 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
35. Bližanje sodbe (angleško)
Prva leta Jojakimove vladavine so bila polna svaril o bližajoči se sodbi. Gospodova beseda, ki so jo podali preroki, se je kmalu izpolnila. Asirska moč na severu, ki je dolgo prevladovala, ni več vladala narodom. Egipt na jugu, v katerega moč je zaman upal Judov kralj, je bil kmalu odločno ustavljen. Povsem nepričakovano se je na Vzhodu pojavila nova svetovna sila, Babilonsko kraljestvo, in hitro zasenčila vse druge narode.
V nekaj naslednjih kratkih letih je bil babilonski kralj orodje Božje jeze zoper upornega Judo. Jeruzalem so vedno znova oblegale Nebukadnezarjeve vojske in vanj tudi vdrle. Skupina za skupino - sprva samo malo, pozneje pa tisoči in desettisoči - so bili odpeljani kot ujetniki v pokrajino Sinear in tam prebivali v prisiljenem izgnanstvu. Joakim, Jojakim in Zedekija - vsi ti judovski kralji so drug za drugim postali podrejeni babilonskemu/422/ kralju, in vsi po vrsti so se mu uprli. Uporni narod so doletele vedno bolj neprizanesljive kazni, dokler ni bila vsa dežela opustošena. Jeruzalem je bil razdejan in požgan z ognjem, uničen je bil tempelj, ki ga je zgradil Salomon, Judovo kraljestvo pa je padlo in nikoli več ni doseglo prejšnjega položaja med narodi sveta.
Te spremenljive čase, polne nevarnosti za izraelski narod, so označevala mnoga sporočila, ki so jih Nebesa poslala po Jeremiju. Tako je Gospod dal Judom veliko priložnosti, da bi se rešili nevarnega zavezništva z Egiptom in se izognili spopadu z babilonskimi vladarji. Ko se je približala grozeča nevarnost, je poučeval ljudstvo s prilikami v upanju, da bo tako v njih prebudil občutek dolžnosti do Boga in jih spodbudil, da bi ohranili prijateljske odnose z babilonsko oblastjo.
Da bi Jeremija ponazoril pomen popolne poslušnosti Božjim zahtevam, je zbral nekaj Rehabovcev v tempeljskih prostorih in prednje postavil kupe vina ter jih povabil, naj pijejo. Kakor je bil pričakoval, so Rehabovci ugovarjali in popolnoma odklonili. Odločno so odvrnili: "Ne pijemo vina, kajti Jonadab, Rehabov sin, naš oče, nam je zapovedal, rekoč: Ne pijte vina, ne vi, ne vaši otroci, nikdar." (Jer 35,6)
"Tedaj pride Gospodova beseda Jeremiju, rekoč: Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: pojdi in reci Judovim možem in jeruzalemskim prebivalcem:/423/ Ali ne sprejmete nauka, da bi poslušali moje besede? govori Gospod. Besede Jonadaba, Rehabovega sina, ki je z njimi prepovedal svojim otrokom, naj ne pijejo vina, se izpolnjujejo; kajti niso pili do tega dne, ker poslušajo zapoved svojega očeta." (Jer 35,12-14)
Bog je hotel s tem pokazati ostro nasprotje med poslušnostjo Rehabovcev ter neposlušnostjo in uporom svojega ljudstva. Rehabovci so ubogali ukaz svojega očeta in se niso pustili napeljati k prestopku. Judovsko ljudstvo pa ni ubogalo Gospodovih besed, in zaradi tega so trpeli njegove najstrožje kazni.
