 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
34. Jeremija (angleško)
Med njimi, ki so upali, da bo sad Josijevega vodstva v prenovi trajni duhovni prerod, je bil tudi Jeremija, ki ga je Bog poklical v preroško službo, ko je bil še mlad, v trinajstem letu Josijevega vladanja. Kot pripadnika levitskega duhovništva so ga že v otroštvu usposobljali za sveto službo. V tistih srečnih letih priprave se ni kaj dosti zavedal, da je že od rojstva določen za "preroka narodom". (Jer 1,5) Ko ga je Bog povabil, ga je prevzel občutek nevrednosti. Zato je vzkliknil: "Oh, Gospod Jahve, govoriti ne znam, ker sem otrok." (Jer 1,6)
Bog pa je v mladem Jeremiju videl moža, ki bo zvest temu, kar mu je bilo zaupano, in bo stal za pravico kljub velikemu nasprotovanju. V otroštvu se je izkazal zvest in sedaj je moral zdržati težave kot dober vojak križa. Gospod je velel svojemu izvoljenemu poslancu: "Ne pravi: Otrok sem, ampak kamor koli te pošljem, pojdi, in kar koli ti velim, govori! Ne/407/ boj se jih, ker jaz sem s teboj, da te rešim. ... Ti torej si opaši ledja in vstani in jim govori, kar koli ti velim; ne bodi potrt vpričo njih, da te ne potrem vpričo njih. Kajti jaz, glej, te storim danes v trdno mesto in železen steber in bronast zid proti vsej deželi, proti Judovim kraljem, knezom in duhovnikom in proti ljudstvu dežele. In borili se bodo zoper tebe, ali premagali te ne bodo, kajti jaz sem s teboj, govori Gospod, da te rešim." (Jer 1,7.8.17-19)
Štirideset let je moral Jeremija stati pred narodom kot priča za resnico in pravičnost. Med neprimerljivim odpadništvom je bil z življenjem in značajem zgled čaščenja edinega pravega Boga. Med strašnim obleganjem Jeruzalema je bil Jahvejev govornik. Napovedati je moral padec Davidove hiše in razdejanje prelepega templja, ki ga je postavil Salomon. Ko pa so ga zaprli v ječo zaradi neustrašnega oznanjanja, je še vedno odkrito govoril proti grehu voditeljev. Preziran, osovražen in zavržen od ljudi je bil na koncu priča dobesedni izpolnitvi svojih prerokovanj o grozeči usodi ter bil deležen žalosti in gorja, ki sta nastala po uničenju obsojenega mesta.
Vendar je bilo Jeremiju sredi splošne pogube, ki je hitro doletela ljudstvo, velikokrat dovoljeno pogledati mimo žalostnih prizorov sedanjosti v veličastno prihodnost, ko bo Božje ljudstvo osvobojeno iz sovražnikove dežele in znova zasajeno na Sionu. Vnaprej je videl čas, ko bo Gospod obnovil svoj zavezni odnos z njimi. "In njihova duša bo podobna namočenemu/408/ vrtu, in stradali ne bodo nikdar več." (Jer 31,12)
Jeremija je o svojem vabilu v preroško službo zapisal: "In Gospod iztegne svojo roko in se dotakne mojih ust, in Gospod mi reče: Glej, svoje besede pokladam v tvoja usta. Glej, postavljam te današnji dan nad narode in kraljestva, da iztrebljaš in podiraš in pogubljaš in pokončuješ, da zidaš in sadiš." (Jer 1,9.10)
Hvala Bogu za besede, "da zidaš in sadiš". Te besede so Jeremiju zagotovile, da ima Gospod namen obnoviti in ozdraviti. Sporočila, ki jih je moral oznaniti v prihodnjih letih, so bila stroga. Neustrašno je moral podati prerokovanja o hitro prihajajočih sodbah. S Sinearskih planjav bo pridrlo zlo "nad vse prebivalce te dežele. ... In izrečem svoje sodbe zoper nje," je objavil Gospod, "zavoljo vse njihove hudobnosti, ker so me zapustili." (Jer 1,14.16) Prerok pa je ta sporočila podajal skupaj z zagotovilom o odpuščanju vsem, ki se bodo odvrnili od svojih grehov.
