 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Preroki in kralji (Ellen G. White)
33. Knjiga postave (angleško)
Tihi, pa vendar mogočni vplivi, ki so jih sprožila sporočila prerokov o babilonskem ujetništvu, so veliko pripomogli k pripravi poti za prenovo, ki je nastala v osemnajstem letu Josijevega vladanja. To prenovitveno gibanje, ki je za nekaj časa ustavilo grozeče sodbe, se je začelo popolnoma nepričakovano z odkritjem in proučevanjem dela Svetega pisma, ki je bil veliko let čudno založen in izgubljen.
Skoraj stoletje pred tem je bilo med prvim Ezekijevim praznovanjem pashe sklenjeno, da duhovniki poučujejo ljudstvo z javnim branjem knjige postave. Ker so spoštovali predpise, ki jih je zapisal Mojzes, še posebej tiste iz knjige zaveze, ki je del pete Mojzesove knjige, je bilo Ezekijevo vladanje tako uspešno. Manasej pa si je drznil te predpise odpraviti in med njegovim vladanjem se je tempeljski/392/ izvod knjige postave zaradi malomarnosti izgubil. Tako je bilo predvsem ljudstvo veliko let prikrajšano za njena navodila.
Dolgo izgubljeni rokopis je v svetišču našel veliki duhovnik Hilkija med obsežnim popravljanjem stavbe v skladnosti z načrtom kralja Josija, da bi ohranili sveto zgradbo. Dragoceni zvitek je izročil Safanu, učenemu pisarju, da ga je prebral in potem odnesel kralju ter mu povedal zgodbo o njegovi najdbi.
Josija je močno pretreslo, ko je prvič slišal brati opomine in svarila, zapisane v tem starodavnem rokopisu. Nikoli prej ni tako popolnoma dojel, da je Bog Izraelu tako jasno predstavil "življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo"; (5 Mz 30,19) kako jih je vedno znova prosil, naj izberejo pot življenja, da bi postali slava na zemlji, blagoslov narodom. Mojzes je spodbujal Izraela: "Bodite močni in srčni, ne bojte se in ne prestrašite se; ... zakaj Gospod, tvoj Bog, On je, ki gre s teboj; ne odtegne se ti in te ne zapusti." (5 Mz 31,6)
Knjiga je vsebovala obilo zagotovil, da je Bog pripravljen dokončno rešiti nje, ki popolnoma zaupajo vanj. Kakor je deloval pri njihovi rešitvi iz egiptovske sužnosti, tako bo mogočno deloval, da jih bo utrdil v Obljubljeni deželi ter jih naredil za glavo narodov na zemlji.
Obljube o nagradi za poslušnost so bile združene s prerokovanji o sodbah za neposlušnost. Ko je kralj slišal navdihnjene besede, je/393/ v prizoru, kakršnega si je predstavljal, spoznal razmere, ki so bile podobne tem, ki so dejansko obstajale v njegovem kraljestvu. Skupaj s temi preroškimi opisi ločitve od Boga je preplašen odkril jasne izjave o posledicah, da bo dan nesreče nastopil kmalu in da ne bo več pomoči. Besede so bile jasne; glede njihovega pomena ni moglo biti pomote. Na koncu zvitka v povzetku Božjega ravnanja z Izraelom in omenjanju prihodnjih dogodkov so bila ta vprašanja dvakrat jasnejša. Mojzes je pred vsem Izraelom oznanil: "Poslušajte, nebesa, ker hočem govoriti, in zemlja naj čuje besede mojih ust! Kaplja naj kot dež moj nauk, pada kakor rosa moj govor, kakor pršica na mlado travo, kakor moča na zelenjavo, kajti oznanjati hočem Gospodovo ime. Priznajte velikost našemu Bogu! On je Skala, njegovo delo je popolno, ker vse njegove poti so pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je. Spomni se starodavnih dni, pomisli na leta minulih rodov! Vprašaj svojega očeta, on ti oznani, svoje starce, in ti povedo! Ko je Najvišji delil narodom dediščino, ko je razdruževal človeške otroke, je določil meje ljudstvom po številu Izraelovih sinov. Zakaj Gospodov delež je njegovo ljudstvo, Jakob je njemu odmerjena dediščina./394/ Našel ga je v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor punčico svojega očesa." (5 Mz 32,1-4.7-10)