Gospod je dejal: "Jaz pa sem vam govoril od ranega jutra in neprenehoma, a niste me poslušali. In pošiljal sem k vam vse svoje hlapce, preroke, od ranega jutra in neprenehoma, govoreč: Povrnite se vendar s svoje hudobne poti in naredite dobra svoja dejanja in ne hodite za tujimi bogovi, da bi jih častili, tako ostanete v tej deželi, ki sem jo izročil vam in vašim očetom: toda niste nagnili svojega ušesa in niste me poslušali. Pač izpolnjujejo otroci Jonadaba, Rehabovega sina, zapoved svojega očeta, ki jim jo je zapovedal; to ljudstvo pa ne posluša mene. Zatorej pravi tako Gospod, Bog nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, jaz pripeljem nad Judo in vse jeruzalemske prebivalce vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper nje; zato ker me niso poslušali, ko sem jim govoril, in niso odgovorili, ko sem jih klical." (Jer 35,14-17)/424/
Ko privlačen vpliv Svetega Duha omehča in pokori človeško srce, ljudje sprejemajo nasvet; ko pa se odvračajo od svarila tako dolgo, da jim srce zakrkne, Gospod dovoli, da jih vodijo drugi vplivi. Takšni zavrnejo resnico in sprejmejo laž, ki postane past za njihovo pogubo.
Bog je opozarjal Judo, naj ne izziva njegove jeze, oni pa niso poslušali. Končno je bila proti njim izrečena sodba. Odšli so v ujetništvo v Babilon. Kaldejci so bili orodje, s katerim je Bog kaznoval svoje neposlušno ljudstvo. Trpljenje judovskega ljudstva je bilo sorazmerno z lučjo, ki so jo imeli, in s svarili, ki so jih zaničevali in zavrgli. Bog je dolgo prelagal svoje sodbe, sedaj pa jih je obiskal s svojim nezadovoljstvom, da bi jih še zadnjič poskušal ustaviti v njihovem grešnem ravnanju.
Nad hišo Rehabovcev je bil izrečen trajen blagoslov. Prerok je objavil: "Ker poslušate zapoved Jonadaba, svojega očeta, in se držite vseh njegovih zapovedi in delate vse, kakor vam je zapovedal, zato pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Jonadabu, Rehabovemu sinu ne bo zmanjkalo moža, ki bo stal pred mojim obličjem, vse čase." (Jer 35,18.19) Tako je Bog poučil svoje ljudstvo, da se bosta zvestoba in poslušnost povrnili Judi kot blagoslov, kakor so bili Rehabovci blagoslovljeni za poslušnost očetovim zapovedim.
Nauk velja tudi za nas. Če je bilo vredno strogo ubogati zahteve dobrega in modrega očeta, ki je določil najboljši in najučinkovitejši način,/425/ da bi zavaroval svoje potomstvo pred škodljivostjo nezmernosti, je zagotovo Božjo veljavo treba veliko bolj spoštovati, kakor je tudi On neskončno svetejši od človeka. Naš Stvarnik in Poveljnik, ki je neskončen v moči in strašen v sodbah, si želi na vse načine ljudem odpreti oči, da bi se spokorili za svoje grehe. Po besedah svojih služabnikov napoveduje nevarnosti neposlušnosti; svari in zvesto kara greh. Njegovo ljudstvo lahko doseže uspeh samo z njegovo milostjo in z budno čuječnostjo izvoljenih orodij. On ne more ohraniti in ščititi ljudi, ki zavračajo njegov nasvet in zaničujejo njegove graje. Za nekaj časa lahko odloži svoje kazni, vendar ne more vedno ustavljati svoje roke.