Kot moder gradbenik je Jeremija že na začetku svojega življenjskega poslanstva spodbujal Judovo ljudstvo, naj postavi široke in globoke temelje svojega duhovnega življenja tako, da se popolnoma spokorijo. Dolgo so gradili s snovjo, ki jo apostol Pavel primerja z lesom, senom in slamo, Jeremija pa z žlindro. O nespokorjenem narodu je rekel: "Zavrženo srebro jih bodo imenovali, kajti Gospod jih je zavrgel." (Jer 6,30) Sedaj pa jim je bilo naročeno, naj začnejo graditi modro in za večnost, odstranijo naj smeti/409/ odpadništva in nevere ter za temelj uporabijo snov, kot je čisto zlato, prečiščeno srebro in dragocene kamne - vero, poslušnost in dobra dela - kar je edino sprejemljivo v očeh svetega Boga.
Gospod je po Jeremiju povedal svojemu ljudstvu: "Vrni se, odpadnica Izrael, ... ne bom vas jezno gledal, kajti dobrotljiv sem, govori Gospod, ne držim jeze vekomaj. Samo spoznaj svojo krivico, da si odpadla od Gospoda, svojega Boga. ... Povrnite se, verolomni sinovi, kajti jaz sem vam soprog. Kličite me: Moj Oče! In hodeč za menoj, ne krenete od mene. Povrnite se, verolomni sinovi, poravnal bom vaše nezvestobe." (Jer 3,12-14.19.22)
Poleg teh čudovitih prošenj je Gospod svojemu odpadlemu ljudstvu dodal tudi besede, s katerimi se lahko povrnejo k njemu. Reči bi morali: "Glej, prihajamo k tebi, ker ti si Gospod, naš Bog. Res, le v prevaro je pomoč, ki jo čakamo s hribov, hrup množice na gorah; gotovo v Gospodu, našem Bogu, je Izraelovo rešenje! Ležati nam je v svoji sramoti in naša nečast nas pokriva, zakaj grešili smo zoper Gospoda, svojega Boga, mi in naši očetje, od svoje mladosti prav do današnjega dne; in nismo poslušali glasu Gospoda, našega Boga." (Jer 3,22.23.25)
Prenova, ki jo je izpeljal Josija, je očistila deželo malikovalskih oltarjev, srce množic pa se ni spremenilo. Seme resnice, ki je pognalo in obljubljalo obilno žetev, se je zadušilo v trnju. Še en podoben odpad bi bil/410/ usoden. Gospod si je prizadeval, da bi se ljudstvo zavedlo te nevarnosti. Na božansko naklonjenost in blaginjo pa lahko upajo samo, če se bodo izkazali zvesti Jahveju.
Jeremija je vedno znova usmerjal njihovo pozornost na nasvete, ki so podani v 5. Mojzesovi knjigi. Bolj kakor kateri koli drug prerok je poudarjal nauke Mojzesove postave in kazal, kako lahko ti ljudstvu in vsakemu posameznemu srcu prinesejo največji duhovni blagoslov. Rotil je: "Stopite na poti in glejte ter povprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16)
Ob neki priložnosti je prerok na Gospodov ukaz stopil k enemu glavnih vhodov v mesto in tam govoril o pomembnosti posvečevanja svetega sobotnega dne. Jeruzalemčani so bili v nevarnosti, da bi pozabili na svetost sobote, zato so bili resno posvarjeni proti posvetnemu ravnanju na ta dan. Poslušnost je bila pogoj za obljubljeni blagoslov. Gospod je oznanil: "In če me boste pridno poslušali ... in boste posvečevali sobotni dan in ne opravljali v njem nobenega dela, se zgodi, da bodo hodili skozi vrata tega mesta kralji in knezi, sedeči na Davidovem prestolu; na vozovih se bodo peljali in na konjih bodo jezdili oni in njihovi knezi, Judovi možje in jeruzalemski prebivalci; in to mesto bo obseljeno vekomaj." (Jer 17,24.25)
Obljubo o blaginji kot nagradi za zvestobo je spremljalo prerokovanje o strašnih sodbah, ki bodo doletele mesto, če bodo njegovi prebivalci nezvesti Bogu in njegovemu zakonu. Če ne bodo upoštevali svaril, naj poslušajo/411/ Gospoda Boga svojih očetov in posvečujejo njegovo soboto, bo mesto in njegove palače dokončno uničil ogenj.