Izrael pa je "zapustil Boga, ki ga je ustvaril, in za malo je štel Skalo svojega rešenja. Razvnemali so ga s tujimi bogovi, z gnusobami so ga dražili v jezo. Darovali so hudim duhovom, ki niso Bog, bogovom, ki jih niso poznali, novim bogovom, ki so pred kratkim nastopili, ki se jih niso bali vaši očetje. Vnemar si pustil Skalo, ki te je plodila, in mogočnega Boga, ki te je rodil, si pozabil. In Gospod je videl, in jih je zavrgel, vznevoljen nad svojimi sinovi in hčerami. Rekel je: Skriti jim hočem svoje obličje, gledal bom, kaj bo njihov konec; ker so silno popačen rod, otroci, ki ni v njih nič vere. Razvneli so me s tistim, kar ni mogočni Bog, dražili so me v jezo s svojimi nečimrnostmi: tudi jaz jih razvnamem s tistimi, ki niso ljudstvo, razdražim jih z nespametnim poganskim narodom. Nakopičim nadnje nesreče; svoje puščice uporabim proti njim. Obnemorejo od lakote, požre jih vročica in strupena kuga. ... Zakaj narod so, ki si ne zna svetovati, in razumnosti ni v njih. O, da bi bili modri, bi bili razumeli to, pomislili bi bili svoj zadnji konec./395/ Kako bi mogel eden poditi jih tisoč in dva pognati v beg deset tisoč? Ali ne zato, ker jih je prodala njihova Skala in jih je sovražnikom izročil Gospod? Ni namreč njihova skala kakor naša Skala; naši sovražniki naj to sami presodijo. Ali ni to shranjeno pri meni, zapečateno med mojimi zakladi? Moje je maščevanje, jaz povrnem ob času, ko jim opolzne noga; kajti blizu je dan njihove pogube, in kar jim je določeno, pride hitro." (5 Mz 32,15-21.23.24.28-31.34.35)
Ta in podobni odlomki so Josiju razodeli Božjo ljubezen do njegovega ljudstva in njegovo sovraštvo do greha. Ko je kralj slišal prerokbe o nagli sodbi nad njimi, ki vztrajajo v uporu, je zatrepetal za prihodnost. Judova pokvarjenost je bila velika; kakšen bo izid njihovega vztrajnega odpadništva?
V preteklih letih kralj ni bil ravnodušen do prevladujočega malikovalstva. "V osmem letu namreč svojega kraljevanja, ko je bil še deček," se je v celoti posvetil službi Bogu. (2 Let 34,3) Štiri leta pozneje, ko je bil star dvajset let, (glej 2 Let 34,1) si je resnično prizadeval odstraniti skušnjavo svojih podložnikov. "Začel je očiščevati Judo in Jeruzalem višav in Ašer ter izrezanih in ulitih podob. In podrli so oltarje Baalov vpričo njega in sončne stebre, ki so bili vrhu njih, je posekal, Ašere pa in izrezane in ulite podobe je strl ter jih zdrobil v prah in prah raztresel po grobovih tistih, ki so jim bili darovali. In kosti duhovnikov/396/ je sežgal na njihovih oltarjih, in tako je očistil Judo in Jeruzalem." (2 Let 34,3-5)
Ker mladi vladar ni bil zadovoljen s tem, kar se je počelo v Judovi deželi, je razširil svoje delo še v Palestino, ki jo je prej posedalo deset Izraelovih rodov, sedaj pa je tam od njih ostal samo še maloštevilen ostanek. Poročilo pravi: "Tudi v Manasejevih in Efraimovih in Simeonovih mestih, prav do Neftalija, vseokrog po njihovih razvalinah je porušil oltarje ter/397/ razbil v prah Ašere in izrezane podobe in posekal sončne stebre po vsej Izraelovi deželi." (2 Let 34,6.7) V Jeruzalem se ni vrnil, dokler ni prehodil po dolgem in počez te pokrajine uničenih domov.