Judovi potomci so bili prišteti mednje, o katerih je Bog objavil: "In boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod." (2 Mz 19,6) Jeremija ni v svoji službi nikoli izgubil spred oči usodnega pomena svetosti srca v različnih življenjskih razmerah in še posebej v službi najvišjega Boga. Jasno je napovedal padec kraljestva in razkropitev Judovih prebivalcev med narode. Z očmi vere pa je gledal nad vsem tem v čas obnove. V ušesih mu je odmevala božanska obljuba: "Jaz zberem ostanek svojih ovac iz vseh krajev, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljem nazaj v njihovo stajo. ... Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko zbudim Davidu pravičen Odraslek; in bo vladal kot kralj, srečo bo imel in delal pravico in pravičnost v deželi. V njegovih dneh bo rešen Juda, in Izrael bo na varnem prebival;/426/ in to je njegovo ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša pravičnost." (Jer 23, 3-6)
Tako so bile prerokbe o prihajajoči sodbi združene z obljubami o končni in veličastni rešitvi. Kateri se bodo odločili skleniti mir z Bogom in bodo živeli sveto življenje sredi prevladujočega odpadništva, bodo prejeli moč za vsako preizkušnjo in bodo lahko pričali za Boga z mogočno silo. V prihodnjih vekih bo njihova rešitev presegla slavo rešitve Izraelovih potomcev ob izhodu iz Egipta. Gospod je po preroku objavil, da prihajajo dnevi, ko "se ne poreče več: Kakor res živi Gospod, ki je peljal Izraela iz Egiptovske dežele, ampak: Kakor živi Gospod, ki je izpeljal in pripeljal potomstvo Izraelove hiše iz severne dežele in iz vseh krajev, kamor sem jih bil odgnal! In bodo prebivali v svoji deželi." (Jer 23,7.8) To so čudovite prerokbe, ki jih je Jeremija izrekel v zadnjih letih zgodovine Judovega kraljestva, ko so Babilonci prevzemali svetovno oblast in so že tedaj vodili svoje osvajalne vojske proti sionskemu obzidju.
Obljube o rešitvi so kakor najprijetnejša glasba odmevale v ušesih njih, ki so neomajno častili Jahveja. V domovih uglednih in ponižnih, kjer so še vedno spoštovali nasvete Boga, ki drži zavezo, so vedno znova ponavljali prerokove besede. Celo otroci so bili zelo ganjeni in na njihov mlad in dovzeten um je to naredilo trajen vtis./427/
Vestno izpolnjevanje zapovedi iz Svetih spisov v dneh Jeremijeve službe je dalo Danielu in njegovim tovarišem priložnost poveličati pravega Boga pred narodi sveta. Pouk, ki so ga bili ti judovski otroci deležni v domu svojih staršev, je okrepil njihovo vero in jih naredil neomajne v službi živemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Ko je v začetku Joakimovega vladanja Nebukadnezar prvič oblegal in zasedel Jeruzalem ter kot ujetnike odpeljal Daniela in njegove tovariše skupaj z drugimi posebej izbranimi za službo na babilonskem dvoru, je bila vera judovskih ujetnikov najhuje preizkušena. Kateri pa so se naučili zaupati Božjim obljubam, so jim te zadostovale za vsako izkušnjo, ki so jo bili poklicani zdržati med bivanjem v tuji deželi. Sveti spisi so jim bili vodnik in opora.
Jeremija je kot razlagalec pomena kazni, ki so doletele Judo, vzvišeno stal v obrambo pravičnosti Boga in njegovih usmiljenih namenov celo v najstrožjih kaznih. Prerok je neutrudno delal. Ker je želel doseči vse sloje, je svoj vpliv razširil zunaj Jeruzalema na okoliška področja in pogosto obiskoval različne dele kraljestva.
V pričevanjih cerkvi je neprestano omenjal nauke knjige postave, ki so jo tako zelo cenili in spoštovali med Josijevim vladanjem. Znova je poudaril pomen spoštovanja zaveznega odnosa z usmiljenim in/428/ sočutnim Bogom, ki je na gori Sinaj dal deset zapovedi. Jeremijeva opozorila in prošnje so dosegle vsak kotiček kraljestva in vsi so imeli priložnost spoznati Božjo voljo za ljudstvo. Prerok je pojasnil dejstvo, da naš nebeški Oče kaznuje zato, da bi narodi spoznali, "da so umrljivi". (Ps 9,20) Gospod je posvaril svoje ljudstvo: "In če mi boste na zoper živeli, ne hoteč me poslušati, ... vam hočem tudi jaz nasprotovati. ... Vas pa hočem razkropiti med narode in potegniti meč za vami, in vaša dežela bo pusta in vaša mesta postanejo samote." (3 Mz 26,21.28.33)
Prav tedaj, ko so sporočila o grozeči sodbi dosegla kneze in ljudstvo, je njihov vladar Jojakim, ki naj bi bil moder duhovni vodja in prvi priznal greh ter vodil v prenovi in dobrih delih, zapravljal čas v sebičnih zadovoljstvih. Govoril je: "Sezidam si prostorno hišo in obširne izbe," da bo ta hiša imela "mnogo oken in cedrovo streho in stene, prebarvane z rumenico". (Jer 22,14) Zgradili so jo z nepošteno pridobljenim denarjem in prisilnim delom.
