zaradi graje sta poskušala nasprotovati delu pravega preroka tako, da sta hujskala ljudstvo, naj ne verjamejo njegovim besedam in ravnajo v nasprotju z Božjim nasvetom glede podrejanja babilonskemu kralju. Gospod je po Jeremiju pričal, da bosta lažniva preroka izročena v Nebukadnezarjeve roke in ubita pred njegovimi očmi. Ne dolgo zatem se je napoved dobesedno izpolnila.
Do časa konca bodo vstajali ljudje, ki bodo delali zmedo in hujskali k uporu med njimi, ki trdijo, da so predstavniki pravega Boga. Ti lažni preroki bodo napeljevali ljudi, naj na greh gledajo kot na nekaj nepomembnega. Ko se bodo razodele strašne posledice njihovega škodljivega delovanja, pa bodo, če bo mogoče, odgovornost za težave zvalili nanje, ki so zvesto svarili ljudi, prav kakor so Judje obsodili Jeremija, da je kriv za njihovo nesrečo. Prav tako zanesljivo, kakor so bile nekoč Jahvejeve besede po njegovem preroku potrjene, se bodo tudi danes uresničila njegova sporočila.
Jeremija je od vsega začetka dosledno svetoval podrejanje Babiloncem. Ta nasvet ni bil dan samo Judi, marveč tudi mnogim okoliškim/442/ narodom. V zgodnjem obdobju Zedekijevega vladanja so poslanci vladarjev iz Edoma, Moaba, Tira in drugih narodov obiskali Judovega kralja, da bi izvedeli, ali je po njegovi presoji sedaj priložnost za združeni upor in ali bi se jim pridružil v boju zoper babilonskega kralja. Medtem ko so ti poslanci čakali na odgovor, je Jeremiju prišla Gospodova beseda, rekoč: "Napravi si spone in jarme ter si jih deni na vrat. Nato jih pošlji kralju Edomcev in kralju Moabcev in kralju Amonovih sinov in kralju v Tiru in kralju v Sidonu po poslancih, ki pridejo v Jeruzalem k Zedekiju, Judovemu kralju." (Jer 27,2.3)
Jeremiju je bilo naloženo, naj naroči poslancem, da obvestijo svoje vladarje, da jih je Bog vse izročil v roke Nebukadnezarja, babilonskega kralja, in da mu morajo služiti "vsi narodi in njegovemu sinu in vnuku, dokler ne pride čas tudi njegovi deželi". (Jer 27,7)
Poslanci so bili še obveščeni, naj svojim vladarjem sporočijo, da bodo kaznovani "z mečem in lakoto in kugo", (Jer 27,8) dokler ne bodo uničeni, če ne bodo hoteli služiti babilonskemu kralju. Še posebej pa so se morali odvrniti od naukov lažnivih prerokov, ki bodo svetovali drugače. Gospod je objavil: "Vi torej ne poslušajte svojih prerokov in vedežev in svojih sanj in zvezdogledov in svojih čarovnikov, ki vam govore in pravijo: Ne boste služili babilonskemu kralju. Kajti laž vam oni prerokujejo, da bi vas spravili daleč od vaše dežele in da vas bom/443/ pregnal, da poginete. Narod pa, ki ukloni svoj vrat v jarem babilonskega kralja in mu bo služil, pustim v njegovi deželi, govori Gospod, da naj jo obdeluje in prebiva v njej." (Jer 27,9-11) Najlažja kazen, s katero je usmiljeni Bog lahko prizadel tako uporno ljudstvo, je bila podrejanje babilonski oblasti, če pa se bodo uprli temu odloku o sužnjevanju, bodo občutili vso moč njegove kazni.
Presenečenju zbranega sveta narodov ni bilo konca, ko jim je Jeremija z jarmom okoli vratu oznanil Božjo voljo.