Tako si je Josija že v svoji zgodnji mladosti prizadeval izkoristiti svoj položaj kralja, da bi povišal načela Božjega svetega zakona. In ko mu je sedaj pisar Safan bral knjigo postave, je kralj v tem zvitku zaznal zaklad spoznanja, mogočnega zaveznika v prenovi, ki si jo je tako močno želel izpeljati v deželi. Odločil se je hoditi v luči teh nasvetov in delati vse, kar je mogel, da bi svoje ljudstvo seznanil z njegovimi nauki ter jih spodbudil, če bo mogoče, da bi se naučili spoštovati in ljubiti nebeški zakon.
Toda ali bo mogoče izpeljati potrebno prenovo? Izrael je skoraj napolnil mero božanske potrpežljivosti. Bog bo kmalu kaznoval nje, ki so oskrunili njegovo ime. Gospodova jeza se je že razvnela zoper ljudstvo. Josija je žalosten in prestrašen raztrgal svoja oblačila in se priklonil pred Bogom v duševni stiski. Prosil je odpuščanje za grehe nespokorjenega ljudstva.
Tisti čas je v Jeruzalemu blizu templja živela prerokinja Hulda. Kralj se je, poln hudih slutenj, spomnil nje in se odločil povprašati Gospoda po njegovi izvoljeni poslanki, ali bi lahko na kakšen način, ki je v njegovi moči, rešil grešno Judo, ki je bila na samem robu uničenja.
Zaradi resnosti razmer in spoštovanja do prerokinje je za svoje poslance izbral najuglednejše može v kraljestvu. Ukazal jim je: "Pojdite,/398/ vprašajte Gospoda zame in za ljudstvo in za vse Judovo o besedah te knjige, ki se je našla; zakaj velik je Gospodov srd, ki se je vnel zoper nas, ker niso naši očetje poslušali besed te knjige, da bi delali po vsem, kar nam je v njej predpisano." (2 Kr 22,13)
Gospod je po Huldi sporočil Josiju, da uničenja Jeruzalema ni mogoče ustaviti. Četudi bi se ljudstvo sedaj ponižalo pred Bogom, ne bi ušli kazni. Tako dolgo so teptali svojo vest z napačnimi dejanji, da bi se kmalu vrnili na isto grešno pot, če jih ne bi doletela kazen.
Prerokinja je povedala: "Povejte možu, ki vas je poslal k meni: Tako pravi Gospod: Glej, jaz pripravim nesrečo nad ta kraj in nad njegove prebivalce, namreč vse besede tiste knjige, ki jo je bral Judov kralj, ker so me zapustili in so žgali kadilo drugim bogovom, da bi me dražili v jezo z vsem delom svojih rok; zato se bo vnel moj srd zoper ta kraj, in ne bo ugašen." (2 Kr 22,15-17)
Ker pa je kralj ponižal svoje srce pred Bogom, je Gospod nagradil njegovo pripravljenost, da prosi za odpuščanje in milost. Poslal mu je sporočilo: "Ker se je omečilo tvoje srce in si se ponižal pred Gospodom, ko si slišal, kar sem govoril zoper ta kraj in zoper njegove prebivalce, da jih zadene opustošenje in preklinjanje, in si raztrgal svoja oblačila in jokal pred menoj: zato sem tudi tebe slišal, pravi Gospod. Zato, glej, te zberem k tvojim očetom, in boš/399/ v miru zbran v svoj grob, da ne bodo tvoje oči videle vse nesreče, ki jo spravim nad ta kraj." (2 Kr 22,19.20)
Kralj je moral prihodnje dogodke prepustiti Bogu. Ni mogel spremeniti večnih Jahvejevih odločitev. Vendar ko je Gospod najavil kazen nebeških sodb, ni izključil možnosti za spokorjenje in prenovo. Ko je Josija dojel, da je Bog pripravljen usmiljeno omiliti svoje sodbe, se je odločil narediti vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi dosegel odločne spremembe. Takoj je sklical veliko zborovanje, na katero je povabil starešine in sodnike iz Jeruzalema in Juda skupaj z navadnim ljudstvom. Ti so se z duhovniki in leviti zbrali pred kraljem na tempeljskem dvorišču.