Prerok se je razjezil ter je bil navdihnjen izreči sodbo nad nezvestim vladarjem. Objavil je: "Gorje mu, kdor zida svojo hišo s krivico in svoje izbe z nepravičnostjo, ki zastonj zahteva hlapčevanje svojega prijatelja in mu ne daje njegovega zaslužka. ... Ali boš zato kraljeval, ker se hočeš odlikovati s cedrovino? Ali ni jedel in pil tvoj oče in delal pravice in pravičnosti? Takrat se mu je godilo dobro./429/ Sodil je siromakovo in ubožčevo pravdo, tedaj je bilo dobro. Ali se to ne pravi: spoznati mene? govori Gospod. Nikamor ne gledajo tvoje oči in tvoje srce kakor na tvoj dobiček in na nedolžno kri, katero bi prelival, in na odiranje in na zatiranje, katero bi počenjal.
Zatorej govori tako Gospod o Jojakimu, Josijevem sinu, Judovem kralju: Ne bodo se jokali za njim: Gorje, moj brat, ali: Gorje, sestra! Ne bodo se jokali za njim: Gorje, gospod, ali: Gorje, njegova lepota! Kakor osel bo pokopan, vlekli ga bodo in vrgli onkraj jeruzalemskih vrat." (Jer 22,13-19)
V nekaj letih se je ta strašna sodba nad Jojakimom uresničila, toda Gospod je najprej v svojem usmiljenju obvestil uporno ljudstvo o svojem namenu. V četrtem letu Jojakimovega vladanja "je govoril prerok Jeremija vsemu Judovemu ljudstvu in vsem jeruzalemskim prebivalcem" ter poudaril, da je od zdavnaj "od trinajstega leta Josija, ... do tega dne" pričal o Božji želji, da bi jih rešil, vendar so njegovo sporočilo zaničevali. (Jer 25,2.3) Sedaj pa se je Gospodova beseda glasila:
"Zatorej pravi tako Gospod nad vojskami: Zato ker niste poslušali mojih besed, glejte, pošljem in zberem vse severne rodovine, govori Gospod, pošljem tudi k Nebukadnezarju, babilonskemu kralju, in jih pripeljem zoper to deželo in zoper njene prebivalce in zoper vse te okoliške narode; in jih s prekletjem pokončam in jih dam v strmenje in posmehovanje in razdejanje brez konca. In storim, da izgine izmed njih/430/ glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, ropot mlinov in luč svetilnice. In vsa ta dežela bo razdejana in opustošena, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let." (Jer 25,8-11)
Čeprav je bila obsodba povedana jasno, so množice, ki so jo slišale, komaj razumele njen strašen pomen. Da bi Gospod naredil globlji vtis nanje, je hotel ponazoriti smisel izgovorjenih besed. Jeremiju je velel, naj primerja usodo ljudstva s čašo božanske jeze, ki jo je treba izpiti. Med prvimi, ki bodo pili iz nje, je bil Jeruzalem in judova mesta ter njihovi knezi. Tudi drugi bodo pili iz iste čaše - faraon, egiptovski kralj in njegovi hlapci in njegovi knezi in vse njegovo ljudstvo in še mnogi drugi narodi na zemlji - dokler se ne bo dokončno izpolnil Božji namen. (Glej Jer 25)