Tako je prerok trdno stal za zdravimi načeli pravičnega življenja, ki so izredno jasno zapisana v knjigi postave. Toda v Judovi deželi so prevladovale takšne razmere, da bi samo odločni ukrepi lahko kaj spremenili na boljše. Zato je prerok goreče delal za zakrknjene. Rotil je: "Orjite si novino in ne sejte med trnje! ... Operi svoje srce hudobnosti, o Jeruzalem, da se rešiš!" (Jer 4,3.14)
Velika večina ljudstva pa se ni zmenila za vabilo k spokorjenju in prenovi. Odkar je umrl dobri kralj Josija, so se tisti, ki so vladali ljudstvu, izkazali za nevredne zaupanja, saj so mnoge zapeljali na stransko pot. Joahaz je bil odstavljen s posegom egiptovskega kralja. Njemu pa je sledil starejši Josijev sin Jojakim. Od začetka njegovega vladanja je imel Jeremija le malo upanja, da bi lahko rešil ljubljeno deželo pred uničenjem in ljudstvo pred ujetništvom. Pa vendar ni smel molčati, medtem ko je kraljestvu grozila dokončna poguba. Ljudi, ki so ostali zvesti Bogu, je bilo treba spodbuditi k vztrajanju v dobrih delih, grešnike pa je bilo treba, če bo mogoče, odvrniti od krivičnosti.
Stiska je zahtevala javna in daljnosežna prizadevanja. Gospod je ukazal Jeremiju stopiti v tempeljsko dvorišče in spregovoriti vsem Judom, ki hodijo noter in ven. Iz danega sporočila ni smel spustiti niti besede, da bi grešniki na Sionu imeli/412/ čim boljšo priložnost prisluhniti in se odvrniti od svojih grešnih poti.
Prerok je ubogal; stopil je med vrata Gospodove hiše in tam povzdignil svoj glas svarjenja in rotenja. Pod navdihom Vsemogočnega je oznanil:
"Poslušajte Gospodovo besedo, vsi Judovci, ki greste noter skozi ta vrata molit Gospoda. Tako pravi Gospod nad vojskami, Izraelov Bog: Naredite dobre svoje poti in dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju. Ne zanašajte se na lažnive besede, govoreč: Tempelj Jahveja, tempelj Jahveja, tempelj Jahveja je to! Zakaj če res naredite dobre svoje poti in dejanja, če boste resnobno delali pravico med možem in možem, če tujca, sirote in vdove ne boste tlačili in nedolžne krvi ne prelivali v tem kraju, tudi za tujimi bogovi ne hodili v svojo nesrečo: storim, da boste prebivali v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, od veka do veka." (Jer 7,2-7)
Tukaj se jasno vidi, da Gospod ne želi kaznovati. Zadržuje svoje sodbe, da bi prosil uporne. On, ki "dela milost, sodbo in pravičnost na zemlji", (Jer 9,24) hrepeni po svojih tavajočih otrocih. Na vsak možen način jih hoče poučiti o poti v večno življenje. (Jer 9,24) Izraelce je izpeljal iz sužnosti, da bi lahko služili njemu, edinemu resničnemu in živemu Bogu. Čeprav so dolgo tavali v malikovalstvu in se niso menili za njegova opozorila, je sedaj oznanil, da je pripravljen odložiti kazni in jim dati še eno priložnost za spokorjenje. Pojasnil je dejstvo, da je možno grozečo obsodbo ustaviti samo s prenovo srca./413/ Zaman so upali v tempelj in njegove službe. Obredi in običaji niso sprava za greh. Kljub njihovi trditvi, da so izvoljeno Božje ljudstvo, jih je lahko neizbežnih posledic neprestanega prestopanja rešila samo prenova srca in življenja.