Jeremija je kljub odločnemu nasprotovanju neomajno zagovarjal politiko podložnosti. Med njimi, ki si je drznil zanikati Gospodov nasvet, je bil najvidnejši Hananija,/444/ eden lažnivih prerokov, pred katerim je bilo posvarjeno ljudstvo. Misleč, da si bo pridobil naklonjenost kralja in dvora, je povzdignil svoj glas ugovora ter objavil, da mu je Bog dal spodbudne besede za Jude. Dejal je: "Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, rekoč: Zlomil sem jarem babilonskega kralja. V dveh letih natanko pripeljem nazaj v ta kraj vse posode Gospodove hiše, ki jih je vzel Nebukadnezar, babilonski kralj, iz tega kraja ter jih odpeljal v Babilon. Tudi Jekonija, Jojakimovega sina, Judovega kralja, in vse preseljence iz Judove dežele, ki so prišli na Babilonsko, pripeljem nazaj, govori Gospod, kajti zlomim jarem babilonskega kralja." (Jer 28,2-4)
Jeremija je pred duhovniki in ljudstvom goreče prosil, naj se pokorijo babilonskemu kralju za čas, ki ga je določil Gospod. Judovim možem je navedel prerokovanja Ozeja, Habakuka, Zefanija in drugih, katerih sporočila graje in svarila so bila podobna njegovim. Spomnil jih je na dogodke, ki so se zgodili kot izpolnitev prerokovanj o kazni za nespokorjeni greh. V preteklosti so se Božje sodbe izlile na nespokorjene ter tako natanko izpolnile njegov načrt, ki ga je razodel po svojih glasnikih.
Jeremija je sklenil: "Prerok, ki prerokuje mir, ko se zgodi njegova beseda, se spozna, da je prerok, ki ga je zares poslal Gospod." (Jer 28,9) Če se bo Izrael odločil tvegati, bodo prihodnji dogodki dejansko pokazali, kateri prerok je bil pravi./445/
Jeremijev nasvet o pokornosti je Hananija napeljal, da si je drznil podvomiti o pristnosti podanega sporočila. Z Jeremijevega vratu je snel simbolični jarem, ga zlomil in rekel: "Tako pravi Gospod: Tako zlomim jarem Nebukadnezarja, babilonskega kralja, v dveh letih natanko z vratu vseh narodov." (Jer 28,11)
Tedaj je odšel prerok Jeremija po svoji poti. Očitno ni mogel nič več storiti, kakor pa se umakniti s prizorišča spora. Toda dano mu je bilo še eno sporočilo. Naročeno mu je bilo: "Pojdi in govori Hananiju tole: Tako pravi Gospod: Lesene spone si zlomil, a namesto njih napraviš železne spone. Kajti tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Železen jarem sem položil na vrat vsem tistim narodom, da naj služijo Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, in služili mu bodo. ... Nato pa reče prerok Jeremija preroku Hananiju: Poslušaj vendar, Hananija! Ni te poslal Gospod, ampak ti si zapeljal to ljudstvo, da je zaupalo lažnivosti. Zatorej pravi tako Gospod: Glej, jaz te odpravim s površja zemlje; to leto umreš, ker si svetoval odpad zoper Gospoda. In umrl je prerok Hananija tisto leto, v sedmem mesecu." (Jer 28,13-17)
Lažnivi prerok je spodbudil dvom ljudstva o Jeremiju in njegovem sporočilu. Podlo se je razglasil za Gospodovega glasnika ter zaradi tega tudi umrl. V petem mesecu je Jeremija prerokoval Hananijevo smrt, v sedmem pa so se njegove besede izkazale za resnične, ker so se izpolnile./446/
Zaradi nemira, ki so ga povzročile govorice lažnivih prerokov, je na Zedekija padel sum o izdaji, in samo njegovo hitro in odločno ukrepanje mu je zagotovilo nadaljnje vladanje kot podložnika. Priložnost za takšno dejanje se je izkazala kmalu po odhodu poslancev iz Jeruzalema v okoliške narode, ko je Judov kralj spremljal Seraja, kneza posteljnika na pomembno poslanstvo v Babilon. (Jer 51,59) Med obiskom na kaldejskem dvoru je Zedekija obnovil svojo prisego zvestobe Nebukadnezarju.