Da bi prerok še bolje ponazoril naravo hitro prihajajočih sodb, mu je bilo naročeno: "Vzemi s seboj starešine ljudstva in starešine duhovnikov; in pojdi ven iz mesta v dolino Hinomovega sina." (Jer 19,1.2) Tam naj bi najprej opisal posledice Judovega odpadništva, potem pa razbil "lončen vrč" in v imenu Jahveja, čigar služabnik je bil, oznanil: "Tako starem to ljudstvo in to mesto, kakor kdor stare lončarjevo posodo, ki se ne more več popraviti." (Jer 19,11)
Prerok je naredil, kar mu je bilo ukazano. Po vrnitvi v mesto je stopil na tempeljsko dvorišče in objavil/431/ pred vsem ljudstvom: "Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Glej, jaz pripeljem zoper to mesto in zoper vsa njegova mesta vso tisto nesrečo, ki sem jo izgovoril zoper njega, ker so postali trdovratni, da niso poslušali mojih besed." (Jer 19,15)
Prerokove besede pa niso spodbudile ljudi k priznanju greha in spokorjenju, temveč so izzvale bes ljudi na visokih položajih, da so potem Jeremija zaprli. V ječi so ga dali v klade, prerok pa je kljub temu še naprej podajal sporočila iz nebes njim, ki so se tam ustavili. Preganjanje ni utišalo njegovega glasu. Za besedo resnice je dejal: "To je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh, in pešam od prenašanja in potrpeti ne morem več." (Jer 20,9)
Približno ob tem času je Gospod zapovedal Jeremiju, naj napiše sporočila, ki naj bi jih odnesel njim, po katerih zveličanju je neprestano hrepenelo njegovo usmiljeno srce. Svojemu služabniku je velel: "Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih od dne, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do tega dne. Morda bo Judova hiša slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti, da jim odpustim njihovo krivico in njihov greh." (Jer 36,2.3)
Jeremija je poslušen tej zapovedi na pomoč poklical zvestega prijatelja pisarja Baruha in mu narekoval "vse Gospodove besede, ki mu jih je govoril". (Jer 36,4)/432/ Te so bile skrbno zapisane na zvitek pergamenta. Vsebovale so resno grajo za greh, svarilo o zanesljivih posledicah, ki sledijo neprestanemu odpadništvu, ter goreče vabilo k zavračanju vsakega greha.
Ko je bil zvitek napisan, je Jeremija, ki je bil še vedno v ječi, poslal Baruha, naj ga prebere množicam, ki se zbirajo v templju na ljudskem prazniku "v petem letu Jojakima, Josijevega sina, kralja na Judovem, deveti mesec". (Jer 36,9) Prerok je dejal: "Morda popadajo na tla in prosijo pred Gospodom in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti; kajti velika je jeza in togota, ki jo je izrekel Gospod zoper to ljudstvo." (Jer 36,7)
Baruh je ubogal in prebral zvitek pred vsem Judovim ljudstvom. Pozneje je bil pisar poklican pred kneze, da besede prebere še njim. Poslušali so z velikim zanimanjem in obljubili, da bodo kralja obvestili o vsem, kar so slišali. Pisarju pa so svetovali, naj se skrije, ker so se bali, da bo kralj zavrnil pričevanje in hotel pobiti nje, ki so sporočilo pripravili in objavili.