Tej veliki množici je sam kralj prebral "vse besede knjige zaveze, ki se je našla v Gospodovi hiši". (2 Kr 23,2) Med branjem je bil globoko ganjen in sporočilo je podal z vznesenostjo strtega srca. Poslušalci so bili pretreseni. Globina čustev, ki se je razodela na kraljevem obličju, in sama resnost sporočila ter grozeče kazni - vse to je doseglo svoj cilj, da so se mnogi odločili pridružiti kralju v prošnji za odpuščanje.
Tedaj je Josija predlagal, da bi se tudi ljudje na višjih položajih pridružili ljudstvu pri slovesni zavezi pred Bogom, da bodo sodelovali drug z drugim, ko si bodo prizadevali izpeljati odločne spremembe. "In kralj se ustopi ob stebru in stori zavezo pred Gospodom, da bo hodil za Gospodom in izpolnjeval njegove/400/ zapovedi in njegova pričevanja in njegove postave iz vsega srca in iz vse duše, da ostanejo veljavne besede te zaveze, ki so zapisane v tej knjigi." (2 Kr 23,3) Odziv je bil bolj navdušen, kakor pa si je kralj sploh upal pričakovati. "Vse ljudstvo je stopilo v to zavezo." (2 Kr 23,3)
V prenovi, ki se je zgodila, je kralj usmeril njihovo pozornost na uničenje vsake oblike malikovalstva, kar ga je še bilo ostalo. Prebivalci dežele so tako dolgo posnemali običaje okoliških narodov ter se pripogibali pred podobami iz lesa in kamna, da se je zdelo skoraj nemogoče s človekovo močjo odstraniti vsako sled tega zla. Josija pa je bil vztrajen, ko si je prizadeval očistiti deželo. Strogo je nastopil proti malikovanju in pobil "vse duhovnike višav. ... Vrhutega je Josija iztrebil tudi rotilce mrtvih in čarodejnike in hišne bogove, malike in vse grdobe, kar se jih je zalotilo v Judovi deželi in v Jeruzalemu, da uveljavi besede postave, pisane v knjigi, ki jo je našel duhovnik Hilkija v Gospodovi hiši." (2 Kr 23,20.24)
V dneh razdelitve kraljestva, nekaj stoletja pred tem, ko si je Nebatov sin Jeroboam z drznim kljubovanjem Bogu, kateremu je služil Izrael, prizadeval odvrniti srca ljudstva od bogoslužja v jeruzalemskem templju k novim oblikam čaščenja, je v Betelu postavil neposvečen oltar. Med prvo uporabo oltarja, pri katerem so bili v naslednjih letih mnogi zapeljani v malikovalstvo, se je nenadoma pojavil Božji mož iz Judeje. Napovedal je obsodbo za bogoskrunsko ravnanje. Zavpil je zoper oltar, rekoč:/401/
"Oltar, oltar, tako pravi Gospod: Glej, Davidovi hiši se bo rodil sin, po imenu Josija, in na tebi bo daroval duhovnike višav, ki žgo kadilo na tebi, in človeške kosti bodo žgali na tebi." (1 Kr 13,2) To napoved je spremljalo znamenje, ki je potrdilo, da je izgovorjena beseda izvirala od Gospoda.