Daniel in drugi judovski ujetniki so babilonskega vladarja seznanili z močjo in vrhovno oblastjo pravega Boga, in ko se je Zedekija še enkrat svečano zaobljubil, da bo ostal zvest, je Nebukadnezar zahteval, da priseže to obljubo v imenu Gospoda, Izraelovega Boga. Ko bi Zedekija spoštoval vnovično zavezno zaprisego, bi njegova zvestoba globoko vplivala na mnoge, ki so opazovali vedenje ljudi, kateri so se sklicevali na spoštovanje imena in čaščenje judovskega Boga.
Judov kralj pa je pozabil na svojo veliko prednost, da poveliča ime živega Boga. Za Zedekija je zapisano: "In delal je, kar je bilo hudo v očeh Gospoda, njegovega Boga, in se ni ponižal pred prerokom Jeremijem, ko mu je govoril iz Gospodovih ust. On se je tudi izneveril kralju Nebukadnezarju, ki ga je bil zavezal s prisego pri Bogu. In otrdil je svoj zatilnik in zakrknil svoje srce, da se ne bi preobrnil h Gospodu, Izraelovemu Bogu." (2 Let 36,12.13)/447/
Jeremija je še vedno oznanjal svoje pričevanje v Judovi deželi, med babilonskimi ujetniki pa je bil obujen prerok Ezekiel, da bi svaril in tolažil izgnance ter tudi potrjeval Gospodovo besedo, ki je bila podana po Jeremiju. Med preostalimi leti Zedekijeve vladavine je Ezekiel zelo jasno prikazal neumnost zaupanja v lažne napovedi njih, ki so v ujetnikih zbujali upanje v skorajšnjo vrnitev v Jeruzalem. Poučen je bil tudi, naj napove z različnimi prispodobami in slovesnimi sporočili obleganje in dokončno uničenje Jeruzalema.
V šestem letu Zedekijevega vladanja je Gospod Ezekielu v videnju razodel nekaj gnusob, ki so jih počenjali v Jeruzalemu in znotraj vrat Gospodove hiše ter celo v notranjem dvorišču. Prostori s podobami in poslikanimi maliki, "mnogotere podobe grde laznine in zverjadi in vsi ostudni maliki Izraelove hiše" - vse to se je postopoma zvrstilo pred osuplim prerokovim pogledom. (Ezk 8,10)
Ljudje, ki bi morali biti duhovni vodje ljudstva, starešine iz Izraelove hiše, sedemdeset mož, so darovali kadilo malikom v skritih prostorih znotraj svetega ozemlja tempeljskega dvorišča. "Gospod nas ne vidi," so si laskali Judovi možje, ko so opravljali poganske obrede; "Gospod je zapustil deželo," so bogokletno razglasili. (Ezk 8,12)
Prerok pa je v videnju zagledal še večje gnusobe. Ob vratih, ki so vodila iz zunanjega v notranje/448/ dvorišče, je videl "žene, ki jočejo nad bogom Tamuzom"; in znotraj notranjega dvorišča je zagledal: "Pri vhodu v Gospodovo svetišče, med vežo in oltarjem, je petindvajset mož, s hrbtom obrnjenih proti Gospodovemu svetišču in z obrazom proti jutru; in klanjajo se soncu proti jutru." (Ezk 8,14.16)
Potem je veličastno Bitje, ki je spremljalo Ezekiela skozi to osupljivo videnje brezbožnosti vodilnih ljudi Judove dežele, povprašalo preroka: "Ali si to videl, sin človečji? Ali je malo Judovi hiši, da počenjajo gnusobe, ki jih delajo tukaj, da še polnijo zemljo s silovitostjo in me venomer dražijo? In glej, vejice drže pod nos. Zato bom tudi jaz ravnal v togoti; moje oko ne bo prizanašalo in ne usmilim se; in čeprav mi bodo z velikim glasom vpili na ušesa, jih vendar ne uslišim." (Ezk 8,17.18)