Ko so knezi povedali kralju Jojakimu, kaj je prebral Baruh, je kralj takoj ukazal, naj mu prinesejo zvitek in mu ga preberejo. Eden kraljevih spremljevalcev, ki mu je bilo ime Jehudi, je razvil zvitek in pričel brati besede graje in svarila. Bila je zima in kralj in njegovi svetovalci, Judovi knezi, so bili zbrani pred odprtim ognjem. Jehudi je prebral komaj kratek del, ko je kralj, še zdaleč nič prestrašen/433/ zaradi nevarnosti, ki je visela nad njim in njegovim ljudstvom, pograbil in v navalu besa "prerezal zvitek s pisarskim nožem in ga vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, da je bil ves zvitek pokončan z ognjem". (Jer 36,23)
Niti kralj niti njegovi knezi se niso zbali "in niso raztrgali svoje obleke". (Jer 36,24) Nekateri knezi so "prosili kralja, naj ne zažiga zvitka, vendar jih ni poslušal". (Jer 36,25) Ko je bil zvitek uničen, se je kralj razbesnel nad Jeremijem in Baruhom in poslal je za njima ljudi, "ali skril ju je Gospod". (Jer 36,26)/434/
Ko je Bog obrnil pozornost molivcev v templju ter knezov in kralja na zapisana svarila v navdihnjenem zvitku, je milostno hotel posvariti judovsko ljudstvo v njihovo dobro. Dejal je: "Morda bo Judova hiša slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s svoje hudobne poti, da jim odpustim njihovo krivico in njihov greh." (Jer 36,3) Bogu se smilijo ljudje, ki se bojujejo s slepoto pokvarjenosti. Želi si razsvetliti potemnjeno razumevanje, zato pošilja grajo in grožnje, katerih namen je, da bi se tudi najbolj vzvišeni zavedli lastne nevednosti in obžalovali svoje zmote. Prizadeva si, da bi samovšečni postali nezadovoljni s svojimi ničevimi dosežki in bi si raje prizadevali za duhovni blagoslov, ki je sad tesne zveze z nebesi.
Bog nima načrta pošiljati poslancev, ki bodo ugajali in laskali grešnikom. Sporočil o miru ne pošilja, da bi neposvečene zazibal v meseno varnost. Namesto tega težko bremeni grešnikovo vest in prestreli njegovo dušo z ostrimi puščicami obsodbe. Angeli, ki nam strežejo, jim predstavijo strašne Božje sodbe, da bi poglobili občutek potrebe in izzvali obupen krik: "Kaj mi je treba storiti, da se zveličam?" (Dej 16,30) Toda Roka, ki poniža v prah, graja greh in osramoti ošabnost in stremuštvo, je ista Roka, ki dvigne spokorjenega in potrtega. On, ki dovoljuje kazni, z najglobljim sočutjem sprašuje: "Kaj hočeš, naj ti storim?" (Lk 18,41)
Ko se človek pregreši zoper svetega in usmiljenega Boga, ne more najti bolj vzvišene poti, kakor je ta, da se spokori in/435/ prizna svoje napake v solzah in bridkosti srca. To Bog zahteva od njega. Ne sprejme nič manj kakor potrto srce in skesanega duha. Kralj Jojakim in njegovi knezi pa so v svoji ošabnosti in samovšečnosti zavrnili Božje vabilo. Niso se hoteli zmeniti za svarilo in se spokoriti. Pred sežiganjem svetega zvitka jim je bila ponujena zadnja milostna priložnost. Bog je objavil, da jih bodo doletele strašne kazni, če tudi tokrat ne bodo hoteli poslušati njegovega glasu. Niso hoteli poslušati, in zato je nad Judo izrekel svojo končno obsodbo. S posebnim srdom pa je obiskal človeka, ki se je ošabno povzdignil nad Vsemogočnega.
"Zatorej pravi tako Gospod o Jojakimu, Judovem kralju: Ne bo ga imel, da bi sedel na Davidovem prestolu, in njegovo truplo bo vrženo v vročino podnevi in v mraz ponoči. Kajti kaznoval ga bom in njegovo potomstvo in njegove hlapce za njihovo krivico; in pripeljem zoper nje in zoper jeruzalemske prebivalce in zoper Judove može vso tisto nesrečo, ki sem jim jo oznanjal." (Jer 36,30.31)
Sežig zvitka pa še ni dokončal zadeve. Veliko lažje se je bilo znebiti pisanih besed kakor pa njihove vsebine, to je graje in karanja ter hitro bližajoče se kazni, ki jo je Bog izrekel zoper upornega Izraela. Sporočilo zvitka pa je bilo znova napisano. Gospod je zapovedal svojemu služabniku: "Zopet si vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v onem prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Jojakim, Judov kralj." (Jer 36,28) Pisane prerokbe o Judi in Jeruzalemu so bile/436/ upepeljene, toda besede so še živele v Jeremijevem srcu kakor goreč ogenj, in preroku je bilo dovoljeno znova napisati to, kar si je človeški bes prizadeval uničiti.