Minila so tri stoletja. Med prenovo, ki jo je začel Josija, se je kralj podal v Betel, kjer je stal ta starodavni oltar. Prerokba, ki je bila pred tolikimi stoletji izrečena pred Jeroboamom, se je tedaj dobesedno izpolnila.
"Enako je tudi porušil oltar v Betelu in višavo, ki jo je napravil Jeroboam, Nebatov sin, ki je napotil Izraela v greh, tisti oltar in višavo je porušil; in sežgal je višavo in jo strl v prah, sežgal je tudi Ašero.
In Josija se ozre in zagleda grobove, ki so bili tam v gori, in pošlje in vzame kosti iz grobov ter jih sežge na oltarju in ga oskruni po Gospodovi besedi, katero je zaklical Božji mož, napovedujoč te reči.
Nato vpraša: Kakšno je to nadgrobno znamenje, ki ga vidim? In mestni možje mu reko: Grob je Božjega moža, ki je prišel z Judovega in zaklical te reči, ki si jih storil zoper betelski oltar. In veli: Naj leži, nihče ne gani njegovih kosti! Tako so ostale nedotaknjene njegove kosti in kosti preroka, ki je bil prišel iz Samarije." (2 Kr 23,15-18)
Na južnih pobočjih Oljske gore, nasproti čudovitega Jahvejevega templja na gori Moriji, so bile kapelice/402/ in podobe, ki jih je dal tja postavit Salomon, da bi zadovoljil svoje malikovalske žene. (1 Kr 11,6-8) Več kakor tri stoletja so te velike in spačene podobe stale na "Gori pogube" (2 Kr 23,13) kot neme priče odpadništva najmodrejšega Izraelovega kralja. Josija je odstranil in uničil tudi te.
Kralj si je prizadeval utrditi Judovo vero v Boga njihovih očetov s praznovanjem pashe, kar je bilo v skladnosti z navodili v knjigi postave. Priprave so opravili tisti, ki jim je bila zaupana sveta služba in na veliki dan praznika so bile darovane prostovoljne daritve. "Gotovo se ni praznovala takšna pasha od dni sodnikov, ki so sodili Izraela, pa tudi ne v dneh Judovih in Izraelovih kraljev." (2 Kr 23,22) Čeprav je bila Josijeva vnema Bogu všeč, pa ni zadoščala kot sprava za grehe preteklih rodov; niti pobožnost kraljevih posnemovalcev ni mogla vplivati na spremembo srca mnogih, ki se trdovratno niso hoteli odvrniti od malikovalstva k čaščenju pravega Boga.
Josija je vladal še več kakor desetletje po tem praznovanju pashe. Umrl je v starosti devetintrideset let v boju z egipčansko vojsko. "In bil je pokopan v grobovih svojih očetov. In ves Juda in Jeruzalem je žaloval po Josiju. In Jeremija je spesnil žalostinko za Josija, in vsi pevci in pevke so govorili o Josiju v svojih žalostinkah do tega dne, in vpeljali so jih v navado v Izraelu. In glej, zapisane so v Jeremijevih žalostinkah." (2 Let 35,24.25) Josiju "ni bilo podobnega kralja pred njim,/405/ ki bi se bil preobrnil h Gospodu iz vsega srca in iz vse duše in iz vse svoje moči, po vsej Mojzesovi postavi, tudi za njim ni vstal nobeden njemu enak. Vendar se Gospod ni odvrnil od togote svoje velike jeze, v kateri se je vnel njegov srd, ... zaradi vsega draženja, s katerim ga je bil dražil Manasej." (2 Kr 23,25.26) Hitro se je bližal čas, ko je bil Jeruzalem dokončno uničen, prebivalci dežele pa so bili odpeljani kot ujetniki v Babilon, da so se tam naučili naukov, katerih se niso hoteli naučiti v ugodnejših razmerah./406/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!