Tako se je "po Judovih mestih in po jeruzalemskih ulicah" razlegalo Jeremijevo sporočilo Judi: "Poslušajte besede te zaveze," - jasne Jahvejeve predpise, ki so zapisani v Svetih spisih - "in jih izpolnjujte!" (Jer 11, 6) To sporočilo je objavil stoje na tempeljskem dvorišču v začetku Jojakimovega vladanja.
Na kratko je bilo ponovljeno Izraelovo doživetje po izhodu iz Egipta. Božja zaveza z njimi se je glasila: "Poslušajte moj glas, in bom vaš Bog, in vi mi boste ljudstvo; in hodite po vsej tisti poti, ki vam jo bom ukazal, da bi se vam dobro godilo." (Jer 7,23) To zavezo pa so brez sramu in kar naprej prestopali. Izvoljeno ljudstvo je hodilo "po lastnih sklepih, po trmi svojega hudobnega srca; obrnili so mi hrbet in ne obličja". (Jer 7,24)
Gospod se je spraševal: "Zakaj se je torej odvrnilo to jeruzalemsko ljudstvo z neprenehljivim odpadanjem?" (Jer 8,5) Po prerokovih besedah je to bilo zato, ker niso poslušali glasu Gospoda, svojega Boga in se niso hoteli poboljšati. (Jer 5,3)
Zato je zapel tole žalostinko: "Konec je zvestobi in iztrebljena je iz njihovih ust. Tudi čaplja pod nebom pozna svoje gotove čase in grlica in žerjav in lastovka se drže časa svojega/414/ prihoda; moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove pravice. Ali jih ne bi obiskal zavoljo tega? govori Gospod; ali se nad takšnim narodom ne bi maščevala moja duša?" (Jer 7,28; 8,7; 9,9)
Nastopil je čas globokega preiskovanja srca. Ko je bil njihov vladar Josija, je ljudstvo še imelo nekaj podlage za upanje. Sedaj pa se ni več mogel potegovati zanje, saj je padel v bitki. Grehi ljudstva so bili takšni, da je čas posredovanja že skoraj minil. Gospod je dejal: "Ko bi stopila Mojzes in Samuel predme, moje srce nikakor ne bi bilo nagnjeno temu ljudstvu; spodi jih izpred mene, in naj odidejo. In če ti poreko: Kam naj gremo? reci jim: Tako pravi Gospod: Kdor na smrt, na smrt, in kdor na meč, na meč, in kdor na lakoto, na lakoto, in kdor na sužnost, na sužnost." (Jer 15,1.2)
Uporno ljudstvo ni hotelo poslušati milostnega vabila, ki mu ga je podal Bog, zato je bilo deležno sodb, ki so stoletje poprej doletele severno izraelsko kraljestvo. Sporočilo se je glasilo: "Če me ne boste poslušali, da bi hodili po moji postavi, ki sem vam jo postavil, poslušajoč besede mojih služabnikov prerokov, ki jih jaz pošiljam k vam; od ranega jutra jih pošiljam, pa niste še poslušali: gotovo naredim to hišo podobno Silu in to mesto dam v prekletstvo pri vseh narodih na zemlji." (Jer 26,4-6)
Kdor je stal na tempeljskem dvorišču in poslušal Jeremijev govor, je jasno razumel, kaj je pomenila omemba Sila/415/ in čas v dneh Elija, ko so Filistejci premagali Izraela in odnesli skrinjo zaveze.
Elijev greh je bil, da ni jemal dovolj resno krivičnosti svojih sinov v sveti službi in zla, ki se je razširilo po deželi. Ker se ni potrudil odpraviti teh grehov, je nad Izraela spravil strašno nesrečo. Njegova sinova sta padla v bitki, tudi sam Eli je umrl, Božja skrinja je bila vzeta iz Izraelove dežele, trideset tisoč ljudi je bilo pobitih - vse to zato, ker je bilo dovoljeno, da je greh nekaznovano in neovirano cvetel. Izrael je zaman upal, da jim bo kljub njihovi grešnosti navzočnost skrinje zagotovila zmago nad Filistejci. Podobno so v Jeremijevem času prebivalci Jude menili, da jih bo natančno opravljanje služb v templju, ki so jih določila nebesa, zavarovalo pred pravično kaznijo za njihovo grešno življenje.