Gospod je po Jeremiju objavil naslednje o brezbožnih možeh, ki so si predrzno upali stati pred ljudstvom v njegovem imenu: "Ker prerok in duhovnik sta enako skrunilca svetega; celo v svoji hiši sem našel njuno hudobnost." (Jer 23,11) V strašni obtožbi Jude, ki jo je zapisal letopisec na koncu poročila o Zedekijevi vladavini, je bila ponovljena odgovornost zaradi kršenja svetosti templja. Navdihnjeni poročevalec je dejal: "Vrhutega so vsi poglavarji duhovnikov in ljudstvo zelo množili verolomnost, delajoč po vseh gnusobah poganov, in onečistili so Gospodovo hišo, ki jo je bil posvetil v Jeruzalemu." (2 Let 36,14)/449/
Dan uničenja Judovega kraljestva se je hitro bližal. Gospod jim ni več mogel zagotoviti upanja, da bo preprečil svoje najhujše kazni. Vpraševal je: "In vi bi bili čisto brez kazni? Ne boste brez kazni." (Jer 25,29)
Celo te besede so sprejeli s posmehom. Zakrknjeno so dejali: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezk 12,22) Po Ezekielu pa je bilo to zanikanje zanesljive preroške besede strogo pokarano. Gospod je oznanil: "Povej jim torej: ... Konec storim temu pregovoru, in ne sme se več rabiti v rek v Izraelu. In povej jim tudi: Blizu so dnevi in izpolnitev vsake prikazni. Kajti ne bo več ničeve prikazni in laskavega vedeževanja v Izraelovi hiši. Zakaj jaz, Gospod, govorim; beseda, ki jo govorim, se mora zgoditi, ne bo se več zavlačevala. Kajti v vaših dneh, o uporna družina, izgovorim besedo in jo tudi izpolnim, govori Gospod Jahve." (Ezk 12, 23-25)
Ezekiel je izpričal: "Zopet mi pride Gospodova beseda, govoreč: Sin človečji, glej, Izraelova hiša, govori: Prikazen, ki jo ta vidi, velja za mnogo dni, in prerokuje za čase, ki so še daleč. Zatorej jim reci: Tako pravi Gospod Jahve: Nobena mojih besed se ne bo zavlačevala več, temveč beseda, ki jo izgovorim, se mora zgoditi, govori Gospod Jahve." (Ezk 12,26-28)
Med prvimi, ki so hitro vodili ljudstvo v pogubo, je bil njihov kralj Zedekija. Judov kralj je dokončno zavrgel Gospodove nasvete, ki so mu bili dani po prerokih, pozabil je hvaležnost, ki jo je bil dolžan Nebukadnezarju;/450/ prekršil je svečano prisego zvestobe, ki jo je podal v imenu Gospoda, Izraelovega Boga ter se tako uprl prerokom, svojemu dobrotniku in Bogu. V ničevosti svoje modrosti se je po pomoč obrnil k staremu sovražniku Izraelove blaginje, "poslal je svoje sporočnike v Egipt, da naj mu dado konj in dosti ljudstva". (Ezk 17,15)
"Ali bo imel srečo?" je spraševal Gospod glede njega, ki je tako sramotno izdal vse sveto zaupanje; "ali ubeži, ko je to storil? Prelomil je zavezo, pa bi ubežal? Kakor res živim, govori Gospod Jahve: v kraju, kjer prebiva kralj, ki ga je postavil za kralja, pa mu je prisego v nič dejal in zavezo z njim prelomil, pri njem umre v Babilonu. In nič ne opravi faraon zanj z veliko vojsko in z veliko množico v boju. ... Ker je v nič dejal prisego, prelomivši zavezo - in glej, v roko je bil nanjo segel, in vendar je storil vse to - ne ubeži." (Ezk 17,15-18)
Za brezbožnega kneza, (Ezk 21,25) skrunilca svetega, je nastopil dan obračuna. Gospod je zapovedal: "Snemite mu pokrivalo z glave, in vzemite mu krono!" (Ezk 21,26) Dokler ne bo sam Kristus vzpostavil svojega kraljestva, Judi ne bo več dovoljeno imeti kralja. Božanski ukaz glede prestola Davidove hiše se je glasil: "Uničim, uničim, uničim jo, tudi ta ne bo več, dokler ne pride, kateri ima pravico do nje; njemu jo dam." (Ezk 21, 27)/451/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!