Jeremija je vzel drug zvitek in ga dal Baruhu, da "je zapisal vanj iz Jeremijevih ust vse besede knjige, ki jo je bil sežgal Jojakim, Judov kralj, v ognju; in še so jim bile pridane mnoge takšne besede". (Jer 36,32) Človeški bes je hotel preprečiti delo Božjega preroka, toda prav sredstvo, s katerim si je Jojakim prizadeval omejiti vpliv Jahvejevega služabnika, se je izkazalo kot dodatna priložnost za razlaganje božanskih zahtev.
Še danes obstaja duh nasprotovanja graji, ki je povzročil Jeremijevo preganjanje in ječo. Mnogi nočejo sprejeti ponovljenih opozoril in raje prisluhnejo lažnim učiteljem, ki laskajo njihovi ničevosti in spregledajo njihove grehe. Med stisko takšni ne bodo imeli varnega zavetja, niti pomoči iz nebes. Božji izvoljeni služabniki naj bi pogumno in potrpežljivo stali v preizkušnjah in trpljenju, ki jih bo zadelo zaradi očitkov, omalovaževanja in sprevračanja. Še naprej naj zvesto opravljajo nalogo, ki jim jo je naložil Bog, ter se vedno spominjajo, da so tudi preroki v starih časih, Zveličar človeštva in njegovi apostoli preživeli zasramovanje in preganjanje zaradi Božje besede.
Božji namen je bil, da bi si Jojakim vzel k srcu Jeremijeve nasvete in tako pridobil Nebukadnezarjevo naklonjenost ter se rešil velike nesreče. Mladi/437/ kralj je namreč prisegel zvestobo babilonskemu vladarju, in ko bi ostal zvest svoji obljubi, bi si pridobil spoštovanje poganov, kar bi bila dragocena priložnost za spreobrnitev ljudi.
Ker pa je Judov kralj zaničeval nenavadne prednosti, ki so mu bile podarjene, je svojevoljno šel po poti, ki si jo je sam izbral. Prekršil je svojo častno besedo, ki jo je dal babilonskemu vladarju, in se uprl. To je njega in njegovo kraljestvo spravilo v zelo težaven položaj. Proti njemu so bile poslane "trume Kaldejcev in trume Sircev in trume Moabcev in trume Amonovih sinov", (2 Kr 24,2) zato ni bil zmožen preprečiti, da ti plenilci ne bi uničili njegove dežele. V nekaj letih je sramotno končal svoje nesrečno vladanje. Nebesa so ga zavrgla, ljudje ga niso marali, zaničevali so ga babilonski vladarji, katerih zaupanje je izdal - vse to pa je bila posledica njegove usodne napake, da se je odvrnil od Božjega načrta, ki mu ga je razodel njegov izvoljeni glasnik.
Jojahin (znan tudi kot Jekonija in Konija), sin Jojakima, je sedel na prestolu samo tri mesece in deset dni, ko se je vdal kaldejskim vojskam, ki so zaradi upora judejskega vladarja še enkrat oblegale obsojeno mesto. Ob tej priložnosti je Nebukadnezar "odpeljal Jojahina v Babilon, tudi kraljevo mater in kraljeve žene in njegove dvornike in deželne prvake", (2 Kr 24,15) nekaj tisoč po številu, tudi "ključavničarje in kovače, en tisoč". (2 Kr 24,16) Babilonski kralj je odnesel tudi "vse zaklade Gospodove hiše in zaklade kraljeve hiše". (2 Kr 24,13)/438/
Judovemu kraljestvu je bila strta moč ter je bilo oropano ljudi in zakladov, vendar mu je bilo še vedno dovoljeno obstajati kot posebna država. Nebukadnezar je za njenega vodja postavil Matanija, mlajšega Josijevega sina, in ga preimenoval v Zedekija./439/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!