Kakšen nauk je to za ljudi, ki danes zasedajo odgovorne položaje v Božji cerkvi! Kakšno resno svarilo, da moramo zvesto opraviti z napakami, ki sramotijo resnico. Nihče, ki trdi, da je varuh Božjega zakona, naj si ne laska, da ga bo zunanje spoštovanje zapovedi obvarovalo pred izvršitvijo božanske pravice. Nihče naj se ne upira graji za zlo in naj ne obtožuje Božjih služabnikov, da so preveč vneti, ko si prizadevajo tabor očistiti greha. Bog, ki sovraži zlo, vabi ljudi, ki trdijo, da izpolnjujejo njegov zakon, naj se odpovedo vsaki krivičnosti. Če se ne bodo spokorili in ne bodo poslušni, bodo nadse priklicali enako resne posledice, kakor/416/ so doletele starodavnega Izraela. Obstaja meja, po kateri ni več mogoče odlašati Jahvejevih kazni. Opustošenje Jeruzalema v Jeremijevih dneh je resno svarilo sodobnemu Izraelu, da nasvetov in opominov, ki so dani po izvoljenih orodjih, ne gre nekaznovano omalovaževati.
Jeremijevo sporočilo duhovnikom in ljudstvu je prebudilo nasprotovanje mnogih. Hrupno so vpili: "Zakaj si prerokoval v Gospodovem imenu, govoreč: Podobna bo Silu ta hiša in to mesto bo razdejano, da ne bo nobenega prebivalca? In zbiralo se je vse ljudstvo okrog Jeremija v Gospodovo hišo." (Jer 26,9) Duhovniki, lažnivi preroki in ljudstvo so se v besu obrnili proti njemu, ki jim ni hotel govoriti prilizljivih besed ali prerokovati prevare. Božje sporočilo so zavrgli, njegovemu služabniku pa zagrozili s smrtjo.
Novice o Jeremijevih besedah so se razširile do Judovih knezov in ti so pohiteli iz kraljeve palače do svetišča, da bi sami slišali, za kaj resnično gre. "Nato ogovore duhovniki in preroki kneze in vse ljudstvo, rekoč: Smrti je vreden ta mož, kajti prerokoval je zoper to mesto, kakor ste slišali na svoja ušesa." (Jer 26,11) Jeremija pa je pogumno stal pred knezi in ljudstvom ter povedal: "Gospod me je poslal prerokovat zoper to hišo in zoper to mesto vse besede, ki ste jih slišali. Sedaj torej naredite dobre svoje poti in dejanja in poslušajte glas Gospoda, svojega Boga: in žal bo Gospodu zla, katero je izrekel zoper vas. Kar pa se tiče mene, glejte, v vaši roki sem, storite mi, kar se vidi dobro in prav v vaših/417/ očeh. Vendar vsekakor vedite, če me umorite, nedolžno kri naložite sebi in temu mestu in njegovim prebivalcem; zakaj v resnici me je Gospod poslal govorit vam na ušesa vse tiste besede." (Jer 26,12-15)
Ko bi preroka prestrašilo ravnanje ljudi na visokih položajih, bi bilo njegovo sporočilo neuspešno, on pa bi bil ob življenje. Pogum, s katerim je podal resno sporočilo, pa je ljudstvo prisilil, da ga je spoštovalo, in pridobil si je naklonjenost Izraelovih knezov. Ti so se pogovorili z duhovniki in lažnivimi preroki ter jim razložili, kako nespametni bi bili skrajni ukrepi, ki so jih zagovarjali; in njihove besede so spremenile mnenje ljudi. Tako je Bog obudil branilce svojemu služabniku.
Starešine so prav tako začeli nasprotovati odločitvi duhovnikov o Jeremijevi usodi. Navedli so primer Miha, ki je napovedal kaznovanje Jeruzalema, rekoč: "Sion se bo oral kakor njiva in jeruzalemsko mesto bo groblja in gora te hiše bo z gozdom obrasel grič." (Jer 26,18) Vprašali so: "Ali so ga kar usmrtili Ezekija, Judov kralj, in ves Juda? Ali se ni bal Gospoda in prosil Gospodove blagovoljnosti? In žal je bilo Gospodu hudega, kar je bil izrekel proti njim. Mi pa hočemo storiti veliko hudobnost zoper svoje duše!" (Jer 26,19)
Zaradi prošenj teh vplivnih ljudi je bilo prerokovemu življenju prizaneseno, čeprav bi ga veliko duhovnikov in lažnivih prerokov, ki niso mogli trpeti obsojajoče resnice, ki/418/ jo je izrekel, rado usmrtilo z izgovorom, da se je uprl.
Od dneva, ko je bil poklican, in do konca svoje službe je Jeremija stal pred Judo, kot "trdnjava med svojim ljudstvom", (Jer 6,27) zoper kogar človeški bes ni mogel nič. Gospod je vnaprej opozoril svojega služabnika: "In borili se bodo zoper tebe, a ne zmorejo te, zakaj jaz sem s teboj, da ti pomagam in te rešujem, govori Gospod. In otmem te iz roke hudobnih in rešim te iz pesti silovitnežev." (Jer 15,20.21)
Jeremija je bil po naravi sramežljiv in neodločen, zato je hrepenel po miru in mirnem življenju v odmaknjenosti, kjer/419/ mu ne bi bilo treba biti priča neprestanemu upiranju ljubljenega ljudstva. Njegovo srce se je stiskalo od strahu pred pogubo, ki jo lahko povzroči greh. Žaloval je: "O, da bi imel dosti vode v glavi in da bi mi bile oči studenci solza, da bi objokoval noč in dan prebodence hčere svojega ljudstva! O, kdo bi me postavil v puščavo, v prenočišče popotnikov, da zapustim svoje ljudstvo in odidem od njih!" (Jer 9,1.2)
Poklican je bil zdržati kruto zasmehovanje. Njegovo občutljivo srce so neprestano prebadale puščice posmeha, ki so mu jih metali ljudje, ki so zaničevali njegova sporočila in nalahko jemali trud za njihovo spreobrnitev. Dejal je: "V smeh sem vsemu svojemu ljudstvu, njihova pesmica ves dan. V posmeh sem ves dan, vsak me zasmehuje. Vsi moji zaupni prijatelji strežejo na moj padec, govoreč: Morda se da pregovoriti in ga zmagamo, in maščevali se bomo nad njim!" (Žal 3,14; Jer 20,7.10)
Zvesti prerok pa je vsak dan prejemal moč, da je lahko zdržal. Z vero je govoril: "Gospod je z menoj, podoben strašnemu junaku, zato se bodo oni, ki me preganjajo, spotaknili in ne zmagali; sram jih bo silno, ker se jim ne posreči; njihova večna sramota se ne bo mogla pozabiti. Prepevajte Gospodu, hvalite Gospoda, ker je otel siromakovo dušo iz roke hudobnikov." (Jer 20,11.13)
Izkušnje, ki jih je preživel Jeremija v dneh svoje mladosti in tudi v poznejših letih svojega poslanstva, so ga naučile, da "ni človeku v oblasti/420/ njegova pot, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna svoje stopinje". (Jer 10,23) Naučil se je moliti: "Kaznuj me, Gospod, toda zmerno, ne v svoji jezi, da me ne uničiš." (Jer 10,24)
Ko je bil poklican piti iz keliha stiske in žalosti ter ko je bil skušan, da bi rekel v svoji nadlogi: "Izginila je moja moč in moje upanje v Gospoda," (Žal 3,18) se je spomnil Božje skrbi zanj ter zmagoslavno vzkliknil: "Prevelika je Gospodova dobrotljivost, da nismo docela pokončani, ker nima konca njegovo usmiljenje, novo je vsako jutro; preobila je tvoja zvestoba. Moj delež je Gospod, govori moja duša, zato bom upal vanj. Dober je Gospod njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče. Dobro je možu, da upa in tiho čaka Gospodove rešitve." (Žal 3,22-26)/421/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!